Čim sta sprejemnika ponudbe za nakup gozda zakonca skupaj, po presoji Vrhovnega sodišča upravnemu organu oziroma Upravnemu sodišču ni treba ugotavljati, v katero premoženjsko maso sodi zemljišče, na podlagi katerega skupaj uveljavljata prednostno upravičenje za nakup na prodaj danega gozda. Pomembno je le, da je (vsaj) eden izmed njiju zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja.
Pri ugotavljanju predkupne pravice na podlagi drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG, to je ko prednostno pravico uveljavlja drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja, sta za priznanje predkupne pravice pravno pomembni okoliščini le lastništvo zemljišča, na katero ta opira svojo predkupno pravico (to pomeni ena ali več zemljiških parcel), ki izpolnjuje definicijo gozda iz prvega odstavka 2. člena ZG in njihova oddaljenost od gozda, ki se prodaja.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali mora center za socialno delo v skladu z 248. členom Družinskega zakonika dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih?
2. Ali odobritev predložene prodajne pogodbe med toženo stranko in konkretno določenima kupcema z odločbo št. 1221-41/2019/DOMZA/2, ki jo je izdal Center za socialno delo Osrednja Slovenija - vzhod, Enota Domžale dne 20. 3. 2019, predstavlja odobritev v smislu določb 191. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oz. dovoljenje v smislu 248. člena Družinskega zakonika za namen prodaje istih zemljišč pod istimi pogoji kateremukoli kupcu v postopku prodaje kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih in Zakona o gozdovih?
Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj - diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno.
Ureditev ZKZ 1973 je glede statusa kmetijskih zemljišč pravzaprav vsebovala dve domnevi. Prvo, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture (2. člen ZKZ 1973), in drugo, izrecno, da za določanje kulture veljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 3. člena). Izhajajoč iz jezikovne razlage, je besedni pomen citiranih določb mogoče razlagati na dva načina: 1) ožje, to je tako, da je mogoče izpodbijati le kulturo kmetijskega zemljišča ("za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže drugače"), ne pa tudi dejstva, da je kot kmetijsko zemljišče evidentirano zemljišče, ki to v resnici ni; 2) in širše, to je tako, da je z izpodbijanjem domnevne baze (torej z dokazovanjem, da evidentirano zemljišče sploh ni katastrska kultura) mogoče izpodbijati domnevo, da gre za kmetijsko zemljišče (2. člen ZKZ 1973). Pravi pravni pomen domneve iz 2. člena ZKZ 1973, ki ga je mogoče dognati z uporabo drugih uveljavljenih metod razlage, je drugi, gre torej za izpodbojno domnevo.
V primeru prometa z gozdnimi zemljišči je za ugotavljanje vrstnega reda predkupnih upravičencev ZG lex specialis.
Ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč se ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti "pretežnostnega načela", temveč se mora uporabiti materialnopravne norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG.