pripor - priporni razlog ponovitvene nevarnost - ponovitvena nevarnost - podlaga za presojo - kaznivo dejanje - utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja - utemeljen sum
V zvezi z utemeljitvijo pripornega razloga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obdolženčeva zagovornica utemeljeno opozarja, da se je sodišče sklicevalo tudi na okoliščino, da je bil obdolženec prijet na območju Bosne in Hercegovine zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine, zaradi česar je bil iz te države izgnan. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je namreč razvidno, da je lahko storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le, če je bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar pa v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kljub temu pa ta kršitev na pravilnost sklepanja o obstoju pripornega razloga ni vplivala, saj že ostale okoliščine, ki so razvidne iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa (poleg teže dejanja, zlasti številne pravnomočne sodbe, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve premoženjskih deliktov in dejstvo, da je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje), kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.
ZIntPK člen 15a, 15b. ZUS člen 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za dopustitev revizije - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - razgovor na seji senata KPK - ustna obravnava v upravnem postopku - bistvena kršitev določb postopka - obrazložitev sodne odločbe - delna ugoditev predlogu - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Kakšna je pravna narava razgovora na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK oziroma ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožena stranka, kljub izvedenim razgovorom na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, morala izvesti ustno obravnavo po določbah ZUP? Ali je tožena stranka s tem, ko je izvedla "zgolj" razgovor na seji senata Komisije bistveno kršila pravila postopka?
2. Ali je Upravno sodišče RS zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga tožeče stranke glede zaslišanja A. A. in B. B. substancirana?
procesna predpostavka za dopustnost tožbe - poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist - zastopnik javnega interesa - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico - objektivni koncept upravnega spora - neutemeljeno zavrženje tožbe
Ker poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist ni procesna predpostavka za dopustnost tožbe, ki jo vloži tožnik, ki je zastopnik javnega interesa, Upravno sodišče v tem primeru pritožničine tožbe ne bi smelo zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Izpodbijano dovoljenje namreč v pritožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, nikoli ni posegalo, tak poseg pa za dopustnost njene tožbe v skladu z objektivnim konceptom tega upravnega spora tudi ni (bil) potreben.
obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - nepopoln predlog - pomembno pravno vprašanje - konkretne okoliščine - obrazložitev predloga - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj glede predlaganega pravnega vprašanja ni izkazal, da bi njegova revizijska obravnava presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse. V predlogu namreč ni navedel nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega vprašanja, temveč le, da gre za "odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni." To pa predstavlja le prepis zakonskih določb iz 367. a člena ZPP, ne pa konkretnih okoliščin, zakaj bi bilo predlagano pravno vprašanje pomembno. Pomembnost tudi iz besedila vprašanja ne izhaja.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pritožbeni razlogi - zavrnitev pritožbe
Glede na ugotovitve drugostopenjskega sodišča je pred sodiščem prve stopnje izostalo ugotavljanje in pravna presoja celotnega sklopa pravno pomembnih dejstev. Pri tem gre za vprašanja, ki pomenijo sklenjene pravne celote, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi zato moralo sodišče druge stopnje prvič in v celoti ugotavljati dejstva v zvezi s tem. Ko je tako, je potrebno ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, saj bi v primeru, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o teh vprašanjih prišlo do posega v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).
ZPP člen 367, 367/2. ZFPPIPP člen 121, 121/3, 123a, 123a/1, 123a/2.
stečajni postopek - elektronsko vlaganje pisanj in elektronsko vročanje - elektronsko vlaganje vlog pooblaščencev - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Dolžnika in njegovega družbenika zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik. Predlog za dopustitev revizije ni bil vložen v elektronski obliki, temveč je bil na Vrhovno sodišče poslan priporočeno po pošti, kar je v nasprotju z zahtevo iz prvega odstavka 123.a člena ZFPPIPP.
Sklepa sodišča druge stopnje, zoper katera je bil vložen obravnavani predlog za dopustitev revizije, poleg tega ne spadata med taksativno naštete sklepe iz tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP, glede katerih bi bila revizija lahko dovoljena. Če revizija po zakonu ni dovoljena, je ni mogoče dopustiti (drugi odstavek 367. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2. OZ člen 171, 243, 243/4, 243/5.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - zmanjšanje odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode - materialnopravni ugovor - zavrnitev revizije
Dolžnost ravnanja vsakega člana vodenja ali nadzora v dobro družbe terja od njega, da si s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika prizadeva za sprejem odločitev, ki bodo v korist družbe. Vloga posameznih članov nadzornega organa ni zgolj v prispevanju svojega glasu k predlagani odločitvi, temveč tudi v udeležbi v razpravi skupaj z drugimi člani tega kolektivnega organa, da se sprejme odločitev, ki bo v dobro družbi. Sodišče druge stopnje je zato pravilno sklepalo, da bi se peti toženec lahko razbremenil odškodninske odgovornosti za sprejeto odločitev nadzornega sveta le, če bi dokazal, da si je (aktivno) prizadeval za sprejem odločitve, ki bi bila skladna z ravnanjem vestnega in poštenega gospodarstvenika in preprečiti sprejetje neinformirane odločitve nadzornega sveta. Delovanje petega toženca v smeri sprejema sklepa, za katerega se je izkazalo, da je bil v škodo družbi, zato ne predstavlja prizadevanja v dobro družbi.
Sklepanje sodišč prve in druge stopnje o nastanku (vtoževane) škode temelji na dokaznem sklepanju, ki je usmerjeno na čas, ko je bila sprejeta škodljiva odločitev. Vprašanje in revizijski očitki pa so usmerjeni v dogajanje po samem škodnem dogodku in nastanku škode v obliki previsokega plačila za kupljen delež delnic v ciljni družbi. Morebitno neskrbno izvrševanje pooblastil nove uprave po škodnem dogodku ne izključuje odškodninske odgovornosti prvega toženca kot člana nadzornega sveta za škodo, ki je nastala v posledici sprejema odločitve glede cene odkupa 10-odstotnega deleža v A.
Pravili četrtega in petega odstavka 243. člena OZ sodita v področje odmere odškodnine, ne pa med predpostavke odškodninske odgovornosti. Procesno gledano sklicevanje na pravno podlago iz četrtega in petega odstavka 243. člena OZ ne sodi v vprašanje obstoja odškodninske podlage, temveč v višino upravičenja, ki jo lahko uveljavlja oškodovanec. Iz takšne razmejitve jasno izhaja, kakšna procesna sredstva so na voljo odškodninsko odgovornemu zavezancu v povezavi s sklicevanjem na to pravno podlago.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - predlog za delegacijo pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - sorodstveno razmerje stranke z uslužbenko sodišča - postopek osebnega stečaja
Okoliščine, da je stečajni dolžnik tast A. A., ki je kot vpisničarka zaposlena na civilnem oddelku Okrožnega sodišča v ..., pri čemer gre v obravanavani zadevi za relativno manjše sodišče in posledično za intenzivnejše sodelovanje med sodniki in sodnim osebjem, ter upoštevaje dejstva, da prav vpisničarka A. A. ob odsotnosti vpisničarke stečajne pisarne slednjo nadomešča, kar pomeni, da prihaja v stik s stečajnimi spisi, in da vpisničarki civilnega oddelka in stečajne pisarne pri delu vsakodnevno sodelujeta ter komunicirata, predstavljajo drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
V obravnavanem primeru se je izkazalo, da tožena stranka ni bila dejansko prikrajšana za možnost, da učinkovito preizkusi pisno izvedensko mnenje z neposrednimi vprašanji izvedenki na glavni obravnavi. Tožena stranka je to možnost imela v okviru procesnega položaja, v katerem je bila glede na svoje ravnanje v postopku. Toženi stranki je bila v tem obsegu omogočena vsebinska kontrola nad izpeljavo dokaza z izvedenko in tudi njen vpliv na rezultat dokazovanja z izvedenko, saj sta ji bila vročena izvedeniško mnenje in njegova dopolnitev, lahko je podala pisne pripombe na izvedeniško mnenje in njegovo dopolnitev ter izvedenki na naroku postavljala vprašanja v zvezi s pravočasno podanimi pripombami po pridobitvi dopolnitve izvedeniškega mnenja. Ker tožena stranka svojih pravic ni skrbno in pravočasno uresničevala, glede prepozno podanih navedb in pripomb na izvedensko mnenje, ne more uspeti s trditvami, da je sodišče kršilo njene procesne pravice, ker ji na naroku ni omogočilo postavitve novih vprašanj izvedenki v zvezi z njimi.
obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - obrazložitev predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - utemeljitev pomembnosti vprašanja - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Neobstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča o določenem vprašanju sam po sebi ne pomeni, da gre za pomembno pravno vprašanje. Zgolj sklicevanje na zakonsko določbo 367.b člena ZPP brez navedb o okoliščinah, ki kažejo na splošno pomembnost predlaganega vprašanja, pa ne zadošča za izpolnjenost formalnih predpostavk za odločanje o predlogu za dopustitev revizije.
Sodišče z vmesno sodbo izreče, da je zahtevek po temelju utemeljen. Izrek vmesne sodbe, v katerem se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke, je zato napačno oblikovan, saj pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, katerega sodišče, če stranka ni postavila vmesnega ugotovitvenega zahtevka, samo ne more ugotoviti. Vendar pa se mora učinek vmesne sodbe presojati samó iz njenega naziva; vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more doseči istih učinkov, kot bi jih dosegel identičen vmesni ugotovitveni zahtevek.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sorodstveno razmerje stranke z uslužbenko sodišča - ugoditev predlogu
Okoliščine, da je stečajna dolžnica babica moža A. A., ki je kot vpisničarka zaposlena na civilnem oddelku Okrožnega sodišča v Krškem, pri čemer gre v obravanavani zadevi za relativno manjše sodišče in posledično za intenzivnejše sodelovanje med sodniki in sodnim osebjem, ter upoštevaje dejstva, da prav vpisničarka A. A. ob odsotnosti vpisničarke stečajne pisarne slednjo nadomešča, kar pomeni, da prihaja v stik s stečajnimi spisi, in da vpisničarki civilnega oddelka in stečajne pisarne pri delu vsakodnevno sodelujeta ter komunicirata, predstavljajo drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
dopuščena revizija - pravica do poštenega postopka - obrazloženost drugostopenjske odločbe - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - zavrnitev revizije
Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - pravni interes za tožbo - neutemeljeno zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pritožnik pravočasno predan Republiki Hrvaški. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer opuščene predaje v časovno določenem (omejenem) obdobju, zaradi katere bi na podlagi določb Uredbe Dublin III in ZMZ-1 prišlo do prenosa odgovornosti in do obravnavanja pritožnikove prošnje v Republiki Sloveniji. Za obravnavo pritožnikove tožbe kot nedopustne je bil torej potek obdobja šestih mesecev nerelevanten, saj ob izvršeni predaji ni mogel vplivati na pritožnikov pravni položaj.
Državni tožilec ima pravico modificirati obtožni akt vse do konca glavne obravnave, vendar le, dokler ne nastopijo okoliščine, ki zahtevajo izrek zavrnilne ali oprostilne sodbe.
Kasnejša modifikacija obtožnega akta, ki je nesklepčen očitek naredila sklepčnega, je nedopustna in prepozna: položaj, v katerem bi moralo sodišče postopek ustaviti oziroma izreči oprostilno sodbo, je že nastopil. Drugačno stališče namreč pomeni ne samo, da lahko postopek teče brez zakonitega obtožnega akta, temveč postavi obdolžence tudi v izrazito neenakopraven položaj.
KZ-1 člen 251, 251/3, 253, 253/1. ZKP člen 424, 424/1, 425, 425/2.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - načelo dispozitivnosti - obseg preizkusa - opredelitev zatrjevanih kršitev zakona - samostojno pravno sredstvo - sklicevanje na pritožbene navedbe - očitno neutemeljena zahteva - substanciran dokazni predlog
Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - milejši ukrep - učinkovitost ukrepa
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Ker je bilo nesporno ugotovljeno, da je pritožnik očitana mu dejanja, ki predstavljajo resno varnostno tveganje za osebno in premoženjsko varnost, storil, je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)
Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.
ZUS-1 člen 2. ZSPDSLS-1 člen 3, 3-5, 30, 58, 58/1, 58/1-5, 62, 64, 64/2.
akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - osebe javnega prava - ekonomski interes lastnika - akt zoper katerega je možen upravni spor - upravni akt - zakonska podlaga za upravno odločanje
Akt poslovanja, ki ni upravni akti je zgolj akt, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem države ali občine in izključni cilj osebe javnega prava v tem primeru je doseganje ekonomsko najugodnejšega rezultata. Zato ne gre za akt poslovanja, če odločitev o oddaji premoženja v najem narekujejo kriteriji, ki vsebinsko niso povezani s pravno naravo posla in ekonomskimi cilji, upravljavec premoženja pa jih je dolžan upoštevati, ker mu to nalaga predpis.
Z upravnim aktom je po vsebini odločeno o materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi osebe. Za to presojo pa ni relevantno, ali ima akt strukturo in sestavine odločbe po ZUP. Toženec je z izpodbijanim seznamom določil upravičence, s katerimi bo sklenil pogodbo o uporabi priveza. Torej je ob upoštevanju predpisanih javnopravnih kriterijev s sprejetjem seznama, na katerem ni pritožnika, enostransko in oblastveno odločil o njegovi materialnopravno določeni pravici do pridobitve priveza v pristanišču.