odvzem otroka - namestitev v rejniško družino - mnenje sodne izvedenke - otrokova korist
V ugotovitvenem postopku so se dejansko presojali dogodki, ki so se zgodili do 18. 5. 2015, spremembe, ki so nastale po omenjenem datumu, pa ne več. Iz izpodbijane odločbe izhaja, kot da tožnica s škodljivo rabo alkohola in z agresivnim vedenjem nadaljuje, čeprav v spisu ni nobenega podatka o tem, da bi po 18. 5. 2015 za tako situacijo tudi dejansko šlo. Prav tako tudi ni nobene ugotovitve, kako in če je začasna odločba na tožnico kakorkoli učinkovala. Razen splošne ocene, da milejši ukrep v zadevi ni primeren, vsebinske presoje tožena stranka ni napravila ne glede tožnice, ne glede sorazmernosti ukrepa ob ugotovljenih okoliščinah. Ali je glede na določbe 4. člena ZPND mladoletna deklica še lahko žrtev nasilja, oziroma v kolikšni meri glede na spremenjene okoliščine, ko mati živi sama, iz izpodbijane odločbe ne izhaja.
ZKme-1 člen 53, 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 člen 83, 83/1, 83/1-4. Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) člen 61-65. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo člen 48, 48/1.
neposredna plačila v kmetijstvu – obnova in razvoj vasi – status mesta – ukrep Leader – kontrola pogojev za ukrep
Tudi občina z naložbo v izgradnjo biodinamičnega vrta na isti lokaciji na podlagi ukrepa 322 ne bi mogla biti uspešna. Vendar iz istega razloga, kot ne more biti tožnica, torej neizpolnjevanja pogoja iz 83. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP za obdobje 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013, ki se nanaša na izključitev lokacij z območja mest. Vendar pa se nemožnost, da bi bila uspešna z ukrepom Občina Radovljica, nanaša tudi na tožnico, ne glede na to, da je sama aktivno legitimirana vlagateljica za ukrep Leader, ki je imel v javnem razpisu našteta mesta, v katerih projektov za izvedbo ukrepa Leader ni moč predlagati, med katerimi pa ni bilo Radovljice ter ima v določbi 3. točke 99. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP za obdobje 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013 pogoj 10.000 prebivalcev. Projekt mora ves čas postopka izpolnjevati pogoje, ki so za posamezen ukrep predpisani. Da je pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja treba opraviti kontrolne postopke, zahteva evropska zakonodaja. Enako, obveznost preverbe izpolnjevanja pogojev iz predpisov, pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja iz nacionalnega ZKme-1.
V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker je davčni organ predmetne komisijske prodaje rabljenih osebnih vozil opredelil kot navidezne posle, kot jih določa tretji odstavek 74. člen ZDavP-2. Tožniku se očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davka. Davčni organ je v predmetnem postopku ugotovil, da je tožnik za navidezne slovenske komitente na podlagi ponarejenih računov dobaviteljev iz drugih članic EU (Belgije in Italije) na slovenskem trgu komisijsko prodal rabljena osebna vozila in obračunal DDV le od svoje komisijske provizije, namesto od prodajne cene vozila. Posledično je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril plačilo razlike DDV po stopnji 20% od davčne osnove, ki pa jo predstavlja prodajna cena rabljenega osebnega vozila, navedena na spornih računih, iz katerih je izločil obračunan DDV od komisijske provizije. Sodišče se strinja z navedbami prvostopenjskega organa ter, da v obravnavanem primeru ni podana dobrovernost tožnika. Iz okoliščin obravnavanih komisijskih poslov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ izhaja, da gre v obravnavanem primeru za zlorabo davčnih predpisov in je tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba davčnih predpisov.
Ključni pogoj za zavarovanje je torej pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem sodišče poudarja, da za zavarovanje plačila davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi.
vročitev odločbe – pritožba – rok za vložitev pritožbe – zamuda roka za vložitev pritožbe
Sporočilo o prispelem pismu je javna listina, ki dokazuje odločilna procesna dejstva in je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tistega, ki to dokazuje.
Tožnik ni izkazal svoje dobrovernosti, zato je neutemeljeno njegovo sklicevanje na načelo nevtralnosti. Davčni zavezanci imajo sicer pravico, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki so bile opravljene za njih. Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo.
dohodnina od dobička iz kapitala – odsvojitev nepremičnine – davčna osnova – investicijski stroški v nepremičnino – dokazno breme
Ob upoštevanju 76. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati znižanje davčne osnove za stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja, dokazati, da gre za vrsto vlaganja, ki jo je mogoče priznati, da so mu s tem nastali stroški, in da je te stroške plačal zavezanec. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku sicer prednost, vendar pa lahko zavezanec skladno s 77. členom ZDavP-2 predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Tej pravici v načelu sledi dolžnost davčnega organa, da dokaznemu predlogu sledi, vendar pa mu predlaganih dokazov ni treba izvesti, če so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), nerelevantni, ker se z njimi dokazuje pravno nepomembno dejstvo ali pa popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Predložena cenitev tudi po presoji sodišča kot dokaz ni primerna za dokazovanje, da je tožeča stranka sama plačala stroške investicij, saj iz nje izhaja zgolj ocenjena povečana vrednost nepremičnine. Plačila po naravi stvari tudi ni mogoče dokazovati z ogledom nepremičnine in izvedencem gradbene stroke, ki ju je predlagala tožeča stranka.
ZKme-1 člen 53,54, 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013, člen 80, 81, 83, 83/1, 83/1-4, 99, 99/1, 99/1-4. Uredba Sveta (ES) 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) člen 61-65. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo člen 48, 48/1.
neposredna plačila v kmetijstvu – obnova in razvoj vasi - zahteva za izplačilo sredstev - status mesta - kontrola predpisanih pogojev
Ne glede na pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev sodišče sodi, da je tožnica ugovor, s katerim napada presojo, da njen projekt vsebuje tudi lastnosti ukrepov iz drugih osi, lahko podala in da ga je bila agencija dolžna vsebinsko obravnavati, kajti nanaša se na vprašanje izpolnjevanja pogojev za izplačilo zahtevanih sredstev. Projekt mora ves čas postopka izpolnjevati pogoje, ki so za posamezen ukrep predpisani. Torej ob oddaji (popolne) vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob izdaji odločbe za izplačilo sredstev. Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev ob izplačilu.
ZKme-1 člen 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 člen 83, 83/1, 83/1-4. Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) člen 61-65. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo člen 48, 48/1.
neposredna plačila v kmetijstvu – neupravičeni stroški – status mesta – ukrep Leader – izpolnjevanje pogojev za ukrep – pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev – upravna kazen
Sodišče ugovoru, da toženka pred izplačilom sredstev ne bi smela ponovno presojati izpolnjevanja pogojev, ki bi jih posamezen projekt moral izpolnjevati, da se sredstva izplačajo, ne sledi. Meni, da mora projekt ves čas postopka izpolnjevati pogoje, ki so za posamezen ukrep predpisani. Torej ob podaji vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob izdaji odločbe za izplačilo sredstev. Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev (oz. njena sprememba) ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev ob izplačilu. Da lahko toženka izreče upravno kazen je, ob pravilni uporabi 63. člena Uredbe 809/2014, dolžna predočiti upravičencu rezultate postopka, ki se nanašajo na zahtevane upravičene stroške, ker drugače upravičenec ne more izkoristiti pravice do obrambe v zvezi z vključitvijo neupravičenega zneska v zahtevek, ki mu jo omogoča citirana določba. Ker toženka ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka, je bila dolžna upoštevati določbi 9. in 146. člena ZUP in tožnici dati možnost, da se pred odločitvijo v zadevi izreče o rezultatih ugotovitvenega postopka in s tem možnost, da se kazni ne uporabijo.
davčna izvršba – davčna izvršba na denarna sredstva dolžnika – predlog za izvršbo – izvršilni naslov
Za izdajo izpodbijanega sklepa je bil ključnega pomena predlog za izvršbo, ki ga je, opremljenega s klavzulo o izvršljivosti, davčni organ prejel s strani ZZZS kot predlagatelja izvršbe. Davčni organ je namreč vseskozi dolžan ravnati po podanem predlogu in zato že v davčnem postopku ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na podani predlog oziroma na izdano odločbo ZZZS, ki je podlaga za davčno izvršbo.
denacionalizacija - res iudicata - zavrženje vloge
Odškodovanje za podržavljeno premoženje je bilo z izdanimi delnimi denacionalizacijskim odločbami že opravljeno in je bilo torej o zadevi že pravnomočno odločeno. Zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je predlog tožnika za izdajo dopolnilne odločbe zavrgel.
ZDavP-2 člen 102, 102/1, 102/4, 110. ZPIZ–2 člen 159, 159/3. ZUJF člen 10. ZZVZZ člen 60, 60/1.
davčna izvršba – prispevki za zdravstveno zavarovanje – prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – odpis davčnega dolga
Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v ZDavP-2 ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več.
Tožnik je v prošnji za dodelitev BPP, vloženi dne 11. 7. 2016, navedel, da prosi za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje kot oškodovancu kot tožilcu v kazenskem postopku zoper obtoženega A.A. Enaka prošnja pa je že bila vložena, in sicer 13. 1. 2016 in o njej je organ za BPP odločil z odločbo Bpp 81/2016 z dne 6. 4. 2016. Ker je torej že bilo odločeno o prošnji tožnika, je po presoji sodišča organ ravnal pravilno, ko je ob upoštevanju določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo vlogo zavrgel.
ZMZ-1 člen 62, 75. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav člen 13.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici EU - begunski tok
Med strankama ni sporno, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Hrvaške, kamor je prispel po tako imenovani balkanski begunski poti. Tožnik pri tem ne navaja, da bi v Republiko Hrvaško vstopil iz katere druge države članice EU. To po presoji sodišča pomeni, da ne izpodbija ugotovitve toženke, da je tja vstopil iz „tretje države“, ki je z navedbo „balkanske begunske poti“ tudi dovolj konkretizirana, zato zgolj to, da toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med državami na balkanski begunski poti ne navaja izrecno tudi Srbije, še ne pomeni pomanjkljivosti, zaradi katere bi izpodbijanega sklepa ne bilo mogoče preizkusiti, kar bi pomenilo njegovo nezakonitost. Da bi z „begunskim tokom“ oziroma ob vednosti ali celo asistenci uradnih organov vstopil v Republiko Slovenijo, tožnik niti ne navaja, temveč iz njegove izjave toženki in tožbenih navedb izhaja celo nasprotno, da so ga pri prvem poskusu prehoda meje vrnili na Hrvaško.
vpis na fakulteto - zahteva za izdajo začasne odredbe - kršitev začasne odredbe - denarna kazen
V kolikor bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnica najverjetneje ne bi več mogla vpisati na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani, in ker bi rok za vpis v študijsko leto 2016/2017 potekel, se s tem tudi škode ne bi dalo več popraviti. To pa bi za tožnico imelo takšno posledico, da tudi če bi tožnica s tožbo uspela, bi tako izgubila eno študijsko leto (2016/17), saj ureditev stanja, kot jo predlaga v svoji zahtevi, ne bi bila več mogoča.