ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 14, 16, 16/1, 22, 22/3. ZMEPIZ-1 člen 75, 80, 80-1. ZDR-1 člen 4, 4/1, 20, 20/3, 31, 31-8. ZPP člen 8.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - podlaga za zavarovalno razmerje - obvezno zavarovanje
Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje, bil pa je družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Ker tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja (ni šlo za odplačno razmerje) in je izpolnjen z zakonom določen pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, je tožniku utemeljeno priznana lastnost zavarovanca na tej podlagi.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZST-1 člen 3, 3/2.
regres za letni dopust - dokazovanje plačila - pavšalne navedbe
Ker toženka ni dokazala, da bi tožniku plačala celotni pripadajoči regres za dopust za leta 2019, 2020, 2021 in 2022, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku tožnika v tem delu.
Toženka je v prvi pripravljalni vlogi glede plačila regresa navedla, da je tožniku regres plačala in navedla konkretne zneske (ki pa ne predstavljajo celotnega pripadajočega regresa), nato pa še, da pa je preostanek zneska tožnik prejel s kompenzacijo oziroma v drugačni obliki. Te navedbe so pavšalne. Toženka bi morala navesti kateri znesek, za katero leto je bil kompenziran oziroma plačan v kateri drugi obliki, ter za to predložiti dokaze, česar ni storila. Sodišče prve stopnje se zato ni bilo dolžno vsebinsko opredeliti do teh pavšalnih navedb toženke.
ZGD-1 člen 281, 295, 395. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZSReg člen 33, 33/1, 33/2, 34, 34/1, 34/1-3, 39, 39-2.
vpis sprememb v sodni register - prekinitev registrskega postopka - pravilen sklic skupščine delniške družbe
V tem kontekstu velja pripomniti, da ima pritožba sicer prav, da registrsko sodišče zgolj zaradi tega, ker je obveščeno o vloženi ničnostni tožbi, postopka ne prekine (primerjaj sklep VSL IV Cpg 41/2003. Če je odločitev o vpisu sprememb v sodni register odvisna od vprašanja, ali obstoji pravica ali pravno razmerje, ki predstavlja podlago za predlagani vpis, mora to vprašanje, če o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ, rešiti samo, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 33. člena ZSReg). Če pa je odločitev o predhodnem vprašanju odvisna od dejstva, ki je med udeleženci sporno, mora postopek prekiniti (drugi odstavek citiranega člena). To pa pomeni, da ne drži trditev pritožbe, da je registrsko sodišče dolžno brezpogojno izvesti vpis v register, in da se v primeru, ko je odločitev o vpisu odvisna od predhodnega vprašanja, ali obstoji določena pravica ali pravno razmerje, o tem ni upravičeno izreči. Vprašanje mora rešiti, če dejstva med udeleženci niso sporna. Kot je bilo v sodni praksi že večkrat pojasnjeno (primerjaj npr. odločbo VSL IV Cpg 813/2018 z dne 28. 11. 2018), pa ni vsak neveljaven sklep že razlog za prekinitev postopka. Če se neveljavnost utemeljuje z izpodbojnimi razlogi, le-ti niso ovira za vpis v sodni register. Sklep v takšnem primeru neha veljati šele z njegovo razveljavitvijo po pravnomočnosti sodne odločbe, vse do takrat je veljaven in učinkovit. Sodišče druge stopnje na slednje stališče opozarja (zgolj) zato, ker se v postopku zatrjuje tudi, da je ničen (tudi) na sporni skupščini sprejeti sklep, da skupščino vodi oseba, ki ne more biti njen predsednik, saj je takšen sklep v nasprotju s 26. točko Družbene pogodbe predlagatelja z dne 29. 10. 2021 (v nadaljevanju Družbena pogodba). Če je namreč skupščinski sklep v nasprotju z zakonom ali družbeno pogodbo, se v skladu s 395. členom ZGD-1 poraja vprašanje njegove izpodbojnosti in ne ničnosti.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087902
ZIZ člen 53, 268, 272, 277.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - postopek za določitev najemnika stanovanja - najemnik stanovanja - neposredna posest najemnika - soposest stanovanja - učinkovanje začasne odredbe - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - nov predlog za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je za čas do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku z izdano začasno odredbo za najemnico stanovanja določilo predlagateljico. Takšna začasna odredba učinkuje že z njeno izdajo in daje predlagateljici pravico do izključne uporabe tega stanovanja. Dokler takšna začasna odredba velja (zoper njo je sicer nasprotni udeleženec vložil ugovor, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo), nasprotni udeleženec ne more uspeti s predlogom, s katerim predlaga nasprotno od odločitve v izdani začasni odredbi, to je, da se mu omogoči soposest stanovanja.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/3. SPZ člen 105, 105/6.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - povezanost stavbe in zemljišča - pretekla raba zemljišča - urbanistično arhitekturna zasnova - normalna funkcija objekta - samostojen objekt - objekt zunanje ureditve - pomožni objekti - garaža kot pomožni objekt - nelegalna gradnja garaže - neskladnost s prostorskimi akti - dvorišče - stavbišče - delitev parcel - nastanek novih parcel - parkirna mesta - podržavljanje - splošno ljudsko premoženje - družbena lastnina - imetništvo pravice uporabe zemljišča - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - preoblikovanje družbene lastnine v lastninsko pravico - pridobitev lastninske pravice - vračanje nacionaliziranih zemljišč - denacionalizacijski postopek - akt izdan v denacionalizacijskem postopku - vsebina denacionalizacijske odločbe - celovita dokazna ocena - dokaz s sodnim izvedencem - moratorij
Navedbe predlagateljev o temeljni zasnovi stavbnega kompleksa ob gradnji, ki jih ponavljajo v pritožbi, je sodišče prve stopnje ovrednotilo, a je pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v obdobju po podržavljenju do uveljavitve ZLNDL. Bistveno je, kako je bil obseg zemljišča, potrebnega za redno rabo stanovanjske stavbe, opredeljen v obdobju družbene lastnine s strani pristojnih organov, ki so upravljali s stanovanji in poslovnimi prostori.
Presoja o pridobitvi lastninske pravice ni v domeni izvedenca, ampak sodišča.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-2, 399/2-2(1), 400, 400/2.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - nov predlog za odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - pravnomočni sklep sodišča o odpustu obveznosti - desetletna doba po pravnomočnosti odločitve o odpustu obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti
Odpust obveznosti ni dovoljen, če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene in od pravnomočnosti sklepa še ni preteklo 10 let. Glede na izrecno zakonsko določbo dolžnica ne more doseči morebitnega ponovnega odpusta obveznosti, dokler ne preteče deset let od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo njenemu predlogu za odpust obveznosti ugodeno.
URS člen 23, 23/2. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 371, 371/1, 371/1-1, 392, 392/4.
pravica do sodnega varstva - zakoniti sodnik - izločitev sodnika - odklonitveni razlog - ustavnoskladna razlaga - razveljavitev sodbe - vrnitev zadeve v novo sojenje
Če je bilo predlogu za izločitev sodnika ugodeno z razlogi, ki so v nasprotju z vsebino odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, sta postopek novega sojenja pred drugim sodnikom in sledeča sodba obremenjena s kršitvijo pravice do zakonitega sodnika po drugem odstavku 23. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00089866
ZFPPIPP člen 227, 231. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 188, 188/2, 188/3, 191, 275, 404, 405.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - več predlogov za začetek stečajnega postopka - ista terjatev - plačilo terjatve - deljive obveznosti - delitev obveznosti in terjatev - solidarne obveznosti - odgovornost več oseb za isto škodo - obveznost z več dolžniki - solidarna odgovornost - solidarna obveznost dolžnikov - domneva enakih deležev - delitev na enake dele - izjema - izpolnitev s subrogacijo - subrogacija po zakonu - pravni interes za izpolnitev obveznosti - pravica izpolnitelja do povračila - neupravičena obogatitev - pravila vračanja - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - stroški postopka - odločitev o stroških - sklep o končanju stečajnega postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika.
V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki učinkuje za vse upnike in za katero se je ves čas zavzemal tudi prvi upnik (sprva na podlagi odškodninske terjatve, po njenem plačilu pa še na podlagi drugih terjatev zoper dolžnika, ki še niso bile plačane), ni imelo podlage za zavrnitev njegovega predloga v izreku sklepa.
Ker je verjetno izkazano, da sta deleža dolžnika in drugega upnika v škodi enaka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik drugemu upniku dolguje polovico plačanega zneska odškodninske terjatve (188., 404. in 405. člen OZ). Na odločitev o dolžnikovi pritožbi ne more vplivati stališče drugega upnika, da z dolžnikom ni v razmerju solidarnih dolžnikov, saj to še ne pomeni, da ni upravičen do regresa zoper dolžnika. V to njegovo upravičenje določba 191. člena OZ ne posega že zato, ker se nanaša na kondikcijski zahtevek plačnika (drugega upnika) do prejemnika plačila (prvega upnika), in ne morda na plačnikov regresni zahtevek do dolžnika. Drugi upnik je plačilo prvemu upniku opravil v izvršilnem postopku, ki je zoper njega tekel na podlagi pravnomočne sodbe, in sicer po tem, ko je bil njegov ugovor zoper sklep o izvršbi pravnomočno zavrnjen, zato je imel za plačilo dolžnikovega dela dolga pravni interes. Če bi se drugi upnik (na podlagi izrednega pravnega sredstva) uspel razbremeniti solidarne obveznosti, bi zaradi plačila dolžnikovega dolga, ki ga je opravil v opisanem položaju, to plačilo lahko izterjal od dolžnika na drugi pravni podlagi (275. člen OZ).
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00087958
SZ-1 člen 25a, 29, 29/2, 29/4, 29/5. SZ-1E člen 41. ZKN člen 99, 99/2.
etažni lastniki večstanovanjske stavbe - sklep etažnih lastnikov - delitev stavbe - razveljavitev sklepa - potrebna večina za sprejem sklepa - posli, ki presegajo okvir rednega upravljanja - posli rednega upravljanja - soglasje vseh etažnih lastnikov - upravnik večstanovanjske stavbe
V pritožbenem postopku ni sporno, da soglasje etažnih lastnikov za delitev stavbe ni bilo doseženo. Ker sklep o delitvi stavbe ni bil veljavno sprejet in zato ne velja, predlagatelj ne more zahtevati njegove razveljavitve.
Prepoved odtujitve in obremenitve ni absolutna, kot zmotno meni pritožba: ugasne ali spremeni se lahko bodisi s soglasno voljo strank bodisi z enostranskim dejanjem tožnice (odstop od pogodbe), ali pa na podlagi zakona.
Obveznost (prve) tožnice lahko ugasne ali se spremeni le s soglasno voljo strank, kar je pomen načela dolžnosti izpolnitve obveznosti.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5. URS člen 22, 155. ZPP člen 5, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24-4. ZZK-1 člen 243.
kreditna pogodba v CHF - potrošnik - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula v CHF - pristen devizni kredit - dobra vera - nepoštenost pogodbenega določila
Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bil v prirejenem položaju s toženko, saj je nastopal v vlogi potrošnika, banka kot finančna institucija pa mu je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz točke 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen.
Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
USRS, odločitve katerega so v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.
Prav tako so obravnavani zadevi nerelevantna zatrjevanja, da se je slovenski potrošnik v preteklosti pogosto srečeval z menjavo različnih valut in mu je zato mehanizem konverzije znan, ter da v posledici tega, slednjega ni mogoče obravnavati kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev. Kot je zgoraj obrazloženo evropsko in slovensko pravo nudita posebno varstvo potrošnikov kot šibkejših strank, v obravnavani zadevi pa je bilo pomembno, kakšno je bilo ravnanje banke ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe s tožnikom. Vprašanje o tem kako bi ravnal povprečni slovenski potrošnik je zgolj hipotetično in nebistveno za zadevo.
Odločitev o 70 % razbremenitvi toženkinega zavarovanca temelji na ugotovitvah, - da voznik avtobusa ni kršil cestnoprometnih predpisov, - da je voznik opazil tožnico, da teče po pločniku, a je lahko utemeljeno pričakoval, da ne bo nenadoma stopila na vozišče, - da je voznik takoj, ko jo je zaznal, pravilno izvedel manever zaviranja in umikanja v levo, a trka ni mogel preprečiti, - da voznik ni bil dolžan (že v trenutku, ko je zagledal tožnico) zmanjšati hitrosti pod 5 km/h, - da tožnica kot peška ni smela hoditi po vozišču in še manj nenadoma stopiti nanj, - da je s svojim ravnanjem kršila tretji odstavek 83. člena ZPrCP, - da je bilo njeno ravnanje nepremišljeno, skrajno neskrbno, izjemno tvegano ter življenjsko nevarno in ga njena pozornost, usmerjena na lovljenje avtobusa, ne more opravičiti.
Ovrednotenje tožničinega prispevka (70 %) ima oporo v stališčih sodne prakse o razporeditvi odgovornosti v primerih, ko upravljavcu motornega vozila ni bilo dokazano neskrbno ravnanje. V teh primerih je bil prispevek oškodovanca (pešca) ovrednoten v deležu 70 ali 80 %, v nižjem deležu, a še vedno 60 %, pa le v primeru, ko je bil oškodovanec otrok, ki mu ni (bilo) mogoče očitati neskrbnosti, in v situaciji, ko voznikovo ravnanje ni bilo brezhibno, a v primerjavi z neskrbnostjo oškodovanca minorno.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da postopek na podlagi predloga za alternativno izvršitev zaporne kazni predstavlja nujno zadevo v skladu s 1. točko tretjega odstavka 83. člena ZS, saj gre za postopek v zvezi z izvrševanjem kazni zapora.
OZ člen 462, 462/1, 465, 468, 468/1, 639, 639/3. ZPP člen 337, 337/1.
jamčevalni zahtevek - izpolnitev pogodbe - rabljeno vozilo - stvarna napaka - odprava napake na stroške prodajalca - primeren rok za odpravo - kumulativnost pogojev - prekluzivni rok za grajanje napak - servis vozila - nedopustne pritožbene novote - opustitev zaslišanja prič - nepotreben dokaz
Nepomembni so pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica graja ugotovitve o njeni (ne)skrbnosti ob nakupu vozila. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi napako ocenilo za očitno in s tem takšno, da bi jo tožeča stranka morala opaziti pri pregledu vozila in poizkusni vožnji. Skrbnost je omenilo le v zvezi z ugotovitvijo, da bi tožeča stranka, ki se poklicno ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, na servisnih listkih morala opaziti zapis o morebitnem popravilu motorja. To lahko velja le za primer, če bi tak zapis obstajal, kar pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00087957
SZ-1 člen 98, 112, 112/2. SPZ člen 48. OZ člen 190.
zahtevek za povrnitev vlaganj - povrnitev vlaganj najemnika - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - veljavnost najemne pogodbe - oddaja solastne nepremičnine v najem - odpoved najemne pogodbe - neupravičena obogatitev - zapadlost zahtevka - prehod koristi - uporaba stanovanja - prenehanje uporabe stanovanja
Tožnik hišo tožencev zaseda brez pravnega naslova in se zato ne more sklicevati na določbo drugega odstavka 112. člena SZ-1, po kateri lastnik v primeru odpovedi najemne pogodbe ne more zahtevati izselitve najemnika, preden mu ne povrne vlaganj po 98. členu SZ-1.
URS člen 15, 15/3, 29, 36. KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 148, 148/1, 164, 220, 245, 247.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - ogled kraja dejanja - nujno preiskovalno dejanje - odredba za hišno preiskavo - pričakovana zasebnost - zaseg - zaseg predmetov - nedotakljivost stanovanja - zaseg droge - zapisnik o zasegu predmetov - dokazno sredstvo - pravica do učinkovite obrambe
Na podlagi upravičeno ugotovljene potrebe po neposredni zaznavi, ali se na določenem področju dejansko nahaja prepovedana droga konoplja kot predmet, ki se mora vzeti po določbah kazenske materialne zakonodaje in hkrati predstavlja dokazilo v kazenskem postopku, pri čemer je narava stvari (možnost uničenja rastlin) terjala zaseg ter zavarovanje najdenih sadik še pred začetkom preiskave, so policisti utemeljeno ravnali po določbah členov 164, 220, 245 in 247 ZKP.
Kljub temu torej, da imajo pritožniki prav glede vsebine, ki se nanaša na pojem tradicionalnega slovenskega kmetijskega gospodarstva, in nanjo vezano pravico lastnika, da svojo lastnino nemoteno uporablja, ter obveznost tretjega, da v to lastnino ne posega, te opredelitve ne terjajo ugotovitve, da so policisti v zasebno lastnino obtoženega B. A. posegali v okoliščinah, za katere določba člena 36 Ustave RS terja odredbo za hišno preiskavo.
S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da področje, na katerem so policisti opravili ogled, ter poti, po katerih so na to področje dostopali, niso ograjeno območje, hkrati pa nič od navedenega tudi ni predstavljalo dela zaključenega prostora, v katerem bi oseba, kot naslovnik ustavno določenih človekovih pravic in svoboščin, ter njej bližnje osebe bivale skrito pred očmi javnosti in v katerega bi spustile le tiste, ki jim dovolijo vpogled v najbolj intimne sfere svojega življenja.
Korektno branje obrazložitve izpodbijane odločitve terja zaključek, da je sodišče prve stopnje navedeno dejansko okoliščino izpostavilo v povezavi z naravo področja, na katerega so dostopali policisti, in upravičeno ocenilo, da je odsotnost ograje, skupaj z dejstvom, da ni šlo za bivalne prostore, izraz nižje stopnje pričakovanja (absolutne) skritosti pred očmi tretjih, zaradi česar je ugotovitev, da odredba za hišno preiskavo za postopanje policije ni bila na mestu, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, pa čeprav vstop tujca na zasebno zemljišče lahko, v določenih primerih, predstavlja kršitev pravice do zasebne lastnine kot ustavne kategorije.
V zvezi s pritožbeno kritiko v tem delu sodišče druge stopnje poudarja, da navedena listinska dokumentacija v potrebni meri omogoča prepoznati ključne značilnosti delovanja policije v predkazenskem postopku v zvezi z bistvenim obremenilnim dokazom, navedeno pa zagotavlja, kljub odsotnosti formalnega zapisnika o zasegu, obema obtožencema uresničevanje pravice do učinkovite obrambe.
Zapisnik o zasegu lahko predstavlja dokazno sredstvo za ugotavljanje pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi s pridobivanjem obremenilnih dokazov, vendar pa njegova odsotnost ne terja neizpodbojne domneve, da so bili dokazi pridobljeni na nedovoljen način.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088147
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - verjetnost izkazane terjatve - težko nadomestljiva škoda - pravica do izjave - pojasnilna dolžnost banke - predhodno vprašanje
Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe uporabilo evroskladno razlago pravnega standarda težko nadomestljive škode 272. člena ZIZ, pri čemer se je pravilno oprlo na novejšo sodno prakso in odločbo SEU C-287/22.
Če stranka sabotira izvedbo ključnega dokaza, ima sodišče tako v načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) kot tudi v določbi tretjega odstavka 252. člena ZPP oporo, da takšni stranki odreče verodostojnost.
stiki otroka s staršem - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - dokazna ocena - razširitev stikov - ureditvena začasna odredba - začasna odredba v družinskih sporih - ukrepi za varstvo koristi otroka - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD) - načelo otrokove koristi - standard verjetnosti
V 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je na podlagi ugotovitve, da so dosedanji stiki pod nadzorom vsaka dva tedna potekali v dobrem vzdušju, saj je bila deklica na njih razpoložena, vesela in radoživa ter izražala željo po več stikih pravilno, zaključilo, da jih je utemeljeno razširiti, in sicer na dve uri tedensko. Pritožbeno sodišče v tej zvezi dodaja, da ima odločitev sodišča prve stopnje o razširitvi stikov podlago v 156. člen DZ (načelo najmilejšega ukrepa), kar pomeni, da sodišče izreče ukrep, ki najmanj posega v starševsko skrb, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka. V obravnavani zadevi pa je glede na okoliščine primera mogoče zaključiti, da omejitev stikov na stike pod nadzorom vsaka dva tedna ni več potrebna in je utemeljeno določiti pogostejše stike pod nadzorom. Pritožbeno zavzemanje za nadaljnje izvajanje stikov pod nadzorom kot do sedaj, t.j. na vsaka dva tedna, je neutemeljeno.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi za podaljšanje (ali spremembo) začasne odredbe (enako kot za njeno izdajo), potrebno za verjetno izkazati pogoj ogroženosti mladoletnega otroka. V obravnavanem primeru je takšna ogroženost mladoletne A. podana, saj sum spolne zlorabe mladoletnega otroka še ni ovržen, zato je potrebno omejiti stike na način, da se izvajajo pod nadzorom. Če prvostopenjsko sodišče stikov pod nadzorom ne bi podaljšalo, saj je bila to edina oblika stikov, ki se je izvajala obdobju zadnjih nekaj mesecev, bi grozila nevarnost odtujitve deklice od očeta. Razlogi ogroženosti mladoletne A. torej še niso prenehali, zato je podaljšanje začasne odredbe utemeljeno.