razlaga pogodbe - COVID-19 - nezmožnost izpolnitve - poraba električne energije
Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita. V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija nemožnost izpolnitve deli na več oblik. Med drugim omenja trajno in začasno nemožnost izpolnitve (op. ta vidik sta pravdni stranki izrecno uredili) ter, kar je bistveno, na popolno in delno nemožnost izpolnitve.
ZPP člen 274, 274/1, 319, 319/1. ZDR-1 člen 200, 200/3.
predhodni preizkus tožbe - zavrženje tožbe - res iudicata - individualizacija spora, o katerem je bilo pravnomočno odločeno - objektivne meje pravnomočnosti
Za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe. Od izdaje sodbe namreč ni več pomemben tožbeni zahtevek, ampak sodna odločba, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku. Ko je o zahtevku pravnomočno odločeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih meja pravnomočnosti sodne odločbe: tožbeni predlog nadomesti izrek sodbe, ta pa se nanaša na dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave.
Nova tožba z enakim tožbenim predlogom bi bila dopustna le, če bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o katere zahtevku je bilo že pravnomočno odločeno.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - lastnik objekta - aktivna legitimacija upnika - sum zlorabe postopka
Če je lastnik objekta in upnik ista oseba, je stvar njegove odločitve kateremu svojemu interesu bo dal prednost. V tem primeru je predlagatelj očitno dal prednost lastniškemu interesu, saj je vložil predlog za izbris.
Če razlogov za sum poskusa zlorabe ni, prevlada interes lastnika objekta nad interesom upnikov družbe.
začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - težko nadomestljiva škoda - pavšalne navedbe
Verjetnost terjatve tožnice je izkazana, ni pa izpolnjen nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker tožnica ni dokazala verjetnosti obstoja ene izmed predpostavk, ki mora biti podana poleg pogoja iz prvega odstavka tega člena in sicer obstoja težko nadomestljive škode. Tožnica je le pavšalno navajala, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa podala konkretnih trditev in dokazov, da gre pri tem za škodo, ki jo je težko nadomestiti. Enako velja tudi za škodo, ki bo nastala njej zaradi peturne vožnje večkrat na teden ob 12 urnih delovnikih (pomanjkanje spanca, stres, preobremenjenost in pregorelost).
ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 14, 16, 16/1, 22, 22/3. ZMEPIZ-1 člen 75, 80, 80-1. ZDR-1 člen 4, 4/1, 20, 20/3, 31, 31-8. ZPP člen 8.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - podlaga za zavarovalno razmerje - obvezno zavarovanje
Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje, bil pa je družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Ker tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja (ni šlo za odplačno razmerje) in je izpolnjen z zakonom določen pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, je tožniku utemeljeno priznana lastnost zavarovanca na tej podlagi.
ZD člen 62, 64, 67, 76. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - pisna oporoka pred pričami - obličnost oporoke - neveljavnost oporoke - sposobnost biti oporočna priča - lastnoročen podpis zapustnika - ponarejena oporoka - podatki o sorodstvenem razmerju - dokazni predlogi - dokazna ocena - dokaz z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Oporočni priči v medsebojnem razmerju mati - sin nista bili niti absolutno niti relativno nesposobni priči.
Za pisno oporoko pred pričami mora v prvi vrsti obstajati pisni sestavek (listina). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni pomembno, kako je zapis nastal niti kdo je pisec. Lahko je oporočitelj sam, tisti, za katerega je določena korist v oporoki (dedič), lahko tudi oporočna priča, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Pravilna je presoja, da na veljavnost obravnavane oporoke ne vpliva dejstvo, da je zapis listine napravila odvetnica, ki je bila hkrati oporočna priča.
ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo. Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen ne neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku).
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 8, 337, 337/1.
začasna odredba - obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena - prosta dokazna ocena - nedovoljene pritožbene novote
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovni stroj ni last tožene stranke, slednjega ima zgolj v posesti, posest kot taka pa ne more v ničemer vplivati na morebitno kasnejšo upnikovo uveljavljanje denarne terjatve zoper njo.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZST-1 člen 3, 3/2.
regres za letni dopust - dokazovanje plačila - pavšalne navedbe
Ker toženka ni dokazala, da bi tožniku plačala celotni pripadajoči regres za dopust za leta 2019, 2020, 2021 in 2022, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku tožnika v tem delu.
Toženka je v prvi pripravljalni vlogi glede plačila regresa navedla, da je tožniku regres plačala in navedla konkretne zneske (ki pa ne predstavljajo celotnega pripadajočega regresa), nato pa še, da pa je preostanek zneska tožnik prejel s kompenzacijo oziroma v drugačni obliki. Te navedbe so pavšalne. Toženka bi morala navesti kateri znesek, za katero leto je bil kompenziran oziroma plačan v kateri drugi obliki, ter za to predložiti dokaze, česar ni storila. Sodišče prve stopnje se zato ni bilo dolžno vsebinsko opredeliti do teh pavšalnih navedb toženke.
ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalcu ne nalaga posebnih obveznosti. Poskusno delo pomeni vnaprej dogovorjen preizkus sposobnosti za delo, pri čemer je delavec že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi seznanjen, da bo ocenjen in da v primeru negativne ocene pogodba preneha po poenostavljenem postopku. Prav v tem je smisel poskusnega dela, zato zakonodajalec ni predvidel dodatnih formalnih postopkov, kot je na primer obvezni predhodni razgovor z delavcem. Obrazložena pisna ocena in poročilo je bilo tožnici vročeno skupaj z odpovedjo, zato dejstvo, da je bila tožnica o negativni oceni obveščena na sestanku 5. 3. 2025 zgolj ustno, ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi.
Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno navesti dejanski razlog zanjo. Odpoved, ki je predmet presoje, vsebuje konkretne okoliščine, na podlagi katerih je jasno, zakaj tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, s čimer je zakonska zahteva izpolnjena. Takšna obrazložitev omogoča tudi sodni preizkus zakonitosti odpovedi.
Delegirana uredba Komisije (EU) št. 907/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s plačilnimi agencijami in ostalimi organi, finančnim upravljanjem, potrditvijo obračunov, varščinami in uporabo eura člen 1. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo člen 1. URS člen 26. OZ člen 1. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) člen 120, 120/3, 121, 121/1. ZKme-1 člen 53, 56. ZGO-1 člen 2, 2/1, 73.
odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost države RS - Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja - protipravno ravnanje - javni razpis - nepovratna sredstva - nepovratna sredstva v kmetijstvu - razpisni pogoji za prijavitelja - nemogoč pogoj - upravna enota - gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja
Poseg v pravni interes (tožnica je gradnjo financirala v pričakovanju odobrenih, nato pa neizplačanih sredstev) še ne pomeni protipravnosti. Stališče, da je izkazana dovoljenost gradnje pogoj tudi za izplačilo, ne le za odobritev nepovratnih sredstev, je znotraj okvira pravne dopustnosti. Z njim upravni organ ni nerazumno, arbitrarno ali celo namerno odstopil od jasne materialnopravne določbe. Ravnanje agencije z izdano odločbo ni preraslo v protipravno ravnanje.
Sodišče prve stopnje se je v okviru razlogov izpodbijane sodbe dovolj jasno opredelilo do tožbene navedbe, da je agencija od tožnice zahtevala nemogoče (saj ob pravnomočnem gradbenem dovoljenju in pridobljenem uporabnem dovoljenju ne bi več mogla zaprositi za izdajo novega gradbenega dovoljenja za isti objekt). Drugačen pritožbeni očitek ni utemeljen. Ker tožnica ni vložila vloge za izdajo novega gradbenega dovoljenja, oziroma ker pristojni upravni organ o takšni vlogi ni odločal (ni mogel odločati), je šteti, da tožnica ni dokazala, da sploh ne bi mogla pridobiti novega gradbenega dovoljenja. Povedano drugače: ni dokazala, da bi agencija izplačilo nepovratnih sredstev pogojevala z nemogočim pogojem. S tem, ko ni vložila zahteve za izdajo novega gradbenega dovoljenja in preizkusila pravilnosti argumentacije upravnega organa in upravnega sodišča (da lahko konkretno nelegalno gradnjo sanira le v postopku za izdajo novega gradbenega dovoljenja), je tožnica nase prevzela tveganje za nastanek škode.
Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnik, čeprav opisno, vtožuje čisti denarni zahtevek in ni pravilno upoštevalo petletnega zastaralnega roka za glavnico (pet let pred vložitvijo tožbe - 202. člen ZDR-1). Čeprav je v obrazložitvi zastaranje zamudnih obresti obrazložilo, je tožniku dosodilo zamudne obresti brez upoštevanja triletnega zastaralnega roka po prvem odstavku 347. člena OZ.
Napačno je tudi stališče sodišča, da je tožnik lahko upravičen do plačila razlike zgolj za dneve, ko je višje vrednoteno delo dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko zaradi upravičenih odsotnosti z dela (prazniki, izobraževanja, bolniška odsotnost, letni dopust), ni delal. Sodišče sploh ni ugotavljalo, za kakšne odsotnosti gre, saj tožniku skladno z določbo 137. člena ZDR-1 za upravičeno odsotnost z dela pripada nadomestilo.
Dedinje in njene družine v krog socialno najbolj šibkih ni mogoče uvrstiti kljub prejemanju relativno nizkega mesečnega (povprečnega) dohodka v višini 615,45 EUR. Čeprav ta dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (res) ne presega, je bilo sodišče prve stopnje dolžno presoditi vse okoliščine konkretnega primera. Tako je pravilno upoštevalo še podedovano nepremično premoženje v katerem dedinja ne prebiva in katerega skupna vrednost je bila ocenjena na 151.052,33 EUR.
Zagovorniki grajajo tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Bistvo njihovih pritožbenih navedb je v nestrinjanju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so posnetke nadzornih kamer policiji prostovoljno izročili oškodovanci in da do posega v elektronske naprave ni prišlo. Navajajo, da naj bi iz procesnega gradiva izhajalo, da so bili elektronski podatki selektivno preneseni na zunanje medije s strani policije, zato bi morala policija postopati po 219.a členu ZKP in torej bodisi pridobiti predhodno pisno privolitev zakonitega imetnika ali sodno odredbo. Ker tega ni storila, ni jasno, kdo je imel dejansko pooblastilo za ravnanje z napravami. Prav tako so bili posnetki preneseni na druge medije brez sledenja pravilom digitalnega zavarovanja podatkov in tako ti dokazi niso avtentični in verodostojni. V dokaznem gradivu pa tudi ni posnetka nadzorne kamere pri D., zaradi česar obramba ne more preveriti avtentičnosti podatkov in verige prenosa podatkov in je zato kršena pravica do enakosti orožij.
Položaj hipotekarnega dolžnika in s tem stranke izvršilnega postopka torej ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega, vendar pa ima ta oseba takšen položaj le, če uveljavlja, da je imela že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tretji tako lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če verjetno izkaže, da je imel na predmetu zavarovanja v trenutku nastanka zavarovanja pravico, ki to zavarovanje preprečuje.
Tožeča stranka se v tožbi na nedopustnost izvršbe ne more uspešno sklicevati na lastninsko pravico v pričakovanju svojega prodajalca, D., saj je bilo z zaznambo sklepa o izvršbi poseženo v njegovo, in ne njeno pravico. Lahko pa ugovore, ki se nanašajo na vpisano zastavno pravico, uveljavlja kot hipotekarna dolžnica na podlagi prvega odstavka 56.a člen ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ.
začasna nezmožnost za delo - poškodba delavca pri delu - trajna nezmožnost za delo zavarovanca - invalidnost
Tožnikova zmožnost za delo je bila presojana upoštevajoč delo "vratar I", ki ga je tožnik nazadnje opravljal. Neuspešen mora tako ostati nosilni pritožbeni očitek, da bi morala biti tožnikova delovna zmožnost presojana glede na delo, na katerem je prišlo do poškodbe pri delu, to je "pismonoša" in ne za delo "vratar I", ki ga je opravljal zgolj krajši čas. Pri začasni nezmožnosti za delo je pravno relevantno, katero delo je zavarovanec opravljal nazadnje in ne koliko časa je delo opravljal. Slednje je lahko pomembno pri ugotavljanju trajne nezmožnosti za delo oziroma invalidnosti.
ZOFVI člen 119. ZSoll-UPB1 člen 11, 11/6, 12, 12/1, 12/1-6. ZOsn člen 86. ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 354.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo - razlogi o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb postopka - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - učitelj
Učitelji (torej tudi tožnik) so dolžni pripravljati sprotne učne priprave. Ta dolžnost izhaja iz 119. člena ZOFVI, ki določa, da delovna obveznost učitelja obsega tudi pripravo na pouk, ta pa zajema sprotno vsebinsko in metodično pripravo ter pripravo didaktičnih pripomočkov. Priprava sprotne učne priprave je spadala v delovno obveznost tožnika in bi moral z njo razpolagati na način, da jo lahko kadarkoli pokaže bodisi nadrejenemu bodisi nadzornemu organu. Že iz razloga, ker 6. 12. 2023 in 10. 1. 2024 sprotne učne priprave ni imel pri sebi (na delovnem mestu) in je zato ravnateljici na njeno zahtevo tedaj ni mogel pokazati, mu je bilo utemeljeno izdano pisno opozorilo pred odpovedjo. Zgoraj navedeni razlogi pa še ne omogočajo zaključka, da je pisno opozorilo v celoti neutemeljeno, saj ga je sodišče prve stopnje presojalo zgolj v omejenem delu, tj. glede tega, da tožnik učnih priprav ni imel pri sebi. Do (ne)utemeljenosti ostalih očitkov, ki izhajajo iz obrazložitve pisnega opozorila glede sprotnih učnih priprav in sestanka z dne 8. 1. 2024, se ni opredelilo.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00088030
OZ člen 87. ZVPot člen 23, 24. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
potrošniški spor - regulacijska začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja notarskega zapisa - kreditna pogodba v CHF - pogodba v notarskem zapisu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - pravo EU - načelo lojalne razlage prava EU - sodbe SEU - nepošten pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - predlog za predhodno odločanje - pojasnilna dolžnost banke - prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - obstoj nevarnosti težko nadomestljive škode
Odločbe SEU, ki so sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne narave, njihova uporaba v konkretnem primeru je v pristojnosti nacionalnih sodišč. Izpostavljeno vprašanje se tako dejansko ne nanaša na vprašanje razlage prava EU, temveč vprašanje njegove pravilne uporabe.
Obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na pravo EU, je omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Pritožba ne izpostavi nobenega pomisleka, ki bi bil relevanten v obravnavani zadevi in odgovor nanj ne bi bil obsežen v navedenem stališču SEU.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00087957
SZ-1 člen 98, 112, 112/2. SPZ člen 48. OZ člen 190.
zahtevek za povrnitev vlaganj - povrnitev vlaganj najemnika - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - veljavnost najemne pogodbe - oddaja solastne nepremičnine v najem - odpoved najemne pogodbe - neupravičena obogatitev - zapadlost zahtevka - prehod koristi - uporaba stanovanja - prenehanje uporabe stanovanja
Tožnik hišo tožencev zaseda brez pravnega naslova in se zato ne more sklicevati na določbo drugega odstavka 112. člena SZ-1, po kateri lastnik v primeru odpovedi najemne pogodbe ne more zahtevati izselitve najemnika, preden mu ne povrne vlaganj po 98. členu SZ-1.
Odločitev o 70 % razbremenitvi toženkinega zavarovanca temelji na ugotovitvah, - da voznik avtobusa ni kršil cestnoprometnih predpisov, - da je voznik opazil tožnico, da teče po pločniku, a je lahko utemeljeno pričakoval, da ne bo nenadoma stopila na vozišče, - da je voznik takoj, ko jo je zaznal, pravilno izvedel manever zaviranja in umikanja v levo, a trka ni mogel preprečiti, - da voznik ni bil dolžan (že v trenutku, ko je zagledal tožnico) zmanjšati hitrosti pod 5 km/h, - da tožnica kot peška ni smela hoditi po vozišču in še manj nenadoma stopiti nanj, - da je s svojim ravnanjem kršila tretji odstavek 83. člena ZPrCP, - da je bilo njeno ravnanje nepremišljeno, skrajno neskrbno, izjemno tvegano ter življenjsko nevarno in ga njena pozornost, usmerjena na lovljenje avtobusa, ne more opravičiti.
Ovrednotenje tožničinega prispevka (70 %) ima oporo v stališčih sodne prakse o razporeditvi odgovornosti v primerih, ko upravljavcu motornega vozila ni bilo dokazano neskrbno ravnanje. V teh primerih je bil prispevek oškodovanca (pešca) ovrednoten v deležu 70 ali 80 %, v nižjem deležu, a še vedno 60 %, pa le v primeru, ko je bil oškodovanec otrok, ki mu ni (bilo) mogoče očitati neskrbnosti, in v situaciji, ko voznikovo ravnanje ni bilo brezhibno, a v primerjavi z neskrbnostjo oškodovanca minorno.