ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen ZUP) in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. Določba, da organ v takem primeru postopek nadaljuje, zato smiselno pomeni, da mora organ odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek. Organ je imel dovolj podatkov, glede na navedbo zadeve za katero tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč izvesti ugotovitveni postopek (144. in 145. člen ZUP) za dosego namena, ki ga ima ta postopek.
Tožnik po pooblaščencu se je na poziv toženke odzval z e-poštnim sporočilom dne 27. 12. 2023. Navedenega toženka pri sprejemu odločitve ni upoštevala, do tožnikovih navedb se niti ni opredelila. Odsotnost navedenega procesnega dejanja pa vpliva na popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, s tem pa tudi na zakonitost odločitve.
Odvetniška tarifa ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bika usklajena, vendar je bistveno, da je bila tožnica z odločbo z dne 20. 12. 2021 določena, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja v postopku zaradi varstva in vzgoje otroka, preživljanja ter stikov, kar je tudi storila in 28.3.2022 predložila napotnico, ter nadalje, da je bilo plačilo za storitve v tovrstnih zadevah v relevantni OT specialno urejeno, čeprav umeščene med postavke za pravdni postopek. Zato je pravilno uporabiti te postavke iz tar. št. 18/2,019 in 20 OT.
Pozivanje k dopolnitvi prošnje presega poziv k predložitvi tistih podatkov, ki so po določbah 66. člena ZUP in 32. člena ZBPP obvezne sestavine prošnje za dodelitev BPP. Omenjeno pozivanje lahko pomeni kvečjemu poziv stranki k dopolnitvi utemeljitve zahteve v smislu določb 140. člena ZUP, iz katerih pa jasno izhaja tudi, da če stranka takšnemu pozivu ne sledi, toženka samo zaradi tega vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožnikova prošnja vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna. Izostanek obrazložitve okoliščin nastale situacije odškodninske tožbe ne more voditi do drugačnega zaključka. Toženka tako ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.
Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnice in se pri tem oprla na uradne podatke zemljiške knjige in GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Tožnico je z ugotovljenimi dejstvi tj. vrednostjo nepremičnega premoženja tudi seznanila in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnica ni predložila dokazov, da bi se lasninsko stanje glede nepremičnin, ki jih je toženka upoštevala, spremenilo in tudi ni uspela dokazati, da bi bila vrednost njenega deleža nepremičnine drugačna, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti.
Pri tem je potrebno upoštevati, da pristojni organ za BPP sam po uradni dolžnosti ni dolžan ugotavljati vseh okoliščin glede možnosti razpolaganja s premoženjem in dohodkom, ki sta predmet ugotavljanja v postopku. To dolžnost (glede navajanja in dokazovanja) ima lahko po naravi stvari zgolj prosilec.
Tožnik si tudi v primeru, če bi s tožbo uspel, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Ne zgolj zato, ker pritožba zoper sklep I U 1245/2023 ni bila vložena, ampak tudi zato, ker je rok, v katerem bi bilo mogoče vložiti pritožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, iztekel.
Brezplačna pravna pomoč obsega stroške sodnega postopka, nastale po vložitvi zahteve (drugi odstavek 11. člena ZBPP). V pričujoči zadevi je to od 18. 1. 2024, kar je pred iztekom osem dnevnega roka za ugovor zoper sklep o novem izvršilnem sredstvu (tretji odstavek 9. člena ZIZ). Ta je bil izdan 11. 1. 2024; tožeča stranka je imela možnost pravočasno ugovarjati do vključno 19. 1. 2024 (15. člen ZIZ in drugi odstavek 111. člena ZPP).
Sodišče zaključuje, da je toženka s svojo odločitvijo, ko je izhajala iz predpostavke, da so podlaga za zvišanje vrednosti storitve po drugem odstavku 7. člena OT ''kazniva dejanja'' namesto da bi upoštevala, da so podlaga za zvišanje ''dejanja'' zmotno uporabila materialno pravo.