Pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej neposredno ter ob ustreznem varstvu procesnih pravic stranke ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.
Revidentka je v ponovljenem postopku že izdala odločbo, da se tožeči stranki vrne polovico plačane takse. S tem je realizirala vzpostavitev pravnega razmerja, za katerega se v tem revizijskem postopku zavzema, da se ne bi vzpostavilo. Navedeno pomeni, da revidentka tudi z morebitnim uspehom v tem revizijskem postopku pravnega razmerja med njo in tožečo stranko ne more več spremeniti - ne more namreč doseči ohranitve prej izdanih aktov o zavrnitvi vračila, saj je obratno stanje, tj. priznanje pravice do vračila, že realizirano. V taki procesni situaciji revidentka za ta revizijski postopek nima pravnega interesa.
Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. Utemeljitev pomembnosti se zahteva za vsako vprašanje posebej in le povzemanje določbe 367. a člena ZPP ne zadošča.
Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse sodne prakse od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim.
Za uresničevanje pravice staršev oziroma zasebnih vrtcev po šestem in sedmem odstavku 34. člena ZVrt je sicer načeloma dopustno, da se (ob upoštevanju ostalih pravnih omejitev) oblikujejo informacijski sistemi oziroma aplikacije, ki omogočajo upravičencem njihovo čim lažje in hitrejše uveljavljanje. Navedeno lahko služi tudi javnemu interesu za doseganje splošnih ciljev učinkovitosti in predvidljivosti dodeljevanja javnih sredstev. Vendar pa ni dopustno, da bi Pravilnik, še manj pa informacijski sistem oziroma aplikacija, brez zakonske podlage omejeval uresničevanje navedenih pravic.
Postopek za uvedbo ponovnega postopka je po svoji naravi predhodni postopek, katerega namen je preprečiti ponovno vsebinsko obravnavo zadev, v katerih prosilec ne navede novih relevantnih okoliščin. Zato v tem postopku ni predmet presoje, ali prosilec dejansko izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč zgolj, ali so bila navedena oziroma predložena takšna nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko pomembno vplivali na drugačno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.
Dejstvo, da je lastnica in edina družbenica naročnice del v obravnavani zadevi, ki je z razmerjem oziroma sporom med strankama močno povezana, zaposlena na sodečem sodišču z manjšim številom zaposlenih, ki se dnevno srečujejo, izmenjujejo informacije in so vsakodnevno v stiku, predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče, saj utegne povzročiti dvom o nepristranskosti odločanja.
Zavrnitev postavitve izvedenca v arbitražnem postopku ni ravnanje, ki bi ogrozilo pravno in moralno integriteto domače pravne ureditve, mednarodno običajno pravo, temeljna moralna načela ali vitalne gospodarske, politične interese države.
Pritožnik z navajanjem medijskih prispevkov o koruptivnih poslih v Ukrajini in trditvijo, da je Ukrajina najbolj koruptivna država v Evropi, ni dokazal, da je v tem postopku in pri izdaji odločbe, katere priznanje in izvršitev se zahteva, prišlo do nepravičnega in nepoštenega arbitražnega postopka zaradi korupcijskega tveganja.
Dolžnikove navedbe o povezanosti razpravljajoče sodnice, predsednice sodišča in izvršitelja ostajajo na ravni splošnih in nekonkretiziranih trditev. Dolžnik ne navede določno, iz katerih konkretnih okoliščin naj bi izhajala zatrjevana povezanost, kako naj bi se kazala navzven in zakaj naj bi prav zaradi nje nastal razumen dvom v objektivno nepristranskost celotnega sodišča. Goli sumi, domneve in posplošene navedbe za delegacijo pristojnosti ne zadostujejo.
Predlagatelj je predlog za dopustitev revizije vložil sam, pri tem pa v skladu s četrtim odstavkom 86. člena ZPP ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Vrhovno sodišče je zato nedovoljen predlog zavrglo.
Vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe ni ovira za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe. Nasprotni udeleženec (dolžnik) ima v takem primeru zagotovoljeno pravno varstvo v okviru izvršilnega postopka, v katerem lahko v skladu s 3. točko prvega odstavka 71. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe, v primeru morebitne kasnejše razveljavitve arbitražne odločbe pa lahko uveljavlja opozicijski ugovor, da izvršilni naslov več ne obstaja (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
K odgovoru na predlog priložena tožba (kot dokaz) ne more nadomeščati trditvene podlage odgovora na predlog v tem postopku. Nasprotni udeleženec zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedb iz tožbe in da je bila tožba sestavni del njegovega odgovora v predmetnem postopku oziroma trditvene podlage, saj to iz odgovora niti ne izhaja.
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih kršitev pri postopanju in odločanju sodišča, niti ni sankcija za morebitno sodnikovo nepravilno delo. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji, tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika.
Dvom tožeče stranke v ustrezno organizacijo dela pristojnega sodišča je pavšalen in ne more omajati videza objektivne nepristranskosti sodišča. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP. Razumnega razloga za dvom ali za utemeljeno vzbujanje dvoma tudi ne more predstavljati strankino morebitno nezadovoljstvo z odločitvami in delom sodišča oziroma z ravnanjem in sprejetimi odločitvami razpravljajoče sodnice.
V pravno relevantni vzročni zvezi z nepravilno lokacijsko informacijo je samo tista škoda, ki je nastala do trenutka, ko je tožnica zvedela za dejstvo, da je lokacijska informacija nepravilna. S tem trenutkom tožničina investicija ni bila več izvedljiva in se je s tem izjalovila. Škoda, ki pa je nastala, ker se je izjalovil projekt, ki ga je tožnica izvajala po tem, ko je zvedela za nepravilno lokacijsko informacijo in je bil temu prilagojen, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nepravilno lokacijsko informacijo.
Objektivni zastaralni rok, ki začne teči z nastankom škode, ni vezan na nobene subjektivne okoliščine. Škoda, ki izvira iz izjalovljene investicije, je nastala tedaj, ko se je investicija izjalovila in je s tem trenutkom začel teči tudi objektivni zastaralni rok.
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.