Niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, ker ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Ta pogoj je za regulacijske začasne odredbe določilo Ustavno sodišče RS (odločba Up-275/97 z dne 16. 7. 1998).
Preiskovalni sodnik je v odredbi za hišno preiskavo v celoti sprejel temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi, v kateri so bili podrobno in konkretno obrazloženi utemeljeni razlogi za sum. Povsem nepotrebno in nesmiselno je namreč, da bi preiskovalni sodnik navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva.
Ker primerjava med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve pokaže, da predlagana začasna odredba ni v medsebojni povezavi z nedenarno terjatvijo, ki po vsebini predstavlja ugotovitev obstoja služnostne pravice, s tako začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja in je zato predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.
ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo.
Ključno za odločitev je tožnikovo zdravstveno stanje v času po koncu zdravljenja v UKC E. in s tem v zvezi tudi, kakšna napotila je tožnik dobil v zvezi z nadaljnjim zdravljenjem. Glede omenjenega vprašanja je tožnik za razjasnitev dejanskega stanja predlagal, da se kot pričo zasliši doc. dr. A. A., dr. med. iz KO za nevrologijo pri UKC E. Sodišče je pridobilo zgolj pisno izjavo navedene priče. Kljub temu, da je tožnik vztrajal pri zaslišanju priče, sodišče tega dokaza ni izvedlo.
S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z ustnim zaslišanjem predlagane priče, je kršilo postopkovno določbo, ki se nanaša na ustno zaslišanje priče. Tako postopanje sodišča pa pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave in tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
Tudi če je tožnik v posameznih pisnih kontaktih (SMS nadrejenemu, kasnejše e‑sporočilo zdravnici) opisal simptome manj podrobno, to samo po sebi ne izključuje, da je bil v relevantnem obdobju dejansko bolan in nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da se ob laičnem obveščanju nadrejenega praviloma ne navaja celotne anamneze, temveč bistvo razloga odsotnosti (slabost, temperatura). Ključno pa je, da je sodišče zdravstveno stanje ugotavljalo z zaslišanjem tožnika, osebne zdravnice, zdravnice specialistke ter prič, ki so stanje neposredno zaznale.
Načelo stopnjevitosti sankcij je v delovnem pravu ustaljeno. Tudi če je določena kršitev abstraktno predvidena kot razlog za najstrožjo sankcijo, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in sorazmernost odziva. To izhaja iz ustaljene sodne prakse, ki poudarja, da vsaka kršitev delovnih obveznosti še ne utemeljuje najstrožje sankcije. V obravnavanem primeru pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odsotnost ni bila neupravičena (zaradi začasne nezmožnosti za delo). Že iz tega razloga pogoji za odpoved po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV niso podani, zato je pritožbena navedba, ki graja stališče sodišča prve stopnje o prestrogi sankciji sekundarnega pomena. Vseeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje dodatnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da okoliščine primera (kratko trajanje odsotnosti, zdravstvena stiska, takojšnje obvestilo delodajalcu, dejanski poskusi administrativne ureditve staleža) ne kažejo na situacijo, ki bi razumno terjala najstrožjo posledico.
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vezano na dokončno odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, zato v tem postopku ne more zavzeti drugačne odločitve. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi in je zaključilo, da tožnik dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka v nobenem primeru ne more več opravljati. Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen, sodna praksa pritožbenega sodišča, na katero se s tem v zvezi sklicuje sodišče prve stopnje, pa že presežena.
Priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu se namreč lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec razumno prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo. Če je prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ravnanje upravitelja, ki je (neprijavljeno) izločitveno pravico zakonca stečajnega dolžnika vključil v seznam preizkušenih terjatev in jo prerekal, ni v nasprotju s 83. členom DZ. Vključitev izločitvene pravice zakonca stečajnega dolžnika in njeno prerekanje v okoliščinah konkretnega primera odpravlja negotovost in služi transparentnosti in hitrosti stečajnega postopka (48. člen ZFPPIPP).
V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je delno ugodilo ugovoru zaradi zastaranja neprave judikatne terjatve, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od zapadlosti (med 10. 10. 2004 in 10. 3. 2005) do 21. 7. 2022, kar je tri leta pred vložitvijo predloga (7. točka obrazložitve sklepa). Ta del obrazložitve bi se lahko kril z opisom obresti v izreku "za čas do 21. 7. 2022", vendar je hkratni znesek vseh kapitaliziranih obresti 2.022,39 EUR v izreku v nasprotju z obrazložitvijo ter za zavrnitev celotnega zneska obresti ni razlogov.