CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00029641
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-10. Odlok o načinu opravljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki v Občini Kamnik (2009) člen 10, 10/2-2, 38, 38/1-2.
spor majhne vrednosti - izvedba naroka - sporno dejansko stanje - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obveznost plačila komunalnih storitev - odvoz odpadkov - gospodarska javna služba - izrecna zahteva po izvedbi naroka
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka izvedbo naroka izrecno zahtevala, in sicer že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki se v pravdnem postopku, ki se nadaljuje iz izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, šteje za odgovor na tožbo. Ker je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, dejansko stanje v obravnavani zadevi sporno, tožena stranka pa je izrecno zahtevala izvedbo naroka, niso bili podani pogoji za izdajo sodbe brez naroka v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožba pravilno opozarja tudi na neutemeljeno zavrnitev toženkinih dokaznih predlogov za zaslišanje prič S. M. in S. N. Dokazna predloga sta po oceni pritožbenega sodišča ustrezno substancirana. Iz ugovornih navedb namreč jasno izhaja, da je tožena stranka z zaslišanjem navedenih prič želela dokazovati naslednja pravno relevantna dejstva: 1.) da na naslovu Kamnik nima komunalnih odpadkov, 2.) da ji je najemna pogodba za uporabo prostorov na tem naslovu potekla že leta 2002 in do podaljšanja najema ni prišlo (torej da nima pravice uporabe objekta ali dela objekta) in 3.) da so na tem naslovu bivalni prostori, v katerih ni mogoče opravljati njene dejavnosti - okrepčevalnice in podobni obrati. Z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov je tako sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost, da dokaže nasprotno od tistega, kar je na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje glede dejstev, ki so z vidika omenjenih Odlokov relevantna za obstoj oziroma nastanek toženkine obveznosti plačila vtoževanih komunalnih storitev. Sodišče lahko namreč zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže.
ustavitev izvršilnega postopka - izbris vpisa obremenitve na poslovnem deležu družbenika - izbris po uradni dolžnosti - pravni interes za pritožbo
Ker je s tem prenehala pravna korist pritožnika za pritožbo, je sodnica poročevalka njegovo pritožbo zavrgla, saj tudi v primeru uspeha z njo, pritožnik zase ne more doseči ugodnejše rešitve od odločitve, da se obremenitev na njegovem poslovnem deležu v d. o. o. izbriše. Tak rezultat pa je bil že dosežen na podlagi vpisa izbrisa podatkov, ki ga je registrsko sodišče opravilo na podlagi prejetega obvestila, da je postal sklep drugega sodišča, ki predstavlja podlago za izbris, pravnomočen. Pred pravnomočnostjo tega sklepa pa tudi po stališču pritožbenega sodišča predlagatelj ne bi uspel doseči izbrisa obremenitve.
URS člen 37, 38. ZKP člen 149b, 149b/3, 371, 371/1, 371/1-8.
predlog za izločitev dokazov - varstvo tajnosti pisem in drugih občil - varstvo osebnih podatkov - komunikacijska zasebnost - pridobivanje podatkov - podatki o uporabniku komunikacijskega sredstva - statični IP naslov - dinamični IP naslov - hišna preiskava - navzočnost zagovornika pri hišni preiskavi
Za identificiranje uporabnika statičnega IP naslova ni potrebno pregledovanje podatkov o prometu oziroma njegove komunikacijske dejavnosti, temveč operater podatek o imetniku naslova pridobi zgolj z vpogledom v svoje evidence. Takšen postopek tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja posega v ustavno varovano tajnost občil in varstvo osebnih podatkov po 37. in 38. členu Ustave RS.
Za pridobitev podatka o imetniku statičnega IP naslova ni potrebna odredba sodišča, temveč lahko policija ta podatek pridobi neposredno od operaterja, kot je v obravnavanem primeru na podlagi tedaj veljavnega tretjega odstavka 149.b člena ZKP tudi storila.
Ker tožnik nesporno soglasja k znižanju dodatka plačilnega razreda ni podal, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo znižanje, ki je temeljijo na enostranski odločitvi tožene stranke, veljavno.
Napitnina se v skladu z ZIS in Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma deli med vse zaposlene in ne zgolj med tiste zaposlene, ki delajo pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je tudi spor o pravici in plačilu dela napitnine, velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Na delavcu je breme, da trdi in dokaže, da je obveznost delodajalca iz delovnega razmerja nastala.
Stranka ima pravico biti zaslišana pred sodiščem in predlagati zaslišanje prič. S tem ima možnost obravnavanja pred sodiščem, sicer je lahko kršeno načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Glede na 1. odst. 363. člena ZPP lahko stranke s pritožbo izpodbijajo le sklepe sodišča prve stopnje, ne pa drugostopenjskega sodišča, kot v konkretnem primeru, ko je bilo v pritožbenem postopku odločano o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča.
ZNPPol člen 18, 18/3.. ZKP točka 173, 173/2, 236, 236/1, 236/1-2.. URS člen 54.
varovanje koristi otroka - zaslišanje otroka - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - hišna preiskava - privilegirana priča
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je policija ravnala povsem skladno z določbo tretjega odstavka 18. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, kjer je med drugim tudi določeno, da policisti o zaslišanju otroka ne obvestijo staršev ali skrbnikov, če bi bilo to v nasprotju s koristmi otroka, pri čemer pa morajo o zaslišanju obvestiti pristojni center za socialno delo. Policija je tako tudi ravnala, saj je bila na pogovoru otroka s policisti dne 07.12.2016 navzoča tudi delavka centra T. Ž., pri čemer je tudi na dlani, da bi bila prisotnost otrokovega očeta pri takem zaslišanju gotovo v nasprotju s koristmi otroka oz. interesom kazenskega postopka, ki je med drugim namenjen tudi temu, da te koristi varuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030223
OZ člen 15, 30, 30/3, 51. EZ-1 člen 37, 37/2. ZPP člen 214, 214/2, 451.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik - dobava električne energije - stalna poslovna zveza med strankama - ustna prodajna pogodba - nastopanje v svojem imenu in za svoj račun - razlogi sodbe - ugovor pasivne legitimacije
Ob ugotovljeni volji za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije za leto 2018 s strani obeh pravdnih strank se tožena ne more uspešno sklicevati na to, da v nasprotju z določbami EZ-1 ne more skleniti pogodbe z drugim dobaviteljem. Takšna okoliščina je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko zgolj podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožeče stranke, na veljavnost zadevnega obligacijsko pravnega razmerja med strankama pa nima nobenega vpliva.
Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno.
Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da kot upravnik zadevnih objektov ni neposredni uporabnik storitev tožeče stranke, pač pa naj bi to bili posamezni etažni lastniki, vendar pa nato tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, da so bile vse predmetne pogodbe sklenjene neposredno s toženo stranko - torej, da jih je ta sklenila v svojem imenu in za svoj račun, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen.
plačilo razlike plače - zavrženje dela tožbe - sodna pristojnost - res iudicata - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - prevedba plače
Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).
zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - mobing
Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti.
Iz določbe 125. člen ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - ponovna ukinitev delovnega mesta
Kot že navedeno, je toženka v odpovedi poslovni razlog navedla kot ekonomski in organizacijski. V pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je ob ugotovitvi negativnega poslovanja v letu 2016 in dejstva, da je tožnikovo delovno mesto vodja službe ukinila, presojalo smotrnost ugotovitve, da je tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi nepotrebno. To je presoja, ki nedopustno posega v poslovanje toženke kot delodajalca. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, saj je bila podaja odpovedi tožniku povezana z njim konkretno; toženka je s podajo odpovedi zasledovala namen, da tožniku (in še sedmim drugim delavcem) delovno razmerje preneha, ker so bili del ekipe prejšnjega direktorja toženke. Toženka je s tem institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zlorabila.
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je njeno prenehanje nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Da to v konkretnem primeru ni izpolnjeno, je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo, da je toženka v utemeljitev predloga za sodno razvezo navedla le, da dela tožnika ne potrebuje, saj je njegovo delovno mesto ukinjeno. To ponavlja tudi v pritožbi, vendar pri tem ne gre za okoliščine, ki bi njen predlog za sodno razvezo utemeljevale, saj je na podlagi teh istih okoliščin toženka podala presojano odpoved. V nasprotnem primeru bi tožniku iz istih razlogov, iz katerih je bila podana nezakonita odpoved, delovno razmerje pri toženki prenehalo.
Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da ga sodišče prve stopnje ne bi smelo pozivati k dopolnitvi tožbe, če je štelo, da osnovna tožba ni primerna za obravnavo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost dela - omejitve pri delu
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica drugo delo kot tisto iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sekretar (VII. stopnja izobrazbe) opravljala zato, ker dela po pogodbi o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov ni bila zmožna opravljati. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do okoliščin v zvezi z dejanskim opravljanjem dela po omenjenem sklepu ni opredelilo. Sicer pa so s tem v zvezi relevantne le okoliščine glede vprašanja, ali je morebiti tožnica pri toženki že opravlja delo, skladno z omejitvami po odločbi ZPIZ.
Tožnica je v sporu izpostavljala zlasti ustreznost dela, ki ga je dejansko opravljala pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne ustreza priznanim omejitvam iz naslova invalidnosti, saj je šlo po vsebini za enostavnejša dela, ki so ustrezala V. stopnji izobrazbe, iz tožničine ocene delovne uspešnosti za leto 2017 pa prav tako ni moglo razbrati, da je opravljala ustrezno delo VII. stopnje izobrazbe. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni pomembno, kar poudarja tožnica, da je delo opravljala zelo dobro. Navedeno nima večjega pomena kot ključna ugotovitev, da toženka nima ustreznega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnici zagotovila omejitve iz naslova invalidnosti po odločbi ZPIZ.
nadurno delo - voznik tovornjaka - izvedensko mnenje - neenakomerno razporejen delovni čas
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil kot voznik tovornjaka (po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II) pri delu za toženo stranko v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2015. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter ZDR in ZDR-1 delno ugodilo na podlagi ugotovitev oziroma stališča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, zaradi česar je bil v posameznem mesecu zaposlitve pri toženi stranki upravičen do plačila nadur za vso morebitno opravljeno delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, ne glede na to, ali ga je tožena stranka kot delodajalec odobrila. Štelo je, da je lastnik tožene stranke smiselno priznal, da tožniku nadur ni plačeval, ker je bil tožnik plačan od realiziranega prometa, zato je po ugotovitvi števila delovnih ur (iz podatkov tahografov in potnih nalogov) tožniku prisodilo plačilo za ure nad polnim tedenskim delovnim časom kot nadure. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče spregledalo kršitev Uredbe ES št. 561/2006 zaradi nedovoljenega načina plačevanja dela tožnika v odvisnosti od prevoženih razdalj ali količine prevoženega blaga, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zavzemanjem tožene stranke, da je tožnik zaradi takega sistema plačila prejel celotno plačilo za svoje delo, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno ter da ni imel nadur. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile tožniku plačane opravljene nadure in je prav zato ugotavljalo število dejansko opravljenih ur v spornem obdobju, katerih plačilo je toženi stranki tudi naložilo. Glede na to je treba zavrniti pritožbene trditve o neugotovljeni kršitvi pravil o plačevanju voznikov po realizaciji.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - plačilna sposobnost
Pri presoji, katera stranka trpi stroške postopka oziroma če trpi tudi stroške nasprotne stranke, je edino relevanten uspeh v pravdi, ne pa morebitne druge okoliščine, kot npr. socialno stanje, finančne in druge težave, ki vplivajo na sposobnost plačila naloženih stroškov postopka. V postopku se zato tudi ne ugotavlja nobenih morebitnih okoliščin, ki bi eventualno vplivale na sposobnost plačila stroškov postopka, ampak zgolj ali in katera stranka je uspela in v kakšnem obsegu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029827
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. KZ člen 57, 58, 211/1. ZKP člen 95/1, 105/2 371/1-11, 372/1-4.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožnica (receptorka na recepciji wellness centra) ni zanikala naslednjih dejanj: neizdaje računa gostji spornega dne ob nakupu abonmaja za vstope v savno in bazen tožene stranke, prejema gotovine, za katero ni izdala računa in ki je ni nikjer posebej evidentirala, ponujanja gotovinskega popusta ob nakupu abonmaja, čeprav za to ni imela pooblastila in takrat pri toženi stranki ni potekala takšna marketinška akcija,... Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ugotovljena dejanja tožnice hujša kršitev delovnih obveznosti tožnice, ki jih je storila naklepoma, prav tako so pri njenem ravnanju podani vsi elementi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1, ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi,
Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v 140. členu ZUTD v zvezi s 3. odstavkom 190. člena OZ. Po drugi alineji 1. odstavka 140. člena ZUTD ima zavod za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila, ko pravica po zakonu preneha. To velja tudi za primere iz 3. alineje 1. odstavka 65. člena ZUTD z dnem, ko se uživalec vpiše v register kot samozaposlena oseba.
Sicer pa 3. odstavek 190. člena OZ eksplicitno določa, da obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Slednji dejanski stan je podan tudi v predmetni zadevi, saj je po odločbi z dne 16. 7. 2018 tožencu pravnomočno prenehala upravičenost do 341,11 EUR prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost za mesec junij. Gre za čisto verzijsko terjatev, ki jo je v vtoževani višini zaradi odpada pravne podlage skupaj z zamudnimi obrestmi dolžan vrniti tožeči stranki.
Po ZDSS-1 se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti na podlagi izpodbojnih tožb zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Socialno sodišče presoja pravilnost in zakonitost upravnih odločb in v sporu polne jurisdikcije praviloma samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, seveda le pod pogojem, da so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko sojenje. Glede na 72. člen ZDSS-1 mora biti tožba vložena v 30 dneh od vročitve dokončne odločbe, ter poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati še posebne sestavine, določene v 73. členu ZDSS-1. Če tožba ni vložena v skladu z navedenimi procesnimi kavtelami, jo je sodišče po 75. členu ZDSS-1 v zvezi s 274. členom ZPP dolžno zavreči.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/1, 24/2.. ZODPol člen 67, 67/1, 67/2, 67/3.. ZJU člen 149, 149/2.. ZNPPol člen 4.
Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.