denarna kazen - način izvršitve denarne kazni - sprememba denarne kazni v kazen zapora - obročno plačevanje denarne kazni - rok za plačilo denarne kazni
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena denarna kazen, ki se ni dala niti prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta 2 dneva denarne kazni določi 1 dan zapora, kar v obravnavani zadevi pomeni 20 dni zapora.
ZPP člen 458, 458/1. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 4, 4-17, 22, 24, 24/5. Odlok o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v občini Domžale (2005) člen 2, 2-3, 10, 11, 44.
spor majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - izpodbijanje dejanskega stanja - občinske gospodarske javne službe - komunalna dejavnost - komunalne storitve - plačilo - izvajalec javne službe - dolžnost vzdrževanja - uporabnik storitev - javno kanalizacijsko omrežje - kanalizacijski priključek
Kanalizacijski priključek na javno kanalizacijo je v lasti lastnika oziroma uporabnika objekta, ki je zadolžen tudi za njegovo vzdrževanje in odpravljanje morebitnih poškodb.
Že na podlagi pravil jezikovne in logične razlage ni mogoče sklepati, da soglasje oziroma navodila upravljavca javne službe za ureditev zunanje interne kanalizacije pomenijo (hkrati) njegovo dolžnost vzdrževanja.
ZPrCP člen 109, 109/2, 109/2-1, 110, 110, 110/2, 110/2-4. OZ člen 179, 921.
zavarovalna pogodba - splošni zavarovalni pogoji - zavarovalni primer - prometna nesreča - izguba zavarovalnih pravic - alkoholiziranost - domneva o alkoholiziranosti - obvestilo policiji o prometni nezgodi - izmik preizkusu alkoholiziranosti - prometna nesreča i. kategorije - dokazna ocena - AO plus zavarovanje - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda
Pravilna in skladna s stališči sodne prakse je presoja sodišča prve stopnje, da zgolj s tem, ko voznik o prometni nesreči ni takoj obvestil policije, domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena.
V konkretnem primeru je konkurenčna klavzula veljavna, toženec jo je kršil, zaradi česar je dolžan plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno pavšalno odškodnino. Tožnici je škoda nastala, saj je zaradi dela toženca za drugega delodajalca izgubila stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček. Ta škoda je v vzročni zvezi z delom toženca po prenehanju delovnega razmerja, tožnica pa ni bila dolžna podati konkretnih trditev glede višine škode (niti višine škode ni bila dolžna dokazovati), saj je bila med pravdnima strankama dogovorjena pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR. Zahtevek za plačilo te odškodnine je utemeljen.
Izpolnitev tožene stranke kot tretje osebe je veljavna (če jo upnik sprejme) in povzroči prenehanje obveznosti. Z zatrjevanimi nakazili oziroma plačili, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka zapirala le tiste obveznosti E. d.o.o., ki jih je v plačilih (v nalogih, cesijskih pogodbah oziroma asignacijah) v sklicih oziroma pod namen navedla sama tožena stranka, s čemer je tožena stranka opravila izbiro o izpolnitvi, o kateri je bila banka obveščena. S tem je torej tožena stranka izrazila svojo voljo, da plača tuj dolg, s tem pa je v skladu s prvim odstavkom 271. člena OZ izpolnila drugo obveznost E.d.o.o. v razmerju do banke in ne obveznost po kreditni pogodbi, za katero je prevzela poroštvo.
Z javnim razpisom za direktorja toženke se je zahtevalo, da ima kandidat, med drugim, natančno opredeljeno časovno obdobje delovnih izkušenj (pet let), pri čemer ni bilo določeno, za kakšne delovne izkušnje gre, in pa znanja s področja organizacije dela, vodenja in dela s skupinami. Za ti zahtevi so se zahtevala dokazila, pri čemer je za zgolj časovno opredeljene delovne izkušnje dovolj dokazilo o delovni dobi (drugače bi bilo, če bi se na primer zahtevale delovne izkušnje z določenega področja ali na določenih delih). Dokazilo o delovni dobi je delovna knjižica in to je tožnica predložila. Za znanja s področja organizacije dela, vodenja in dela s skupinami pa je predložila listine, ki izkazujejo pridobljena teoretična znanja. Drugih listin ni bila dolžna predložiti.
Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica predložiti tako dokazila o teoretičnem kot praktičnem znanju s področja organizacije dela, vodenja in dela s skupinami, nima podlage v razpisnih zahtevah. Znanje z določenega področja je lahko le teoretično znanje. Če bi se zahtevalo praktično znanje, bi moralo biti to v javnem razpisu jasno navedeno (v okviru delovnih izkušenj z določenega področja ali na določenih delih). Ker ni bilo, tožničina prijava ni nepopolna, ker takšnih praktičnih znanj ni izkazovala. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da toženka ni zagrešila postopkovnih kršitev s tem, ko je sprejela sklep in tožničino prijavo označila za nepopolno.
Označitev določene prijave kandidata na prosto delovno mesto za nepopolno je že sama po sebi kršitev, ki bi lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, saj je izbira kandidata bistveno drugačna, če se določena prijava upošteva ali pa ne. Iz tega razloga je kršitev, ki jo je storila toženka, povzročila nezakonitost sklepa o izbiri kandidatke. Tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa in da se toženki naloži ponovitev postopka izbire direktorja je utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00029500
ZIZ člen 29b, 29b/1, 29b/2, 29b/5. ZST-1 člen 6, 6/3, 34a, 34a/1. ZPP člen 7, 7/2, 212.
ugovor se šteje za umaknjen - sodna taksa za ugovor - neplačilo sodne takse - dokazovanje plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - potrdilo o plačilu sodne takse - dokazno pravilo - listinski dokaz
Stranka ima v pritožbi možnost zatrjevanja in dokazovanja plačila sodne takse, vendar le z dovolj konkretnimi trditvami in predlaganjem ustreznega, to je listinskega dokaza o plačilu.
zavlačevanje postopka - razrešitev zagovornika - pravice obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do obrambe z zagovornikom - obvezna obramba - zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti - izbira zagovornika - zaupno razmerje - zloraba pravice
Ob zavedanju, da pri obvezni obrambi zagovornik obtožencu nudi kvalificirano strokovno pomoč ter da je med njima potrebna določena stopnja zaupanja, sodišče druge stopnje vendarle ne more mimo dejstva, da prav izrazito izkazano nezaupanje obtoženke do slehernega zagovornika, ki ji je bil postavljen v tem postopku po uradni dolžnosti, kaže na to, da obtoženka institut razrešitve zagovornika zlorablja zato, da sodišču prve stopnje otežuje vodenje tega kazenskega postopka v razumnem času.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - načelo formalne legalitete - nedenarna obveznost - predlog za odlog izvršbe - pogoji za odlog izvršbe - objektivni in subjektivni pogoj za odlog izvršbe - dom dolžnika - pravica do primernega stanovanja - tehtanje pravic
Glede ugovora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo o njem že pravnomočno odločeno, in sicer se je s sklepom z dne 17. 9. 2018 štel za umaknjenega, glede vložene tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe pa je ugotovilo, da je bila vložena že pred začetkom tega izvršilnega postopka, zaradi česar niso izpolnjeni zakonski pogoji za njeno dovoljenost po 59. členu ZIZ, tudi sicer pa je v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa Okrajno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku P 620/2018 s sklepom z dne 18. 9. 2018 tožbo dolžnice že zavrglo.
V konkretnem primeru ne gre za izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, zato dolžničinega predloga za odlog izvršbe ni mogoče presojati po določbah četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ, ki urejajo odlog izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom.
Res je v 78. členu Ustave RS zapisano, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, vendar pa to še ne pomeni, da je dolžničina pravica do stanovanja absolutna. Treba jo je namreč pretehtati tudi v razmerju s pravicami upnika, ob tem pa upoštevati, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, kar pomeni, da je bila njegova terjatev ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku.
denacionalizacija - vrnitev podržavljenega premoženja v obliki nadomestnega premoženja - odmena zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja - izgubljena korist - uporaba denacionalizirane nepremičnine - delni umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
Zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen ne predstavlja običajnega (klasičnega) obogatitvenega zahtevka, zaradi česar (zavezančeva) korist ni pogoj za njegov obstoj oziroma ni merilo za višino nadomestila (izgubljene koristi), ki gre upravičencu. Omenjena terjatev predstavlja po svoji vsebini nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Posledično je potrebno izhajati izključno iz položaja upravičencev in je nepomembno, ali je zavezanec z uporabo podržavljenih nepremičnin (lahko) pridobila določeno korist ali ne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00031032
ZPP člen 154, 158, 158/1, 224, 337, 337/1. OZ člen 1019, 1019/1, 1019/2, 1019/3, 1025, 1033.
postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dokazno breme - podpis listine - izvedenec grafološke stroke - poroštvo - solidarno poroštvo - zaveza kot porok in plačnik - pritožbene novote - uspeh v pravdi - stroški postopka - delni umik tožbe - delna ustavitev postopka
Po razveljavitvi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, sodišče v pravdnem postopku presoja, ali obstoji terjatev oziroma upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in tožencem in ne, ali verodostojna listina, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, izpolnjuje pogoje oziroma ima značilnosti verodostojne listine. Pritožbeno stališče, ki gre v smeri, da je potrebno v konkretnem primeru iz razloga, ker se je postopek začel na podlagi verodostojne listine oziroma menice, tožnikov zahtevek presojati (zgolj) z vidika upravičenosti (glede na določbe ZIZ) vložitve takšnega izvršilnega predloga, je napačno.
Neenakost oziroma (pravilno) različna dolžina podpisov na pooblastilu odvetnici oziroma v notarskem zapisu ne zadošča za sklep, da krajši podpis ob imenu in priimku toženke v navedeni listini ni njen. Podobno velja za (tudi sicer nekonkretizirano) pritožbeno zatrjevanje o ne-podobnosti (neprimerljivosti) podpisa (parafe) v notarskem zapisu in toženkinega podpisa na menici. Ta vprašanja sodijo prvenstveno v strokovno domeno izvedenca grafologa, ki pa ga toženka ni predlagala (oziroma je postavljeni predlog umaknila).
Brezpredmetno je pritožbeno navajanje, da bi moral tožnik, ker upnik porokov ni obvestil, da dolžnik ni pravočasno izpolnil svoje obveznosti, postopati v skladu s 1025. členom OZ. Ob tem, da omenjena določba predvideva upnikovo notifikacijsko dolžnost (in v primeru njene neizpolnitve tudi njegovo odškodninsko odgovornost) napram poroku, pritožba ne upošteva, da sta v konkretni zadevi obe pravdni stranki nastopali kot poroka in plačnika (solidarna poroka)
V primerih delnega umika tožbe je potrebno o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odločiti po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zahtevka pa se stroški presojajo po uspehu. Morebitne stroške zaradi delnega umika tožbe (in posledično temu delne ustavitve postopka) pa je treba (jasno) zahtevati.
omejena poslovna sposobnost - procesna sposobnost - omejena procesna sposobnost - zakoniti zastopnik - stalni skrbnik - stečajni upravitelj - postopek osebnega stečaja
Stečajni dolžnik, proti kateremu teče osebni stečaj glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, nima poslovne sposobnosti, s tem pa tudi ne procesne sposobnosti. Od začetka stečajnega postopka pa vse do sklepa o končanju stečajnega postopka (245. člen in 376. člen ZFPPIPP) ga zastopa stečajni upravitelj. Stečajna upraviteljica tožnikove vloge z dne 30. 4. 2018 ni odobrila – pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da kakršnokoli ukrepanje sodišča v smeri zagotovitve obravnavanja vloge ne pride v poštev. Zaradi odsotnosti odobritve vloge z dne 30. 4. 2018, ki jo je sodišče štelo za pritožbo, je odločitev o zavrženju pravilna, saj mora sodišče na procesno sposobnost paziti po uradni dolžnosti. Stečajna upraviteljica je z dnem začetka postopka osebnega stečaja postala toženčeva zakonita zastopnica in je po samem zakonu pridobila vsa pooblastila za njegovo zastopanje. Stalna skrbnica pa z začetkom stečajnega postopka ni več njegova zakonita zastopnica v delu, nanašajočem se na premoženje, ki vpliva na stečajno maso.
ZEN člen 8, 51, 160, 160/11. ZVEtL-1 člen 12, 13, 13/5, 13/6, 42.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - izdelava elaborata - strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - vmesni sklep - kriteriji - vsebina elaborata - obvezne sestavine - pravna podlaga
Glede zatrjevane nepristojnosti sodišča za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča ter v zvezi s tem za odločanje o primernosti strokovne podlage, se pritožba nepravilno sklicuje na 51. člen ZEN. Podlago za odločanje o primernosti strokovne podlage sodišču dajeta 12. in 13. člen ZVEtL-1. V skladu z navedenima določiloma sodišče za izdelavo elaborata po uradni dolžnosti postavi izvedenca ustrezne stroke, predhodno pošiljanje strokovne podlage v preveritev pristojnemu upravnemu organu pa ni obligatorno. Ko sodišče ugotovi, da je strokovna podlaga primerna za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb, izda o tem sklep.
Glede posameznih obveznih postavk elaborata, izpostavljenih v pritožbi v zvezi z drugim odstavkom 8. člena ZEN, pritožbeno sodišče ugotavlja, da elaborat tako v pisnem delu (prva stran), kot v priloženi skici vsebuje prikaz obstoječega stanja (stanje pred spremembo s parcelno rabo in površino) in prikaz sprememb (dve novo nastali parceli, raba in površina ter stanje po spremembi), sodno odločbo kot podlago za vpis spremembe podatkov v zemljiškem katastru pa predstavlja pravnomočni sklep o ustreznosti strokovne podlage.
Ugotovitev pripadajočega zemljišča je v pristojnosti sodišča. Zapis izvedenke v izvedenskem elaboratu, da novo ustanovljena parcela 258/9 predstavlja pripadajoče zemljišče stavbi, še ne pomeni, da je strokovna podlaga neustrezna. Pri tem je treba pojasniti, da je izvedenka izdelala tudi osnovno izvedensko mnenje, kjer je skladno z določili zakona in pravili stroke opredelila pripadajoče zemljišče. Zato je bil sporni zapis v elaboratu očitno naveden iz razloga, ker je bila z zadevo predhodno vsebinsko seznanjena in ne iz razloga, ker bi hotela odločati o pripadajočem zemljišču.
kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - slaba vera banke - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - indični dokaz - dokazna tema - neenakopravno obravnavanje - ustavna pravica do enakega varstva pravic
Sodišče prve stopnje je glede dokazne teme - izpolnitve pojasnilne dolžnosti ugodilo toženkinemu dokaznemu predlogu za izvedbo indičnega dokaza in se na tak dokaz tudi oprlo. Nasprotno pa sodišče prve stopnje tožnikoma ni dopustilo dokazovanja te iste dokazne teme z zaslišanjem predlaganih prič oziroma je zavrnilo njun dokazni predlog za izvedbo indičnega dokaza. Gre torej za neenakopravno obravnavanje pravdnih strank, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da morebitna drugačna vsebina ponudbe, na podlagi katere je tožnica sprejela odločitev, da sklene pogodbo, ne predstavlja razloga za ničnost pogodbe.
začetek stečajnega postopka - opravičilo izostanka z naroka
Sodišču prve stopnje glede na navedeno ni mogoče očitati, da je dolžniku onemogočilo sodelovanje na naroku, saj prošnje za preložitev naroka do konca naroka niti ni prejelo.
edicijska dolžnost stranke - dokazovanje z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - pripombe na izvedensko mnenje - pomanjkanje razlogov - možnost obravnavanja pred sodiščem - sprememba tožbe
Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 46/2017 z dne 20.12.20171, da naj toženi stranki naloži predložitev mesečnih in letnih obračunov dejansko prodane električne energije za celotno vtoževano obdobje, ki že vse od spremembe tožbe z dne 11.7.2016 dalje obsega čas od vključno junija 2012 do vključno marca 2016, pač pa je toženi stranki s sklepom z dne 8.3.2018 naložilo predložitev mesečnih in letnih obračunov o dejansko prodani električni energiji le za čas od junija 2012 do vključno januarja 2015, pri čemer je spremembo tožbe očitno dopustilo in odločalo o celotnem vtoževanem obdobju ter tudi izvedencu ekonomske stroke naložilo, da izdela mnenje za celotno vtoževano obdobje. Tožeči stranki je tako onemogočilo, da poda relevantne navedbe glede nadomestila za obdobje od februarja 2015 do marca 2016 ter da se izjavi o toženkinih obračunih z dokazili za navedeno obdobje, ki jih je izvedenec pridobil od tožene stranke in jih ni v spisu. Izvedensko mnenje pa se tudi glede preostalega vtoževanega obdobja opira na nekatere listine pridobljene od tožene stranke, ki jih ni v spisu in glede katerih tožeča stranka ni imela možnosti seznanitve z njimi. Vse navedeno, kar v pritožbi izpostavlja tudi tožeča stranka, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje kljub povzemanju ugotovitev izvedenca ekonomske stroke njegovemu izračunu nadomestila ni sledilo, pri čemer jasnih in razumljivih razlogov za to ni navedlo. Izpodbijane sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec ni ugotovil, da vtoževanega nadomestila ne bi bilo mogoče izračunati in je pojasnil logičen oziroma dejanski pomen likvidnosti od prodane električne energije, pri čemer pravdni stranki nista podali navedb v smeri, da takšna opredelitev osnove za izračun nadomestila že na načelni ravni ne bi ustrezala njunemu dogovoru. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da je izvedensko mnenje nejasno, dvomljivo, protislovno ali pomanjkljivo, ima za takšne primere na voljo možnosti iz prvega odstavka 252. člena ter drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Prav tako pa se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do pripomb pravdnih strank na izvedensko mnenje oziroma predlogov za njegovo dopolnitev, s čimer je ponovno storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako brez utemeljitve opustilo dokazovanje z izvedencem in se glede višine vtoževanega nadomestila oprlo zgolj na okvirni letni izračun nadomestila iz Priloge 1 k Pogodbi ter na tak način pravdnima strankama onemogočilo dokazovanje dejanske višine zadevnega nadomestila v skladu s točko 08.01 Pogodbe.
ZFPPIPP člen 103, 103/4-3, 103/7, 104, 104/2-1, 114, 226, 226/2, 226/3. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7.
osnova za izračun - nagrada stečajnega upravitelja - razdelitev stečajne mase
Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je kot osnovo za izračun nadomestila upravitelja upoštevalo znesek kupnin, zmanjšan za stroške, razen nagrade upravitelja.
Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je kot osnovo za izračun nadomestila upoštevalo vse zneske unovčenega premoženja, ki so bili predmet predhodne in predmetne razdelitve ter pri odmeri nagrade upoštevalo tudi nadomestilo za unovčenje stečajne mase, ki je bilo upravitelju odmerjeno že ob predhodni razdelitvi.
Toženca sta po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, torej v času, ko ju je zavezovala konkurenčna klavzula, opravljala dimnikarske storitve kot samostojna podjetnika (pri istih strankah kot pred tem, v času zaposlitve pri toženki). S tem sta kršila konkurenčno klavzulo.
V konkretnem primeru je konkurenčna klavzula veljavna, toženca sta jo kršila, zaradi česar sta dolžna plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno pavšalno odškodnino. Tožeči stranki je škoda nastala, saj je zaradi opravljanja storitev tožencev izgubila stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček. Ta škoda je v vzročni zvezi z delom tožencev po prenehanju delovnega razmerja, tožnica pa ni bila dolžna podati konkretnih trditev glede višine škode (niti višine škode ni bila dolžna dokazovati), saj je bila med pravdnima strankama dogovorjena pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR.