mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - istospolna usmerjenost - razlog zamolčanja - mnenje izvedenca - zavrnitev pritožbe
Upravno sodišče ni zavzelo popolnoma nasprotnega stališča od izvedenke oziroma njenega mnenja ni predrugačilo, saj ni ugotovilo, da pritožnik zastopnika ne bi potreboval ob podaji mnenja, temveč, skladno z izvedenkinimi ugotovitvami, da ga ni potreboval do takrat. V obravnavani zadevi namreč ni bistveno, v kakšnem stanju je bil pritožnik ob podaji izvedenskega mnenja ali v kakšnem stanju je zdaj (na kar se navezuje tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra), ampak izključno, ali se je bil v času vložitve prve in druge prošnje sposoben spomniti oziroma se zavedati resničnih razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo.
omejitev gibanja prosilca za azil - ogrožena osebna varnost - varnost ljudi in njihovega premoženja - javni red - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - omejeni pritožbeni razlogi - pristranskost sodišča - zavrnitev pritožbe - zavrnjena začasna odredba - pritožba - pravni interes - zavrženje pritožbe
Prav presoja, ali je verjetno, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval, mora biti med ključnimi dejavniki ocene nujnosti preventivnega ukrepa, katerega namen je zlasti varstvo osebne in premoženjske varnosti v prihodnje.
Za ugotavljanje sorazmernosti omejitve gibanja na podlagi 84. člena ZMZ-1 ni bistveno niti, ali gre za lažjo ali težjo kršitev v smislu 82.a člena ZMZ-1, temveč le, ali je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 52, 52-1, 52-2. ZUS-1 člen 52, 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - nedovoljene tožbene novote - nedovoljena pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Razlogi, ki so socialno ekonomske narave (slabo ekonomsko stanje v izvorni državi), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite.
Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Presoja prekluzije ni odvisna od nasprotovanja tožene stranke, kot to zmotno navaja pritožnik, saj na formalne in vsebinske razloge za (ne)ugotavljanje novih dejstev in (ne)izvedbo novih dokazov sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - sklicevanje na razloge upravnega akta - zavrnitev pritožbe
Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).
Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.
Uporabi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 bi lahko tožnik učinkovito nasprotoval z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Vendar tega ne zatrjuje, niti ni to očitno iz povzetkov tožbe v izpodbijani sodbi oziroma same tožbe. Po drugi strani iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženka v izpodbijani odločbi v celoti in popolnoma opredelila do vseh informacij, torej tudi do tistih, ki jih je predložil pritožnik.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, temveč je izrecno pritrdilo pritožnikovemu nasprotnemu stališču, ki je ponovljeno v pritožbi.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - zdravstveno stanje prosilca - zavrnitev pritožbe
Uporaba stališče, da je predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici nedopustna, čeprav v tej državi niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, če gre za primer, ko bi že sama predaja zaradi zdravstvenega stanja osebe pomenila ravnanje, ki je v nasprotju s 4. členom Listine EU, je odvisna od okoliščin posamičnega primera. Samo s sklicevanjem na to stališče pritožnik z ugovorom, da bi predaja Republiki Hrvaški sama po sebi pomenila ravnanja, nezdružljivega s prepovedjo mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ob ugotovitvi, da pritožnik ni oseba, ki bi imel hude zdravstvene težave, ne more uspeti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - prosilec za mednarodno zaščito - vložitev prošnje - ponovni sprejem prosilca - sistemske pomanjkljivosti - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru gre za odločitev toženke na podlagi ugotovitve, da gre za primer postopka za ponovni sprejem prosilca za mednarodno zaščito. Te postopke ureja Uredba Dublin III v členih od 23 do 25. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi z dne 2. 4. 2019 v združeni zadevi C-582/17 in C-583/17 jasno opredelilo razliko med postopkoma za sprejem in za ponovni sprejem. Pritožnik ne ugovarja ugotovitvi, da je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje njegove prošnje na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, niti ne trdi, da mu v Republiki Hrvaški ne bi bili vzeti prstni odtisi kot prosilcu za mednarodno zaščito, kar je na podlagi podatkov iz baze Eurodac ugotovila toženka. Že to dejstvo zadošča za ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi za primer iz petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, za katerega ta ista uredba v členih od 23 do 25 ureja postopke za zahteve za ponovni sprejem, med drugim tudi oseb iz točke (b) prvega odstavka 18. člena.
Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje. Upoštevaje navedeno se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o t. i. "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem, običajno neposredno po prijetju na meji.
ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje prošnje - bistveno spremenjene okoliščine - nova dejstva in dokazi - istospolna usmerjenost - strah pred preganjanjem - zamolčanje dejstev - splošno znana dejstva - prekluzija
Pri presoji ponovne prošnje za mednarodno zaščito je relevantno predvsem, ali zatrjevani pritožnikov strah pred posledicami razkritja spolne usmerjenosti v Republiki Sloveniji predstavlja opravičljiv razlog, da tega ni razkril že v postopku odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZUS-1 člen 32, 32/2, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - poslabšanje bivalnih pogojev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - trditveno in dokazno breme - izvedba dokazov - nesporna dejstva - bolezen prosilca - nepredlagani dokazi - dokaz s postavitvijo izvedenca - potrebno strokovno znanje - presoja ex nunc - zavrnitev pritožbe - začasna odredba - pravni interes
Sodišče pritožnikovih dokazov (vpogled v spletne članke in video posnetke) o kvaliteti bivalnih pogojev v azilnem domu Porin, s katerimi je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški na področju sprejema prosilcev.,ni izvedlo, ker ni dvomilo, da je njihova vsebina taka, kot je pritožnik navedel v tožbi, v njihovo vsebino pa ni dvomila niti tožena stranka. Sodišče je torej štelo, da zatrjevana dejstva iz člankov in posnetkov niso sporna. Nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Iz pritožbenih navedb glede vsebine posamičnih člankov in posnetkov stanja na določen dan tudi po presoji Vrhovnega izhajajo negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine pa ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“, pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUS-1 člen 32, 42, 42/1.
Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet presoje Upravnega sodišča, Vrhovno sodišče pa rezultatom te sodne presoje pritrjuje; kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Dublinske uredbe III, in ki bi obravnavano zadevo vsebinsko približale zadevi Up 613/16, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Ob pritožnikovem pavšalnem sklicevanju na obrazložitev te odločbe drugih vzporednic med zadevama ni videti, pritožnik pa ne more uspeti niti s posplošenimi trditvami, da bodo s konkretno predajo kršene mednarodne obveznosti Republike Slovenije.
S sklicevanjem na odločitve organov drugih držav članic v zvezi s prekinitvijo predaj Republiki Hrvaški pa pritožnik v bistvu meri na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že toženka predložene dokaze ustrezno kritično analizirala in za svojo odločitev navedla jasne, popolne in argumentirane razloge, na katere se v celoti oprlo tudi sodišče prve stopnje. V bistvenem iz teh razlogov izhaja, da azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), nove informacije v citiranih aktualnih poročilih AIDA/ECRE in EUAA pa ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev o sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem toženke, ki ga prav tako povzema sodišče prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a. ZMZ-1 člen 2, 2-11, 51, 51/1, 51/-1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/1-4. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14, 343, 343/3, 350, 350/1, 350/2. ZUS-1 člen 77.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - ugoditev in tožbi - obseg pritožbene presoje - pomanjkanje razlogov - sodba nima razlogov - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - ugoditev pritožbi - pritožba tožene stranke
Kadar bi bil prosilec v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, tam zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, druga država članica njegove prošnje za priznanje statusa begunca ne sme zavreči kot nedopustne na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) - v nadaljevanju Direktiva o postopkih.
Obveznost organa opredeliti se do posebnih okoliščin prosilca, zaradi katerih bi bil ta v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, izpostavljen resni nevarnosti kršitev člena 4 Listine, ne obstaja v vseh primerih odločanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, temveč le, če prosilec takšne posebne okoliščine tudi zatrjuje. Kaj takega pa ne izhaja ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ne iz procesnega gradiva. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov o tem, s katerimi izjavami v upravnem postopku naj bi tožnik zatrjeval takšne posebne okoliščine, za katere okoliščine gre oziroma s čim naj bi tožnik upravičeval svojo posebno ranljivost, je v tej zvezi ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 11. točki 2. člena ZMZ-1 je prosilec državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na to da gre v konkretnem primeru za vprašanje tožnikovega procesnega statusa, je določbo treba razlagati v luči Direktive o postopkih, ki v členu 2(c) določa, da »prosilec« pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba, pri čemer pa ne gre za dokončno odločbo v smislu prvega odstavka 224. člena ZUP, temveč za odločbo, zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru poglavja V te direktive (člen 2(e) Direktive o postopkih). Glede na to da med pravna sredstva iz poglavja V v slovenskem pravnem redu spada tudi upravni spor, ni dvoma, da je tožnik status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - status prosilca za azil - dokazna ocena - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - ravnanje policije - zavrnitev pritožbe
Za presojo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka je bistvenega pomena to, kako ravnajo državni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na to, da se je zatrjevano ravnanje policije, upoštevajoč ugotovljeno sosledje dogodkov, lahko dogodilo kvečjemu prej, v predhodnem policijskem postopku (česar pritožba ne izpodbija), ki ga ni mogoče enačiti z azilnim postopkom, so tpritožbene navedbe glede ravnanja hrvaške policije, v konkretnem primeru nerelevantne.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za azil - ekonomski razlog za vložitev prošnje - pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1).
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - vsebinsko prazna pritožba
Prosilec je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje se je tudi ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24, 24/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a, 46, 46/1. ZMZ-1 člen 15, 15/1, 51, 51/1, 51/1-1, 70, 70/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - mladoletni prosilec - načelo otrokove koristi - sistemske pomanjkljivosti - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - konkretne okoliščine - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi
Pritožba države zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je dovoljena in ne krši načela enakovrednosti. Upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti namreč ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU. Pri tem načelu gre torej za zahtevo po enakem obravnavanju pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, ne zahteva pa se enakovrednost med nacionalnimi postopkovnimi pravili, ki se uporabijo za različne vrste sporov.
V skladu z drugim odstavkom 24. člena Listine EU se morajo pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka. Tako tudi ZMZ-1 v 15. členu določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov (prvi odstavek) in da se pri ocenjevanju največje koristi upoštevajo primeroma našteti dejavniki, kot so možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi, in mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek istega člena). V 16. členu pa, da se v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, čim prej ugotovi njegova istovetnost in začne postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov.
Gre za splošne zakonske določbe, s katerima je opredeljen cilj (doseganje največje otrokove koristi) in način za dosego tega cilja na področju mednarodne zaščite. Kot vselej pa je uporaba splošnih določb v konkretnih primerih odvisna od predmeta obravnavanja, ki so v postopkih na področju mednarodne zaščite različni, ter od subjektivnih in objektivnih okoliščin določenega prosilca. Zato navedenih določb ni mogoče uporabiti izolirano, to je brez upoštevanja konkretnega položaja mladoletnega prosilca brez spremstva in brez povezave s predmetom odločanja.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - načelo nevračanja - preganjanje - povračilo škode - težke socialne razmere - varna izvorna država
Grožnje in zahteve nekdanjega delodajalca po povračilu povzročene škode niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik pa preganjanja, ki bi lahko bil podlaga za priznanje statusa begunca, tudi ni utemeljeval z razlogi, določenimi v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (preganjanje zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju).
Za priznanje mednarodne zaščite tudi ne zadošča golo dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi za (pri)tožnika slabši.
Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - ugovor nevednosti - zavrnitev pritožbe
V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da v času prvega postopka še ni vedel, da gre za pomembno okoliščino pri uveljavljanju mednarodne zaščite, je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022 (10. točka obrazložitve) že poudarilo, da zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00071262
ZUS-1 člen 52. ZUP člen 165, 165/2. ZMZ-1 člen 52, 52-1, 52-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - splošno znana dejstva - trditveno breme - korupcija - procesne pravice - zavrnitev pritožbe
Čeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, pa je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, v kolikor je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavani zadevi, saj bi moral pritožnik navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država zanj ni varna (in ne le, da ni varna na splošno). To tudi pomeni, da je bilo trditveno breme v zvezi z okoliščinami, ki vplivajo na uporabo koncepta varne izvorne države (kar je glede na odlok Vlade o seznamu varnih izvornih držav tudi Alžirija), četudi bi morebiti šlo za splošno znano dejstvo, na pritožniku, ki pa ga ni izpolnil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil pritožnik glede navedenega prekludiran v skladu z 52. členom ZUS-1.
ZMZ-1 člen 45, 45/1, 45/5. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - pisna oblika - ustna oblika - relativna bistvena kršitev določb postopka - trditveno breme - očitno neutemeljena prošnja za azil
Zatrjevana kršitev prvega odstavka 45. člena ZMZ-1 (da bi pritožnik moral prošnjo podati ustno in ne pisno) je relativna bistvena kršitev določb postopka in s tem tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 le pod pogojem, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost toženkine odločbe o zavrnitvi pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Postopek namreč ni sam sebi namen, zato se njegova pravila nujno povezujejo z namenom, ki mu sledijo, ta pa je predvsem izdaja zakonitega in pravilnega upravnega akta. To pomeni, da mora tožnik, ki upravni akt v upravnem sporu izpodbija zaradi relativne bistvene kršitve določb upravnega postopka, v tožbi zatrjevati ne samo, da je bila postopkovna kršitev storjena, pač pa tudi jasno in razumljivo pojasniti, zakaj je ta vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost rezultata upravnega postopka.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1. ZUS-1 člen 51, 51/1. URS člen 22.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - neudeležba stranke na naroku za glavno obravnavo - policijsko pridržanje - aktivnost stranke v postopku - pravilno vabljenje - zavrnitev pritožbe
Stranka mora aktivno ravnati, da uporabi svoje pravice in ni dolžnost sodišča, da ugotavlja, zakaj se stranka ni udeležila naroka.
Tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Pritožnik presoji, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. Spregleda tudi, da toženka njegove prošnje ni zavrnila zaradi presplošnih ali nedokazanih trditev, temveč zato, ker dejansko stanje, kot ga zatrjuje pritožnik, četudi bi se izkazalo za resnično, priznanja mednarodne zaščite ne more utemeljiti.