predčasna pokojnina - starostna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - neprava obnova postopka - plačilo prispevkov - družbeništvo v zasebni družbi - pokojninska doba
Po ZPIZ-2, prav tako pa tudi po ustaljeni sodni praksi, se obdobja zavarovanja zavarovancu na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani. Po izrecni določbi 133. člena ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za to obdobje plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe (drugi odstavek 133. člena ZPIZ-2). To pomeni, da se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki.
Načelo upoštevanja obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo pod pogojem plačila prispevkov velja absolutno za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov. Drugačna ureditev velja le za delavce in za upoštevanje pokojninske dobe zadostuje že, da so prispevki obračunani. Ker je bila tožnica glede na izpis zavarovanj v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov v predpisani višini. Če prispevki niso plačani v predpisani višini, se v pokojninsko dobo skladno z drugim odstavkom 133. člena ZPIZ-2 upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Ker tožnica tekom postopka ni dokazala, da so bili prispevki plačani v predpisani višini, je v pokojninsko dobo pravilno upoštevan le sorazmerni del zavarovalne dobe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032889
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029881
URS člen 23. ZKP člen 371, 371/2, 371/1-9, 39, 39/1, 39/1-6, 378, 42, 383, 354, 354/1. KZ-1 člen 160, 160/3, 160/1.
dvom v nepristranost sodnika - prejudiciranje kazenske odgovornosti - kršitev pravice do obrambe - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - prekoračitev obtožbe - seja pritožbenega senata - uradni preizkus izpodbijane sodbe - odklonitveni razlog za izločitev - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
Sodeča sodnica (še kot sodnica posameznica) je namreč s tem, ko je v zvezi z obtožbo oziroma očitki obdolžencu že zavzela stališče (ko mu je nameravala izreči obsodilno sodbo), še preden je kot predsednica senata nato znova začela glavno obravnavo, nedvomno ustvarila situacijo, ki vzbuja utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Gre torej za obstoj osebnega prepričanja predsednice senata o predmetu odločanja oziroma njeno prejudiciranje odločitve o krivdi obdolženca, še preden je senat sploh začel z obravnavanjem zadeve, ta okoliščina pa je takšne narave, da bi pri razumnem človeku ustvarila objektiven dvom v videz nepristranskosti sojenja predsednice senata sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave, kot posledica utemeljeno zatrjevane kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP.
Po oceni višjega sodišča pa v konkretnem primeru ne gre za nobeno (dovoljeno) spremembo opisa kaznivega dejanja, temveč za povsem samostojni dodatek sodišča v opisu dejanja, v posledici presoje obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov. Sodišče je s tem v opis kaznivega dejanja vneslo dodatna dejstva in okoliščine, ki jih obtožba zasebnega tožilca sploh ni zajemala. Posledično je obdolženca spoznalo za krivega dejanja, ki se mu sploh ni očitalo, kar v prvi vrsti pomeni kršitev pravice do obrambe, obenem pa bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prekoračilo obtožbo.
Tudi v tem delu je torej sodišče prve stopnje sámo spremenilo opis dejanja glede pravno relevantnih dejstev tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To pa pomeni, da je prekoračilo obtožbo.
Glede na 363. člen ZPP je pritožba dovoljena le zoper sklep sodišča prve stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje, kot v obravnavanem primeru, ko je pritožba vložena zoper procesni sklep pritožbenega sodišča, pritožba ni dovoljena. Ker ni bilo pogojev za njeno vsebinsko obravnavo, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 343. člena ZPP kot nedovoljeno zakonito zavrglo.
odločanje o ugovoru zoper obtožnico - zavrženje obtožnice - nepopolna vloga - ravnanje z nepopolno vlogo - dopolnitev obtožnega akta - obtožnica in preizkus obtožnice - napotilo pritožbenega sodišča - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče soglaša, da je senat sodišča prve stopnje kršil določbe kazenskega postopka s tem, ko je ob odločanju o ugovorih zoper obtožnico državnega tožilca uporabil določbo 76. člena ZKP in ne določb iz 19. poglavja ZKP, ki se nanašajo na obtožnico in ugovor zoper obtožnico. Določba 76. člena ZKP se namreč nanaša le na formalno in ne na vsebinsko pomanjkljive vloge.
Gre za zasebne tožbe, obtožnice in obtožne predloge oškodovanca kot tožilca, predloge, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila, ki se vlagajo pisno (pisna vloga) ali dajejo ustno na zapisnik (prvi odstavek 76. člena ZKP). Te vloge morajo biti razumljive in obsegati vse kar je treba, da se dajo obravnavati ter morajo biti podpisane (drugi odstavek 76. člena ZKP). Če so vloge formalno pomanjkljive pa zahteva sodišče od vložnika vloge, naj jo popravi oziroma dopolni, pri čemer mu da določen rok, v katerem to lahko stori. Če vložnik vloge ne dopolni oziroma popravi, se vloga zavrže (tretji odstavek 76. člena ZKP). Odločitve, ki jih sprejme senat, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, pa ZKP določa v 277., 278, 279. in 280. členu ZKP.
Od odločitve senata o ugovoru zoper obtožnico je odvisno, ali se bo kazenski postopek zoper obdolženca nadaljeval, ali pa ustavil. Če senat odloča o ugovoru zoper obtožnico državnega tožilca, kot je to v obravnavanem primeru, pa obtožnico s sklepom zavrže samo tedaj, če na podlagi 278. člena ZKP spozna, da je podan kakšen razlog iz 1., 2., 3. ali 5. točke prvega odstavka oziroma iz drugega odstavka 277. člena ZKP, če pa so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa tudi, če spozna, da je podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Senat sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa svoje odločitve ni oprl niti na navedeno zakonsko določbo.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.. ZDR-1 člen 126, 130.
nadurno delo - zamudna sodba - evidenca o izrabi delovnega časa
Res je delodajalec tisti, ki je v skladu z določbami 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa, v postopku v zvezi s tožbo, kot je obravnavana, s katero delavec zahteva plačilo nadur, pa bi tožena stranka v odgovoru na tožbo morala oporekati tožnikovim evidencam, česar pa ni storila. Vsa dejstva, tako tista, ki se nanašajo na opravljanje dela tožnika za toženo stranko v spornem obdobju, kakor tudi tista, ki se nanašajo na evidentiranje opravljenih delovnih ur in nadur, se štejejo za priznana, ker tožena stranka ni podala odgovora na tožbo.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 39, 39/1, 39/1-2, 40, 42, 45, 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15.
nagrada in stroški izvedenca - stroški zunanjega izvajalca - odmera nagrade izvedenca - dejanski stroški
Po 49. členu Pravilnika pa ima izvedenec tudi pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Tako 15. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in do drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom.
plačilo razlike plače - zavrženje dela tožbe - sodna pristojnost - res iudicata - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - prevedba plače
Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/2, 12/3, 12b. ZPP člen 108, 108/1, 108/4.
oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - nepopolna vloga - prekluzija - podatki o premoženjskem stanju - premoženjsko stanje prosilca - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - nepopolna izjava o premoženjskem stanju - dopolnitev nepopolne vloge
Tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse je vseboval le prošnjo, da jo sodišče zaradi pomanjkanja sredstev oprosti plačila takse, predlogu pa je bila priložena še s strani zakonitega zastopnika tožnice nepodpisana izjava o premoženjskem stanju. Gre nedvomno za predlog, ki ne vsebuje vseh podatkov in izjav, ki jih predpisuje drugi odstavek 12. člena ZST-1. Sodišče prve stopnje zato o takem predlogu ne bi smelo vsebinsko odločati, ampak bi moralo tožnico najprej pozvati, da predlog ustrezno dopolni. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je sodišče določene podatke o premoženjskem, likvidnostnem in finančnem stanju samo pridobilo, saj to nepopolnosti predloga ne more sanirati.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - prenehanje najemnega razmerja zaradi odstopa od pogodbe - povrnitev stroškov - vezanost na tožbeni zahtevek - trditvena podlaga - izvedensko mnenje - odločitev o izvršilnih stroških
Sodišče odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Vendar to ne pomeni, da je vezano le na celoten zahtevek kot seštevek posameznih postavk. Vezano je tudi na trditveno podlago glede višine vsake od postavk, ki sestavljajo tožbeni zahtevek oziroma na vsak posamezni zahtevek.
Ker je namen dodatka za bivanje (so)prispevek k stroškom bivanja štipendista izven kraja stalnega prebivališča, tožnik, ki je prejel štipendijo za študijski obisk v ZDA, v katero je vključeno tudi pokrivanje stroškov bivanja v ZDA, ni upravičen še do dodatka za bivanje v ZDA iz naslova državne štipendije.
ZST-1 člen 34.. ZPP člen 105a, 105a/3, 116, 116/1.
vrnitev v prejšnje stanje - plačilo sodne takse
Za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je ključna okoliščina, da je imela tožnica za zastopanje v pravdi pooblaščenca, ter da med njima ni bilo npr. kakšnega nesporazuma glede izpolnitve obveznosti plačila sodne takse. Odvetniku je bil nalog za plačilo sodne takse vročen. To, da je tožnico o plačilnem nalogu obvestil takoj po elektronski pošti in istega dne še po telefonu, ne zmanjšuje pomena dejstva, da je odvetnik posebej kvalificiran za (pravočasno) izvedbo procesnih dejanj, med katerimi je tudi obveznost plačila sodne takse.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožnica (receptorka na recepciji wellness centra) ni zanikala naslednjih dejanj: neizdaje računa gostji spornega dne ob nakupu abonmaja za vstope v savno in bazen tožene stranke, prejema gotovine, za katero ni izdala računa in ki je ni nikjer posebej evidentirala, ponujanja gotovinskega popusta ob nakupu abonmaja, čeprav za to ni imela pooblastila in takrat pri toženi stranki ni potekala takšna marketinška akcija,... Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ugotovljena dejanja tožnice hujša kršitev delovnih obveznosti tožnice, ki jih je storila naklepoma, prav tako so pri njenem ravnanju podani vsi elementi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1, ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi,
Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.
Glede na to, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 med strankami dejansko izvrševala, ne gre niti za simuliran posel, prav tako pa tudi pogodba ne temelji na nedopustni podlagi. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni nična, glede na določbo 86. člena OZ, pravilna.
Ker tožnik nesporno soglasja k znižanju dodatka plačilnega razreda ni podal, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo znižanje, ki je temeljijo na enostranski odločitvi tožene stranke, veljavno.
Napitnina se v skladu z ZIS in Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma deli med vse zaposlene in ne zgolj med tiste zaposlene, ki delajo pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je tudi spor o pravici in plačilu dela napitnine, velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Na delavcu je breme, da trdi in dokaže, da je obveznost delodajalca iz delovnega razmerja nastala.
Naslov 136. člena ZDR-1 se res glasi „zadrževanje in pobot izplačila plače“, kot poudarja toženec v pritožbi, vendar je že iz zakonske dikcije jasno, da se prepoved enostranskega pobota terjatev s strani delodajalca ne nanaša le na terjatev iz naslova plače, ampak tudi na terjatev delavcev iz drugih pravnih naslovov. To je potrdila tudi sodna praksa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029827
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. KZ člen 57, 58, 211/1. ZKP člen 95/1, 105/2 371/1-11, 372/1-4.
Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v 140. členu ZUTD v zvezi s 3. odstavkom 190. člena OZ. Po drugi alineji 1. odstavka 140. člena ZUTD ima zavod za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila, ko pravica po zakonu preneha. To velja tudi za primere iz 3. alineje 1. odstavka 65. člena ZUTD z dnem, ko se uživalec vpiše v register kot samozaposlena oseba.
Sicer pa 3. odstavek 190. člena OZ eksplicitno določa, da obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Slednji dejanski stan je podan tudi v predmetni zadevi, saj je po odločbi z dne 16. 7. 2018 tožencu pravnomočno prenehala upravičenost do 341,11 EUR prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost za mesec junij. Gre za čisto verzijsko terjatev, ki jo je v vtoževani višini zaradi odpada pravne podlage skupaj z zamudnimi obrestmi dolžan vrniti tožeči stranki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030223
OZ člen 15, 30, 30/3, 51. EZ-1 člen 37, 37/2. ZPP člen 214, 214/2, 451.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik - dobava električne energije - stalna poslovna zveza med strankama - ustna prodajna pogodba - nastopanje v svojem imenu in za svoj račun - razlogi sodbe - ugovor pasivne legitimacije
Ob ugotovljeni volji za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije za leto 2018 s strani obeh pravdnih strank se tožena ne more uspešno sklicevati na to, da v nasprotju z določbami EZ-1 ne more skleniti pogodbe z drugim dobaviteljem. Takšna okoliščina je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko zgolj podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožeče stranke, na veljavnost zadevnega obligacijsko pravnega razmerja med strankama pa nima nobenega vpliva.
Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno.
Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da kot upravnik zadevnih objektov ni neposredni uporabnik storitev tožeče stranke, pač pa naj bi to bili posamezni etažni lastniki, vendar pa nato tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, da so bile vse predmetne pogodbe sklenjene neposredno s toženo stranko - torej, da jih je ta sklenila v svojem imenu in za svoj račun, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen.