Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vzrok poškodbe tožnika zdrs vilice na viličarju (pri širjenju vilic), in pravilno štelo, da je do navedenega zdrsa prišlo, ker na eni strani nosilca vilic ni bilo varovala, ki preprečuje zdrs vilic. Kljub takšni ugotovitvi (protipravnega ravnanja toženke, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, saj viličar ni bil brezhiben) je presodilo (zmotno), da krivdna odgovornost toženke za škodo ni podana, saj je bil tožnik dolžan pred začetkom dela vizualno preveriti nameščenost in brezhibnost varovala, česar ni storil.
Ugotovitev, da je tožnik opustil obveznost preverbe nameščenosti in brezhibnosti varovala, je kvečjemu lahko podlaga za uporabo 171. člena OZ, ki ureja deljeno odgovornost in v prvem odstavku določa, da ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, ne pa okoliščina, ki bi v celoti izključila odgovornost toženke.
Ker pritožba z dne 29. 1. 2025 ni vsebovala izvirnega podpisa, to pomeni, da je bila nepopolna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, kot nepopolno zavrglo.
Tožnik v tej zadevi zahteva ponovno odločitev o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, to pa, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni dovoljeno. V drugem odstavku 319. člena ZPP je namreč določeno, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže.
Ni odločilno, ali je bil profil tehnično nastavljen kot javen ali zaseben v smislu posameznih nastavitev aplikacije. Za presojo v aktualnem stadiju postopka je bistveno, da je mladoletnik vsebino posnetka aktivno posredoval tretjim osebam in s tem izgubil izključno oblast nad nadaljnjo uporabo oziroma posredovanjem vsebine. Zato tudi morebitna subjektivna predstava o tem, da bo vsebina ostala znotraj določenega kroga uporabnikov, sama po sebi ne vzpostavlja ustavno varovanega upravičenega pričakovanja zasebnosti v razmerju do nadaljnjega posredovanja s strani prejemnika.
Edino relevantno vprašanje je, ali je izdelani elaborat primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin. Gre za presojo skladnosti elaborata z navodili sodišča in stanjem v naravi ter njegove skladnosti s tehničnimi pravili. Ker sodišče s sklepom o primernosti elaborata ne odloča o pravicah udeležencev na nepremičninah, navedbe o lastniških razmerjih med udeleženci pri izdaji izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne
Pritožnica (RS) sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do izjave. Da bi lahko sprejela informirano odločitev o tem, ali bo uveljavljala odpoved pravici do povračila zapustniku izplačane pomoči po predpisih o socialnem varstvu (prvi odstavek 129. člena ZD), bi jo sodišče moralo seznaniti z vsemi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na to njeno odločitev (kakšen je obseg zapuščine, kolikšna je vrednost posameznih stvari oziroma pravic, ki sestavljajo zapuščino, ter kdo so zapustnikovi dediči).
Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Poleg opredelitve pravdnih strank je za tožbo bistveno, da tožnik v njej natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno in jasno opredeljen. Opredelitev tožbenega zahtevka, ki se prenese v izrek sodbe, ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je na strani nasprotne stranke oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza zahtevku. Navedenemu tožnik ni zadostil.
Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, se izkazuje s konkretnimi in subjektivnimi ravnanji dolžnika, ki merijo na zmanjšanje njegovega premoženja (odtujevanje, skrivanje ali uničenje lastnine, premik denarnih sredstev, zadolževanje in podobno).
Do prenehanja pooblastilnega razmerja (v obliki preklica pooblastila in odpovedi pooblastila) v razmerju do potencialnih dedičev toženca (vdove in sinov) je prišlo naknadno, po toženčevi smrti, kar izključuje prekinitev postopka po sili zakona. Posledice naknadnega prenehanja pooblastilnega razmerja med pooblaščencem in pravnimi nasledniki prvotne stranke v smislu določb 99. člena in prvega odstavka 100. člena ZPP namreč ne vodijo v prekinitev postopka, pač pa mora sodišče v taki situaciji stranke vključiti v postopek neposredno, brez posredovanja pooblaščenca, ki mu je pooblastilo prenehalo.
Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik toženki izročil 7.000,00 EUR kot posojilo, toženka pa posojenega zneska ni vrnila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 569. člena OZ in toženki naložilo njegovo vračilo.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o pritožbeno izpostavljenem vprašanju, zakaj šteje, da obdolženka pri neizvršitvi stikov ni ravnala zlonamerno.
Pogodbena podlaga vseh nadaljnjih prenosov lastninske pravice od A. A. do toženca ni bila v sklenitvi kupoprodajne pogodbe za vozilo za dogovorjeno kupnino, temveč v sklepanju verige pogodb za zameglitev sledljivosti vozila ter oškodovanje tožnika, zato so omenjene pogodbe nične, pogodbeniki pa slaboverni. Prav tako je nična tudi prva pogodba med tožnikom in A. A., ki je bila sklenjena z enakim nemoralnim namenom, in sicer ogoljufati tožnika in si prilastiti protipravno premoženjsko korist.
Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da pojem prometne nesreče, pri kateri je prišlo pri vožnji v prometu do prevrnitve motorja, pod katerim je bil voznik ukleščen, zajema tudi prizadevanja voznika, da se iz takšnega položaja reši in je pri tem nastalo škodo potrebno obravnavati kot škodo pri vožnji, za katero odgovarja toženka. Zato je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.
Glede priznanja dvakrat po 51,00 EUR za študij spisa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje nagrade. Člana izvedenskega organa, ki sta podala dopolnilno izvedensko mnenje, sta spis že preštudirala, in sicer ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja.
Sama stanovanjska pravica oziroma pravica uporabe stanovanja po stanovanjski pogodbi se po nobeni materialnopravni podlagi ni avtomatično spremenila v lastninsko pravico. Dejanskih okoliščin, ki bi ob ustrezni materialnopravni podlagi omogočale sklep o tem, da so pravni predniki toženca v preteklosti pridobili pravico uporabe, v obravnavani zadevi ni. Le gola (čeprav več deset let trajajoča) uporaba nepremičnine v času sistema družbene lastnine pa ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice po nobenem tranzicijskem predpisu.
Izvedenec je priglasil stroške pošiljanja in preostale materialne stroške. Po sodni praksi se stroški za tiskanje, računalnik, elektriko, za pošiljanje spisa oziroma za poštne storitve, upoštevajo kot preostali stroški, ki se vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Bistvo je v tem, da se za preostale materialne stroške prizna pavšalno plačilo z namenom, da odpadejo težave z ugotavljanjem in obračunavanjem pogosto bagatelnih stroškov. Ne glede na navedeno pa lahko za te stroške izvedenec zahteva plačilo po dejanskih izdatkih, na primer če gre za višje stroške poštnine, ki jih mora ustrezno dokumentirati. V obravnavnem primeru gre za točno takšne okoliščine.
V pritožbi se toženec prvič sklicuje na svojo pravico do doma. Ker na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi lahko nakazovale na to, da bo v njegovo pravico do doma poseženo (šele v pritožbi pa je le pavšalno navedel, da sodišče ni upoštevalo posledic izselitve za starost in zdravstveno stanje pritožnika, pri čemer teh posledic sploh ni opisal), sodišče ni bilo zavezano k presoji sorazmernosti posega.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 12. 8. 2016, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Sodišče prve stopnje je listine, ki jih je prebralo, v dokaznem sklepu opredelilo zgolj z njihovo spisovno oznako. Iz spisa se vidi, katere listine so bile uporabljene v dokaznem postopku, zato povzemanje vseh vpogledanih listin ni potrebno.
Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s prekluzijo iz 453. člena ZPP tožnici dopustilo predložitev overjenih prevodov listin, ki so že bile v spisu, nakar je te listine tudi upoštevalo, pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v tem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog.
Navedba v dokaznem predlogu, da je pričam vse navedeno poznano in točno vedo, kaj in kako se je kaj pripetilo ter kolikšna škoda je toženki nastala, za substanciranost dokaznega predloga ne zadošča.
Namen invalidskega postopka je v okviru zavarovančeve preostale delovne zmožnosti ugotoviti dela, ki jih lahko opravlja. Naloga izvedenskega organa je bila torej ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določili ZPIZ-2. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko opravlja objektivno obstoječa dela.
Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.