Toženka se neutemeljeno sklicuje na VSRS sodbo II Ips 75/2024, ki je obravnavala posebne okoliščine na strani potrošnika, ki v bistvenem odstopajo od okoliščin v obravnavani zadevi. Podlaga teka zastaralnega roka v navedeni sodni zadevi so bile okoliščine, da se je tožnik pri sklenitvi že drugega aneksa h kreditni pogodbi zavedal svojega oškodovanja zaradi pogodbenih pogojev in se je zavedal tudi, da je bil s strani banke zaveden. V obravnavani zadevi pa tovrstno zavedanje tožnikov ni bilo ugotovljeno.
Ker toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali lahko razumno vedel pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, z vložitvijo tožbe pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).
Po obrazloženem se pokaže, da slovenski ustavni in zakonski okvir ni tako ozek, kot ga skuša prikazati toženka. Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) je s slovensko ureditvijo skladna in sorazmerna posledica sankcije ničnosti, pri čemer upoštevamo, da je ničnost povzročila banka kot močnejša stranka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) ter načelo vestnosti in poštenja v razmerju do posebej varovanega potrošnika.
Sodišče prve stopnje je v tem pogledu presojalo zakonske pogoje za uveljavljano vrnitev v prejšnje stanje iz 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1, razen tega pa so za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi v rednem prekrškovnem postopku glede vročanja sodnih pisanj, na kar se je v predlogu z dne 22. 4. 2026 smiselno skliceval storilec, analogno upoštevne še določbe 103. do 108. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 (Polonca Kovač v Petra Čas in drugi, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, strani 395 in 555). V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče sicer neprepričljivo diskvalificiralo dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo (drugače sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 111/2013 z dne 14. 11. 2013, zadnji stavek 7. točke obrazložitve), saj v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje ni posredi vprašanje podaljšljivosti materialnopravnega roka (sodišče ga je sicer storilcu v korist dejansko podaljšalo z omenjenim pozivom z dne 19. 1. 2026), temveč njegove restitutivnosti, ki je navedena zakonska ureditev ne izključuje. Tudi rok iz desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je namreč povezan s predhodno vročitvijo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v zvezi s čimer lahko nastanejo objektivni in opravičljivi razlogi, ki imajo za posledico strankino zamudo in škodljivo izgubo pravice.
Za uporabo cenitve iz drugega sodnega postopka morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: - stranka mora podati predlog, da se ne postavi sodni cenilec za ugotovitev vrednosti nepremičnine; - predložiti mora cenitev nepremičnine, ki je predmet prodaje iz drugega sodnega spisa, ki ni starejša od dveh let; in - da vnovične cenitve na svoje stroške ne zahtevajo stranke ali tisti, ki morajo biti poplačani iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine.
Ne glede na to, kakšne vrste terjatev upnik izterjuje s predlogom za izvršbo in kdo je upnik, in torej tudi v primeru, ko je predmet izvršbe terjatev iz naslova kritja stroškov za otroka in ko kot upnik nastopa mladoletni otrok, sme izvršilno sodišče izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoliti le pod pogojem, da ima terjatev, katere izterjavo je predlagal upnik, podlago v izvršilnem naslovu, ki je primeren za izvršbo.
Iz točke IV sodne poravnave sicer izhaja obveznost dolžnika, da krije polovico izrednih stroškov za upnici (tj. izdatkov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet), vendar pa v sami sodni poravnavi višina teh obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva- tj. nastanka stroškov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet, ki utegnejo nastati v prihodnosti. Višine obveznosti, ki dolžnika bremeni na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve navedenih (bodočih) dejstev (tj. višine dejansko nastalih obveznosti iz naslova v poravnavi opredeljenih izrednih stroškov) in izvedbe dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo zato potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.
Ker zapadlost terjatev ni vezana na rok, ampak na drugo dejstvo, za dokazovanje zapadlosti (ter v tej zvezi za dokazovanje nastopa tega dejstva) veljajo določbe drugega oziroma tretjega odstavka 20. člena ZIZ in je zapadlost torej treba dokazati s tam navedenimi kvalificiranimi listinami, torej bodisi z (drugo) sodno poravnavo bodisi z javno ali po zakonu overjeno listino ali sodno odločbo, čemur pa upnici, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nista zadostili.
Ker so sodediči v sporu v zvezi z obsegom zapuščine na pasivni strani enotni in nujni sosporniki, dejstvo, da poravnave niso podpisali vsi toženi sodediči, pomeni, da poravnave tožena stranka sploh ni podpisala in poravnava ni bila veljavno sklenjena.
Kadar je spor glede vrednosti stvari, ki sestavljajo zapuščino, to pa je pomembno za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, od česar je odvisno vprašanje prikrajšanja nujnih deležev, je potrebna napotitev na pravdo.
Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.
Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.
Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi opravilo celostno in pregledno dokazno oceno vseh v postopku izvedenih dokazov, ki je oprta na metodološki pristop, ki ga določa 8. člen ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva, vsi dokazi so ocenjeni, tako vsak posebej in vsi skupaj, ocenjen je tudi uspeh celotnega postopka.
Ker je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ob prej pojasnjeni diametralno nasprotni trditveni podlagi strank glede dogodka z dne 14. 9. 2025 večino dokazov tožencev prezrlo in ni presodilo, ali in kateri njuni dokazni predlogi se nanašajo na pravno pomembna dejstva in teh dokazov ni izvedlo, prav tako pa jih ni niti obrazloženo zavrnilo, je kršilo njuno pravico do sodelovanja v postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Tudi pri ugotavljanju višine otrokovih potreb je temeljno merilo otrokova korist. Želje in pričakovanja otroka še ne predstavljajo njegove preživninske potrebe, nudenje več in dražjih dobrin pa samo po sebi ne zagotavlja boljših pogojev za njegov zdrav telesni in duševni razvoj. Starši imajo pravico, da s svojimi odločitvami - tudi v okviru izpolnjevanja preživninske obveznosti - sodelujejo pri oblikovanju vrednot, navad in interesov otroka ter njegovega odnosa do materialnih dobrin. Vse dokler na ustrezni ravni zadovoljujejo potrebe, ki so otroku v korist ter zagotavljajo njegov uspešen razvoj, imajo pravico, da skladno s svojimi vzgojnimi načeli in vrednotami omejijo sredstva, ki jih zanj namenjajo. Tudi starš z izjemno visokimi, celo neomejenimi preživninskimi zmožnostmi zato pri zadovoljevanju potreb, pričakovanj in želja otroka ni dolžan biti brezmejen.
Obrazloženost odločbe ni in ne sme biti sama sebi namen. Od narave in vsebine sodne odločbe je odvisno kako obširna in vsebinsko poglobljena bo obrazložitev. Na vsak način pa mora omogočiti stranki, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev, instančnemu sodišču pa, da odločitev v primeru pravnega sredstva preizkusi.
Iz plačilnega naloga z dne 1. 6. 2026 je razvidno, da je sodna taksa dolžniku naložena v plačilo za ugovor po tarif. št. 4021 ZST-1 v znesku 44 EUR. Kaj bi bilo v konkretnem primeru treba pojasniti še več, dolžnik v pritožbi ne pojasni. Tak plačilni nalog vsebuje prav vse potrebno: ker je ugovor vložil dolžnik. je plačilo sodne takse naloženo njemu, ob tem se sodišče tudi sklicuje na 34. člen ZST-1, ki ureja postopek za primer neplačila sodne takse. Iz naloga sta razvidna tudi rok za plačilo sodne takse in njena višina, ki se ujema s tisto, ki jo za ugovor predvideva tarif. št. 4021 ZST-1. Izpodbijani plačilni nalog tako omogoča dolžniku, da se seznani z razlogi sprejete odločitve (ker je vložil ugovor mora v 15 dneh plačati sodno takso po tarif. št. 4021 ZST-1, ki znaša 44 EUR), kot tudi pritožbenemu sodišču, da sprejeto odločitev preveri in jo kot pravilno potrdi.
Sodišče druge stopnje, kljub upoštevanju, da gre za postopek po ZPND, ki mora biti hiter in v katerem velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, pritrjuje pritožbenim navedbam, da je podana absolutna bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče o ugovoru nasprotnega udeleženca odločilo brez, da bi poslalo ugovor predlagateljici in ji omogočilo, da odgovori na ugovorne navedbe ter predlaga dokaze.
Zasebna cenitev, ki jo predloži stranka, predstavlja del njene trditvene in dokazne podlage in nima dokazne narave izvedenskega mnenja. Razlika med zasebno cenitvijo in izvedenskim mnenjem sama po sebi ne utemeljuje dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, če je to jasno, popolno in strokovno obrazloženo.
Vrednost nepremičnine se ugotavlja glede na njeno namembnost in stanje ob dejanskem odvzemu. Odškodnina se praviloma odmeri glede na tržno vrednost nepremičnine v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico, praviloma ob odvzemu posesti, pri čemer je treba tako ugotovljeno vrednost ustrezno valorizirati.
Bodoča verjetna raba zemljišč ni eden od relevantnih kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča po 43. členu ZVEtL-1.
Skupne dovozne ceste in poti v soseskah, ki imajo značaja javne ceste in poti, so eden najbolj tipičnih primerov skupnih pripadajočih zemljišč. Takšnih dovoznih cest in poti že po naravi stvarni ni mogoče razdeliti po prostem preudarku, kajti s tem bi bila povsem izničena njihova bistvena (povezovalna) funkcija.
Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.
Čeprav v konkretni zadevi statična IP številka, ki pripada pravni osebi ne predstavlja osebnega podatka pa, kot pravilno navaja pritožnik, predstavlja komunikacijski podatek (prometni podatek, saj je vezan na konkretno komunikacijo), ki je varovan v okviru pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člen URS. Do te pravice pa je poleg fizične osebe upravičena tudi pravna oseba, torej tudi družba X. d.o.o. kot imetnik obravnavane IP številke iz katere je bil posredovan komentar. Pridobitev podatkov o storilcu kaznivega dejanja preko IP številke je tako bilo treba presojati tudi v tem okviru. Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje to presojo opravilo pravilno in jo tudi ustrezno argumentiralo in pritožnikova graja, da izpodbijanemu sklepu manjkajo razlogi v zvezi z opravljenim posegom v komunikacijsko zasebnost ni utemeljena.
Pri določitvi višine tožnikovega prispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ je treba upoštevati tako objektivno odgovornost toženke kot tudi krivdne opustitve pravil varnega dela. Pretežni vzrok za nastanek škodnega dogodka je v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom razopaževanja na višini, in opustitvi dodatnega ukrepanja toženke kljub ustaljeni nepravilni praksi vzpenjanja po opažu. Toženka kljub nedopuščanju plezanja po opažu ni zadostno nadzirala delavcev, ki so zelo pogosto opravljali delo tako, da so plezali po opažu v notranjosti jaška brez uporabe varnostne opreme. Dodatno tveganje pa je povzročil še tožnik, ki je pri delu razopaževanja opustil uporabo lestve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da porazdelitev odgovornosti v razmerju 70 % (toženka) napram 30 % (tožnik) ustrezno odraža težo krivdnih opustitev in objektivno tveganje dela na višini.
Toženka ni dokazala, da bi v vtoževanem obdobju veljal drugačen vozni red relevantnega javnega prevoza kot v letu 2024. Tudi če je javni prevoz vzpostavljen, pa ga delavec glede na vozni red in delovni čas pri delodajalcu ne more uporabljati, gre šteti, da javnega prevoza (zanj) ni, zato mu pripada povračilo stroškov v višini kilometrine, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.