hišni zapor - alternativni način izvršitve kazni zapora - namen kaznovanja - privilegij
Hišni zapor iz petega odstavka 86. člena KZ-1 predstavlja nadomestni način izvršitve kazni zapora. Gre za privilegij, ki se od prestajanja zapora v zavodu razlikuje v prostoru, kjer se izvaja (bodisi se izvaja na naslovu obsojenčevega stalnega ali začasnega bivanja bodisi v javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo). Urejen je izrazito restriktivno in nadzorstveno, saj so pravila o prepovedi oddaljevanja od stavbe in omejenih stikov iz šestega odstavka 86. člena KZ-1 stroga. Že iz same jezikovne razlage navedene določbe, po kateri se obsojenec v času prestajanja kazni ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela, je razvidno, da je zakonodajalec možnost oddaljevanja od stavbe predvidel zgolj izjemoma. Tudi v fazi izvrševanja kazni je namreč potrebno upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni (retribucija). Bistvo slednjega je naziranje, da je kazen racionalno, natančno in pravično odmerjeno povračilo, ki storilca prizadene, in katerega edino merilo je teža kaznivega dejanja.
stroški - izvršilni stroški - potrebnost stroškov - kriterij potrebnosti stroškov - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov - samostojna storitev odvetnika - stroški za sestavo vloge - posvet s stranko
Navedeni tridesetdnevni rok ZIZ določa kot skrajni rok, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov, in se nanaša le na primere, ko stroškov iz različnih razlogov ni bilo mogoče priglasiti takrat, ko so nastali. V primerih, ko je višina stroškov znana že prej, pa je treba povračilo stroškov zahtevati takoj.
Glede stroška posveta s stranko pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v določbah OT ni podlage za njegovo priznanje, saj se plačilo za posamezno storitev po tar. št. 39 OT prizna le, če gre za samostojno storitev in ni zajeta v drugih tarifnih številkah.
Stroškov predmetne vloge dolžnik ni v ničemer povzročil. Dolžnik je plačal kolikor je plačal in ni sporno, da ni plačal celotne terjatve. Vloga je nastala kot posledica samoiniciative sodišča, brez grožnje s kakšno sankcijo (npr. ustavitev postopka), če bi upnik ostal pasiven. Sodišče prve stopnje je očitno zaradi pomembnosti predmeta izvršbe upnika le spodbudilo, da reagira, če je bila celotna terjatev slučajno plačana, da se izvršba na nepremičnino ne nadaljuje. Glede na vse zgoraj pojasnjeno upnikovo sporočilo sodišču z dne 29. 7. 2019 tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nujno potrebno za dosego končnega uspeha v izvršbi, to je njegovega poplačila in kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, v ničemer ni vplivalo na tek postopka.
izsiljevanje - kaznivo dejanje izsiljevanja - hišna preiskava - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno delovanje - obrazloženost odredbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - resna grožnja - izročitev denarja - višina denarnih zneskov - pridobitev protipravne premoženjske koristi - višina protipravne premoženjske koristi - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - izsiljevanje in samovoljnost - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - izrek sodbe v nasprotju z razlogi - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - časovna opredelitev kaznivega dejanja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - poskus kaznivega dejanja - kaznivo dejanje grožnje - procesne predpostavke za pregon - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - obstoj procesnih predpostavk - kršitev kazenskega zakona - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ravnanje sodišča, da iz obsežnejšega konkretnega opisa kaznivega dejanja izpusti del, ki ga šteje za nedokazanega, povsem dopustno. Za takšno svojo odločitev mora seveda navesti tehtne razloge. Možnost sodišča, da posega v opis dejanja z dodajanjem besedila, zlasti zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker oceni, da bi bilo dejanje (oziroma le del širšega dejanja) primerno drugače pravno opredeliti, pa je majhna. Sodna praksa trdno stoji na stališču, da je dopustnost posegov sodišča treba razlagati restriktivno, zato je neutemeljen zgolj posplošen očitek tožilstva sodišču prve stopnje, da bi slednje lahko samo nekoliko spremenilo opis dejanja in bi še vedno bila podana objektivna identiteta obtožbe in sodbe.
Sodišče prve stopnje je samo spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ko je namesto enega kaznivega dejanja izsiljevanja v kvalificirani obliki, ki obsega tudi poskus, dejanje opredelilo kot dve kaznivi dejanji izsiljevanja v kvalificirani obliki in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje na načelni ravni ni nepravilno, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje izpustilo precejšnji del očitkov, ki segajo v leto 2015 ter je tako nastala časovna vrzel, ki je opravičevala ločen očitek poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja. Je pa takšno postopanje sodišča prve stopnje povzročilo zaplet pri opisu kaznivega dejanja oziroma dejanj, saj je bila obtožba koncipirana kot eno kaznivo dejanje, katerega posamezne dele je potrebno brati in razlagati v povezavi s celotnim opisom in ne izolirano vsak del posebej. Upoštevaje slednje se izkaže kot utemeljena pritožbena graja tožilstva v zvezi z izpuščenimi očitki z dne 24. 3., 31. 3. in 6.-7. 4. 2016, da ti očitki namreč vsebujejo grožnje, a slednje niso bile usmerjene le v ustrahovanje in vznemirjanje C. C., temveč izrečene z namenom izročitve 250.000 EUR. Kajti tudi te grožnje je potrebno ocenjevati v povezavi s celotnim opisom kaznivega dejanja, konkretno predhodnim opisom, ki se nanaša na obtoženčevo zahtevo po 250.000 EUR (očitki v obtožbi od januarja 2016 dalje). Ker je sodišče prve stopnje te očitke zmotno presojalo izolirano od prej opredeljene celote ter glede na konkreten opis štelo, da vsebujejo le opis kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki se preganja na predlog oškodovanca, pri čemer slednji za tovrstno kaznivo dejanje predloga za pregon ni podal, se zaradi takšnega stališča, da ne obstoji procesna predpostavka za kazenski pregon, niti ni spuščalo v skrbno presojo izvedenih dokazov v smeri dokazanosti teh očitkov obtožencu kot dela (poskusa) kaznivega dejanja izsiljevanja.
izvršba na premičnine - ustavitev izvršbe na premičnine - neuspešen rubež - neizveden rubež - predlog upnika za ponovni rubež - aktivnost upnika
V skladu z 88. členom ZIZ je neuspešen tisti rubež, pri katerem se ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe. Ni pa neuspešen rubež, ki ga izvršitelj ne more opraviti, ker dolžnik ni navzoč ali prostora noče odpreti ali ker stvari ni na naslovu, ki ga je navedel upnik - v tem primeru gre za neizveden rubež.
V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZIZ lahko upnik v primeru neizvedenega rubeža v treh mesecih od dneva poskusa rubeža izvršitelju neomejenokrat predlaga, naj opravi ponovni rubež; če upnik v tem roku ne predlaga ponovnega rubeža (ali če rubež, predlagan do poteka tega roka, ni uspešen) sodišče ustavi izvršbo. Zakon torej za vsakokratni nadaljnji poskus rubeža zahteva aktivnost upnika.
Vrhovno sodišče je v novejši odločitvi opr. št. VIII Ips 214/2017 zavzelo stališče, da določba drugega odstavka 972. člena OZ dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar kolektivno nezgodno zavarovanje ni sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, temveč kot osebno zavarovanje oziroma da se v takem primeru zavarovalnina, ki je bila tožniku izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ne všteva v prisojeno odškodnino, čeprav je zavarovalno premijo plačal delodajalec. To pomeni, da je za uporabo določbe tretjega odstavka 972. člena OZ odločilno, ali je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in ne zadostuje zgolj dejstvo, da je tožena stranka plačala premijo zanj.
Pritožnik z navedbami, s katerimi podaja predvsem obrazložitev obtožnega predloga in ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, ne izpodbija pravilnih razlogov sodišča prve stopnje za zavrženje obtožnega predloga, torej odsotnosti zakonskih znakov v opisu očitanih kaznivih dejanj.
Opis v obtožnem predlogu mora biti sestavljen tako, da so v njem konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, kar pomeni, da mora biti s konkretnimi dejstvi in okoliščinami opisano ravnanje obdolžencev, s katerimi naj bi storili očitano kaznivo dejanje.
Iz mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da je predlagana delitev nepremičnin sicer tehnično izvedljiva, vendar ne brez določenih gradbenih posegov. Ker nasprotni udeleženec z le-temi ni soglašal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da fizična delitev ni mogoča ter odločilo, da se nepremičnini prodata in razdeli kupnina. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem je za presojo, ali je stvar fizično deljiva, odločilno stanje ob delitvi in da s sodno odločbo ni mogoče nadomestiti soglasja solastnika, ki nasprotuje predelavi, ki bi omogočila fizično delitev, in s tem povezanimi stroški. Ponovno sklicevanje predlagateljice na njen domnevno nerešen stanovanjski problem ter s tem upravičen interes za pridobitev izključne lastninske pravice na stanovanju ne more izpodbiti odločitve. Nasprotnega udeleženca tudi ne more izplačati, zato se ne more uspešno upirati civilni delitvi. Res je, da ima fizična delitev v naravi prednost pred civilno delitvijo, vendar je sodišče v tem postopku svojo obveznost prizadevati si za fizično delitev nepremičnin izčrpalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030042
ZKP člen 435, 435/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 257, 257/1.
oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - nepopolnost obtožnega predloga
Pritožnica z navedbami, da je bil obdolženec pred kakršnimkoli postopkom na zasebnem zemljišču dolžan preveriti, ali imajo vsi udeleženci postopka dokumente, očitno skuša konkretizirati zakonski znak opustitve uradne dolžnosti. S takšnimi pavšalnimi navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v obtožnem predlogu ni v zadostni meri konkretizirano, v čem naj bi obdolženec izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje uradnih pravic ali ne opravil uradne dolžnosti.
Obdolžencu očitano kaznivo dejanje se lahko stori le z naklepom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v opisu kaznivega dejanja niso navedene okoliščine, ki bi kazale na obdolženčev namen pridobitve protipravne premoženjske ali nepremoženjske koristi sebi ali komu drugemu oziroma oškodovanja drugega. Nasprotovati pa tudi ni mogoče zaključkom sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja v obtožnem predlogu ni mogoče razbrati, kakšno korist naj bi obdolženec z dejanjem pridobil oziroma kakšna škoda je nastala oškodovanki kot tožilki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00031262
ZIZ člen 42, 42/2.. ZUP člen 224, 224/1.
razveljavitev klavzule o pravnomočnosti
Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je bila sodba V Ps 2256/2014 z dne 13. 7. 2015 vročena tožnikovemu stalnemu skrbniku Centru za socialno delo 18. 8. 2015, torej v času, ko je bila dokončna odločba o postavitvi novega stalnega skrbnika že dokončna.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala postati odločba z dne 22. 9. 2014 pravnomočna. Kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ZUP v prvem odstavku 224. člena določa, da odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Center za socialno delo je torej pravico stalnega skrbnika začel izvajati z dokončnostjo odločbe, ki je postala dokončna in izvršljiva 9. 1. 2015. Ker je bila vročitev sodne odločbe V Ps 2256/2014 z dne 13. 7. 2015 pravilno opravljena tožnikovemu stalnemu skrbniku Centru za socialno delo, s tem da zoper sodbo po izteku pritožbenega roka ni bila vložena pritožba, je sodišče pravilno ugotovilo in potrdilo pravnomočnost navedene sodbe z datumom 3. 9. 2015. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje predlog tožnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti navedene sodbe utemeljeno zavrnilo.
predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - predmet dedovanja
Po ugotovitvi, da zapustnik ni lastnik obravnavane parcele, pač pa je lastnik njegov (prav tako) pokojni oče, je sodišče prve stopnje pravilno predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju po zapustniku zavrnilo. Predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju bo obravnavalo v drugi zapuščinski zadevi.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.. ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-4, 91, 91/1, 111, 111/5, 121, 121/1, 124, 124/3.
nadomestilo za invalidnost - socialni spor - spor polne jurisdikcije - zastaralni rok
Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.
Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar obravnavana invalidska dajatev tožniku pred 1. 4. 2016 sploh še ni bila priznana, kaj šele da bi zapadla v izplačilo.
Nošenje uniforme, spoštovanje Pravil SV in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze, ne dovoljujejo zaključka, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - reintegracija - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Delodajalčeva nezmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo ali v subjektivno porušenem odnosu med strankama. Te okoliščine so predvsem tiste, ki so nastopile po podani odpovedi ali zaradi odpovedi. Le izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu v odpovedi. Vendar se to lahko presoja le v primeru, ko obstoj dejanskega stanja delavčevih ravnanj ni sporen (npr. takrat, ko je odpoved nezakonita, ker je bila podana prepozno).
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - začetek stečajnega postopka
Napačna je trditev pritožbe, da naj bi bilo o odpravnini že dokončno in pravnomočno odločeno z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ni izpodbijal. V odpovedi je bilo določeno le, da je upravičen do odpravnine, ki bo izračunana po vročitvi te odpovedi. Višina odpravnine v odpovedi ni bila določena, pa tudi če bi bila, to ne bi bila ovira za vtoževanje razlike, saj odpravnina ni predpisana sestavina odpovedi in tako zanjo tudi ne veljajo npr. roki za izpodbijanje odpovedi. Gre za denarno terjatev, ki se pravzaprav vtožuje ravno v primeru, ko odpoved učinkuje, delodajalec pa delavcu odreka pravico do odpravnine.
V 106. členu ZDR-1 je določeno, da imajo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Gre za odločbo, ki pravzaprav zgolj pojasnjuje, da gre tudi tem delavcem (ne pa le tistim, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, kot je dikcija prvega odstavka 108. člena ZDR-1) pravico do odpravnine, ki po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1 ne sme presegati 10-kratnika osnove (tj. povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Člen 106 ZDR-1 ni specialna določba, ki naj bi v povezavi s 108. členom ZDR-1 določal najvišjo možno odpravnino.
Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje se glede sporne pravice do odpravnine upoštevajo tudi druge določbe zakona, npr. 9. člena ZDR-1, ki določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. V tem je bistvo pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno upoštevalo dogovor strank v pogodbi o zaposlitvi o višji odpravnini, kot jo predvideva zakon.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija - reparacija - sodna razveza - denarno povračilo - nova pogodba o zaposlitvi
Stališče tožnika v pritožbi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017 ne vpliva na reintegracijski zahtevek, ni pravilno. Res je, da se skladno s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1 v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, vendar pa je v obravnavanem primeru do prenehanja (nove) pogodbe o zaposlitvi prišlo že z (zakonito) odpovedjo z dne 27. 7. 2017. Pogodba o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017 je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena, na njeni podlagi so se izvrševale pravice in obveznosti. To pa pomeni, da jo je tožena stranka zaradi tožnikovih kršitev delovnih in drugih pogodbenih obveznosti lahko odpovedala in da je tožniku na tej podlagi 11. 8. 2017 (zakonito) prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ne glede na to, da je bilo kasneje ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove tožniku nezakonita, tožnika, ki mu je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo, ni mogoče vrniti nazaj na delo.
izredna denarna socialna pomoč - odškodninska odgovornost države
Pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države je potrebno upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastne narave delovanja njenih organov ter pri uporabi pravil splošnega obligacijskega prava paziti, da se uporabljajo prilagojeno značilnostim javno pravne odškodninske odgovornosti za ravnanja, v katerih država v razmerjih do posameznika nastopa kot organ oblasti (ex iure imperii). Kršitev 26. člena Ustave bi bila tako eventualno lahko podana le, če bi sodišče odločitev oprlo na stališče, ki bi bilo popolnoma nesprejemljivo.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - diskriminacija
Tožena stranka je ustrezno obrazložila sklep o premestitvi, pri čemer je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU pristojno odločati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, ter je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, kar je bilo v konkretnem primeru izkazano.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nastanek večje premoženjske škode
Konkretni opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega akta mora biti sklepčen za vsakega obdolženca posebej, pri čemer morajo biti vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja jasno in določno opredeljeni. Ne zadošča, da je višina škode, kot eden izmed zakonskih znakov očitanega dejanja, konkretno navedena le pri opisu kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu C. C., na katero pa opisa dejanj, ki se očitata obdolženima A. A. in B. B., niti ne napotujeta.
ZPP res določa, da tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP), vendar tudi določa, da ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Spremembo pa lahko sodišče dovoli, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti (prvi odstavek 185. člena ZPP).
zagovornik - preklic pooblastila - postopek za preklic pogojne obsodbe - pravica do obrambe
Obdolženčeva izjava na predobravnavanem naroku ali naroku za glavno obravnavo, da se bo zagovarjal sam, ne pomeni preklica pooblastila zagovorniku, saj mora biti preklic izrecen (sodba I Ips 106/2002 z dne 28. 5. 2002).
Postopek preklica pogojne obsodbe pomeni odločanje, ki ne prestavlja novega sojenja, ampak spremembo prejšnje (pravnomočne) sodbe v zakonsko določenih mejah (sodba I Ips 57653/2010 - 24 z dne 1. 9. 2011, podobno VSM sklep II Kp 53719/2014 z dne 23. 1. 2019).