sprememba obtožbe - sprememba opisa dejanskega stanja - sprememba obtožbe v korist obtoženca - sprememba obtožbe v škodo obtoženca - sprememba pravne opredelitve dejanja - pravna opredelitev dejanja
Tožilec spremeni obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa dejanja ima lahko za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu. Obtožbe pa seveda ni mogoče spremeniti tako, da bi bil obtoženec obtožen za povsem drugo kaznivo dejanje ali da bi bila namesto obtoženca za isto dejanje obtožena druga oseba.
nezgodno zavarovanje – pravica do zavarovalnine – vzročna zveza
Zavarovalnina tožniku gre le za tisto stopnjo invalidnosti, trajne izgube splošnih delovnih sposobnosti po tabeli invalidnosti, ki je v vzročni zvezi z nezgodo, katera je zajeta v zavarovanje ter jih je potrebno razmejiti od posledic, ki lahko predstavljajo tudi določeno izgubo splošne delovne sposobnosti, vendar njihov nastanek ni v vzročni zvezi z nezgodo, temveč z bolezenskim stanjem, to je degenerativnimi spremembami vratne hrbtenice, katere so obstajale pred nezgodo.
Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ima fotokopija javne listine po veljavni sodni praksi v izjemnih primerih, ko dokazuje neko odločilno dejstvo, lahko značaj javne listine. Neoverjena fotokopija originalne javne listine namreč nima značaja javne listine, saj je ni izdal za to pooblaščeni izdajatelj. Lahko pa pridobi lastnost listine v smislu določbe 7. odst. 126. člena KZ, če rabi za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.
SPZ člen 267, 267. ZZK-1 člen 3, 31, 148, 151, 3, 31, 148, 151.
formalni pogoji za glavni vpis v zemljiško knjigo - identifikacijski znak nepremičnine
ZZK-1 ne vsebuje prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejale drugače za listine, ki so bile sestavljene pred uveljavitvijo ZZK-1. Določba 267. člena SPZ pa se ne nanaša na izpolnjevanje formalnih pogojev za vpis (ali je označba nepremičnin in imetnikov stvarnih pravic identična kot po stanju v zemljiški knjigi), ampak vsebinskih, to je na vprašanje, ali listina, ki je podlaga za vpis, vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo kot oblični razpolagalni pravni posel za prenos stvarne pravice. Zato določba 267. člena SPZ v obravnavanem primeru ni uporabna.
ZNP člen 1, 1. SPZ člen 88, 89, 89/1, 88, 89, 89/1.
nujna pot – nesorazmerni stroški
Sodišče mora upoštevati potrebe zemljišča, ki pot potrebuje (gospodujočega zemljišča) in tudi, da se zemljišče, po katerem naj bi nujna pot potekala (služeče zemljišče) čim manj obremeni.
Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ugotovilo, da nepremičnina predlagatelja parc.št. 985 k.o. S., ki v naravi obsega gospodarsko poslopje z dvoriščem nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto, je pa takšno potno zvezo mogoče urediti po zemljišču predlagatelja in izgradnja poti ne bi bila povezana z nesorazmernimi stroški.
aktivna legitimacija delničarjev v postopkih zaradi oškodovanja družbene lastnine - lastninsko preoblikovanje podjetij - oškodovanje družbene lastnine
Institut "delničarske" tožbe iz 25.h člena ZPPOLS ni v nikakršni zvezi s korporacijskopravno ureditvijo položaja delničarjev v ZGD, pač pa ga je treba razlagati izključno v povezavi s pravnimi pravili, ki so urejala lastninsko preoblikovanje podjetij in varstvo družbene lastnine.
25.h čl. ZPPOLS ni v ničemer omejil oz. zožil pravnih sredstev, s katerimi sme družba po vpisu lastninskega preoblikovanja v SRG zasledovati isti cilj, kot ga je zasledoval družbeni pravobranilec, ki je imel na razpolago vse zahtevke, s katerimi lahko doseže cilj svoje intervencije - izničenje oškodovanja družbene lastnine.
ZZK-1 člen 29, 31, 40, 40/1-8, 148, 148/1-2. SPZ člen 42.
vknjižba lastninske pravice – listine, ki so podlaga za vpis – pridobitev lastninske pravice z upravno odločbo
Sklep Vlade Republike Slovenije, na podlagi katerega je predlagan predmetni vpis, ni odločba iz 42.čl. SPZ. Gre za sklep, s katerim je Vlada pooblastila ministra za gospodarstvo, da podpiše zemljiškoknjižno dovolilo za vpis nepremičnin na predlagatelja in ne drži, da je prvostopenjsko sodišče to listino napačno interpretiralo.
V skladu z 10. čl. Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom je upnik dolžan povrniti izvršitelju tiste stroške, ki se v skladu s predpisi, ki to področje urejajo, štejejo za izvršilne stroške. Navedeni člen v 1. odst. izrecno ne določa, da med stroške spadajo tudi stroški za prisotnost delavcev in tovornjaka, vendar spregleda, da v omenjenem členu ti stroški niso taksativno našteti. V 2. odst. 10. čl. Pravilnika o tarifi je določeno, da je upnik izvršitelju dolžan povrniti tudi druge stroške, ki se v skladu z zakoni in pravilnikom, ki ureja službo izvršitelja, štejejo med izvršilne stroške. V 44. in 65. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja je določeno, da lahko izvršitelj pri nasilnem vstopu pritegne k opravi tega dejanja za to usposobljenega strokovnjaka in pooblaščeno osebo za iznos, odvoz in transport zarubljenih stvari in so stroški, ki ob tem nastanejo, izvršilni stroški. Med neposredna dejanja izvršbe spadajo dejanja, s katerimi izvršitelji zagotavljajo izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve in vsa dejanja, ki so v zvezi s tem potrebna za njihovo pripravo in samo izvedbo.
ZPP člen 158, 158/1. ZZZDR člen 56, 56/2. OZ člen 395.
pravdni stroški – umik tožbe takoj po plačilu terjatve – solidarna obveznost
Sodišče prve stopnje je izjemo od pravila iz 1. odst. 158. čl. ZPP sprejelo, ne da bi sploh ugotavljalo ali je v tem sporu šlo za solidarno obveznost, kajti tožeča stranka zatrjuje, da je tožbo umaknila takoj, ko je glavni dolžnik terjatev plačal.
solastnina - način delitve stvari - fizična delitev stvari - civilna delitev stvari
Zaradi zgoraj opisanega materialnopravno napačnega ravnanja sodišča prve stopnje, ko je le-to fazo fizične delitve stvari kar preskočilo in prešlo na civilno delitev, je ostalo pravno relevantno dejansko stanje (v zvezi z možnostmi fizične delitve stvari) nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V tem naj sodišče prve stopnje upošteva "hierarhijo" načinov delitve, kot jo predvideva 70. člen SPZ, prvenstveno preuči možnost civilne delitve solastne stvari in šele ob morebitni ugotovitvi, da delitev solastne stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, preide na civilno delitev stvari.
Smisel postopka ureditve meje je ureditev meje med dvema različnima lastnikoma. V postopku ureditve meje sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Ker gre v obravnavani zadevi za istega lastnika, o močnejši pravici ni mogoče govoriti in je postopek ureditve meje zato že pojmovno izključen.
predčasna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas - odpovedni rok - dogovor o predčasni odpovedi najemne pogodbe - najem poslovnih prostorov
Dogovor strank o predčasni odpovedi najemnega razmerja, sklenjenega za določen čas, je dopusten. S takšnim dogovorom se smeta stranki dogovoriti za krajši odpovedni rok od enega leta. Takšen dogovor bi bil nedopusten le iz razlogov nemoralnosti, npr. če bi močnejša pogodbena stranka določilo o predčasni odpovedi izvršila z namenom, da obide kogentno zakonsko določilo iz 24. člena ZPSPP.
ZPPSL člen 5, 5/2, 13, 94, 97, 97/5, 105, 5, 5/2, 13, 94, 97, 97/5, 105. OZ člen 287, 288, 287, 288.
začetek stečajnega postopka - pooblaščenec za zastopanje - predlog za prisilno poravnavo
Vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave je procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za začetek stečaja, pri čemer zakon ne določa nobenih posledic, ki bi vplivale na vložen predlog za začetek stečajnega postopka. Bistvo določbe 2. odst. 5. čl. ZPPSL je v tem, da daje postopku prisilne poravnave relativno prednost pred stečajnim postopkom.
ZPP člen 339, 339/2-7, 339, 339/2-7. OZ člen 287, 288, 287, 288.
zamudna sodba - svetovalni inženiring - obresti
Sodišče prve stopnje ni ravnalo napačno in ni napačno uporabilo materialnega prava, ko je upoštevalo tak obračun tožeče stranke, pri katerem je tožeča stranka zneske, ki jih je tožena stranka plačala, poračunala najprej kot plačilo glavnice, zahtevala pa še preostanek glavnice in zamudne obresti od te glavnice ter zamudne obresti od prepozno plačanih zneskov. Res se po 288.čl. OZ, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica, vendar je ta določba izključno v korist upnika, saj bi v primeru, če te določbe ne bi bilo, dolžnik lahko ravnal v skladu s 1.odst. 287.čl. OZ in sam določil, kako naj se plačani zneski poračunajo. Sodišče prve stopnje s tem, da je upoštevalo tak obračun kot ga je v konkretnem primeru napravila tožeča stranka, to je da je plačane zneske s strani tožene stranke najprej štelo za plačilo glavnice, nikakor ni ravnalo v nasprotju s koristmi tožene stranke, tako da o napačni uporabi materialnega prava v škodo dolžnika ni mogoče govoriti.
Navedbe tožeče stranke v pritožbi pomenijo napad na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, po izrecni določbi 1.odst. 458.čl. ZPP pa se sodba izdana v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
ZNP člen 21, 21. ZGD-1 člen 50, 52, 322, 322/3, 50, 52, 322, 322/3.
imenovanje izrednega revizorja
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 3.odst. 322.čl. ZGD-1, saj bi moral predlagatelj kot imetnik delnic nasprotnega udeleženca te delnice deponirati pri klirinško depotni družbi le tedaj, če bi šlo za še nedeponirane delnice v materializirani obliki. Ker pa so delnice nasprotnega udeleženca izdane v nematerializirani obliki in se kot take itak nahajajo v deponiji pri klirinško depotni družbi (ki jih vodi v imenu in za račun izdajatelja, to je nasprotnega udeleženca), ne more biti nobene dileme o tem, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi povsem pravilno uporabilo omenjeno zakonsko določbo, pri čemer pritožba niti ne zatrjuje, da je predlagatelj te delnice odsvojil ali z njimi kako drugače razpolagal do odločbe o predlogu za izredno revizijo.
Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo pravno podlago za svojo odločitev. Upoštevalo je določilo 63.čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
Huda malomarnost je podana le tedaj, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Ker je tožnik pozabil, da ima viličar, s katerim je želel naložiti blago, pokvarjene zavore, mu ni mogoče očitati, da se je zavedal možnosti nastanka škode (ki je nastala, ker viličarja ni mogel pravočasno ustaviti) in ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti. Očitati bi mu bilo mogoče zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
Tožnica je konkretizirala denarni tožbeni zahtevek, tako da je namesto opisno opredeljenega zahtevka za izplačilo nadomestila plače za čas po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevala plačilo nadomestila plače v višini 800,00 EUR mesečno. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem je možnost objektivne spremembe tožbe dovoljena po specialni določbi 4. odstavka 41. člena ZDSS-1, tožena stranka takšni spremembi tožbe ni mogla nasprotovati, sodišče prve stopnje pa smotrnosti spremembe tožbe ne bi smelo presojati, ampak bi jo moralo dopustiti.
ZDR člen 141, 142, 142/2, 147, 154, 158, 201. ZOFVI člen 119, 120. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja člen 62.
delovna obveznost – prepoved dodatnega dela
Tožnica je izpolnila svojo tedensko 40 urno delovno obveznost s 5 urami rednega pouka na dan, z dnevnim odmorom v trajanju 0,5 ure in s pripravami na pouk v trajanju 2,5 ure dnevno, skupaj torej 8 ur na dan oziroma 40 ur na teden. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek za prepoved toženi stranki, da ji nalaga dodatne učne oziroma delovne obveznosti jutranjih varstev, nadomeščanja ostalih učiteljev ter popoldanskih dežurstev utemeljen.