CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00031262
ZIZ člen 42, 42/2.. ZUP člen 224, 224/1.
razveljavitev klavzule o pravnomočnosti
Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je bila sodba V Ps 2256/2014 z dne 13. 7. 2015 vročena tožnikovemu stalnemu skrbniku Centru za socialno delo 18. 8. 2015, torej v času, ko je bila dokončna odločba o postavitvi novega stalnega skrbnika že dokončna.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala postati odločba z dne 22. 9. 2014 pravnomočna. Kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ZUP v prvem odstavku 224. člena določa, da odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Center za socialno delo je torej pravico stalnega skrbnika začel izvajati z dokončnostjo odločbe, ki je postala dokončna in izvršljiva 9. 1. 2015. Ker je bila vročitev sodne odločbe V Ps 2256/2014 z dne 13. 7. 2015 pravilno opravljena tožnikovemu stalnemu skrbniku Centru za socialno delo, s tem da zoper sodbo po izteku pritožbenega roka ni bila vložena pritožba, je sodišče pravilno ugotovilo in potrdilo pravnomočnost navedene sodbe z datumom 3. 9. 2015. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje predlog tožnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti navedene sodbe utemeljeno zavrnilo.
pogoji za prekinitev pravdnega postopka - odvzem poslovne sposobnosti
Iz dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča izhaja, da je prejelo obvestilo okrajnega sodišča o izdanem sklepu o uvedbi postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožnici po uradni dolžnosti in da je navedeni sklep pravnomočen. Ob takšnem dejanskem stanju je bilo potrebno postopati po 3. točki 1. odstavka 206. člena ZPP. Citirana določba ZPP namreč sodišče izrecno zavezuje, da odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki.
OZ člen 59, 82, 82/1, 82/2, 332, 333, 364.. ZDR-1 člen 202.
vračilo stroškov izobraževanja - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja - ugovor zastaranja terjatve
V zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje na podlagi določb 202. člena ZDR-1 in 364. člena OZ pravilno ugotovilo, da je s sprejemom ponudbe tožene stranke za obročno plačilo dolga toženec dolg iz naslova vračila stroškov izobraževanja pripoznal, zato je bilo zastaranje pretrgano, in tako v času vložitve tožbe 5-letni zastaralni rok še ni potekel.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določilo 8. člena pogodbe o izobraževanju, da je toženec po tem, ko pogodba o izobraževanju prenehala veljati, dolžan tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Pravilno je uporabilo določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve in ugotovilo, da je zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju zaradi toženčeve neizpolnitve v 8. členu pogodbe podan temelj za povrnitev stroškov izobraževanja. To določilo je namreč skladno s skupnim namenom strank tolmačilo tako, da je toženec dolžan povrniti stroške izobraževanja, če zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (katerih glavna je prav dokončanje izobraževanja) pogodba skladno z voljo tožeče stranke preneha veljati. Ta je svojo voljo, da pogodba preneha veljati, izrazila z zavrnitvijo podaljšanja te pogodbe, s pozivi k povrnitvi stroškov, nastalih na njeni podlagi, ter z dogovarjanjem s tožencem, da bo nastale stroške poravnal obročno. Tudi iz ravnanja toženca samega izhaja, da je vseskozi (do vložitve odgovora na tožbo) štel, da je pogodba o izobraževanju zaradi njegove izpolnitve prenehala ter da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške nedokončanega izobraževanja. Glede na to, da pogodbe, ki je že prenehala veljati, ni mogoče odpovedati, bi bila zahteva po izrecni odpovedi pogodbe kot predpostavke za terjanje vračila stroškov nerazumna in v nasprotju s temeljnimi načeli OZ: vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode ter predvsem načela izpolnitve obveznosti, po katerem so udeleženci obligacijskih razmerij dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, ta pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona.
izvršba na premičnine - ustavitev izvršbe na premičnine - neuspešen rubež - neizveden rubež - predlog upnika za ponovni rubež - aktivnost upnika
V skladu z 88. členom ZIZ je neuspešen tisti rubež, pri katerem se ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe. Ni pa neuspešen rubež, ki ga izvršitelj ne more opraviti, ker dolžnik ni navzoč ali prostora noče odpreti ali ker stvari ni na naslovu, ki ga je navedel upnik - v tem primeru gre za neizveden rubež.
V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZIZ lahko upnik v primeru neizvedenega rubeža v treh mesecih od dneva poskusa rubeža izvršitelju neomejenokrat predlaga, naj opravi ponovni rubež; če upnik v tem roku ne predlaga ponovnega rubeža (ali če rubež, predlagan do poteka tega roka, ni uspešen) sodišče ustavi izvršbo. Zakon torej za vsakokratni nadaljnji poskus rubeža zahteva aktivnost upnika.
ZPP člen 70, 70-6, 247.. ZZVZZ-UPB3 člen 23, 23/1, 23/1-12, 44a, 44b, 44c.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 25, 25-9, 54, 127, 129, 129/1, 135a, 135a/1, 135b, 135b/1, 155.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25, 25-5.
izločitev izvedenca - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - bolnišnično zdravljenje - nujna medicinska pomoč
Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Razlog za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Gre za okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali če bi njegovo ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke. Zgolj poslovna povezava sodnega izvedenca z zdravstveno ustanovo, ki naj tožnici ne bi nudil ustreznega zdravljenja, sama po sebi ni razlog za izločitev. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da celo dejstvo, ko je sodni izvedenec zdravnik, ki dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se stranka zdravi, samo po sebi ni okoliščina, ki bi vzbudila dvom v pristranskost. Ne predstavlja izvedenčevega vnaprejšnjega prepričanja, saj je mnenje dolžan podati v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj.
V konkretni zadevi možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane, saj se operacija, ki je bila izvedena v tujini, rutinsko opravlja v Sloveniji. Povsem enak operativni poseg, kot je bil opravljen v tujini, bi bil lahko opravljen tudi v Sloveniji. Čeprav se nevrološki konzilij za operacijo zaradi vprašljivih učinkov sicer ni odločil, to samo po sebi ne pomeni izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji. Potem, ko je lečeči nevrolog predlagal operativni poseg, se je tožnica sama odločila za operacijo v tujini, zato niso izpolnjeni pogoji iz 44.a člena ZZVZZ za povračilo stroškov zdravljenja v tujini.
Enako velja glede povračila stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ, saj ni nikakršnega dvoma, da tožnica ni pridobila napotnice za operativno zdravljenje, zato na čakalni seznam za operacijo ni bila, niti ni mogla biti vpisana, temveč se je sama odločila za operacijo v tujini. Ker je šlo za bolnišnično zdravljenje, predhodne odobritve zavoda pa ni pridobila, ni upravičena niti do povračila stroškov zdravljenja v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji po 44.c členu ZZVZZ.
Pravica do zdravljenja v tujini ne zajema le zdravljenja, temveč tudi povračilo prevoznih stroškov v Slovenijo. Do povračila stroškov prevoza, četudi je nujen reševalni prevoz v smislu 54. člena POZZ, ker iz zdravstvenih razlogov ni mogoče opraviti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, je zavarovanec upravičen le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za povračilo stroškov zdravljenja v tujini.
ZPP res določa, da tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP), vendar tudi določa, da ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Spremembo pa lahko sodišče dovoli, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti (prvi odstavek 185. člena ZPP).
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.. ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-4, 91, 91/1, 111, 111/5, 121, 121/1, 124, 124/3.
nadomestilo za invalidnost - socialni spor - spor polne jurisdikcije - zastaralni rok
Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.
Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar obravnavana invalidska dajatev tožniku pred 1. 4. 2016 sploh še ni bila priznana, kaj šele da bi zapadla v izplačilo.
predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - predmet dedovanja
Po ugotovitvi, da zapustnik ni lastnik obravnavane parcele, pač pa je lastnik njegov (prav tako) pokojni oče, je sodišče prve stopnje pravilno predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju po zapustniku zavrnilo. Predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju bo obravnavalo v drugi zapuščinski zadevi.
Ker v opisu očitanega kaznivega dejanja ni zajeto, da je šlo za intervju novinarja z namenom objave, niti ne kakšno drugo ravnanje, ki bi pomenilo, da je bila podana na način, kot ga določa drugi odstavek 160. člena KZ-1, pač pa zgolj, da je obdolženka sporno izjavo novinarju povedala po telefonu (pri čemer ne gre spregledati navedbe v odgovoru na pritožbo, da sta obdolženka in novinar v prijateljskih odnosih, in je njena izjava bila dana prijatelju, ne pa novinarju), so v opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi obseženi le zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1.
poklicna rehabilitacija - izvedensko mnenje - denarno nadomestilo - nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije
Ker sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo opravičljivih zdravstvenih razlogov, zaradi katerih tožnica ni končala poklicne rehabilitacije, ki so navedeni v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, je utemeljeno štelo izpodbijane odločbe za pravilne in zakonite in tožničina tožbena zahtevka zavrnilo.
ZDR-1 člen 6, 33, 34, 37, 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.. ZVOP-1 člen 6, 16.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - varstvo osebnih podatkov
Tožnik navaja, da je bila očitana kršitev storjena dne 24. 5. 2018, Splošna uredba o varstvu podatkov (Uredba GDPR) pa je pričela veljati šele naslednji dan - 25. 5. 2018, zaradi česar vztraja, da mu ni mogoče očitati kršitve Uredbe GDPR. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se Uredba GDPR v času tožnikovega dejanja še ni uporabljala. To pomeni, da se je tožena stranka v odpovedi glede pravne kvalifikacije očitane kršitve delovne obveznosti resda sklicevala na nerelevantno pravno podlago, kar pa ni razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Sodišče je namreč pri presoji zakonitosti odpovedi vezano na dejanske razloge odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), medtem ko pravna kvalifikacija teh razlogov ni nujna sestavina odpovedi, kar pa posledično pomeni, da je pravna kvalifikacija prepuščena sodišču. Sodišče prve stopnje je dejanske ugotovitve glede tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ustrezno oprlo na 6. in 16. člen ZVOP-1 ter na določbe ZDR-1 o temeljnih obveznosti delavca (33., 34. in 37. člena ZDR-1), na kar se je sklicevala tudi tožena stranka v odpovedi.
Vrhovno sodišče je v novejši odločitvi opr. št. VIII Ips 214/2017 zavzelo stališče, da določba drugega odstavka 972. člena OZ dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar kolektivno nezgodno zavarovanje ni sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, temveč kot osebno zavarovanje oziroma da se v takem primeru zavarovalnina, ki je bila tožniku izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ne všteva v prisojeno odškodnino, čeprav je zavarovalno premijo plačal delodajalec. To pomeni, da je za uporabo določbe tretjega odstavka 972. člena OZ odločilno, ali je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in ne zadostuje zgolj dejstvo, da je tožena stranka plačala premijo zanj.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.. ZPol člen 4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - policist - vožnja pod vplivom alkohola - rok za podajo odpovedi
Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni strogo formalen postopek z vsemi procesnimi zagotovili. S tem, ko tožena stranka tožniku ni predložila lastnih listinskih dokazov, ni bila kršena tožnikova pravica do učinkovitega zagovora. Zagovor namreč pomeni pravico delavca, da se o očitkih toženke izjasni, ta pravica pa je bila tožniku v obravnavanem primeru zagotovljena, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi predstavnik sindikata. Tožnik pravice do zagovora ni izkoristil, je pa zagovor podal v pisni obliki. Dejstvo, da se je tožnik zagovora udeležil sam (brez pooblaščenca) pa ne pomeni kršitve pravice do zagovora. Tožnik je imel dovolj časa za pripravo na zagovor, na zagovoru pa je bil udeležen tudi predstavnik sindikata.
Kadar gre za policiste, med nedopustna ravnanja sodijo tudi vožnja pod vplivom alkohola, objestna vožnja, grožnja in nedostojno vedenje nasproti javnim osebam, četudi kršitve niso bile storjene med delovnim časom. Temeljna naloga policije je med drugim varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in preiskovanje storitev kaznivih dejanj in prekrškov, zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotavljanje premoženjske koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejanj in prekrškov (4. člen Zakona o policiji). Tožnik je ravnal v nasprotju s tem, saj je sam storil prekršek, s svojo vožnjo pa tudi ogrožal osebno varnost ostalih udeležencev v prometu, škodoval ugledu policije, njegovo ravnanje bistveno odstopa od zavez iz pogodbe o zaposlitvi (da se bo vzdržal ravnanj, ki škodujejo interesom delodajalca).
spor majhne vrednosti - plačilo šolske prehrane - obstoj pravnega temelja - dokaz o obstoju temelja
Račun oziroma izstavitev računa ni pogoj za nastanek terjatve oziroma obveznosti. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve, kar pa je v postopku dokazano in kar nenazadnje priznava tudi toženka sama. Obveznost plačila šolske malice nastane že s prijavo na šolsko prehrano, toženka pa ni trdila, da obroki niso bili zagotovljeni ali pa da so bili pravočasno odjavljeni.
Pritožnik z navedbami, s katerimi podaja predvsem obrazložitev obtožnega predloga in ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, ne izpodbija pravilnih razlogov sodišča prve stopnje za zavrženje obtožnega predloga, torej odsotnosti zakonskih znakov v opisu očitanih kaznivih dejanj.
Opis v obtožnem predlogu mora biti sestavljen tako, da so v njem konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, kar pomeni, da mora biti s konkretnimi dejstvi in okoliščinami opisano ravnanje obdolžencev, s katerimi naj bi storili očitano kaznivo dejanje.
Nošenje uniforme, spoštovanje Pravil SV in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze, ne dovoljujejo zaključka, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033186
OZ člen 83, 377, 377/1, 377/2. ZPP člen 190, 190/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
pogodba o faktoringu - nepravi faktoring - pogodba o odkupu terjatev - regresna zaveza prodajalca - irelevančna teorija - odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve - procesne obresti - oderuška pogodba - zavrnitev dokaznega predloga - razlaga pogodb - odtujitev terjatve med pravdo
V obravnavani zadevi je bil na podlagi navedenih Pogodb med strankama dogovorjen t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi klient.
Ker sta se pravdni stranki s Pogodbo o odkupu terjatev dogovorili, da se zapadlost odkupljenih terjatev podaljša glede na rok v izjavi dolžnika, ki je sestavni del navedene Pogodbe, in ker sta ob njenem podpisu glede na vse zgoraj pojasnjeno nedvomno vedeli za to izjavo in bistven del njene vsebine (t. j. podaljšanje zapadlosti do 17. 4. 2017) ter z njo soglašali, ni moč slediti toženi stranki, da sedaj ta izjava naj ne bi bila del Pogodbe o odkupu terjatev, ker jo je prvič v pisni obliki videla šele v tem postopku.
Prišlo je do odtujitve dela vtoževane terjatve med pravdo, zato se ta lahko na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP nadaljuje in dokonča med istima pravdnima strankama, ne da bi zato morala tožeča stranka prilagoditi tožbeni zahtevek prehodu dela vtoževane terjatve na zavarovalnico. Ker tožeča stranka vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku, za odločitev sodišča vprašanja, ki so povezana s samim prehodom terjatve, niso relevantna.
Gre za stvar ekonomske presoje posameznega gospodarskega subjekta, kakšnim rizikom se v civilnopravnem razmerju izpostavi. Nenazadnje je tožena stranka s podpisom zadevnih Pogodb soglašala, da bo tveganja v zvezi s tem nosila sama. V kolikor se posel ni izšel po njenih pričakovanjih oziroma pri presoji ekonomskih tveganj ni bila zadosti skrbna, se sedaj ne more sklicevati na svojo nezadostno izkušenost, še zlasti ne glede na dejstvo, da je s tožečo stranko predhodno že poslovno sodelovala in ji ni bilo neznano, kaj pomeni njena regresna zaveza.
Med tožničino škodo in očitanim protipravnim ravnanjem (opustitvami) zavarovanca toženke ni vzročne zveze, saj se je tožnica poškodovala zaradi padca drugega obiskovalca lokala, to je naključja, za katerega toženkin zavarovanec ni odgovoren. Tožnica namreč v dokaznem postopku ni dokazala trditve, da vzrok za njeno nezgodo predstavljajo neosvetljene stopnice v lokalu, ki ga je upravljal toženkin zavarovanec.
ZUreP-1 člen 105, 105/1, 108, 108/1, 108/4, 108/5. ZUreP-2 člen 206, 206/1, 209, 209/1, 209/4, 299, 299/1. OZ člen 1019, 1019/1. SPZ člen 150, 150/2.
odškodnina za razlaščeno nepremičnino - uporaba ZUreP-2 - odgovornost razlastitvenega upravičenca - subsidiarna odgovornost razlastitvenega upravičenca - odvzem stvarne pravice - imetnik stvarne pravice - hipoteka - nedeljivost hipoteke - poroštvo
ZUreP-2 velja od 17. 11. 2017, v uporabi pa je od 1. 6. 2018. V prvem odstavku 299. člena določa, da z dnem njegove uveljavitve prenehata veljati ZUreP-1 in ZUPUDPP, pri čemer se še uporabljata do začetka njegove uporabe, torej do 1. 6. 2018. Izpodbijani sklep je bil izdan dne 2. 7. 2019, zato bi moralo sodišče prve stopnje glede na navedeno določbo pri odločitvi upoštevati določbe ZUreP-2.