začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - vzrok začasne nezmožnosti za delo - načelo materialne resnice
V sodno socialnem sporu velja načelo materialne resnice, določeno v 61. členu ZDSS-1, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Četudi je bila pred obravnavnim obdobjem kot vzrok tožničinega bolniškega staleža ugotovljena bolezen, to ne pomeni, da v obravnavanem obdobju kot vzroka začasne nezmožnosti za delo ne bi bilo mogoče ugotoviti poškodbe pri delu, če je takšen vzrok prepričljivo dokazan. Tudi sicer po sodni praksi vzrok bolniškega staleža ne postane pravnomočen.
spor majhne vrednosti - neprerekane navedbe - nedovoljeni pritožbeni razlogi - pavšalne pritožbene navedbe - trditveno in dokazno breme
Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne prereka ali jih ne prereka substancirano, štejejo za priznana. Glede na to, da tožena stranka ni podala popolnoma nobene utemeljitve svojih navedb, ne glede neobstoječega poslovnega odnosa med strankama in ne o domnevni poravnavi vseh obveznosti do tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno štelo trditve tožeče stranke o temelju in višini terjatve za neprerekane in je posledično zahtevku tožeče stranke, ki ga je ta s predloženimi listinskimi dokazi ustrezno utemeljila, pravilno ugodilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030905
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) točka 55, 62, 63.. OZ člen 165, 246, 299.
odškodninska odgovornost delodajalca - neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - odmera višine odškodnine - delovni čas - tedenski počitek - premoženjska škoda - zakonske zamudne obresti
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.
Odmera stroškov začasni zastopnici je predhodno dejanje sodišča, preden so ti (najprej) poplačani iz predujma upnika in nato kot upnikovi stroški dolžniku naloženi v povrnitev, kar se nato upošteva pri poplačilu upnika. Ko je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o samem poplačilu upnikovih stroškov, kot zadnjem dejanju v postopku, je kasnejše odmerjanje stroškov, ki so znotraj časovnih mej pravnomočnosti predhodne odločitve, ne samo kršitev prepovedi ponovne odločitve o isti stvari, ampak tudi v nasprotju s pojasnjenim zadnjim zakonsko opredeljenim časovnim trenutkom, v katerem izvršilno sodišče še lahko sprejme odločitev o stroških.
denarna kazen - izvršitev denarne kazni - zastaranje izvršitve kazni - zastaranje izvršitve denarne kazni - uporaba milejšega kazenskega zakona - uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona - kršitev kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca glede na čas storitve kaznivega dejanja (od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012) milejši zakon KZ-1, ki je določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013, zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v zapor ter je potrebno postopek za njeno izvršitev ustaviti.
Za izločitev obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki so se v skladu z ZKP odrekle pričevanju (236. člen), ni pomembno, ali je oseba, na katero se nanašajo, že v trenutku dajanja obvestil imela status osumljenca, pač pa je pomembno njuno razmerje v trenutku, ko je opozorjena na pravno dobroto izjaviti, da ne želi pričati.
Iz poteka dogodkov na dan 1. 5. 2018, kot je razviden iz spisa, sicer res izhaja, da preiskovanje še ni bilo zoženo na enega samega storilca, pač pa na dva, A. A. in C. C., vendar pa že tako osredotočeno, da je policija oba obravnavala kot osebi, zoper kateri so podani razlogi za sum, kar navsezadnje izhaja tudi iz navedb policista D. D., da je oba štel kot osumljenca. Ne glede na to, da je po naravi stvari lahko bila storilec obravnavanih kaznivih dejanj ena sama oseba, je preiskovanje tudi glede A. A. že bilo zoženo tako, da ga ni bilo mogoče šteti le kot občana, ki lahko da koristno informacijo (ne nazadnje so mu tudi bila odvzeta oblačila in opravljen je bil preizkus alkoholiziranosti). Ker so v izločenem uradnem zaznamku navedene izjave, ki jih je obdolženi A. A. podal policistom preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, je tudi v tem delu odločitev prvostopnega sodišča pravilna.
ZZVZZ-UPB3 člen 13, 13/2, 13/2-3, 26, 31, 31/1.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 26, 140, 141, 141/1, 141/1-4.. URS člen 125.
začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo - exceptio illegalis
Po stališču pritožbenega sodišča 31. člena ZZVZZ, ki torej sploh ne določa, da bi za vštevanje v osnovo morala biti plača v pravno relevantnem koledarskem letu tudi izplačana, niti v delu zakonskega besedila "v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela" ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabljati na način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Torej izključno jezikovno, tako da bi se upoštevalo le dejanska izplačila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Takšna razlaga bi namreč pomenila prikrajšanje zavarovancev. To še zlasti, ker je tudi pri dolgotrajnih bolniških staležih za odmero nadomestila bistveno le koledarsko leto pred letom nastanka začasne nezmožnosti za delo, ki se kasneje le usklajuje. Prikrajšanje zavarovanca pa ne more biti namen obravnavane določbe ZZVZZ, ki je v zagotavljanju sredstev za preživljanje tudi za obdobje, ko zavarovanec zaradi bolezni ali poškodbe začasno ni zmožen za delo. Bistvo pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe je namreč pravica posameznika, da se mu ob nastopu zavarovalnega primera, torej bolezni ali poškodbe in ob izpolnitvi drugih pogojev zagotovi pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja določena dohodkovna varnost za čas, ko je nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Takšna razlaga pomensko odprte zakonske določbe 1. odstavka 31. člena ZZVZZ je zlasti glede na plačane prispevke tudi edina ustavno skladna. Stališče sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, torej da se v osnovo za nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni lahko všteje le plača, izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, poračuna plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila pa v osnovo ni mogoče všteti, je zmotno in zato nesprejemljivo.
ZPP člen 24, 24/1, 30, 32, 32/2, 32/2-8, 481, 481/2.
stvarna pristojnost - pristojnost za spore v stečajnem postopku - spor zaradi motenja posesti - vpliv na obseg stečajne mase
Motenjska pravda že zaradi svoje narave in pravnih posledic, ki jih prinaša, ne more biti "v zvezi s stečajnim postopkom". Ker je odločitev v motenjskem sporu le prehodne oz. provizorične narave, saj se v njej ne odloča o pravici do posesti (npr. o tem, kdo je lastnik prostorov in opreme v poslovnih prostorih), ne more vplivati na oblikovanje stečajne mase1 in je nasprotno gledišče Okrajnega sodišča v Mariboru pravno zmotno. Vprašanje varovanja predmetov (pred nadaljnjo obrabo, poškodovanjem, itd.), ki bodo morda nekoč tvorili stečajno maso2, v tej zvezi ni pravno relevantno; pomembno je le vprašanje možnosti neposrednega vpliva tega spora na stečajno maso v smislu njenega povečanja ali zmanjšanja. Takšnega učinka pa obravnavani spor, ne glede na njegov končni razplet, nima.
Za prenos zadošča navedba obveznosti na način, da jo je mogoče identificirati in ni potrebna konkretna navedba višine in podlage, kot se neutemeljeno zavzema dolžnik v pritožbi.
Učinki zastaranja niso nastopili zaradi pretrganja zastaranja, saj je izvršilni postopek VL 76888/2008, sicer na druga izvršilna sredstva kot v obravnavani zadevi, še v teku. V drugem izvršilnem postopku teče izvršba na druga izvršilna sredstva, zato ne gre za identična zahtevka. Postopka zato nista v odnosu litispendence.
Za pritožbeno rešitev zadeve je slednje dejstvo, da pri tožniku zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje obravnavanih zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe, odločilnega pomena. V takšnih okoliščinah, namreč tožnik do povračila stroškov zdravstvenih storitev v dejanski višini niti v znesku, ki bi ga toženec moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu, ne more biti upravičen. V sodni praksi je bilo namreč že jasno zavzeto stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno mrežo, sam krije stroške storitev.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032361
ZObr člen 97h, 97h/3.. ZDR člen 164.. ZDR-1 člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - poklicni vojak
Iz sodbe ESC št. 619/2016 izhaja, da mora delodajalec dokazati, da je ravnal z vso skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, pri čemer pa niti ni pomembno, ali je delavec zaprosil za koriščenje dopusta ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da četudi gre za stališče, zavzeto v zvezi z nadomestilom, je uporabljivo tudi z vidika odškodnine. Tožnik je podal prošnjo za koriščenje dopusta za leto 2015 po vrnitvi z misije v letu 2017 oziroma izplačilo nadomestila zaradi nemožnosti izrabe. Tožena stranka je zahtevo za plačilo nadomestila zavrnila šele z odločbo z dne 26. 4. 2018. Obrazložila je tudi, da je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 97.h člena ZObr pravico do koriščenja letnega dopusta za leto 2015 v vsakem primeru izgubil, četudi so bili razlogi za izgubo na strani delodajalca. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pomembno z vidika odškodninskega prava. Tožnik letnega dopusta ni mogel koristiti, ker niti enega dneva v letu 2016 ni delal v Sloveniji. Opustitev tožene stranke, da bi tožniku omogočila pravočasno izrabo letnega dopusta je ravnanje v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Tožena stranka ni navajala, niti predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je imel tožnik pravico do plačanega letnega dopusta uveljaviti. Pritožbeno sodišče v navedenem vidi element protipravnega ravnanja tožene stranke vsaj iz razloga hude malomarnosti, tako da je tožniku nastala vtoževana škoda.
Dejanska etažna lastnina v obliki nedokončane etažne lastnine ali navidezne solastnine po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo. Takih razmerij ni mogoče reševati z institutom delitve solastnine v okviru 70. člena SPZ, ampak na podlagi 107. člena SPZ.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje pridržanja - paranoidna shizofrenija
Daljši čas zdravljenja je potreben, ker zdravila ob uvajanju potrebujejo čas petih tednov, da izrazijo svoje delovanje na bolezenske znake do te mere, da bo pritožnik sprejel druge oblike zdravljenja in bo sposoben pri njih sodelovati.
zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna uvedba kazenskega postopka - utemeljen sum - novi dokazi - ponovna ocena dokazov - izpovedba priče - zloraba notranje informacije
Glede na določbo 409. člena ZKP se lahko na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvede, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se zunajobravnavni senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Za nadaljevanje kazenskega pregona, torej ne zadošča, da se tožilec sklicuje na nova dejstva in na njihovi podlagi zahteva ponovno oceno prejšnjega dokaznega gradiva. Zakon zahteva, da mora tožilec predložiti nove dokaze, da so podani pogoji za uvedbo preiskave oziroma vložitve neposredne obtožnice. Novi dokazi niso samo tisti, ki so nastali po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, temveč tudi tisti, ki so že prej obstajali, pa tožilec zanje ni vedel. Seveda pa lahko tožilec na podlagi novih dokazov navaja tudi nova dejstva, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030919
ZDR člen 31, 32, 33, 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 179/2.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 52.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - soprispevek oškodovanca - varne delovne razmere - padec z višine - delovna nezgoda
Tožniku so se pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Glede na navedeno je zlasti delodajalec (in ne delavec) tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec je sicer dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti (tako tudi pritožbeno sodišče v podobni zadevi Pdp 940/2018). V konkretnem primeru je tožnik moral položiti izolacijo na streho objekta, pri tem pa je moral hoditi tudi po salonitnih ploščah, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Ker na drugačen način dela niti ni mogel opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnik vedel, da se na salonitnih ploščah ne bi smel zadrževati.
Tožniku soprispevka k nastali škodi ni mogoče pripisati niti s sklicevanjem na določbo 52. člena ZVZD-1, ki ureja pravico delavca odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034906
KZ-1 člen 211, 211/1.
goljufija - dokazna ocena zagovora
Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja.
Po določbi drugega stavka 4. točke 1. odst. 129. člena ZUP-a je organ zahtevo med drugim dolžan zavreči tudi tedaj, če je bila pred tem že pravnomočno zavrnjena, pa se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. Takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. O tožničini zahtevi je bilo v prejšnjih predsodnih postopkih že večkrat pravnomočno odločeno. Nazadnje z odločbo leta 2016 ob uporabi ZPIZ-2, in že tedaj ugotovljeno, da ni pogojev za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom v letu 2002 ni dopolnila minimalne starosti, da bi nastopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
odločitev o pravdnih stroških - ugotovitev vrednosti spora
Tožnik je s tožbo zahteval za prvo misijo iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka 3.932,16 EUR odškodnine, za drugo misijo pa 3.457,92 EUR odškodnine, torej skupno vrednost spora je 7.390,08 EUR. Zaradi sklenjene izvensodne poravnave je tožnik delno umaknil tožbo v delu plačila 3.932,16 EUR odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka za prvo misijo, zaradi izpolnitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo skupno vrednost spora 7.390,08 EUR in pravilno ugotovilo, da je tožnik v glavničnem delu uspel s 94 % (v vrednosti 6.957,84 EUR od vtoževanih 7.390,08 EUR), zato je upoštevajoč ta uspeh skladno z določbo tretjega odstavka 154. in 155. člena ZPP tožniku pravilno odmerilo stroške postopka.
stroški prevoza na delo in z dela - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - zaslišanje obeh pravdnih strank - razpravno načelo - grajanje procesnih kršitev - načelo kontradiktornosti
Ker sodišče prve stopnje tožnika kljub podanemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo oziroma ker ni navedlo drugih pravno dopustnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, tožniku s svojim nezakonitim postopanjem ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prejelo obvestilo sodišča, da je izdalo sklep o uvedbi postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožnici po uradni dolžnosti, ki je postal pravnomočen. Na podlagi prejetega obvestila, je sodišče prve stopnje v določbi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP imelo vso podlago za prekinitev postopka.