ZPND člen 3, 3/3, 3/5, 19, 19/1, 22g, 22g/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulska konvencija) člen 31. DZ člen 162, 162/1, 162/1-3, 173, 177. ZNP-1 člen 96.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - pravica do družinskega življenja - pravica do stikov - mnenje otroka
Postopek po ZPND ni postopek, v katerem bi sodišče celovito presojalo ogroženost otroka in njegovo (kratkoročno in dolgoročno) korist ter tehtalo pravice in interese udeležencev. Ta postopek niti z vsebinskega niti s postopkovnega vidika ne nudi jamstev, ki morajo biti udeležencem družinskega razmerja zagotovljena v okviru varovanja in uresničevanja njihove pravice do družinskega življenja. Sklep, izdan v postopku po ZPND, zato ni odločba, s katero bi se lahko in smelo urediti, omejiti ali prepovedati stike med staršem in otrokom, zato tovrstne odločbe ne more nadomestiti, preprečiti ali vanjo poseči.
Varstvo otroka po ZPND in DZ je delno prekrivajoče se, v bistvenem pa dopolnjujoče varstvo.
ZPP člen 274, 274/1, 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12.
litispendenca - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - vezanost na pravnomočno sodbo - nedopustna tožba - zavrženje tožbe zaradi ugovora pravnomočno razsojene stvari - identiteta tožbenih zahtevkov - nasprotna tožba
Če je tožnik menil, da je on lastnik stvari, glede katere je toženka v prvi pravdi uveljavljala, da je lastnica ona, je imel možnost v tisti zadevi ponuditi dejstva in dokaze, da je lastnik on. V tisti zadevi je torej – ob spoštovanju procesnih pravil o tem, do kdaj lahko navaja dejstva in dokaze – imel možnost vzbuditi tolikšen dvom o obstoju tožničine lastninske pravice, da bi to privedlo do zavrnitve toženkinega zahtevka. Ker ni uspel, ga veže pravnomočna sodba. Če bi sodišče ponovno razpravljalo o dejstvih, s katerimi bi tožnik v pravnomočno razsojeni zadevi mogel doseči zavrnitev zahtevka, bi izvotlilo učinek pravnomočnosti. Prvi sodbi bi bila odvzeta lastnost trdnosti in zanesljivosti. Pravnomočna sodba v zadevi P 47/2021 zato ne vodi zgolj k neutemeljenosti zahtevka v obravnavani zadevi, ampak preprečuje njegovo vsebinsko obravnavanje.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00089943
ZVPot člen 22, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 5, 6, 336, 365. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/9, 21, 21/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - Direktiva Sveta 93/13/EGS - lojalna razlaga nacionalnega prava - pojem povprečnega potrošnika - pogodbeno določilo - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti - konverzija terjatev - zastaranje kondikcijskega zahtevka - obrazloženost dokazne ocene
Pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti je treba glede na enotna stališča sodne prakse izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Ekonomska izobrazba tožnika oziroma izobrazba po programu MBA smer management (ki jo je tožnik glede na navedbe iz odgovora na pritožbo pridobil 10 let po sklenitvi kreditne pogodbe) je nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti.
Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnik zaradi zastaranja kondikcijskega zahtevka nima več pravnega interesa niti za ničnostni zahtevek. Prvič zato, ker ima tožnik pravni interes za ugotovitev ničnosti že zaradi odprave pravne negotovosti glede nadaljnje veljave pogodbe in z njo povezane obveznosti plačil, drugič pa tudi zato, ker o zastaranju kondikcijskega zahtevka še ni mogoče govoriti. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, ampak tudi za njihove pravne posledice, torej za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
SPZ člen 33, 33/3. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZOEE člen 143. ZPP člen 155, 155/1.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - sklep o motenju posesti - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - odklop električne energije - razvezana zakonca - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izkazanost pogoja verjetnega nastanka težko popravljive škode - izjemen primer - protipravnost ravnanja - protipravno in samovoljno ravnanje - opustitev - vzpostavitev prejšnjega stanja - izvršljivost - odločitev o stroških postopka - potrebnost stroškov
Protipravno sta motila posest tožnikov na stanovanjski hiši oba toženca. Prvi toženec kot nekdanji lastnik hiše s tem, ko je odstopil od pogodbe o dobavi elektrike. Druga toženka kot nova lastnica pa s tem, ko nato ni sklenila nove pogodbe o dobavi. Oba toženca sta vedela, da v hiši živijo tožniki (otroka in razvezana žena toženca), ki jim bo operater zaradi sosledja teh ravnanj odklopil elektriko.
Življenje družini v domu brez elektrike onemogoča normalno zadovoljevanje nujnih življenjskih potreb, ker ne morejo kuhati, zaradi nedelovanja hladilnih naprav se jim kvarijo živila in nujno potrebna biološka zdravila, nimajo tople vode in ne ogrevanja, ne morejo do interneta, ne spremljati radia in televizije, ne polniti telefona. Grozijo jim torej težko popravljive posledice za njihovo telesno in duševno integriteto, kar upravičuje ureditveno začasno odredbo s priklopom na elektriko.
KZ-1 člen 48a, 49, 73, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 8, 157, 157/3, 371, 371/1, 371/1-3, 386.
pravica do uporabe svojega jezika - prištevnost obdolženca - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe
Sodišče prve stopnje je s strani obrambe že tekom sojenja prejelo več dokumentacije o zdravstvenem stanju in zdravljenju obdolženčeve odvisnosti v Nemčiji in je bila vsa priložena dokumentacija prevedena v slovenski jezik oziroma za obdolženca, s pomočjo tolmača tudi v ruski jezik. Obramba se je do te dokumentacije lahko izjavila in v zvezi z njo zahtevala več dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D. D., nato pa zahtevala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče ugodilo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje sta oba izvedenca psihiatra (dr. D. D. in mag. M. M.) pri izdelavi mnenja in dopolnitvi izvedenskega mnenja vso zdravstveno dokumentacijo tudi upoštevala, prav tako sta povzela, pojasnila in upoštevala vse obdolžencu postavljene diagnoze, ki iz te zdravstvene dokumentacije izhajajo. Dodatno sta bila izvedenca na narokih glavne obravnave večkrat tudi zaslišana, kjer sta odgovarjala na vprašanja strank in pojasnila, da zdravstvena dokumentacija iz Nemčije o zdravljenju odvisnosti obdolženca od psihoaktivnih snovi, nadalje starejša dokumentacija o poškodbi glave, ki se kasneje v dokumentaciji več ne omenja ter vključenost obdolženca in načrti za nadaljnjo zdravljenje odvisnosti, ne vplivajo na oceno duševnih sposobnosti obdolženca v kritičnem času.
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana samo, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje zdravstvene dokumentacije, ki jo problematizira pritožba, ni pridobilo s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ampak na predlog obrambe, ki je vztrajala, da se dodatna zdravstvena dokumentacija pridobi od osebne zdravnice obdolženca.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
gradbeništvo in urbanizem - sodni izvedenec - skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - parkirna mesta - stanovanjska soseska - prostorski akti
S prostorskimi akti ni bilo nedvomno določeno, katerim stavbam so posamezna parkirna mesta namenjena, vendar pa je izvedenka glede na zasnovo soseske, relativno enakomerno razporeditev parkirnih mest v soseski in kriterij oddaljenosti parkirnih mest od stanovanjskih stavb ugotovila, da posamezna območja stavb in parkirišč oblikujejo logično zaključene funkcionalne sklope oziroma funkcionalne podenote soseske. Tudi lokacijska dokumentacija potrjuje, da parcele predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb, saj iz nje izhaja, da so parkirna mesta locirana na odprtih parkiriščih ob predvidenih stanovanjskih cestah na robu površin za stanovanjske objekte.
Ne drži očitek pritožbe, da je sodna izvedenka prekoračila svoja pooblastila. Svoje mnenje je oprla na vsebino prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in gradbene dokumentacije, ki se nanaša na obravnavane stavbe in zunanjo ureditev, ter opravila tudi terenski ogled in preučila sledove dejanske rabe obravnavanih zemljiških parcel ter morebitne vidne sledove pretekle redne rabe.
Pomembno je, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe o verjetnosti obstoja terjatve ni podal nobenih trditev in dokazov. Navedel je le, da "se glede verjetnosti obstoja terjatve sklicuje na navedbe in dokazne predloge, podane v okviru zgoraj podanih navedb iz predloga za ugotovitev ničnosti". Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da takšen način uveljavljanja zavarovanja, ki temelji na splošnem sklicevanju na trditve iz drugega postopka (postopka s predlogom v kolektivnem delovnem sporu) in ne vsebuje niti jedrnatega povzetka dejstev ali sklicevanja na konkretne dele sicer obsežnega predloga, ne zadošča za vsebinsko presojo obstoja te materialnopravne predpostavke v postopku zavarovanja z začasno odredbo.
izločitev izvedenca - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
V skladu z določbo 108. člena ZNP-1 se mnenja strokovnega delavca CSD štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, slednje pa je primerljivo z mnenjem sodnega izvedenca, če ima vse značilnosti izvida in mnenja, ki ga pripravi sodni izvedenec. Strokovna delavka in pomočnica direktorja CSD sta v konkretnem primeru na prošnjo sodišča podali strokovno mnenje in nista odločali o pravicah in obveznostih strank, zato je treba za odločanje o njuni izločitvi smiselno uporabiti določbo 247. člena ZPP o izločitvi izvedencev, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.
ureditev razmerij med starši in otroki - preživninska obveznost - mladoletni otroci - višina preživnine za otroka - ocena potreb - posplošenost navedb stranke - pravica do izjave v postopku - nepravilno vabljenje na sodišče - neodziv vabilu za narok - porazdelitev preživninskega bremena
Nasprotni udeleženec se neuspešno zavzema za drugačno razumevanje njegovih plačilnih list. Očitki, da se postavke "dodatki - potni stroški" ne bi smelo upoštevati, niso prepričljivi. Ta postavka je po višini najvišja in nasprotni udeleženec ni prepričljivo izkazal, da je namenjena le kritju stroškov na potovanju. Tudi v primeru, če bi bilo to res, je odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena pravilna. Nasprotni udeleženec ima z otroki le malo stikov, večinoma po lastni želji. To pomeni, da sta oba otroka večji del v oskrbi matere, zato je pravilna odločitev, da ta nosi 40 % njihovih potreb, nasprotni udeleženec pa 60 %.
Izhodiščno je trditveno (in posledično dokazno) breme vedno na tožniku, glede na procesno aktivnost strank pa se lahko tekom postopka spreminja ter prenaša. Zaradi sklepčne, čeprav skope obrambe obeh toženk se je po vložitvi obeh odgovorov glede obeh toženk to breme zopet vrnilo k tožniku.
Iz tožnikovih tožbenih navedb ne izhaja zanikanje dejstev, ki jih je prva toženka navedla v svojem odgovoru. Navedba, da je toženka vozila odpadni material na tožnikovo nepremičnino, ne vsebuje zanikanja navedbe toženke, da je tako ravnala izključno po izrecnem naročilu tožnika in v prepričanju, da ima za to potrebna dovoljenja.
Drži, da prva toženka za svoje navedbe ni predlagala dokazov. Vendar bi bilo to pomembno šele v trenutku, ko bi bile njene trditve prerekanje, torej sporne, in bi kot take terjale dokazovanje.
Za uspešno izpodbijanje dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič bi morala pritožnica s konkretiziranimi in argumentiranimi razlogi zasejati razumen dvom v njeno pravilnost. Tega pritožnica ni dosegla, saj njen očitek ostaja na ravni izraženega nestrinjanja s sprejeto dokazno oceno.
omejitev starševske skrbi - ogroženost otroka - izvajanje starševske skrbi - presoja dejanskega stanja
V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da si morajo pristojni državni organi s sprejetjem vseh nujnih in primernih ukrepov, ki jih je mogoče od njih razumno pričakovati, prizadevati za to, da se lahko družina ponovno združi; v tem okviru zlasti ne smejo ovirati stikov med biološkimi starši in otrokom, poleg tega morajo staršem nuditi druge oblike pomoči (razne oblike svetovanj in socialne pomoči, družinske terapije ipd.). To pomeni, da so posegi v družinsko življenje z odreditvijo družinskih terapij dopustni, saj predstavljajo izpolnjevanje pozitivnih obveznosti države pri zagotavljanju pravice do družinskega življenja, zlasti da ne pride do pretrganja stikov. Tako odrejeni ukrepi imajo tudi podlago v zakonu, to je v tretjem odstavku 171. člena DZ, ki v primeru ogroženosti mladoletnega otroka sodišču omogoča, da lahko glede na okoliščine primera odloči, da CSD opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi in določi tudi način tega nadzora. Sodna praksa tolmači, da lahko sodišče v okviru določanja načina nadzora CSD nad izvajanjem starševske skrbi določi, da CSD staršem pomaga, da v primeru otrokove ogroženosti napake odpravijo in izboljšajo kakovost varstva in vzgoje otrok, temveč lahko določi, da CSD staršem svetuje tudi dodatno izobraževanje ali usposabljanje za starševstvo, če oceni da je to potrebno, na primer vključitev v družinsko terapijo.
Pritožbeno sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da predlagateljice k vključitvi v družinsko terapijo ni mogoče prisiliti, saj sklep po tretjem odstavku 171. člena DZ, s katerim se izreče ukrep nadzora nad izvajanjem starševske skrbi, ni izvršilni naslov (kar pomeni, da predlagateljice z vložitvijo predloga za izvršbo in z izrekanjem denarnih kaznih po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju ni mogoče prisiliti k vključitvi v družinsko terapijo), temveč je sankcija za nespoštovanja izrečenega ukrepa trajnejšega značaja ta, da ima sodišče možnost izreči strožji ukrep trajnejšega značaja.
Pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem ugovora, da je zaradi finančne stiske zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Takšen ugovor ne odgovarja na vprašanje, ali v času, ko je bil poslovodja, ni mogel vplivati na to, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Začetek stečajnega postopka bi namreč moral predlagati najkasneje takrat, ko je bilo premoženje družbe (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo zneska, založenega za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089128
KZ-1 člen 56, 56/1, 56/3. ZKP člen 129, 129/1, 426. ZUstS člen 1, 1/3.
pogojna obsodba - preizkusna doba - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - določitev preizkusne dobe - razveljavitev pravnomočne sodbe - postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe - izrek pogojne obsodbe - vštevanje preizkusne dobe
Ustavno sodišče je odločilo, da morajo do uveljavitve drugačne zakonske ureditve, sodišča pri izreku pogojne obsodbe vštevati čas preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne odločbe.
Višje sodišče ugotavlja, da nobena zakonska določba v KZ-1 sodišču pri izreku nove pogojne obsodbe v novem sojenju na podlagi 426. člena ZKP, ne omogoča, da bi v novo izrečeno sankcijo vštelo že pretečeno preizkusno dobo. Razlaga po kateri naj bi sodišče lahko vštelo preizkusno dobo na podlagi prvega ali tretjega odstavka 56. člena KZ-1 pa je v nasprotju z načelom določnosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, zato že pretečene preizkusne dobe ni mogoče vštevati z ustavno skladno razlago 56. člena KZ-1.
Višje sodišče ugotavlja, da je glede na določeno preizkusno dobo v ponovljenem postopku, ta že v celoti potekla, saj je od pravnomočnosti sodbe iz prvega sojenja do razveljavitve navedene sodbe, preteklo eno leto in devet mesecev preizkusne dobe, kar upoštevaje navedeno ustavno odločbo, narekuje vštevanje že pretečenega časa preizkusne dobe po prejšnji pravnomočni sodni odločbi do razveljavitve le-te.
izdaja odločbe brez izvedbe naroka - pasivnost toženca
Toženec je s svojo pasivnostjo, ko ni ponudil trditev in dokazov po tem, ko je tožnica tožbo dopolnila, onemogočil morebitno drugačno presojo sodišča prve stopnje.
Toženec na dopolnitev tožbe ni odgovoril, prav tako ni nasprotoval pisno sporočenemu stališču sodišča prve stopnje, da po njegovem mnenju dejansko stanje med strankama ni sporno. Svojih pavšalnih ugovornih navedb ni dopolnil niti kasneje, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe utemeljila zahtevek tako po temelju kot po višini.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - primernost skrbnika - razrešitev skrbnika
Sedaj veljavni DZ ukrepa podaljšanja roditeljske pravice po otrokovi polnoletnosti več ne pozna. Zato je sodišče prve stopnje skladno z določbo 293. člena DZ, po kateri je treba za učinke pravnomočne sodne odločbe o podaljšanju roditeljske pravice uporabiti določbe DZ, pravilno štelo, da je z zgoraj navedeno odločbo nasprotni udeleženec postavljen pod skrbništvo za odrasle osebe, ter da sta bila skrbnika oba starša.
V predmetni zadevi gre za določanje preživnine pri tako imenovanih nadstandardnih preživninskih potrebah otroka in na drugi strani za nadstandardne zmožnosti staršev, vendar pa v konkretnem postopku ni ugotovljeno, da bi visoka preživnina bila ml. otroku v škodo oz. da bi bila omejitev preživnine otroku v korist.
Sodišče prve stopnje, ki je potrebe otroka ocenjevalo z matematično natančnostjo (kar je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso) je spregledalo, da ne gre za potrebe običajne osnovnošolke (realne in krajevno običajne), ampak za nadstandarne potrebe mladostnice (tako glede vseh obšolskih dejavnosti kot tudi glede oblačil in obutve ter preživljanja dopustov), ki jih oba starša zmoreta kriti in ki sta jih (res da takrat še majhnega otroka) bila sposobna omogočiti in ki jih sedaj v pretežni meri omogoča mati predlagateljice.
Sodišče druge stopnje ne vidi razloga, zakaj bi se standard otroka, zaradi razveze oz. razpada življenjske skupnosti moral poslabšati, še posebej, ker starša več kot zmoreta zadovoljevati potrebe otroka.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za socialno zelo šibki družini, tako na strani predlagatelja, kot tudi na strani nasprotne udeleženke, zato je pri takšnih dohodkih pri pokrivanju potreb, potrebno upoštevati tudi prihodke iz naslova državne štipendije in socialnih transferjev.
ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/6, 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/11.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - neizpolnjevanje nalog - subjektivni razlogi - izvršitev kazni - neobvezna izvedba naroka - pravica do izjave - rok za opravo dela v splošno korist
ZKP za odločanje o preklicu nadomestne izvršitve kazni ne zahteva obvezne izvedbe naroka. Narok se izvede le, kadar je to potrebno za razjasnitev dejanskega stanja ali za zavarovanje procesnih pravic strank. V obravnavanem primeru pa so bile okoliščine glede obsojenčevega ignorantskega odnosa do alternativne kazenske sankcije nazorno razvidne iz listinske dokumentacije kazenskega spisa.
KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-3. ZKP člen 372, 372-5, 394, 394/1.
odločba o kazenski sankciji - izrek enotne kazni za dejanja v steku - kazen zapora - pravilo asperacije - sprememba odločbe o kazenski sankciji - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
S tem, ko je za prvo kaznivo dejanje tatvine določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo pa en mesec zapora, nato pa izreklo kazen tri mesece zapora, je namreč izrečena enotna kazen nižja od posamezne (konkretno prve) določene kazni. S tem je podana kršitev materialnega prava po peti točki 372. člena ZKP, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in je narekovala poseg v izrek o kazenski sankciji.