Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še zlasti, ker se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek (za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP) in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi (ki ni vezan na konkreten kazenski postopek), po mnenju sodišča pri odločanju o dodelitvi BPP zahtevajo (tudi) upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi pa zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve in v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah.
Ker tožnik nima poslovne sposobnosti za vložitev tožbe pred sodiščem, njegov skrbnik pa se z vložitvijo predmetne tožbe ne strinja, je sodišče tožbo zavrglo. Tožnik je tožbi sicer priložil overjeno pooblastilo, s katero je sam kot skrbnico oziroma zastopnico določil svojo zunajzakonsko partnerko, vendar pa sodišče navedenega pooblastila v predmetnem postopku ne more upoštevati, saj je po podatkih uradnih evidenc kot tožnikov skrbnik še vedno določen pristojni center za socialno delo.