Tožnik v svoji prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ko naj bi po lastnih navedbah živel v družinski skupnosti, ni navedel nobenih družinskih članov, torej se je izkazoval kot samska oseba in tudi ni navedel, da preživlja otroka. Prav tako tudi kasneje, v času ko je bil upravičen do brezplačne pravne pomoči, tožene stranke ni obveščal o spremembah (da se je zaposlil, da je dobil otroka), kar pa je bil dolžan na podlagi 41. člena ZBPP. Zaradi navedenega tudi na navedeni pravni podlagi obstaja njegova obveznost vrnitve prejete brezplačne pravne pomoči.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožnik je sprožil ta upravni spor z namenom, da se ugotovi, da tožena stranka vloge ni poslala pristojnemu organu in da se ji odredi, da to stori oziroma da vlogo zavrže, če ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen. Iz tožbenega zahtevka je torej razvidno, da želi tožnik doseči, da bi tožena stranka vlogo obravnavala v skladu z procesnimi določili, iz česar je mogoče sklepati, da je namen tožnika s to tožbo doseči ugotovitev nepravilnosti ravnanja in pa to, da sodišče odredi toženi stranki, kako naj z vlogo ravna. Iz navedenega razloga sodišče tožbe tudi ni poslalo socialnemu sodišču v obravnavanje, saj tožnik s tožbo ne zahteva, naj se odloči o sami pravici. Iz prilog k tožbi je razvidno, da je tožnik tako vlogo z dne 23. 5. 2016 kot tudi vlogo z dne 23. 5. 2017 posredoval tudi nekaterim drugim nepristojnim organom, ki pa so ti isti vlogi odstopili pristojnemu organu. Torej je organ poskrbel za to, da je obe vlogi dobil stvarno pristojen organ in tožnik je to vedel, saj je oba spremna dopisa priložil k tožbi, zato ne more imeti pravnega interesa, da s posebno tožbo zahteva, da isti vlogi še drug organ, v tem primeru tožena stranka, odstopi stvarno pristojnemu organu.
ZZDej člen 3, 74. ZPDZC-1 člen 3, 19. ZZdrav člen 4, 4/3, 5.
inšpekcijski postopek - ukrep zdravstvenega inšpektorja - zdravstvena dejavnost - specialistična zunajbolnišnična zdravstvena dejavnost - dovoljenje za opravljanje dejavnosti
Do predloženih študij, komentarjev, analiz in literature kot dokazov k trditvi, da gre za alternativno obliko zdravljenja s pozitivnimi rezultati, ki je v tujini kot taka priznana, se tožena stranka po presoji sodišča v zadostni meri izreče z ugotovitvijo, da kelacija po Pravilniku o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost, ki je bil sprejet na podlagi tretjega odstavka 4. člena in 5. člena ZZdrav, ni uvrščena v seznam zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se lahko, ob izpolnjevanju pogojev, določenih v ZZdrav in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika, izvajajo v Republiki Sloveniji.
ZPOmK-1 člen 12, 12h, 12h/1, 12h/3. ZJA člen 21. ZJU člen 16.
javni natečaj - izbira na delovno mesto direktorja javne agencije - pogoji za zasedbo delovnega mesta - primernost kandidata - postopek imenovanja - natečajna komisija
Ureditev v ZJA je z ozirom na določbe ZJU posebna v tem, da se po izvedenem javnem natečaju izda odločba (in ne sklep) o izbiri in da zoper odločbo (o izbiri) ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. Kar z ozirom na 12.h člen ZPOmK-1 pomeni, da v primeru javnega natečaja za direktorja AVK odločbo o izbiri izda minister, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru, in ne morda natečajna komisija, kot to velja po določbah ZJU. To pa hkrati pomeni, da mora odločba o izbiri, ki jo izda minister, vsebovati razloge za odločitev, saj je le v tem primeru mogoče učinkovito uveljavljati (pri)tožbene razloge v smislu določb ZJU in s tem ugovore, ki se nanašajo na izvedbo javnega natečaja in na sprejeto odločitev. Teh in takšnih (vsebinskih) razlogov za odločitev pa izpodbijana odločba ne vsebuje, saj se v obrazložitvi zgolj splošno povzame potek izbirnega postopka in končna ocena izbranega kandidata s strani Komisije, ni pa pojasnjeno, ali in na kakšen način izbrani kandidat izpolnjuje pogoje za direktorja AVK in v čem se odlikuje z ozirom na ostale tri kandidate, ki so bili s strani Komisije ocenjeni kot primerni.
Po 4. alinei tretjega odstavka 12.h člena ZPOmK-1 je za direktorja lahko imenovana samo oseba, ki je strokovnjak za varstvo konkurence in ima domače in/ali mednarodne izkušnje s tega področja (zlasti delovne izkušnje, objavljanje v strokovni literaturi in druge oblike strokovnega udejstvovanja na področju varstva konkurence). Zahteva se torej strokovnost in hkrati izkušnje s specifičnega področja dela Agencije, t.j. s področja varstva konkurence, oboje pa mora kandidat, ker gre za pogoj, izpolnjevati in izkazati že ob prijavi na natečaj. Določeno je tudi, za kakšne izkušnje (zlasti) gre, oziroma na kakšen način se zahtevane izkušnje izkaže. Zato ni dovolj izjava kandidata, da je strokovnjak s področja varstva konkurence in da ima zahtevane izkušnje, temveč morajo biti le-te, ne le kot delovne, temveč kot specifične strokovne izkušnje s področja varstva konkurence, razvidne iz podatkov, navedenih v prijavi ter iz prijavi priloženih listin. Da bi bila prijava izbranega kandidata v tem smislu preizkušena ter ugotovljeno, da izbrani kandidat sporni natečajni pogoj strokovnosti izpolnjuje, iz izpodbijane odločbe ni razvidno.
davek na dodano vrednost - davčna stopnja - nižja davčna stopnja od splošne - uvrstitev blaga - zdravila - kombinirana nomenklatura
Tako kalibratorji (namenjeni za izdelavo umeritvene krivulje) kot kontrole predstavljajo kontrolne materiale, ki se obravnavajo enako kot vzorec pacienta in se kot takšni posredujejo v serijo in analizirajo. Da se kalibrator obravnava enako kot vzorec pacienta, nenazadnje sledi tudi iz tožbenih navedb. Medtem ko je reagent kemikalija, ki je potrebna, da se izpelje reakcija, oziroma ki reagira - bodisi na vzorcu pacienta ali pa na kalibratorju oziroma kontroli, ki se uporabijo enako kot vzorec, in pri tem spremeni svoje (biološko ali kemijsko) stanje. To pa pomeni, da ne glede na njihov namen, kalibratorjev in kontrol ni mogoče uvrstiti med (diagnostične) reagente iz navedene tarifne številke, in s tem tudi ne med proizvode, ki so obdavčeni po nižji davčni stopnji, kot se zahteva v tožbi.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - pogoji za dodelitev sredstev - sestava komisije - dostop do informacij javnega značaja
Postopek javnega razpisa je po ustaljeni upravnosodni praksi specifičen tip postopka, kjer je ključnega pomena, da se zagotovi, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem na razpis prijavljenim je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev v skladu s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je odvisen zlasti od tega, kako je posamezen projekt ovrednoten glede na v razpisu vnaprej določene kriterije, s katerimi se tudi zagotavlja enako obravnavanje prispelih operacij. To pa še ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojo vlogo oziroma projektom tudi uspel oziroma pridobil sredstva v zaprošeni višini. V pristojnosti strokovne komisije je, da po vnaprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekte vseh prijavljenih na javni razpis, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno.
dohodnina - akontacija dohodnine - pogodbeno razmerje - poslovodna oseba - posojilo - navidezna (simulirana) pogodba - skupno premoženje - načelo sorazmernosti - neverodostojna listina - breme dokazovanja
Do izplačila direktorici je prišlo, ob upoštevanju, da je bila istočasno s sklenitvijo posojilnih pogodb direktorici obračunana tudi nagrada za poslovodenje, ki ji ni bila izplačana, je utemeljen tudi zaključek, da "posojila" direktorici pomenijo izplačila nagrade za poslovodenje in zaključek, da so posojilne pogodbe navidezne in da prikrivajo izplačilo obdavčljivega dohodka. Da posojilne pogodbe ne odražajo resnične vsebine poslovnih dogodkov, s svojini navedbami potrjuje tudi tožeča stranka. Zato o vprašanju njihove (ne)verodostojnosti ne more biti spora. Ob ugotovljeni neverodostojnosti listin, je breme dokazovanja resnične vsebine poslovnih dogodkov na strani tožeče stranke. Tožbeni očitek, da je odločitev arbitrarna in utemeljena na domnevah, je zato neutemeljen, saj je odločitev utemeljena na presoji, da tožeča stranka z dokazovanjem zatrjevanega dejanskega stanja ni bila uspešna.
Načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2, na katerega se v tej zvezi sklicuje tožeča stranka, ureja uporabo ter izbiro ukrepov in pooblastil, ki jih ima davčni organ na voljo. Ta izbira mora iti v prid davčnemu zavezancu z izbiro zanj ugodnejšega ukrepa. Navedeno načelo pa se ne nanaša na presojo dokazov in podajo dokazne ocene in ne pomeni, da mora davčni organ dvomljivo izkazana dejstva, ki so v prid davčnega zavezanca, šteti za dokazana, kot se smiselno navaja v tožbi.
Subvencija kot dohodek iz kmetijske dejavnosti ter dohodek iz naslova prodane živine predstavljata občasna, neperiodična dohodka v smislu četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre, ki se upoštevata pri ugotavljanju lastnega dohodka tožnika. Ker je navedena dohodka tožnik prejel v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge, se ta dohodka v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZSVarPre upoštevata v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona.
sestavine tožbe - dopolnitev ali poprava tožbe - zavrženje tožbe
Ker tožnik v določenem roku ni odpravil pomanjkljivosti v svoji vlogi oziroma tožbi, dopolnjeni z vlogo, in sodišče zaradi tega tožbe ni moglo obravnavati, jo je zavrglo.
prostovoljno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - za odločanje relevanten predpis - pritožba zaradi molka organa - nedovoljena pritožba - pravica do pravnega sredstva
Sodišče presoja materialno zakonitost izpodbijanega akta praviloma glede na predpise, ki so veljali ob izdaji akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravnem interesu tožnika. Izjeme veljajo le, kadar zakon določa drugače. Po ZUP se zahteva po uporabi veljavnega predpisa nanaša na čas odločanja prvostopenjskega organa, če posamezni posebni upravni postopki tega vprašanja ne uredijo drugače. V primeru procesnih vprašanj ne obstaja ustavna zahteva, da bi se postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku postopka niso pravica stranke.
Po 222. členu ZUP bi moral UIL o predlogu tožnice za izrek ničnosti sklepa res odločiti najpozneje v enem oziroma dveh mesecih, česar ni storil. Če bi o predlogu odločil, pa pritožba zoper to odločitev ne bi bila dovoljena. Zato je odločitev toženke, ki je pritožbo zaradi molka zavrgla, pravilna. Ker torej tožnik v tej zadevi nima pravice do pritožbe po 222. člen ZUP, toženka tudi ni kršila pravil postopka, ker ni ravnala po 255. členu ZUP, ki ureja postopek s pritožbo, če odločba prve stopnje ni bila izdana. Ta postopek v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj pritožba ni dovoljena.
upravni postopek - posebni ugotovitveni postopek - načelo kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V obravnavani zadevi organ prve stopnje ni odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, določenem v 144. členu ZUP, temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, je bil pred izdajo odločbe dolžan upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP.
ZUreP-1 člen 92, 99, 100, 114, 105, 105/4. URS člen 33, 69. ZOdvT člen 21, 22, 22/1, 22/2. ZST-1 člen 19, 30.
razlastitev - postopek razlastitve - pogoji za razlastitev - javna korist - odškodnina - stroški postopka - določitev vrednosti spornega predmeta
V drugi fazi, tj.v fazi razlastitve, velja domneva, da so predpostavke, ki so bile ugotovljene ob uvedbi postopka razlastitve, še vedno dokazane, razlastitveni zavezanec pa lahko dokazuje drugače.
Nujni postopek terjajo roki gradnje, ki so opredeljeni v Načrtu razvojnih programov in za to zagotovljena finančna sredstva. V primeru čakanja na pravnomočen zaključek postopka gradnja v roku 3 let ne bi bila mogoča, kar bi povzročilo oškodovanje javnega interesa in nezmožnost črpanja evropskih finančnih sredstev.
V zakonu ni podlage za odločitev, s katero bi organ razlastitveneni upravičenki zgolj naložil, da naj (na podlagi sporazuma ali nekega drugega postopka) prevzame nepremičnine, tj. vzpostavil obveznost razlastitvene upravičenke, da z razlastitvenim zavezancem sklene pogodbo o odkupu nepremičnin. Razumljivo je, da tožnici za razlaščene in za prevzete nepremičnine pripada odškodnina, ki jo bo lahko uveljavljala v postopku pred sodišči, saj so nepremičnine, ki jih razlastitvena upravičenka prevzema, posledica razlastitve in se zato obravnavajo enako kot razlaščene nepremičnine. Terjatev za plačilo odškodnine torej izhaja iz same odločbe.
davek na dodano vrednost - blagajniško poslovanje - vodenje evidence - obveznost vodenja poslovnih knjig
Osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, so le-te dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona.
davek na dodano vrednost - pravica do odbitka vstopnega DDV - subjektivni element - nedobrovernost
Prvostopenjski organ in toženka kot razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV navajata (tudi) neizpolnjevanje četrtega pogoja iz točke 29. te sodbe, saj ugotavljata, da v obravnavani zadevi obstajajo objektivne okoliščine, ki jih navajata in ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Po presoji sodišča je to ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku. Sodišče se s presojo obeh davčnih organov, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali koga drugega višje v dobavni verigi, strinja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 4. URS člen 19.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - poseg v osebno svobodo - nevarnost pobega - subsidiarni upravni spor - začasna odredba - nesodelovanje v postopku
Tožena stranka sme poleg kriterijev iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 uporabiti tudi kriterije iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, kjer gre za milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca.
Pri 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v zakonu ne piše, v kateri državi mora biti podano nesodelovanje v postopku, da je ta okoliščina podana. To zakonsko normo je treba razlagati na način, da je ta okoliščina za nevarnost pobega podana, če je v katerikoli državi izkazano nesodelovanje v postopku priznanja mednarodne zaščite.
V zvezi z očitkom, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, sodišče meni, da je poseg v osebno svobodo dopusten ukrep, če je zakonit in če so podane vse procesne garancije, kot jih zahteva 19. člen Ustave Republike Slovenije, kar pomeni, da mora biti podan za poseg v osebno svobodo razlog, ki je določen z zakonom, da je vsak obveščen o razlogih za odvzem prostosti, da mu mora biti to tudi pismeno sporočeno, da ima pravico do pravne pomoči ipd. S tem v zvezi sodišče opozarja tudi na stališče iz sobe in sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Up 26/2016, kjer je v točki 10 pojasnjeno, da sme odgovorna država članica upravičeno izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.
ZMZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-c.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - država, pristojna za obravnavanje prošnje - Dublinska uredba III
Toženka v izpodbijanem sklepu ne pojasni, na podlagi katerega merila iz poglavja III Dublinske uredbe je ugotovila, da je za obravnavno tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prav Republika Hrvaška in ne na primer Švica, v kateri je tožnik še prej, kot v Republiki Hrvaški, prav tako vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kar ni sporno, saj toženka v odgovoru na tožbo tega ne prereka. Sodišče še ugotavlja, da tožnik z dejstvom, da iz Centralnega registra Eurodac izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Švici, na osebnem razgovoru ni bil seznanjen.
ZDavP-2 člen 143, 144, 145, 151. ZFPPIPP člen 21, 390, 408.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - izvršilni naslov - osebni stečaj - odpust obveznosti
V zadevi se izterjujejo neplačani prispevki za socialno varnost za obdobje od junija 2011 do septembra 2012. Gre za obveznosti, ki imajo v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih (nezavarovanih) terjatev. To pomeni, da se plačujejo prednostno, pred poplačilom navadnih (nezavarovanih) terjatev. Za tovrstne obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje, kot je to določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP.
neposredna plačila v kmetijstvu - zahtevek omd - kontrola - zapisnik - načelo zaslišanja strank
Izpodbijana odločba je bila sprejeta na podlagi nepopolnega zapisnika, ki ga je podpisal kontrolor in dopisa, ki ga je sestavil kot prilogo k zapisniku. Tožeča stranka s tem zapisnikom ni bila seznanjena, niti ni bila seznanjena z dopisom kontrolorja in se zato o dokazih, na katerih je upravni organ prve stopnje utemeljil svojo odločitev, ni imela možnosti izjaviti.
tožba zaradi molka organa - molk upravnega organa druge stopnje - po vložitvi tožbe izdana odločba upravnega organa - umik tožbe - stroški postopka
Odločba organa druge stopnje je datirana z dnem 31. 8. 2017, tožeči stranki pa je bila vročena 22. 9. 2017, medtem ko je bila predmetna tožba vložena 14. 9. 2017. Tudi glede na stališče pravne teorije odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku, pa ni bila ustno naznanjena oziroma razglašena, ne povzroči nobenega pravnega učinka vse dotlej, dokler ni odposlana oziroma vročena stranki. Odločba drugostopnega organa je bila torej izdana po vložitvi tožbe zaradi molka organa, takšno situacijo pa urejajo določbe 39. člena ZUS-1.