Najti je treba ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca morajo biti bistvene.
Sodišče ni obrazložilo, zakaj se je odločilo, da predhodnega vprašanja ne more rešiti sámo. V izpodbijanem sklepu manjkajo bistveni razlogi, ki pritožbenemu sodišču onemogočajo preizkus njegove pravilnosti. Sodišče bi moralo opraviti tehtanje o tem, ali je prekinitev postopka upravičena s stališča načel ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, pri tem pa upoštevati tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Ravnanja, ki jih predlagateljica očita nasprotnemu udeležencu ne dosegajo pravnega standarda fizičnega in psihičnega nasilja. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven nasilja, ki terja in zato utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Vsako neprijetno obnašanje, partnerska nastrojenost in nesoglasja o delitvi ter uporabi skupnega premoženja še ne predstavljajo nasilja v smislu določb ZPND.
Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka v razmerju oče in hči.
Zahteva predlagateljice po dodelitvi dodatnega roka po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja zgolj poskus zavlačevanja postopka in s tem čim daljšega ohranjanja stanja, kot je bil vzpostavljen s sklepom V N 81/2025 z dne 24. 3. 2025.
Prav tako po oceni sodišča druge stopnje ni bilo pogojev za odstranitev nasprotnega udeleženca z naroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se udeleženka po preteku več kot enega leta in potem, ko je z nasprotnim udeležencem pred delovnim sodiščem sklenila sodno poravnavo, ne more bati tako intenzivno, da bi bila potrebna izključitev nasprotnega udeleženca iz zaslišanja.
Zgolj dejstvo, da je nasprotnemu udeležencu bil izrečen ukrep prepovedi približevanja po ZPND v trajanju enega leta še ne pomeni avtomatično, da sodišče mora na podlagi istih dejstev odločiti o podaljšanju tega ukrepa.
Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.
Pritožnica ni uspela izkazati, da je bila volja darovalcev oz. zapustnice z darilno pogodbo obdariti le toženko, ne pa tudi njenega moža. Če je s kupnino od kasnejše prodaje podarjene nepremičnine razpolagala le toženka in je tudi sicer sama upravljala s podarjeno nepremičnino, gre za vprašanje notranjega razmerja zakoncev, ki ne vpliva na veljavnost darilne pogodbe.
Izključno v domeni gospodarskega subjekta je odločitev, za katero pravno možnost se bo odločil, da bo dosegel poplačilo svoje terjatve zoper svojega dolžnika v primeru, ko ne razpolaga z izvršilnim naslovom, ki bi mu sicer na tej podlagi omogočal neposredno izterjavo v izvršilnem postopku (kot na primer, če bi sklenil posojilno pogodbo v obliki notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov). V kolikor se gospodarski subjekt odloči za vložitev izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, mu zgolj zato ni moč očitati zlorabe postopka.
Upnik oziroma naša tožena stranka je zadostila zakonskim določbam ZFPPIPP s predložitvijo izvršilnega naslova (kar predstavlja tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), zato mu ni mogoče očitati, da je podal nepopolno prijavo in posledično povzročil tožeči stranki stroške postopka zaradi vložene tožbe in bi ga bilo na ta način potrebno sankcionirati z uporabo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.
Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja na dejstvo, da se je rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu, ki je bil dolžnikom po skupnem pooblaščencu vročen 6. 1. 2026, iztekel 14. 1. 2026, še pred iztekom roka za plačilo sodne takse pa se je nad dolžnikom začel stečajni postopek, in sicer 9. 1. 2026. S tem dnem je na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v razmerju do dolžnika nastopila prekinitev izvršilnega postopka, zaradi česar so v razmerju do dolžnika prenehali teči tudi procesni roki (prvi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Takšen rok je tudi rok za plačilo sodne takse za pritožbo, katere plačilo je v skladu z določbami 29.b člena ZIZ procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo pritožbe. Ob izdaji izpodbijanega sklepa rok za plačilo sodne takse za dolžnika (kot solidarnega zavezanca za plačilo sodne takse) zato še ni potekel in tudi domneva umika v razmerju do dolžnika takrat še ni mogla nastopiti. Hkrati pa je, ker upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice v okviru izvršbe s posameznimi sredstvi in predmeti izvršbe, v razmerju do dolžnika z začetkom stečajnega postopka nastopila zakonska posledica ustavitve izvršbe s posameznimi sredstvi in predmeti izvršbe. Že iz teh razlogov in ne iz razlogov, na katere se v pritožbi sklicuje dolžnik (nemožnost dolžnika, da sam upravlja s sredstvi na TRR, nemožnost stečajnega upravitelja, da preveri, ali je bilo plačilo sodne takse izvedeno), je odločitev o nastopu domneve umika pritožbe, ki jo je v izpodbijanem sklepu sprejelo sodišče prve stopnje, v razmerju do dolžnika materialnopravno zmotna. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep v razmerju do dolžnika izdalo tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Če je stečajni postopek pravnomočno končan in ni več razlogov za nadaljevanje stečajnega postopka, je neutemeljena tudi naložitev predujma za kritje stroškov nadaljnjega teka stečajnega postopka upniku.
Sedmi odstavek tar. št. 8 Notarske tarife, na katerega se je oprlo sodišče, izrecno določa, da če notar v skladu z devetim odstavkom 64. člena zakona upošteva vsebino listine, znaša pristojbina za overitev podpisa iz prvega in drugega odstavka te tarifne številke dodatno 16 EUR. Navedena določba torej ureja le zvišanje osnovne pristojbine, do katere je notar upravičen ob overitvi podpisa, kar pomeni, da ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče obračunati in priznati samostojno, brez pripadajoče overitve podpisa.
Samo unovčenje je v zakonu urejeno posebej in o izpolnjevanju pogojev zanj izpodbijani sklep ne govori, saj se nanj sploh ne nanaša. Če bi bila čistilna naprava prodana v nasprotju z Zakonom o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, to ne bi bilo zato, ker bi to dovoljevala II. točka izreka izpodbijanega sklepa.
Pri prekluzivnem roku nastopijo pravne posledice zamude (v konkretnem primeru domneva umika pritožbe) takoj po poteku roka, zato poznejšega plačila sodne takse ni mogoče upoštevati, četudi je bila zamuda samo en dan.
Določitev plačila sodne takse za pritožbo kot procesna predpostavka ni ustavno nedopustna. Cilj ureditve, ki stranko sili k pravočasnemu plačilu sodne takse je pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do pravnega sredstva. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je taka ureditev skladna z Ustavo RS. V odločbi U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi postopka. Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj želi pritožnik zase uveljaviti drugačen (ugodnejši) položaj, čeprav je rok za plačilo sodne takse zamudil, medtem ko pravna posledica iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) velja za vse enako.
Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov poziva za plačilo akontacije odškodnine, naslovljenega na prvo toženko, in odškodninskega zahtevka, naslovljenega na drugo toženko. Navedeni stroški so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je tožnica na tej podlagi prejela izplačan nesporni del odškodnine, poleg tega je tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisen od poziva upnika (drugi odstavek 299. člena OZ).
Navedene dejanske ugotovitve po oceni sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nasprotna udeleženka ima duševno motnjo, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti ter vzrokov ogrožanja (ogrožanja sebe in drugih) zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Trenutno se pri njej izvaja nadzor z modifikacijo ter optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, pri čemer je za stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja potreben čas treh mesecev.
Ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v pravno relevantnem obdobju znašal pri tožniku 484,88 EUR, njegov mesečni dohodek pa ta znesek presega, ni mogoče šteti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, ob čemer je bila tožniku že večkrat predhodno priznana tudi izredna denarna socialna pomoč. Tožnik izredne denarne socialne pomoči ne uveljavlja iz naslova izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih ne bi mogel pokriti z lastnim dohodkom.
Pritožbeno sodišče odgovarja, da glede na obstoječo sodno prakso ni mogoče preko zakonskega roka iz 404. člena ZFPPIPP širiti novih dejanskih in pravnih podlag za ugovor za odpust obveznosti. Kot že navedeno, je rok za vložitev ugovora potekel 5. 2. 2026 in upnica je pravočasno vložila ugovor, v katerem je uveljavljala zgolj ugovorni razlog iz 6. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, da si dolžnik ni v zadostni meri prizadeval za poplačilo upnikov (o čemer je bilo že obrazloženo zgoraj), ni pa navajala ovire iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, da naj bi dolžnik brezplačno razpolagal s premoženjem v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja in ugovornega razloga iz 3. odstavka 399. člena ZFPPIPP, ko naj bi privilegiral upnico.
Navedeni rok, da se ugovor lahko vloži le do poteka poizkusne dobe, daje varstvo dolžniku in njegovim pričakovanjem v zvezi z odpustom obveznosti, upnikom in upravitelju pa nalaga skrbnost, da bodo pravočasno vložili ugovor proti odpustu obveznosti. Bistveno je torej, da mora upnik ugovorni razlog pravočasno uveljavljati.
Dejstvo, ki ga navaja pritožnica in, sicer, da je dolžnik v času poizkusne dobe prejemal plačo, ki glede na njeno višino lahko zagotovi vsaj delno oziroma minimalno poplačilo terjatev, samo po sebi ne more biti kriterij za podaljšanje preizkusnega obdobja.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov utemeljeno upoštevalo odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in določbe ZBPP. Tožnici je bila brezplačna pravna pomoč priznana od 19. 10. 2019, zato je sodišče prve stopnje pravilno toženki naložilo, da stroške, ki so tožnici priznani od tega datuma dalje, plača na račun sodišča prve stopnje.
Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb sodišča prve stopnje. Od pritožnikov se zato pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Pritožba tožnice temu standardu ne zadosti. V večjem delu namreč predstavlja skoraj dobesedni prepis tožbenih navedb, vključno z nedoslednostmi in nejasnostmi, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje.
Zgolj nepravilna presoja normodajalca glede (ne)ustavnosti sprejetega predpisa in njegova razveljavitev še ne predstavljata tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave. Odškodninsko odgovornost države zaradi normativne protipravnosti lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb ali kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
Ravnanje tožnika izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik je v več primerih podpisoval dokumentacijo v imenu komitentov, čeprav ti ob podpisu niso bili prisotni, oziroma je omogočil, da je ena oseba podpisovala dokumentacijo za več različnih komitentov, ki jih ni bilo v poslovalnici.
Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.