Ker je toženka svojo odločitev, da ni več izpolnjen vsebinski pogoj za odobritev BPP po 24. členu ZBPP, oprla izključno na tožnikov domnevni umik prošnje za BPP, ki ga tožnik v dopisu z dne 1. 9. 2025 (ob upoštevanju njegove celotne vsebine) ni podal, je odločitev o prenehanju BPP obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Drugih razlogov, ki bi narekovali odločitev o prenehanju odobrene BPP na podlagi 42. člena ZBPP, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla.
Ker v izreku toženka ni razrešila postavljene izvajalke BPP (odvetniške družbe), iz obrazložitve pa po drugi strani izhaja, da je bilo treba razrešiti postavljeno izvajalko, je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Ker glede trenutka prenehanja upravičenosti do BPP obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.
Tožena stranka je v nasprotju s četrtim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife tožnikov strošek odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko določila glede na trajanje naroka in ne glede na trajanje potovanja od tožnikove pisarne do tožnika.
V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv se plačilo odvetniku zmanjša za polovico le v delu, ki se nanaša na plačilo za odvetnikovo delo, torej v delu, ki je po OT definiran kot odvetniška storitev in ne izdelek.
Ne omejitev iz določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ne finančna nezmožnost za plačilo odvetnika sami po sebi ne moreta utemeljevati dodelitve BPP, če ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, tj., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti pravno sredstvo.
Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).
Niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi mu bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku potrebno in pravično dodeliti BPP. Resnost kršitve in teža zagrožene kazni za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (tj. le globa v višini 500,00 EUR) tudi ob morebitni grožnji stranske sankcije odvzema vozila nista veliki, zadeva pa tudi z vidika uporabljene pravne podlage za prekršek ni kompleksna.
Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, in da zato pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tovrstni akt, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zoper sklep o zahtevi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku ni samostojnega sodnega varstva, ne pomeni, da stranka zoper omenjeno odločitev sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva, ker je sodno varstvo zgolj odloženo. Stranka tako lahko kršitev pravice do nepristranskega odločanja uveljavlja v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev upravnega organa.
Tožnik je zahtevek na državno odvetništvo naslovil v septembru 2025, zato trimesečni rok od dneva začetka predhodnega postopka do dne izdaje izpodbijane odločbe (6. 10. 2025) v nobenem primeru ni mogel še poteči. Ker je bila izpodbijana odločba izdana pred potekom trimesečnega roka v vsakem možnem scenariju, procesna predpostavka za uvedbo pravdnega postopka proti Republiki Sloveniji, ki jo predpisuje ZDOdv, ni bila izpolnjena. Tožnikova prošnja je bila preuranjena in posledično ni izpolnjevala objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP
S tem, ko toženka tožniku ni priznala 25% povečanja, ob nespornem dejstvu, da je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, je kršila materialni predpis.
Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov, je odločilen čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki. Okoliščini, kdaj je odvetnik priglasil stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč in kdaj je opravil odvetniške storitve, za odmero stroškov nista relevantni. To pomeni, da bi morala toženka pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej po novi ureditvi, po kateri odvetniku, ki izvaja storitve BPP, pripada celotni znesek, izračunan po OT, brez zmanjšanja za polovico.
Plačilo odvetniku je lahko bodisi plačilo za njegovo delo bodisi plačilo izdatkov, ki so bili potrebni za izvršitev dela. Porabljeni čas med zastopanjem na narokih je element odvetnikovega dela. Vrednost opravljenega dela, je po naravi stvari odvisna od zahtevnosti dela in njegovega trajanja. Zahtevnost posameznih odvetniških storitev je ovrednotena v posebnem delu OT, trajanje dela pa v prvem odstavku 6. člena OT. Čas, porabljen za zastopanje stranke, je eden od dveh elementov odvetnikovega dela, kar pomeni, da (je) za urnino veljal peti odstavek 17. člena ZOdv (v času izdaje te sodbe take določbe ZOdv nima). Da gre pri urnini za storitev in ne izdatek, je razvidno tudi iz umestitve 6. člena OT med določbo o času izvrševanja storitve in določbo o zvišanju vrednosti storitve. Na to kaže tudi dejstvo, da je urnina vrednotena v odvetniških točkah in ne v evrih, v katerih so vrednoteni izdatki. Zato je odločitev toženke, ki je porabljeni čas na naroku (urnino) opredelila kot storitev, pravilna.
BPP je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, tudi za pravni posvet pri odvetniku v zvezi s kazensko ovadbo dodelitev BPP ni mogoča.
Po tretjem odstavku 10. člena ZST-1 je plačila sodnih taks oproščena stranka za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Tožnik BPP v zadevi I U 2024/2024 ni bila dodeljena, zato tožnikova pritožba zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v zadevi I U 2024/2024, ki bi temeljila na sklicevanju na tretji odstavek 10. člena ZST-1, ne bi imela verjetnih izgledov za uspeh.
ZFPPIPP v tretjem odstavku 383.a člena določa, da za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, ni mogoče dodeliti BPP. Navedena določba se ne uporablja za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku odpusta obveznosti, če je bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti. BPP je torej v zvezi s postopkom osebnega stečaja mogoče dodeliti le za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku odpusta obveznosti, če je bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti.
Možnost vložitve predloga za začetek postopka osebnega stečaja na zapisnik pri sodišču je enakovredna pravnemu svetovanju in zastopanju po odvetniku, zato ZFPPIPP tudi lahko izključuje možnost dodelitve BPP za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, in to zakonsko določbo mora spoštovati tudi toženka pri odločanju o dodelitvi BPP.
BPP se upravičencu glede na izrek odločbe o dodelitvi BPP ni odobrila za vsako posamezno pravno sredstvo ali procesno dejanje posebej (npr. vložitev predloga za zavarovanje), ampak le-ta spadajo v okvir odobrene BPP v zvezi z odločanjem o predlagani začasni odredbi. BPP se praviloma odobri za določeno zadevo in ne za vsako posamezno pravno sredstvo v okviru iste zadeve.
Postopek pred sodiščem je kontinuiran proces, v katerem se z aktivnim delovanjem vseh udeležencev (sodišča in strank) ustvarja procesni okvir, v katerem se nato zgradi materialno pravna oziroma vsebinska podlaga odločitve. Procesna dejanja ene stranke niso zgolj posamezna opravila, ampak tvorijo procesno celoto.