ZPP člen 154, 154/1, 155, 163, 163/2.. ZUP člen 113, 113/2.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - predsodni postopek
Izpodbijani del sodne odločbe je utemeljena s pravilno uporabo 113. člena ZUP, ki izrecno določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V sodno socialnih sporih, ki se praviloma začnejo na zahtevo zavarovanca, gredo ti stroški vedno v njihovo breme in jih toženi zavodi ali drugi nosilci oz. odločevalci niso dolžni poravnavati ne glede na uspeh strank v predsodnem postopku. Le izjemoma, če se postopek začne po uradni dolžnosti in se za stranko konča ugodno, gredo stroški v breme organa (2. odstavek 113. člena ZUP-a).
Za pritožbeno rešitev zadeve je slednje dejstvo, da pri tožniku zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje obravnavanih zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe, odločilnega pomena. V takšnih okoliščinah, namreč tožnik do povračila stroškov zdravstvenih storitev v dejanski višini niti v znesku, ki bi ga toženec moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu, ne more biti upravičen. V sodni praksi je bilo namreč že jasno zavzeto stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno mrežo, sam krije stroške storitev.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030919
ZDR člen 31, 32, 33, 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 179/2.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 52.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - soprispevek oškodovanca - varne delovne razmere - padec z višine - delovna nezgoda
Tožniku so se pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Glede na navedeno je zlasti delodajalec (in ne delavec) tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec je sicer dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti (tako tudi pritožbeno sodišče v podobni zadevi Pdp 940/2018). V konkretnem primeru je tožnik moral položiti izolacijo na streho objekta, pri tem pa je moral hoditi tudi po salonitnih ploščah, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Ker na drugačen način dela niti ni mogel opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnik vedel, da se na salonitnih ploščah ne bi smel zadrževati.
Tožniku soprispevka k nastali škodi ni mogoče pripisati niti s sklicevanjem na določbo 52. člena ZVZD-1, ki ureja pravico delavca odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1396, 396/1.. ZPP člen 247.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da bi se tožniku invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznale, če bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034906
KZ-1 člen 211, 211/1.
goljufija - dokazna ocena zagovora
Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00031916
ZDR-1 člen 6, 7.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija - neenaka obravnava - trditvena podlaga
Ni odločilna tožničina pritožbena navedba, da naj bi sodišče preveč pavšalno povzelo njene navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je zato v obširni pritožbi še enkrat navedla. Sodišče v sodbi ni dolžno povzeti vseh navedb strank, mora pa obrazložiti, katere navedbe šteje kot odločilne za rešitev spora. S tem v zvezi pa je tudi vprašanje, ali je stranka sploh podala zadostne navedbe o odločilnih dejstvih.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da so tožničine navedbe, da je bila protipravno obravnavana glede na izobrazbo, premoženjsko stanje, družinske razmere, bolezensko stanje, presplošne, da bi bilo možno preveriti utemeljenost očitkov. S tem v zvezi tudi ne zadostuje prepis zakonskih določb npr. glede trpinčenja, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožničine trditve je pravilno ocenilo kot premalo konkretizirane, da bi opravičevale domnevo diskriminacije, ki bi jo tožena stranka morala ovreči po določbi 6. člena ZDR-1. Tožnica tudi ni določno opisala, na kakšen način naj bi bila izpostavljena žalitvam in neprimernemu vedenju. Zato sodišče tudi ni moglo preveriti, katera ravnanja tožene stranke naj bi bila protipravna. Nenazadnje niti iz pritožbe ne izhaja, katere so tiste konkretizirane navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.
Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo terjatve do tožnice, ki je bila priznana s sklepom okrajnega sodišča. Po določbi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo biti za procesni pobot terjatev izpolnjeni pogoji iz citirane določbe OZ, to so vzajemnost, istovrstnost, dospelost oziroma zapadlost in po sodni praksi še iztožljivost in likvidnost. Glede na to, da terjatev iz sklepa o izvršbi ni terjatev toženca do tožnice, temveč gre za terjatev toženčeve žene do tožnice, ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev, zato te terjatve ni mogoče pobotati s tožničino terjatvijo, ugotovljeno v tem sporu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030068
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 374, 374/4, 391, 394, 394/1.
poslovna goljufija - preslepitveni namen - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - direktni naklep - premoženjskopravni zahtevek
Preslepitveni namen ni sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in ga potemtakem ni treba posebej konkretizirati. Ključna je preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določata oškodovancu zamolčana (neznana) storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - vzrok začasne nezmožnosti za delo - načelo materialne resnice
V sodno socialnem sporu velja načelo materialne resnice, določeno v 61. členu ZDSS-1, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Četudi je bila pred obravnavnim obdobjem kot vzrok tožničinega bolniškega staleža ugotovljena bolezen, to ne pomeni, da v obravnavanem obdobju kot vzroka začasne nezmožnosti za delo ne bi bilo mogoče ugotoviti poškodbe pri delu, če je takšen vzrok prepričljivo dokazan. Tudi sicer po sodni praksi vzrok bolniškega staleža ne postane pravnomočen.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030550
ZKP člen 129.a, 129.a/1, 402, 402/3.
delo v splošno korist - olajševalne okoliščine - predkaznovanost - generalna prevencija - specialna prevencija
Prvostopno sodišče je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine in utemeljeno ni moglo mimo obsojenčeve predkaznovanosti za vrsto kaznivih dejanj, pri čemer je pravilno zaključilo, da predlagani alternativni način izvršitve zaporne kazni pri obsojencu ne bi bil niti pravičen niti smotrn.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - nedovoljeni pritožbeni razlogi - delna izpolnitev - delna izpolnitev po vložitvi pritožbe
Če je tožena stranka po prejemu sodbe sodišča prve stopnje (delno) izpolnila to, kar ji sodba nalaga, to ni razlog za vložitev (uspešnega) pravnega sredstva v obstoječem postopku, saj delna izpolnitev ne izpodbije pravilnosti sodbe, izdane pred delno izpolnitvijo. Zato v okviru pritožbenega postopka višje sodišče tudi ne poziva tožeče stranke na delni umik tožbe glede delno izpolnjenega zahtevka. Ugovor delne izpolnitve bo lahko tožena stranka uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029473
OZ člen 190, 280, 280/1. ZPP člen 7, 212.
spor majhne vrednosti - obstoj obligacijskega razmerja - komu se izpolnjuje - relativnost obligacijskih razmerij - prekoračitev trditvene podlage - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Ker pravdni stranki nista sklenili podjemne pogodbe za izdelavo nadstreška, tožbeni zahtevek na tej podlagi ne more biti utemeljen. Da bi tožena stranka tožeči stranki vtoževani znesek dolgovala na kakšni drugi pravni podlagi, pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja. Le dejstvo, da je D. M. toženi stranki plačal za delo, ki ga je opravila tožeča stranka, tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje zahtevka proti toženi stranki. Če namreč dolžnik namesto svoji pogodbeni stranki obveznost izpolni tretji osebi, pa za to ne obstaja pravna podlaga, njegova pogodbena obveznost ne preneha. V tem primeru upnik v razmerju do tretjega, kateremu je dolžnik karkoli plačal, nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Do svoje pogodbene stranke (dolžnika) ima namreč še vedno terjatev na izpolnitev pogodbene obveznosti. Zato o upnikovem prikrajšanju ni mogoče govoriti.
Za prenos zadošča navedba obveznosti na način, da jo je mogoče identificirati in ni potrebna konkretna navedba višine in podlage, kot se neutemeljeno zavzema dolžnik v pritožbi.
Učinki zastaranja niso nastopili zaradi pretrganja zastaranja, saj je izvršilni postopek VL 76888/2008, sicer na druga izvršilna sredstva kot v obravnavani zadevi, še v teku. V drugem izvršilnem postopku teče izvršba na druga izvršilna sredstva, zato ne gre za identična zahtevka. Postopka zato nista v odnosu litispendence.
obnova postopka - ničnost sklepa - direktor - sklep o imenovanju - gospodarski spor
Odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka v predmetnem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ne temelji zgolj na ničnosti sklepa o imenovanju tožnika za direktorja, pač pa je bil ta zavrnjen tudi zato, ker glede na ZDR-1 ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj sodišče tega ne more odrediti (24. člen ZDR-1). Glede na to je pravilno zaključilo, da uspeh tožnika v navedenem gospodarskem sporu (pri čemer je treba upoštevati, da ne gre za pravnomočno odločitev o tem, da sklep nadzornega sveta ni ničen, pač pa je bila dovoljena zgolj obnova zoper pravnomočno končani gospodarski spor, ta pa še ni zaključen), ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v predmetnem individualnem delovnem sporu. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v sodbi z dne 7. 2. 2019, se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna v primeru obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da za poslovodne osebe (med katere spada tudi direktor gospodarske družbe oziroma javnega podjetja) ni nujno, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere zakoniti zastopniki so, saj je zakonito opravljanje te funkcije tudi na podlagi civilnopravnih pogodb.
ZP-1 člen 129a, 129a/5, 129a/11, 143, 143/1, 143/1-11, 144, 144/1.
vrnitev zaseženega vozila - stroški hrambe zaseženega predmeta - stroški postopka o prekršku - sodba, izdana v skrajšanem postopku - odločanje o ugovoru - pravnomočnost sodbe
V skrajšanem postopku ni predvideno delno odločanje o ugovoru. Iz določbe enajstega odstavka 129.a člena ZP-1 namreč jasno izhaja, da mora sodišče o ugovoru odločiti s sodbo po pravilih rednega sodnega postopka.
Temelj za vrnitev zaseženega vozila je tako nastal s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o ugovoru zoper sodbo, ki je bila izdana v skrajšanem postopku in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo vozilo vrne lastniku.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032361
ZObr člen 97h, 97h/3.. ZDR člen 164.. ZDR-1 člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - poklicni vojak
Iz sodbe ESC št. 619/2016 izhaja, da mora delodajalec dokazati, da je ravnal z vso skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, pri čemer pa niti ni pomembno, ali je delavec zaprosil za koriščenje dopusta ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da četudi gre za stališče, zavzeto v zvezi z nadomestilom, je uporabljivo tudi z vidika odškodnine. Tožnik je podal prošnjo za koriščenje dopusta za leto 2015 po vrnitvi z misije v letu 2017 oziroma izplačilo nadomestila zaradi nemožnosti izrabe. Tožena stranka je zahtevo za plačilo nadomestila zavrnila šele z odločbo z dne 26. 4. 2018. Obrazložila je tudi, da je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 97.h člena ZObr pravico do koriščenja letnega dopusta za leto 2015 v vsakem primeru izgubil, četudi so bili razlogi za izgubo na strani delodajalca. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pomembno z vidika odškodninskega prava. Tožnik letnega dopusta ni mogel koristiti, ker niti enega dneva v letu 2016 ni delal v Sloveniji. Opustitev tožene stranke, da bi tožniku omogočila pravočasno izrabo letnega dopusta je ravnanje v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Tožena stranka ni navajala, niti predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je imel tožnik pravico do plačanega letnega dopusta uveljaviti. Pritožbeno sodišče v navedenem vidi element protipravnega ravnanja tožene stranke vsaj iz razloga hude malomarnosti, tako da je tožniku nastala vtoževana škoda.
Odmera stroškov začasni zastopnici je predhodno dejanje sodišča, preden so ti (najprej) poplačani iz predujma upnika in nato kot upnikovi stroški dolžniku naloženi v povrnitev, kar se nato upošteva pri poplačilu upnika. Ko je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o samem poplačilu upnikovih stroškov, kot zadnjem dejanju v postopku, je kasnejše odmerjanje stroškov, ki so znotraj časovnih mej pravnomočnosti predhodne odločitve, ne samo kršitev prepovedi ponovne odločitve o isti stvari, ampak tudi v nasprotju s pojasnjenim zadnjim zakonsko opredeljenim časovnim trenutkom, v katerem izvršilno sodišče še lahko sprejme odločitev o stroških.
Bistveno vprašanje predmetnega spora je, ali je zaradi napitnine, ki predstavlja delovno uspešnost in je tako del plače (glede tega vprašanja je sodna praksa že ustaljena), posledično višja osnova za priznanje razlike vtoževanih nadomestil. O dopustnosti upoštevanja takšne višje osnove se je pritožbeno sodišče že izreklo v zadevi Pdp 189/2015, ki se je nanašala na priznanje višjega nadomestila zaradi bolniškega staleža. Razlika tovrstnega nadomestila je, poleg razlike nadomestila za letni dopust, tudi predmet tega spora. Pred tem je med istima strankama potekal spor iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnik uspel. Obravnavana nadomestila se nanašajo na reparacijo - priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo tudi stališče iz zadeve VIII Ips 163/2016, da se prihodek, dobljen z napitninami, v celoti nameni za plače - da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Vendar pa navedeno ne pomeni, da plača, ki je višja zaradi napitnine (oziroma iz naslova delovne uspešnosti kot dela plače) ne bi smela biti upoštevana tudi kot višja osnova za odmero nadomestil. Pritožba se zavzema za logiko, da ima navedena delovna uspešnost lahko za posledico le višjo plačo, ta višja plača pa da ne more imeti drugih delovnopravnih posledic, kar pa ne drži. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ZIS ni zakon, ki ureja pravice zaposlenih, ampak ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. Zaradi tega zakona, ki pa nenezadnje ureja tudi delovno uspešnost kot del plače, ne more biti izključena uporaba pravil delovnega prava glede plače, njenih sestavin, nadomestil, njihove odmere, osnove itd.
odločitev o pravdnih stroških - ugotovitev vrednosti spora
Tožnik je s tožbo zahteval za prvo misijo iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka 3.932,16 EUR odškodnine, za drugo misijo pa 3.457,92 EUR odškodnine, torej skupno vrednost spora je 7.390,08 EUR. Zaradi sklenjene izvensodne poravnave je tožnik delno umaknil tožbo v delu plačila 3.932,16 EUR odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka za prvo misijo, zaradi izpolnitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo skupno vrednost spora 7.390,08 EUR in pravilno ugotovilo, da je tožnik v glavničnem delu uspel s 94 % (v vrednosti 6.957,84 EUR od vtoževanih 7.390,08 EUR), zato je upoštevajoč ta uspeh skladno z določbo tretjega odstavka 154. in 155. člena ZPP tožniku pravilno odmerilo stroške postopka.