ZPP člen 105, 105/3, 105a, 158, 158/1, 188, 188/3.
spor majhne vrednosti - neplačilo sodne takse - ustavitev postopka - umik tožbe - stroški pravdnega postopka - dogovor o stroških - izvensodna poravnava
Pravdni stranki se o stroških postopka lahko dogovorita tudi drugače, kot to določa prvi odstavek 158. člena ZPP, vendar pa morata sodišče o tem tudi pravočasno obvestiti.
Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov se ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (12.a člen ZST-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s predložitvijo potrdila ZPIZ in izpisa zavarovanj v RS z dne 8.11.2019 vzbudila dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšne povprečne mesečne dohodke dejansko prejema tožeča stranka.
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 15, 15/1. ZPP člen 17, 18, 18/2, 18/3.
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti - evropsko pravo - običajno prebivališče - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - prevzem pristojnosti za odločanje - zaprosilo države prosilke
Pojem "običajno prebivališče" iz 8. člena Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor plačila - delna ustavitev izvršbe
Terjatev je dolžnik delno izpolnil s plačilom po izdaji sklepa o izvršbi. Da je bilo plačilo opravljeno pred vročitvijo sklepa o izvršbi, ni pomembno oziroma se za odločanje ne uporabi pravilo o razveljavitvi sklepa o izvršbi in nadaljevanju postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ker plačilo med strankama ni sporno, je ugovoru v tem delu treba ugoditi in izvršbo ustaviti za plačani znesek.
Zaradi omenjenega učinka sodne poravnave ne bis in idem (kar zajema sodna poravnava ne bi več smelo biti predmet razpravljanja in odločanja) in zaključka, da ne obstojijo spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale poseg v sodno poravnavo, sodišče ni imelo podlage za spremembo dogovora med pravdnima strankama, sklenjenega s sodno poravnavo. Do spremembe dogovora bi lahko prišlo le z dogovorom oziroma v soglasju pravdnih strank.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - predodelitev otroka v varstvo in vzgojo - otrokova želja - določitev preživnine - stiki z otrokom - korist mladoletnega otroka - varstvo koristi otroka - izvedensko mnenje
Vendar pa je treba upoštevati, da na CSD zaposlenim ni bilo znano, da je bil tožnik v letu 2014 obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, ker se je od začetka leta 2013 do konca maja 2013 sestajal s takrat 13 letno oškodovanko in jo pogosto poljubljal, otipaval po intimnih delih ter štirikrat spolno občeval z njo. Ta podatek je pomemben za presojo tožnikove primernosti za vzgojo in varstvo hčerke, ki je v istem starostnem obdobju, kot je bila v času storitve kaznivega dejanja oškodovanka. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi ugotovilo vpliv dejstva, da je tožnik pred leti storil opisano kaznivo dejanje, na njegovo starševsko sposobnost. Moralo bi vsaj seznaniti CSD s pridobljenim podatkom o obsodbi tožnika in zahtevati opredelitev CSD do navedenega vprašanja. Ob jasnem in konsistentnem mnenju CSD, iz katerega izhaja, da bi bilo upoštevanje želje mladoletne hčerke, da bi živela z očetom, njej v korist, je izpodbijana odločitev preuranjena.
Stranka postopka zavarovanja je mld. B. A., ne pa tudi pritožnica, ki je sicer zakonita zastopnica dolžnice. Kot zakonita zastopnica lahko pritožnica vlaga vloge in opravlja druga procesna dejanja zgolj v imenu dolžnice (79. člen ZPP). Ker je pritožnica ugovor vložila v svojem imenu, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljenega.
Izrek je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. V prvi vrsti je temu tako, ker se skupni znesek 7.388,00 EUR, ki bi ga naj obdolženec dolgoval, ne sklada s postavkami zneskov, ki so za posameznega otroka opredeljeni v alinejah opisa kaznivega dejanja pod točko 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe. V drugi vrsti pa k nerazumljivosti izreka prispeva dejstvo, da bi naj bila od skupnega zneska 7.388,00 EUR odšteta že izvršena plačila v skupni vrednosti 2.500,00 EUR, pri čemer niti iz izreka niti iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, za katerega otroka so bila posamezna plačila izvršena in na katero od dveh kaznivih dejanj se navedena zneska nanašata.
Tožnik do plačila za (neopravljeno) izobraževanje ni upravičen.
Dejanska ugotovitev, da je tožnik pristal, da se obseg izobraževanja, ki ga je bil po pogodbi dolžan izvesti, zmanjša za eno skupino, pomeni podlago za zaključek, da sta pogodbeni stranki prvotno sklenjeno pogodbo v tem delu spremenili. In ker sta jo spremenili, tožnik, ne glede na razloge za spremembo, z zahtevkom ne more biti uspešen. Sam po spremenjeni pogodbi ni bil več dolžan izvesti izobraževanja osme skupine, toženka pa mu tega ni bila več dolžna omogočiti, še manj pa plačati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja le še to, da za veljavnost spremembe ni bila potrebna pisna oblika oziroma sklenitev pisnega aneksa, saj OZ v četrtem odstavku 51. člena priznava veljavnost tudi kasnejšim ustnim dogovorom, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. In pisna oblika, ki jo za avtorsko pogodbo predpisuje 80. člen ZASP, je predpisana le zaradi lažjega dokazovanja, torej v interesu strank, z naknadnim ustnim dogovorom pa sta pogodbeni stranki tožnikovo obveznost (posledično pa tudi toženkino) zmanjšali.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033824
ZPrCP člen 105, 106. URS člen 31.
načelo ne bis in idem - prekršek in kaznivo dejanje - res iudicata - vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom mamil
Za kršitev načela ″ne bis in idem″ gre namreč v primerih, ko je posameznik spoznan za odgovornega storitve prekrška, ki po opisu bodisi ustreza kaznivemu dejanju, za katerega je bil posameznik že pravnomočno obsojen oziroma, ko se en opis prekrška prekriva z opisom drugega prekrška, zaradi katerega je posameznik prav tako že bil sankcioniran (res iudicata). Zoper storilca, ki je v kazenskem postopku bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki ima istočasno tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ne vodi in se mu tudi ne morejo izreči sankcije za prekršek in v takih primerih torej ne sme in ne more priti do dvojnega obravnavanja, niti do dvojnega kaznovanja. Povedano velja tudi v primeru dveh prekrškov, ki izhajata iz enega izvršitvenega ravnanja.
Natančno branje opisa obeh prekrškov, ki jih pritožba problematizira pa pokaže, da ni nobene dileme, da je v obravnavanih dveh primerih šlo za kršitve dveh samostojnih določb ZPrCP in s tem za storitev dveh različnih prekrškov. Prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola je natančno razdelana v členu 105 ZPrCP, vožnja pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo, pa v 106. členu ZPrCP, pri čemer se vpliv takih snovi na psihofizične sposobnosti domneva takrat, če je s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovljena prisotnost takih snovi bodisi v krvi ali pa v slini. Zmotno je torej prepričanje pritožbe, da gre v obravnavani zadevi za dvojno sankcioniranje enega in istega prekrška.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/2. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 4, 4/2. Pravilnik o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (2002) člen 17, 20, 20/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 3.
zaseg in odvzem predmetov - hramba predmetov - stroški upravljanja in hrambe predmetov
Določba 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe predstavlja specialno določbo v razmerju do tar. št. 3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu sroškov v zvezi z njihovim delom. Pravilnik o pogojih hrambe je namreč poseben pravilnik, ki ureja specifično situacijo hrambe predmetov zaseženih v kazenskem postopku (in postopku o prekršku) in v okviru tega pravilnika je posebej urejena tudi tarifa za plačilo hrambe in povračilo stroškov v zvezi s hrambo, pri čemer pa tretji odstavek 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe ne določa zgolj drugačne cene posamezne manipulacije, temveč glede na besedilo te določbe omejuje upravičenost do plačila nagrade za manipulacije na enkratni znesek.
pravnomočno razsojena stvar - nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - ne bis in idem - zavrženje predloga
Pravnomočna odločitev o zadevi veže tako stranke kot sodišče in prepoveduje ponovno sojenje v isti stvari, kar velja tudi v taksnih zadevah. Če sodišče prejme predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, mora tak predlog zavreči.
Plačilni nalogi za plačilo sodne takse so tipska besedila, ki jih sodišče izda v vseh primerih, ko stranko poziva na plačilo sodne takse in ne morejo stranki dati dodatnih pravic mimo zgoraj navedenih osnovnih pravil pravdnega postopka.
kazenska sankcija - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - sprememba sodbe - specialni povratnik - namen kaznovanja - prevencija
Tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, tudi ne v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji - poseg v ustavne pravice posameznika - določitev socialno-varstvenega zavoda - prostorska zasedenost
Pritožnik je v času odločanja eden od najmanj prezasedenih zavodov in, kar je bistveno in v pritožbi zatrjuje sam pritožnik, ko omenja, da se pri njem stanje dnevno spreminja, eden od zavodov z največjo fluktuacijo. V takšnih okoliščinah bodo, ker se pri pritožniku stanje hitro spreminja, lahko nasprotnemu udeležencu in preostalim varovancem pritožnika kar najhitreje odpravljene morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic z namestitvijo v prezaseden zavod. Navedenega tudi ne spremeni obširno pritožbeno zavzemanje, da je pri udeležencu zaradi večjega števila varovancev večje tveganje za incidente. Ob trenutni prezasedenosti pritožnika torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pretehtajo nujne potrebe nasprotnega udeleženca po predmetni namestitvi in pravice tretjih iz okolja, v katerem se nasprotni udeleženec trenutno nahaja (op. pri obojem gre prav tako za temeljne človekove pravice), pred morebitnim kršenjem temeljnih človekovih pravic nasprotnega udeleženca in pravic ostalih varovancev, kamor se omenjeni namešča. Nasprotni udeleženec bo namreč po zatrjevanjih pritožnika trenutno nameščen v dnevni prostor varovanega oddelka pod videonadzor. Zaradi večje fluktuacije, ki jo omenja sam pritožnik, bo sam poseg v omenjene pravice predvidoma trajal le krajši čas, kar je ena izmed bistvenih okoliščin, da je ob zgoraj izpostavljenem pravilna odločitev o namestitvi pri pritožniku.
V postopkih po ZSKZDČEU-1 je sicer potrebno spoštovati načelo vzajemnega priznavanja, ki med drugim pomeni tudi to, da se upošteva in spoštuje kaznovalna politika druge države članice EU. Ker pa bi strogo vztrajanje pri tem načelu lahko privedlo tudi do nesorazmerno hudih posledic za državljane države izvršiteljice (na kar nakazuje tudi sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-64/18, C-140/18, C-146/18 in C-148/18 z dne 12. 9. 2019, na katero se sklicuje tudi zagovornik v pritožbi), peti odstavek 192. člena ZSKZDČEU-1 dopušča uporabo načela sorazmernosti in omilitev uporabe načela vzajemnega priznavanja ter omejen poseg v kaznovalno politiko države izdaje.
Čeprav ni nobenega dvoma, da so delavci delo opravljali v Republiki A..., kar je tudi pogoj, da je sploh nastala obveznost delodajalca, da plače obračuna in izplača v skladu s predpisi o plačah, ki veljajo v Republiki A...3, je vendarle bistvo prekrška, zaradi katerega je storilki bila izrečena denarna sankcija, neizplačilo plače v ustrezni višini. Zato je pred odločitvijo o uporabi petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 potrebno ugotoviti, kje je družba M. d. o. o. (obračunavala in) izplačevala plače navedenim delavcem. Če so bile plače izplačane v Republiki Sloveniji, je uporaba petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 možna, sicer pa ne.
Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.
Stranka ima pravico biti zaslišana pred sodiščem in predlagati zaslišanje prič. S tem ima možnost obravnavanja pred sodiščem, sicer je lahko kršeno načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032889
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
ZZVZZ-UPB3 člen 80.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 169, 170, 170/3.. ZPacP člen 3, 54.
zobozdravstvo - izbrani zdravnik
Ker gre med zavarovancem in izbranim osebnim zdravnikom za zaupen odnos, morata med njima obstajati zaupanje in medsebojno spoštovanje. Od zdravnika se ne pričakuje le strokovnost, temveč tudi določene osebne lastnosti, kot so humanost in predanost delu. V odnosu do pacienta mora zdravnik ravnati v skladu z načeli etike. Načela, ki se upoštevajo pri uresničevanju pravic pacientov, so določena v 3. členu ZPacP. Med drugim gre za spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih in drugih osebnih prepričanj, spoštovanje telesne in duševne celovitosti ter varnosti in zasebnosti. Vendar so za doseganje kakovostne in varne zdravstvene obravnave v 54. členu ZPacP predpisane tudi pacientove dolžnosti. Pacient mora biti med drugim obziren in spoštljiv do zasebnosti ter drugih pravic ostalih pacientov, zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev. Medsebojno zaupanje in spoštovanje je torej ključno za uspešno in odgovorno opravljanje nalog osebnega zdravnika. Če medsebojnega zaupanja ni, je uspešno in odgovorno opravljanje nalog osebnega zdravnika onemogočeno.
nadurno delo - voznik tovornjaka - izvedensko mnenje - neenakomerno razporejen delovni čas
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil kot voznik tovornjaka (po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II) pri delu za toženo stranko v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2015. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter ZDR in ZDR-1 delno ugodilo na podlagi ugotovitev oziroma stališča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, zaradi česar je bil v posameznem mesecu zaposlitve pri toženi stranki upravičen do plačila nadur za vso morebitno opravljeno delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, ne glede na to, ali ga je tožena stranka kot delodajalec odobrila. Štelo je, da je lastnik tožene stranke smiselno priznal, da tožniku nadur ni plačeval, ker je bil tožnik plačan od realiziranega prometa, zato je po ugotovitvi števila delovnih ur (iz podatkov tahografov in potnih nalogov) tožniku prisodilo plačilo za ure nad polnim tedenskim delovnim časom kot nadure. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče spregledalo kršitev Uredbe ES št. 561/2006 zaradi nedovoljenega načina plačevanja dela tožnika v odvisnosti od prevoženih razdalj ali količine prevoženega blaga, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zavzemanjem tožene stranke, da je tožnik zaradi takega sistema plačila prejel celotno plačilo za svoje delo, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno ter da ni imel nadur. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile tožniku plačane opravljene nadure in je prav zato ugotavljalo število dejansko opravljenih ur v spornem obdobju, katerih plačilo je toženi stranki tudi naložilo. Glede na to je treba zavrniti pritožbene trditve o neugotovljeni kršitvi pravil o plačevanju voznikov po realizaciji.