samostojni dokazni postopek z izvedencem - pripombe na izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - izdaja sklepa - pravica do pritožbe - smiselna uporaba določb zakona - postopek za zavarovanje dokazov - nedovoljenost pritožbe - pritožba ni dovoljena - sklep procesnega vodenja - namen postopka
Smiselna uporaba določb posameznega zakona pomeni uporabo teh določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi (vsebini) pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. V šestem odstavku 267. člena ZPP je določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov in zoper sklep, s katerim se odloči, da se začne izvedba dokazov, še preden se sklep vroči nasprotniku, ni pritožbe. Ob smiselni uporabi določbe je sklep, s katerim je bil pred pravdo imenovan izvedenec, treba šteti kot sklep, s katerim je ugodeno predlogu.
stroški postopka - obrazložen dopis - nagrada za pripravljalno vlogo - vsebina vloge - obrazložena vloga
Vloga, ki jo je tožnica poimenovala "pripravljalna vloga" (pripombe na prejeto izvedensko mnenje) z dne 17. 12. 2024, ni vloga v smislu 2. točke tar. št. 16 OT, torej obrazložena vloga, za katero se prizna 225 točk. V tem primeru gre za obrazložen dopis po 3. točki 43. člena OT, za katerega tožnici pripada 50 točk. Tožnica je sodišču namreč zgolj sporočila, da se s podanim izvedenskim mnenjem strinja, medtem ko drugih navedb, ki bi kakorkoli vplivale na sam potek postopka, vloga ne vsebuje.
Pomanjkljiv oziroma nejasen je izrek sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo posebni pogoj. Ni določeno, kdaj začne teči enoletni rok za vrnitev premoženjske koristi v višini 1.218,18 EUR. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj je določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženka dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, nujni sestavni del izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - samostojno hranjenje
Dejstvo, da tožnica potrebuje delno pomoč pri slačenju in oblačenju ter obuvanju in sezuvanju, ne pomeni nezmožnosti zadovoljevanja življenjske potrebe iz tega aspekta. Zaključka sodišča prav tako ne izpodbije trditev tožnice, da se lahko samostojno giba v stanovanju le s pomočjo palice, zunaj pa ni sposobna hoje daljše od 500 m. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 določa, da gre za nezmožnost zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb iz naslova samostojnega gibanja v stanovanju ali zunaj njega, kadar oseba niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati te funkcije. Pri tožnici pa je izkazano, da je sposobna gibanja s pomočjo palice in da ne zmore le gibanja zunaj stanovanja, ki je daljše od 500 m.
Kriterij "samostojnega hranjenja" je nedoločen pravni pojem. Samostojno hranjenje ne predstavlja nabave niti priprave hrane, temveč zmožnost izvajanja usklajenih dejanj z rokami s pripravljeno hrano.
zamudna sodba - pravilno vročanje - oseba, pooblaščena za sprejem
Za vročanje tožencu velja 133. člen ZPP, na podlagi katerega se pisanje lahko izroči tudi osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. S to določbo skladna je bila vročitev tožbe B. B., ki je prav tako delal v pekarni in s katerim se je toženec izrecno dogovoril, da mu bo predajal prevzeto sodno pošto. Morebitni zapleti s sodno pošiljko po pravilno opravljeni vročitvi, ki se zgodijo v sferi naslovnika (sem spada tudi primer, če pošiljke B. B. ni izročil tožencu), nimajo vpliva na presojo pravilnosti vročitve.
odgovornost pravne osebe za prekršek - tovor - tovor na vozilu - razbremenitev odgovornosti - dolžno nadzorstvo
Uredba EU št. 561/2006 ne ureja pravil za privezovanje tovora. Ta so določena v Zakonu o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki pri 74. členu ne določa nobenih izjem. Tovor mora biti na in v vozilu naložen in pritrjen tako, da (med ostalim) ne predstavlja nevarnosti ali ovire za druge udeležence cestnega prometa in se ne razsipa ali pada z vozila. V postopku se je izkazalo, da je bil tovor na vozilu, last storilke, neustrezno pritrjen, pri čemer se je prevoz izvajal pri izvajanju dejavnosti storilke. Ne glede na to, da naj bi šlo za intervencijo, so torej izpolnjeni zakonski znaki prekrška po devetem odstavku 74. člena ZPrCP.
poslovodna oseba - odpoved pravici do plačila premalo izplačanih plač - pripoznava terjatve - odpust dolga - individualna pogodba o zaposlitvi - konkludentno dejanje
Tožnik se je kot bivši poslovodni delavec stečajnega dolžnika v razmerju do stečajnega dolžnika konkludentno odpovedal višjim izplačilom, do katerih bi bil na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi lahko upravičen, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ.
Tožnik je za nazaj ustvaril vse dokumente, ki so kasneje nudili podlago za prijavo terjatev v stečajnem postopku in so bila vsa njegova ravnanja od 20. 7. 2021 dalje usmerjena v cilj, da se mu v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom neutemeljeno prizna čim več terjatev.
vloga, vezana na rok - pritožba - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - vložitev pritožbe na nepristojno sodišče - nevednost vložnika, ki nima pooblaščenca - očitna pomota stranke
Vložitev pritožbe na nepristojno sodišče je pripisati neskrbnosti laične vložnice in ne njeni nevednosti ter tudi ne očitni pomoti, zato dejanski stan zadeve ne omogoča uporabe določbe desetega odstavka 112. člena ZPP. Pritožba je bila pristojnemu sodišču izročena po izteku pritožbenega roka in torej prepozno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo.
stroški postopka - stroški za izvedensko mnenje - več sodelujočih izvedencev
Sodna izvedenka je izkazala, da je potrebno v okoliščinah konkretnega primera priznanje nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije priznati tudi pritegnjeni sodni izvedenki MDPŠ. Prepričljivo in sprejemljivo je pojasnilo sodne izvedenke MDPŠ, da je zaradi obravnave povsem drugih vprašanj morala tudi sama, neodvisno od sodne izvedenke psihologinje, pregledati in proučiti zdravstveni karton.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bolniški stalež - nespoštovanje navodil zdravnika - daljše potovanje - potovanje v tujini - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - zdravstveno stanje delavca
Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženka v z izpodbijano sodbo presojani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni očitala (tudi) nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije v času tožničinega bolniškega staleža oziroma da te kršitve, kot razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po osmi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ni v zadostni meri konkretizirala. Toženka je namreč v odpovedi večkrat navedla, da tožnica s tem, ko je med bolniškim staležem odpotovala v Avstralijo, ni ravnala skladno z odločbo ZZZS, skladno s katero je bila dolžna izvajati predpisane aktivnosti, ki pripomorejo k hitrejši povrnitvi njenega zdravja in delovne zmožnosti, oziroma da je bilo njeno ravnanje v izrecnem nasprotju s to odločbo.
Ker tožničina pot v Avstralijo med bolniškim staležem ni bila opravljena v okviru izvajanja predpisanih zdravstvenih storitev in ker je šlo za aktivnost, ki bi lahko negativno vplivala na potek njenega zdravljenja (sploh glede na diagnozo), je tožnica ravnala v nasprotju z navodili imenovanega zdravnika iz odločbe ZZZS. Tako dolgo potovanje med bolniškim staležem (ki ni bilo opravljeno zaradi morebitnega zdravljenja v Avstraliji, ki ga ne bi bilo mogoče opraviti v Sloveniji ali bližje) je tudi v nasprotju s samim namenom bolniškega staleža, ki je v tem, da delavec (praviloma) na domu čimprej okreva in se izogiba vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja in s tem bolniškega staleža.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00089398
KZ člen 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 45a, 86, 86/8, 86/9. ZKP člen 129a. ZGD-1 člen 255, 255/2, 515, 515/6.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - izvrševanje kazenskih sankcij - izvršitev kazni zapora - način izvršitve kazni zapora - alternativni način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - namen kaznovanja - presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin - narava in teža kaznivega dejanja - dosežena velika premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - ponovitvena nevarnost - poslovodja - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah poudarilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, ter da sodišče izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni.
Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je treba objektivne okoliščine presojati v duhu 86. člena KZ-1 in jih oceniti glede na stanje v času odločanja o NIK. Vendar pa pritožniki zmotno zmanjšujejo pomen in vlogo teh okoliščin pri presoji storilčevega stanja po obsodbi. Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov določenih z 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnikov 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki uteleša humano kaznovalno politiko, ki upravičenim obsojencem omogoča prestajanje kazni na bolj human način, običajno zunaj institucionalnega okolja.
odmera sodne takse - pobotni ugovor - višina taksne obveznosti - pobotna terjatev - vrednost spornega predmeta - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - eventualna (navidezna) kumulacija tožbenih zahtevkov - kondikcijski zahtevek - kredit v CHF
V plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je bila sodna taksa pravilno odmerjena od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve.
Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljata tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom, nima odločilne teže. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5. ZPIZ-1 člen 103. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1.4, 196. URS člen 2, 14, 49, 52. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - obveznost prilagoditve delovnega mesta - nesorazmernost - obveznost delodajalca - invalid III. kategorije invalidnosti - delo s skrajšanim delovnim časom
Toženka jedokazala, da je pri drugih delodajalcih preverila, ali lahko ponudijo tožnici ustrezno delo (prvi odstavek 40. člena ZZRZI). Noben predpis delodajalcu (in sodišču v sodnem postopku) ne nalaga obveznosti, da bi moral z izvedencem medicine dela pri drugi družbi preveriti, ali je dejansko imela ali ne na razpolago ustrezno delovno mesto za delavca, kateremu je delodajalec nameraval odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tudi za družbe, ki so med seboj povezane, takšna obveznost ni predpisana.
Določbo 196. člena ZDR-1, na podlagi katere mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti, je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/2. ZPP člen 7, 8, 212, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - ravnanje delavca - pravni standard - dokazno breme - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila
Dejanski stan odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni izpolnjen že zgolj z obstojem kršitve pogodbenih obveznosti, saj ta predstavlja le enega od elementov; kršitev mora biti hkrati tudi hujše narave ter storjena bodisi naklepno bodisi iz hude malomarnosti. Ravnanja tožnika oziroma njegove neprimerne komunikacije navedenega dne ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožnikovo ravnanje navedenega dne je bilo resda neprimerno, vendar je potrebno pri tem upoštevati, da je šlo za njegov čustven odziv zaradi menjave tovornega vozila, na katerega je bil navajen.
starostna pokojnina - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - zavarovalna doba
Upoštevaje Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma je sodišče prve stopnje seštelo dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji, kot tudi dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini. Skupna pokojninska doba znaša 11 let in 1 dan. Tožnica tako ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja 15 let zavarovalne dobe.
vrnitev v prejšnje stanje - očitno neutemeljen predlog - pogoji za odločitev brez naroka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec predlagal vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, v drugem odstavku 120. člena ZPP pa je imelo podlago za to, da je tak predlog brez razpisa naroka zavrnilo.
ZKP člen 407, 407/1, 407/1-1, 407/2, 517c, 517c/5. ZSKZDČEU-1 člen 2, 2/3, 139, 139/3, 140, 141, 145, 145/4.
združitev kazni zapora - neprava obnova kazenskega postopka - priznanje tuje sodne odločbe - izvršitev tuje sodne odločbe - medsebojno priznavanje in izvrševanje kazenskih sodb med članicami EU
Tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-I predpisuje za primer, če se prevzame izvršitev tuje sodbe, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih, ki so določeni v 140. in 141. členu istega zakona.
Upravičena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodbo tujega sodišča; po določbi drugega odstavka člena 407 ZKP namreč v tem primeru sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen, kar bi bilo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 139 ZSKZDČEU-1, ki tako ravnanje sodišča izključuje.
ZKP se v postopku priznavanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporablja le subsidiarno glede na določbo tretjega odstavka člena 2 ZSKZDČEU-1, vendar pa je tudi iz določbe petega odstavka 517.c člena ZKP razvidno, da se domači predpisi v zvezi s kaznimi, ki jih izrekajo tuja sodišča, uporabljajo le za izvrševanje, pogojni odpust ter pravico do pomilostitve oziroma amnestije, pa tudi ZSKZDČEU-1 kot primarni predpis v določbi četrtega odstavka člena 145 določa, da je za odločitev o obnovi postopka v zvezi s kazensko sankcijo, ki je bila izrečena s sodbo tujega sodišča, pristojna samo država, ki je originalno odločbo izdala.
začasna nezmožnost za delo - poškodba delavca pri delu - dokazovanje - prijava poškodbe pri delu
Pri tožniku ni dokazan nastanek poškodbe pri delu.
Čeprav odsotnost formalnega listinskega dokaza, tj. izpolnjenega obrazca ER-8, samo po sebi ne pomeni, da nastanka poškodbe pri delu ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi dokazi, torej z izpovedjo prič oziroma medicinsko dokumentacijo, pa teh dokazov v tem primeru ni oz. si nasprotujejo. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da se je poškodoval pri delu, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - upravičljiva skrajna sila - kolizija pravno varovanih dobrin - ravnanje v stiski
Obtoženec je s svojim ravnanjem neposredno ogrozil ne le splošno in nedisponibilno dobrino uradnega pooblastila, pač pa predvsem policistovo življenje oziroma vsaj njegovo telesno celovitost, zato je neupravičena pritožnikova ocena, da je obtoženi, zaradi zavarovanja svojega premoženja kot dobrine višjega ranga, lahko posegel v dobrino nižjega ranga, saj korektno vrednostno tehtanje takšnega zaključka ne dopušča.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi izvršitveno ravnal v stiski zaradi aktualnih razmer ter navedeno okoliščino utemeljeno upoštevalo le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije; upravičeno pa ni uporabilo instituta upravičljive skrajne sile, saj ugotovljeni potek dogajanja očitno ne podpira zaključka, da nevarnosti, v kateri se je znašlo obtoženčevo premoženje, ni bilo mogoče odvrniti drugače.
stroški postopka - pravnomočna odločitev o glavni stvari
ZPP ne določa, da se v zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov po sedmem odstavku 163. člena ZPP sklep o odmeri stroškov izda šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.