Po pregledu dokumentacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vlogo z dne 20. 5. 2026 pravilno štelo za obrazložen dopis in priznalo 50 točk. Tožnik je z vlogo z dne 20. 5. 2026 odgovoril na poziv sodišča v zvezi z dopolnilnim mnenjem zdravstvene komisije. Iz pripravljalne vloge izhaja, da tožnik prereka vse dosedanje navedbe toženca, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, ter da vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih. Strinjal se je s podanim dopolnilnim mnenjem zdravstvene komisije. Navedena pripravljalna vloga ni vplivala na sam postopek, kajti sodišče je zaradi pripoznave izdalo sodbo na podlagi pripoznave. V tem primeru omenjene vloge, ki zgolj ponavlja dosedanje navedbe, ni mogoče šteti za pripravljalno vlogo, temveč za obrazložen dopis.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da sestava stroškovnika ne predstavlja samostojnega opravila, temveč je povezana z drugimi dejanji v postopku (sestavljanje vlog in zastopanje na narokih). Zajeta je torej v tarifnih številkah, s katerimi so ovrednotena ta dejanja.
Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodni izvedenec specialist MDPŠ 16. 1. 2026, posredoval stroškovnik za izdelavo izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je s. p. - zdravstvene storitve, napisan je naslov, nadalje je napisana številka poslovnega računa ter davčna številka in pa izjava, da ni zavezanec za DDV. Stroškovnik je tudi lastnoročno podpisan. V tem primeru je sodišče prve stopnje imelo ustrezno podlago za odločitev, kot je razvidna iz izpodbijanega sklepa.
Iz vročilnice izhaja, da je tožeča stranka sklep sodišča za dopolnitev tožbe in plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek, ki sta ji bila vročena v njen varni elektronski predal, prevzela tako, da se je na predpisan način identificirala, elektronsko podpisala vročilnico in jo tako podpisano vrnila pošiljatelju po varni elektronski poti. S tem je potrdila, da prejela tako sklep sodišča za dopolnitev tožbe kot plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek. Stranka dokazov o drugačni vsebini tega sodnega pisanja ni predlagala, zato so pritožbeni očitki o nevročitvi sklepa s pozivom na dopolnitev tožbe neutemeljeni.
Sodišče je po pritožbeni oceni pravilno zaključilo, da na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o lastnosti zavarovanca, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se lahko nanaša le na kršitve, ki nastanejo v postopku do izdaje končne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem (na primer pravico do izjavljanja, seznanitve s celotnim procesnim gradivom, pravice v zvezi z vabljenjem in druge), torej kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločbe. Nevročitve oziroma nepravilne vročitve izdane končne odločbe glede na navedeno ni mogoče šteti za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zato ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP.
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev in dokazov glede verjetnosti obstoja terjatve. Drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da je postopek zavarovanja samostojen postopek in da mora upnik tudi v njem navesti dejstva in predlagati dokaze, ki omogočajo presojo zakonskih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Vendar iz tega ne izhaja, da se v predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi smel določno sklicevati na konkretizirane trditve in dokaze, ki jih je že navedel v tožbi. Takšno sklicevanje sodna praksa dopušča.
Za presojo zadostnosti trditvene podlage ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (kot v konkretnem primeru) ali pozneje v posebni vlogi. Bistveno je, ali je iz predloga mogoče jasno ugotoviti, katero terjatev želi upnik zavarovati ter na katerih predhodno podanih trditvah in dokazih utemeljuje verjetnost njenega obstoja. Samostojnost trditvenega in dokaznega bremena v postopku zavarovanja ne zahteva, da stranka v isti vlogi ponovno prepiše dejstva, ki jih je že konkretizirano navedla v njenem predhodnem delu, če se nanje dovolj določno sklicuje.
Delodajalec se lahko za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov (prim. sodbo VSRS VIII Ips 231/2013). Dokazati mora le, da je bila reorganizacija dejansko izvedena in da zato ni več potrebe po opravljanju dela delavca pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka dokazala. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb, in ali so se izkazali za utemeljene, pa je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje.
Vendarle pa je jasno določilo 454. člena ZPP, po katerem sodišče odloči o sporu brez razpisa naroka le, kadar izvedbe naroka nobena stranka ni predlagala, med strankami pa dejansko stanje ni sporno oziroma je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Ta določba pomeni, da mora stranka, ki želi, da sodišče narok izvede, to zahtevati. Toženec v pritožbi navaja in to je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je izvedbo naroka pravočasno predlagal.
Učinki litispendence se nanašajo na vprašanje, kje in pod kakšnimi pogoji je mogoče o istem zahtevku odločati, in ne na vprašanje, koliko časa lahko traja začasni poseg v premoženje obdolženca. Okoliščina, da oškodovana družba zaradi uveljavitve zahtevka v kazenskem postopku istega zahtevka ne more hkrati uveljavljati v pravdi, zato ne more podaljšati oziroma zaobiti zakonsko določenega maksimalnega časa trajanja zavarovanja v kazenskem postopku.
Razveljavitev pravnomočne sodbe namreč ne pomeni, da je s tem začel teči nov kazenski postopek oziroma da so se ponovno vzpostavili pogoji za časovno neomejeno uporabo ukrepov, ki so bili v istem postopku že odrejeni in so prenehali zaradi izteka zakonskega roka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v razmerju med pravdnima strankama vsi elementi delovnega razmerja niso bili podani. Upoštevaje, da morajo biti podani kumulativno, že neobstoj enega elementa, kot je osebno opravljanje dela, zadošča za zavrnitev zahtevka, kot ga je uveljavljala tožnica (ne glede na to, ali bi bil kakšen element delovnega razmerja, kot je opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom podan).
Dela torej ni osebno opravila tožnica. V pritožbi se neutemeljeno zavzema za upoštevanje le določenega dela (novinarsko delo), ki je bilo opravljeno za toženko, saj je bistvo delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, da delavec vse delo, ki mu ga odredi delodajalec (ki je v konkretnem primeru predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju), opravi osebno in za to osebno opravljeno delo prejme plačilo. Prav dejstvo, da so v razmerje vključene druge osebe (kot v tožničinem primeru snemalec), izključuje obstoj delovnega razmerja. V elementu osebnega opravljanja dela se delovno razmerje bistveno razlikuje od drugih razmerij, temelječih na pogodbah civilnega prava.
Za presojo zakonitosti hišne preiskave (ter v njeni posledici pridobljenih dokazov) je bistvena presoja ustrezne obrazloženosti odredbe, s katero je bila hišna preiskava odrejena, in nadalje sama izvedba le-te, medtem ko morebitna nevročitev odredbe obdolžencu na samo zakonitost hišne preiskave nima vpliva.
Po tretjem odstavku 91. člena ZDR-1 se v primeru, ko delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi šteje, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena pod razveznim pogojem. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v zadevi VIII Ips 65/2017, pogodba, sklenjena pod razveznim pogojem, z izpolnitvijo pogoja preneha veljati. Z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi se zato razvezni pogoj izpolni in nova pogodba o zaposlitvi preneha veljati že na podlagi zakona. Poseben zahtevek za njeno razvezo niti ni potreben, saj je takšna pravna posledica vsebovana že v zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe in za priznanje pravic po prejšnji pogodbi. Če delavec tak zahtevek kljub temu postavi, pa to samo po sebi ne predstavlja razloga za njegovo zavrnitev.
Okoliščina, da je bilo prejšnje delovno mesto "Svetovalec IX" zaradi spremembe plačnega sistema ukinjeno in nadomeščeno z delovnim mestom "Samostojni strokovni delavec z doktoratom", ne daje sodišču pooblastila, da namesto delodajalca oblikuje novo pogodbeno razmerje in mu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi z določeno vsebino. Pravice, ki tožniku zaradi nezakonitosti odpovedi pripadajo, lahko uveljavlja z ustreznimi ugotovitvenimi in dajatvenimi zahtevki, ni pa upravičen zahtevati, da sodišče delodajalcu naloži sklenitev drugačne pogodbe o zaposlitvi.
Za ugoditev reparacijskemu zahtevku ne zadošča ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Namen reparacije je vzpostavitev premoženjskega položaja, v katerem bi bil delavec, če nezakonite odpovedi ne bi bilo. Za presojo zahtevka za plačilo razlike v plači je zato treba ugotoviti, kakšna plača bi tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava pripadala in kakšno plačo je dejansko prejel. Šele razlika med njima predstavlja morebitno prikrajšanje. Sodišče prve stopnje tega odločilnega vprašanja ni rešilo.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča v 9. točki obrazložitve, da primarno ni izpolnjen pogoj verjetnosti terjatve, ki v tem sporu predstavlja obstoj invalidnosti III. kategorije s potrebo po časovni razbremenitvi 4 ur. Sodišče je ob tehtanju navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in predložene dokumentacije pravilno zaključilo, da v tej fazi postopka več okoliščin govori v prid pravilnosti izdane dokončne odločbe o invalidnosti tožnice, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Nujni sosporniki so po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami; v obravnavani zadevi pa ne gre za takšno situacijo. Če bi šlo za uveljavljanje ničnosti posojilne pogodbe, bi bili pogodbeni stranki nujni sosporniki. Ker pa gre za vprašanje, ali je bila terjatev, ki izvira iz posojilne pogodbe, poplačana ali ne, ne gre za nujno sosporništvo: ni namreč nobene potrebe, da v pravdi pravnega naslednika posojilojemalca zoper posojilodajalca pri razčiščevanju, ali je bila terjatev iz naslova posojila poplačana ali ne, na pasivni strani kot stranka nastopa tudi posojilojemalec.
Tudi če bi bil dogovor o plačilu glede na dosežen promet ničen, ker iz študentskih napotnic izhaja, da bosta tožnika plačana glede na dogovorjeno urno postavko, to ne pomeni, da toženka tožnikoma ni dolžna plačati za opravljeno delo. Pri tem velja izpostaviti, da iz 6.b člena ZZZPB izhaja le, da se lahko študentsko delo opravlja in plača le na podlagi napotnice zavoda ali pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, ne pa tudi, kako mora biti dogovorjeno plačilo za opravljeno delo. Čeprav bi tožnikoma morebiti glede na opravljeno število ur študentskega dela v vtoževanem obdobju pripadalo višje plačilo, kot sta ga zahtevala, je sodišče vezano na postavljeni zahtevek (2. člen ZPP), toženka pa se ne more ogniti plačilu za opravljeno delo s sklicevanjem, da je dogovor o plačilu po deležu od doseženega prometa neustrezen, zaradi česar ni dolžna plačati ničesar za opravljeno študentsko delo.
Sodne prakse v zvezi s prejšnjim sistemom plačevanja sodnih taks ni mogoče aplicirati tudi na nov zakon, sicer pa je po sprejemu ZST-1 sodna praksa glede taksnih obveznosti za ugovor zoper sklep o izvršbi povsem usklajena in zakon v tem delu razlaga tako, da se plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi nanaša tako na postopke na podlagi izvršilnega naslova kot na postopke na podlagi verodostojne listine.
Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša, v tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL-1.
Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak po vsebini in namenu tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo C zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Razmerje civilnopravne narave, ki naj bi v obdobju od 27. 8. 2024 do 14. 10. 2024 po tožničinem zatrjevanju vsebovalo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi, tj. dne 15. 10. 2024. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev, torej za to, da ji toženka za obdobje od 27. 8. 2024 do 14. 10. 2024 ne priznava obstoja delovnega razmerja. Tožnica bi zato morala v roku 30 dni od sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za predhodno obdobje. Ker jo je vložila šele 17. 4. 2026, je zamudila predpisani prekluzivni rok. Tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 27. 8. 2024 do 14. 10. 2024 (vključno s prijavo v socialna zavarovanja) je vložila prepozno, zato niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tem delu tožbe in jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Na podlagi drugega odstavka 11. člena SPZ velja za premične stvari domneva, da je njen lastnik tisti, ki ima premično stvar v posesti, in če ima nekdo v posesti tujo stvar, ima njen lastnik na podlagi prvega odstavka 92. člena SPZ pravico zahtevati, da mu stvar vrne. Slednje je opredeljeno v 1. točki prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, ki daje lastniku premične stvari pravico od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar v njegovi posesti.