Tožnica s sklicevanjem na sodne počitnice ne more uspeti. V obravnavanem primeru gre za nujno zadevo na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 34. člena ZBPP, ki v tretji povedi določa, da se zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne. Ravnanje sodišča v takih primerih prav tako izrecno predpisuje tretji odstavek 83. člena ZS, po katerem v nujnih zadevah procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, tožnikova prošnja za dodelitev BPP ne izpolnjuje zakonskih pogojev za dodelitev BPP na podlagi 8. člena ZBPP, ki izrecno omejuje dodeljevanje BPP, in sicer v peti alineji določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je zaprosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu I U 1355/2024, ki se prav tako nanaša na dodelitev BPP. Temu tožnik v tožbi niti ne oporeka.
Ravnanje obdolženega, ki se odpove senatnemu sojenju, s tem pa se zadeva sama po sebi ne spremeni po zahtevnosti postopka, ne more utemeljiti znižanja nagrade za delo odvetnika.
Glede na to, da je bil začet kazenski postopek, saj je bil tožniku vročen obtožni predlog, kar ima neposreden vpliv na nadaljevanje kazenskega postopka, je nedvomno v skladu s 7. členom ZBPP, da mu je omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku že v tej fazi postopka, če sam nima ustreznih sredstev za plačilo zagovornika.
V kazenski zadevi je treba kot temeljni in ključni okoliščini upoštevati težo dejanja in predpisane kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec, česar tožena stranka v izpodbijanem aktu ni presojala, pa bi morala.
Ker je tožnik prošnji za BPP priložil pooblastilo odvetniku A. A. je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poziv z dne 21. 8. 2024 vročila tožnikovemu pooblaščencu, kar je v izpodbijani odločbi tudi na dveh mestih izrecno navedla. Kljub temu je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel", kar ni pravno relevantno dejstvo, saj je pravno veljavno le vročanje tožnikovemu pooblaščencu. Da slednji ne bi prejel poziva tožene stranke z dne 21. 8. 2024 pa tožba ne zatrjuje.
Tožnik je zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razvidni iz same zahteve (ki jo tožbi priloži), vendar tožnik ne pojasni, kako naj bi bila tožena stranka seznanjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno vsebino, niti ne pojasni, zakaj tega ni navedel v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 21. 8. 2024, kar je relevantno z vidika določbe 52. člena ZUS-1. Sam poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje pa očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen.
Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnik z razlogi, ki jih je v prošnji za dodelitev BPP navedel kot razloge, zaradi katerih namerava vložiti ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 64859/2022, glede na 50. člen in prvi odstavek 53. člena, vse ZUstS, nima možnosti za uspeh. Po določbi prvega odstavka 53. člena ZUstS mora namreč ustavna pritožba med drugim vsebovati tudi navedbe o domnevno kršenih človekovih pravicah ali temeljnih svoboščinah in razlogih, s katerimi se utemeljujejo kršitve (druga in tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS), sicer se ne sprejme v obravnavo. Tako je tudi ustaljeno stališče sodne prakse Ustavnega sodišča (npr. v zadevah Up-666/02, Up-624/02, Up-441/02, in drugih). Tožnik pa v prošnji za dodelitev BPP ni navedel nobene konkretne kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, zaradi katere namerava vložiti ustavno pritožbo, niti s katerim aktom naj bi bilo poseženo v te njegove pravice in na kakšen način, pač pa je zgolj ponovil razloge, zaradi katerih je vložil že zahtevo za varstvo zakonitosti in do katerih se je Vrhovno sodišče tudi opredelilo.
Nagrada za dolgotrajno uspešnost, izplačana tožnikovi partnerki v februarju 2024, je občasen in neperiodičen dohodek. Toženka je po presoji sodišča zmotno ugotovila dejansko stanje, ker je upoštevala nagrado za dolgotrajno uspešnost tožnikove partnerke, izplačane v februarju 2024 v znesku 1.238,38 EUR, kot redni periodični dohodek, posledično zmotno uporabila materialno pravo.