Obdolženci skladno z ZKP ne morejo izbrati odvetnika, ki jim bo postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti. Z uveljavitvijo ZNUZJV, s katerim je bila v ZBPP dodana četrta alineja 8. člena, pa je obvezna formalna obramba, za obdolžence iz prvega, drugega in tretjega odstavka 70. člena ZKP, postala edina mogoča oblika brezplačne pravne pomoči.
Pravica do svobodne izbire odvetnika kljub pomenu, ki ga ima zaupno razmerje med zagovornikom in stranko, ni absolutna. V primerih brezplačne pravne pomoči in tudi takrat, ko mora sodišče odločiti, ali interesi pravičnosti zahtevajo postavitev zagovornika, ki bo branil obtoženca, je ta pravica nujno predmet določenih omejitev.
ZKP v četrtem odstavku 72. člena predvideva, da sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki svoje dolžnosti ne opravlja v redu, s čimer je zagotovljeno varstvo minimalnega standarda, ki ga zagotavlja alineja c tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člen URS.
Pogoj, da bi tožnik v konkretnem primeru dobil BPP za vloženo pritožbo je, da bi mu pravno pomoč (že) nudil odvetnik.
Ker je torej tožnik prošnjo za BPP vložil glede pravnega sredstva, ki ga je vložil sam, je pravilna ugotovitev toženke, da je bila prošnja za dodelitev BPP neutemeljena. Stroški zastopanja po odvetniku tožniku niso nastali, odločitev toženke o zavrnitvi prošnje za BPP pa so tako pravilni.
Izhodišče toženke, da je priglašene storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, treba vrednotiti ob upoštevanju OT/2015, tiste po 4. 6. 2022 pa ob upoštevanju OT/2022, je pravilno.
Z Družinskim zakonikom (v nadaljevanju DZ) in Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa določbe OT tedaj (še) niso bile usklajene. OT/2015 je posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v peti do osmi alineji tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah, ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19 in za zastopanje v tar. št. 20.
V IX. poglavju Posebnega dela OT/2015 pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bila usklajena, vendar pa navedeno podlage za sprejeto odločitev toženke v tem delu ne daje. Bistveno je, da je bil tožnik z odločbo z dne 30. 11. 2020, skladno s katero mu je bila izdana tudi napotnica, določen, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v postopku zaradi razveze zakonske zveze in dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine, kar je tudi storil, ter da je bilo plačilo za storitve v sporih s takšno vsebino v OT/2015 specialno urejeno.
Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima, zato je sodišče iz razloga pomanjkanja postulacijske sposobnosti ni smelo obravnavati kot dovoljene in jo je kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Pri sklepih o podaljšanju pripora gre za meritorno odločitev.
Določbe V. poglavja OT, ki opredeljujejo posamezne storitve v kazenskem postopku, ne utemeljujejo zaključka Organa, da so v postavkah tega poglavja zajeta tudi opravila posveta s stranko, pregleda spisov listin in druge dokumentacije. Navedena opravila so v primeru kazenskega postopka zajeta v XXI. poglavju OT, v tar. št. 39/1.
Tožnik je predhodno že vložil vlogo v zvezi s postopkom po zahtevi za sodno varstvo, in sicer tako za samo sestavo in vložitev zahteve, kakor tudi za zastopanje v postopku na prvi stopnji. Organ je njegovo vlogo zavrnil. Ker se ne dejansko stanje ne pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila v razmerju do vloge, o kateri je bilo odločeno, je toženka novo prošnjo v okviru njenega predhodnega preizkusa pravilno zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
V predmetni zadevi ne gre za varstvo pravice do dostopa do sodišča iz 6. člena EKČP ali 23. člena Ustave, ampak gre za pravico do enakega oziroma do enakih možnosti dostopa do sodnega varstva pred ESČP ne glede na materialni položaj stranke (prvi odstavek 14. člena Ustave; Protokol št. 12 k EKČP).
Za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP mora biti očitno, da je zadeva nerazumna; standard "očitno" pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev BPP iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev BPP oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh.
Pravila, standardi in kriteriji glede dopustnosti pritožb na ESČP so bolj komplicirani in se bolj dinamično dopolnjujejo kot pravila, standardi in kriteriji glede vsebinske presoje kršitev človekovih pravic. Zato ni mogoče od stranke zahtevati, da bo svojo prošnjo za brezplačno pravno pomoč utemeljila z ekspertnim poznavanjem standardov in kriterijev iz tega priročnika, kar nenazadnje dokazuje tudi pomanjkljiva in napačna obrazložitev tožene stranke v tem konkretnem primeru.
Brezplačna pravna pomoč se dodeli, če prosilec izpolnjuje pogoje, ki se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj).
Tožnik je po lastni volji zakrivil stroške izvršilnega naslova v izvršilni zadevi I 128/2023 v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP.
Pravilna in zakonita je tudi odločitev tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči.
Dejstvo, da toženka ni pristojna za odločanje o dodelitvi BPP za delovne spore, na nastanek tožničine terjatve ni vplivalo. Če odločbo izda stvarno nepristojen organ, je to v skladu s 1. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, vendar odločba zaradi tega ni nična.
Na nastanek tožničine terjatve prav tako ne vpliva dejstvo, da je postopek ugotavljanja obstoja prerekanih terjatev, ki izhajajo iz delovnega razmerja, v odločbi o dodelitvi BPP upravičencu zmotno opredeljen kot pravdni postopek.
Zgolj zaradi napačne opredelitve tipa postopka, za katerega je bil BPP odobren, kot pravdnega postopka namesto delovnega spora, odločba ni tako nejasna, da iz nje ne bi bilo mogoče ugotoviti obsega dodeljene BPP.
Toženka je z odločitvijo, da storitve niso bile opravljene v obsegu dodeljene BPP, napačno uporabila določbo šestega odstavka 30. člena ZBPP.
Drugi odstavek 12. člena ZBPP je v razmerju do 20. člena ZBPP specialna določba, ki organu za brezplačno pravno pomoč omogoča, da v primeru, kadar je prosilec na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči, brez posebnega ugotavljanja njegovega finančnega položaja odloči o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Na ta način je v zvezi z finančnim (subjektivnim) pogojem za brezplačno pravno pomoč vzpostavljena pravna vezanost organa za brezplačno pravno pomoč na veljavno pravnomočno odločbo pristojnega organa o denarni socialni pomoči, kar z drugimi besedami pomeni, da prosilec, dokler prejema denarno socialno pomoč, izpolnjuje finančni pogoj za (izredno) BPP.
Tožena stranka je glede pravne podlage izhajala le iz predpostavk neposlovne odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ, pri čemer bi morala prošnjo presoditi še z vidika poslovne odškodninske odgovornosti (ki je urejena v 239. do 246. členu OZ), in v tem smislu oceniti, ali je možno, da je imela A. A. kakšno obligacijsko obveznost do tožnice, ki je ni izpolnila.
Obrazložitev tožene stranke glede neposlovne odškodninske odgovornosti je sama s seboj v nasprotju in pomanjkljiva. Tožena stranka namreč glede nastanka škode navede, da ni vsaka škoda tudi pravno priznana škoda, da če nekdo utrpi določeno neugodje, neprijetnosti in stres, ker se npr. nekdo ne drži dogovora, ki sta ga sklenila, si premišljuje, izkazuje drugačne interese, nagaja, podaja pripombe ipd., to še ne pomeni pravno priznane škode in da iz tožničinih navedb ne izhaja, da bi ji nastala pravno priznana škoda.
Toženka bi bila na predlog tožnika pri izračunu točk glede na vrednost spornega predmeta dolžna upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 12. člena OT, na katero se sklicuje tožnik. Vendar iz spisa Bpp 244/2023, ne izhaja, da je tožnik podal takšen predlog. V pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I P 23/2018 z dne 6. 12. 2022, je tožnik sicer res priglasil stroške v višini 625 odvetniških točk, a to samo po sebi ne more šteti kot (smiseln) predlog na podlagi četrtega odstavka 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena OT.
Toženka je kršila določbo prvega odstavka 213. člena ZUP, ker v izreku izpodbijanega sklepa ni odločila tudi o delu tožnikovega predloga, ki mu ni ugodila. Podana je bistvena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti.
Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. V upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.
Zakonodajalec je jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Po presoji sodišča razlog, da toženka o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP še ni odločila, ker je zadeva v fazi pridobivanja dokazil v zvezi s premoženjskim stanjem tožnika v Tuniziji, ni upravičen razlog za to, da toženka ni odločila v predpisanem roku, kot ga določa 222. člen ZUP, ki se v postopku odločanja o upravičenosti do BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP.
Odreditev pripora med trajanjem kazenskega postopka je najbolj invaziven ukrep v svobodo obdolženca, ki zahteva skrbno presojo dokazov in iz njih izhajajočih dejstev, zato gre pri izdaji sklepa za odreditev pripora za samostojno meritorno odločitev med kazenskim postopkom. Iz tega razloga bi morala toženka nagrado za vloženo pritožbo tožnice zoper sklep o odreditvi pripora odmeriti po 1. točki tarifne številke 11 OT in ne po 2. točki te tarifne številke.
Tožnik, ki je upravičenec do BPP, v tožbi ugovarja višini odmerjenih stroškov, ker meni, da so bili odmerjeni prenizko. navaja torej ugovore, ki so v interesu izvajalca BPP. Za takšne ugovore pa po presoji sodišča tožnik ne izkazuje pravnega interesa, ki je pogojen s posegom v njegovo pravico, obveznost ali pravno korist.
Izpodbijani sklep v delu zavrnitve zahtevka ni zakonit, saj temelji na petem odstavku 17. člena ZOdv, ki v času izdaje sklepa, 24. maja 2023, ni (več) veljal.
Tožnica ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe zoper odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, saj je bilo njeni prošnji za BPP ugodeno.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prošnjo za BPP vložil po pooblaščencu B. B. iz Odvetniške družbe C. in da je v prošnji kot izbranega odvetnika navedel prav njega. Iz navedenega dovolj jasno izhaja, da je bil tožnik z omenjenim odvetnikom že dogovorjen za nudenje BPP, zato ne more biti utemeljeno sklicevanje tožene stranke na izjemo iz tretjega odstavka 36. člena ZBPP, tj., da prosilcu ni bilo mogoče zagotoviti izvajalca BPP.