Pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu in vsebini informiranja potrošnika. Prav tako se od banke ne zahteva napoved ali prikaz prav tistega scenarija, ki se je uresničil kasneje. Banka pa bi morala predvideti, da v večdesetletnem odplačilnem obdobju lahko pride tudi do znatnih nihanj v tečaju CHF/EUR in da dolgoročna vezanost kredita s CHF klavzulo vnaša izjemno negotovost in nestabilnost v obstoječe kreditno razmerje predvsem glede višine kreditojemalčevih bodočih obveznosti.
Celo, če bi šlo pri znatni apreciaciji CHF z vidika banke za težko predvidljiv dogodek, ki ga ni bilo moč vnaprej napovedati, je v razmerju banka/potrošnik banka profesionalni subjekt, od katerega se utemeljeno in upravičeno zahteva znatno višja stopnja skrbnosti in zmožnost obvladovanja (tudi težko predvidljivih) rizikov iz njene dejavnosti.
Izvedenkina naloga je bila, da za obdobje od aprila 2023 do februarja 2024 na podlagi podatkov, določenih v sklepu o postavitvi izvedenke, pripravi alternativni obračun plače tožnice ter za vsak posamezni mesec ugotovi razliko med dejansko obračunano plačo in tako izračunano plačo. Pri tem je morala upoštevati v sklepu določeno vrednost plačnega razreda in odstotek dodatka za delovno dobo. Izdelava mnenja tako ni terjala obsežnih ali posebej zahtevnih analiz oziroma preračunov. Relevantna dokumentacija tudi ni bila posebej obsežna, saj so bili za izračun bistveni predvsem obračuni plač za enajst mesecev in podatki, ki jih je sodišče opredelilo že v sklepu o postavitvi izvedenke. Tudi rok 30 dni za izdelavo mnenja ni bil krajši od običajnega roka oziroma takšen, da bi zaradi časovne zahtevnosti upravičeval višje vrednotenje dela.
Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje v smislu prvega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom Pravilnika.
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 37. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih pripada sodnemu izvedencu za študij spisa nagrada v višini 153,00 EUR, če obseg spisa znaša od 201 do vključno 500 strani. Pri odmeri nagrade za študij spisa je torej odločilen njegov obseg oziroma število strani, ki jih je moral izvedenec proučiti. Ker je bil izvedencu naložen študij celotnega pravdnega spisa z vsemi prilogami, okoliščina, da v mnenju ni posebej navedel vseh pregledanih listin oziroma njihovega števila strani, ne vpliva na njegovo upravičenost do nagrade.
Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežkočenja izvršbe. V primeru ugotovljene nevarnosti prodaje dolžnikovega premoženja, zato upniku ni treba izkazovati, bo tožena stranka (dolžnik) kupnino na kakršen koli način skrila ali s prodajo morda zmanjšala svoje premoženje (prodaja pod ceno), če konkretno ravnanje dolžnika in druge okoliščine kažejo, da bo ne glede na to prišlo do onemogočanja ali otežkočenja uveljavitve terjatve oz. bodoče izvršbe.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Tožniku pravica do invalidske pokojnine ni bila priznana ob ugotovitvi, da nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe (gostota dobe). Glede na to, da je tožnik ob nastanku I. kategorije invalidnosti dopolnil 67 let, bi torej moral izpolniti pogoj dopolnjenih 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe (1/3 delovnih let). Glede na to, da ima tožnik v Sloveniji in v Avstriji dopolnjenih skupno 5 let, 4 mesece in 21 dni pokojninske dobe, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
V tem primeru je bilo o vlogi z dne 8. 9. 2014, ki jo v pritožbi omenja tožnica, že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, torej da bi šlo za molk organa.
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje poslovne kilometrine.
Tožnica ima kot oškodovanka v skladu s 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine, kar pomeni, da zaradi utrpele škode ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se z odškodnino ne sme obogatiti. Njen premoženjski položaj mora postati takšen, kakršen je bil pred škodnim dogodkom. Prav iz navedenega razumljivo izhaja stališče, da odškodnina v višini stroškov popravila vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila, kar za konkretni primer pomeni, da tožnica ni upravičena do plačila stroškov (nerentabilnega) popravila (ki ga ni izvedela), pač pa ji pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov. Takšna odškodnina je odraz načela popolne odškodnine.
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Pravilno je stališče, da je rok za prevzem službenega izuma, ki je za delodajalca predpisan v drugem odstavku 6. člena ZPILDR, prekluzivne narave. Ker je toženka ta rok zamudila, s pogodbo z dne 14. 2. 2006 v smislu določb ZPILDR niti ni mogla (omejeno) prevzeti tožnikovih izumov. To pa ne pomeni, da je pogodba neveljavna. Posledica toženkine zamude je bila v tem, da je tožnik s službenima izumoma lahko prosto razpolagal.
V skladu z določbo četrtega odstavka 48. člena ZVEtL-1, lahko do izdaje odločbe o ugotovitvi pripadajočega zemljišča prijavijo udeležbo v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča vsak pridobitelj stavbe, imetnik stvarne ali obligacijske pravice na njem, ki zahteva ugotovitev njenega obstoja, in druge osebe, ki izkažejo pravni interes v postopku. Iz pritožbenih trditev ne izhaja, da bi bil predmet odločanja o isti stvari tudi v drugih postopkih, prav tako to ni razvidno iz podatkov spisa.
Tožnica do pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti ni vložila zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato je bila tožnici pravilno priznana pravica do invalidske pokojnine, kot je to pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Prvi odstavek 286. člena ZPP sicer postavlja jasno določeno točko, do katere morata stranki navesti vsa dejstva in predložiti vse dokaze, vendar ta ne velja absolutno, saj bi pomenilo vzpostavitev eventualne maksime, ki bi strankama nalagala, da na zalogo podajata (nepotrebne) dokazne predloge, ki kasneje ne bodo relevantni. Omenjeni člen v četrtem odstavku določa izjemo od osnovnega pravila, ki dopušča, da stranki dejstva in dokaze navajata tudi po prvem naroku, če jih brez svoje krivde nista mogli navesti na prvem naroku. Med izjeme sodijo tudi primeri, ko je stranka za neko dejstvo že podala dokazni predlog pred prvim narokom in je bil ta tudi izveden, naknadno pa je, ker s primarno izvedenim dokazom ni uspela, za dokaz istega dejstva predlagala nov dokaz.
Bistvo v tem individualnem delovnem sporu je, kako se razlaga dopolnilno odločbo št. U-I-8/24, s katero je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe št. U-I-772/21,1 kar predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače tožnice kot sodnice. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica z odločbo predsednice sodišča z dne 24. 3. 2023 s 1. 4. 2023 uvrščena v 51. plačni razred in da je bila vanj uvrščena tudi v spornem obdobju od 3. 1. 2024 do konca avgusta 2024. Za uporabo načina izvršitve iz dopolnilne odločbe U-I-8/24 zato ni odločilna vrednost 50. plačnega razreda, kot se zavzema toženka, temveč vrednost plačnega razreda, v katerega je bila tožnica v spornem obdobju dejansko uvrščena, ob upoštevanju vrednosti tega plačnega razreda po plačni lestvici, veljavni 1. 6. 2012, in njene uskladitve z rastjo cen življenjskih potrebščin do 31. 12. 2023. Način izvršitve dopolnilne odločbe namreč ne zahteva ponovne uvrstitve posameznega sodnika v plačni razred, ki ga je njegova funkcija imela 1. 6. 2012, temveč uskladitev vrednosti plačnega razreda, v katerega je bil sodnik v relevantnem obdobju dejansko uvrščen.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka tožnici ni ponudila ustrezne zaposlitve. Ker je zakonodajalec kot pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu določil hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zaradi neizpolnjenosti tega izobrazbenega pogoja.
Dokazno breme verjetno izkazane terjatve je skladno z ZIZ v povezavi z ZPP in ZDSS-1 na tožnici. Presoja, da ni z verjetnostjo izkazala, da je toženec brez temelja odredil računovodstvu sporna plačila, je pravilna.
Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravil štiri nakupe grafik v skupni vrednosti 37.700,00 EUR brez DDV. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za več zaporednih nabav, katerih namen je bil vizualno osvežiti prostore toženke in z likovno opremo prispevati k boljšemu počutju zaposlenih. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšnih nakupov ni mogoče uvrstiti med tekoče posle v smislu tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pri tem sicer ni odločilno, ali bi bilo mogoče posamezen nakup v običajnih razmerah poslovanja opredeliti kot reden oziroma poslovno smiseln izdatek. Odločilno je, da je zakon v prehodnem obdobju poslovodne pristojnosti vršilca dolžnosti dodatno omejil z namenom posla: dovoljeni so bili le tekoči posli, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Nakup likovnih del za vizualno osvežitev prostorov in izboljšanje počutja zaposlenih s tema zakonskima namenoma nima takšne povezave, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v tako omejeni krog poslov.
Ker je tožnik z navedenimi nakupi presegel z zakonom določene pristojnosti vršilca dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil s tem podan razlog za razrešitev zaradi ravnanja v nasprotju s predpisi iz 3. točke sedmega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Za zakonitost razrešitve zadošča že obstoj enega od razlogov, na katerih temelji sklep o razrešitvi.
Toženka je tožnika 3. 8. 2023 zakonito razrešila s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja in ga z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala niti ni bila podana druga zakonska ali pogodbena podlaga, zaradi katere bi delovno razmerje z dnem razrešitve prenehalo. Sama odjava iz obveznih zavarovanj ni eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje dne 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito. Ob upoštevanju navedenih objektivnih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljevanja delovnega razmerja pri toženki ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pogodbo o zaposlitvi utemeljeno sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023, torej z dnem, ko je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj.
Taksna obveznost za postopek, ki ga vodi sodišče, nastane ob vložitvi tožbe, kar izhaja iz 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1. Sodišče prve stopnje je tej jasni zakonski določbi v izpodbijanem sklepu sledilo, zato take odločitve tožnika ne moreta izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da sta tožbo vložila zato, ker si varujeta zastaralni rok.
Tožnica svoj zahtevek utemeljuje s trditvami, da ji je toženec, zaposlen na delovnem mestu "voznik tovornega vozila nad 3500 kg največje skupne dovoljene mase", tekom delovnega razmerja povzročil škodo na tovornem vozilu, ki ga je uporabljal le on, kar izključuje možnost, da bi vozilo poškodoval kak drug delavec. Pri tem tožnica škodo natančno opiše in konkretizira njeno višino, kot je to natančno povzelo že sodišče prve stopnje v 1. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja. Tožnica je tudi časovno opredelila, kdaj je ugotovila nastalo škodo. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča omogoča zadostno individualizacijo življenjskega primera.