Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - prosilec za azil - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - domneva - dokazno breme - nestrinjanje z dokazno oceno - dokazna pravila - zavrnitev pritožbe
Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da vsako ravnanje policije pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito utemeljuje sklepanje, da bo prosilec takšnega ravnanja deležen tudi po podaji prošnje oziroma, da bo pritožnik, ko bo v v okviru dublinskega postopka vrnjen v Republiko Hrvaško, oviran pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile glede na do sedaj navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi torej lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje.Upoštevaje navedeno se kot za odločitve nerelevantne izkažejo tudi pritožbene navedbe o domnevnih "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem.
Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dokaze, pri čemer (v nasprotju s pritožnikovimi trditvami) ni izhajalo iz tega, da obstajajo dokazna pravila, po katerih bi se sistemske nepravilnosti lahko dokazovale le s poročili določenih organov, temveč je opravilo celovito vsebinsko presojo. Pritožnik v pritožbi v zvezi z zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne navaja novih dokazov, temveč uveljavlja, da bi jih moralo Vrhovno sodišče ovrednotiti drugače. Vendar za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč po vsebini ponavlja navedbe, ki jih je podal v dosedanjem postopku in do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
osebne okoliščine - nekonkretizirane navedbe - zavrnitev pritožbe - mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Upravno sodišče je v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih pritožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, kot tudi, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov presodilo, da ne obstaja nobena od okoliščin, ki bi vodila do sklepa, da bi za tožnika obstajala nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti - prosilec za azil - celovita presoja dokazov - nestrinjanje z dokazno oceno - zavrnitev pritožbe
Pritožnik zgolj nasprotuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, pri čemer pa za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno tudi ne pomeni dodatnega dokaznega bremena za nasprotno stranko. Tako Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču, ne izhaja drugače.
Pritožnik ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin (npr. zdravstveno stanje, osebna situacija), ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške.
Uredba Dublin III določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, in ne dopušča prosilcu izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00073197
ZPP člen 115, 115/1, 115/2, 213, 213/1, 257, 258, 258/2, 262, 262/2. ZMZ-1 člen 20, 25, 27, 27/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena ponovna prošnja - neudeležba stranke na naroku za glavno obravnavo - opravičilo izostanka - zaslišanje stranke - zavrnitev pritožbe - krvno maščevanje
Za predlagano preložitev naroka ne zadošča, da ima stranka zdravstvene težave. Te morajo biti dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega morajo biti nenadne in nepredvidljive - samo tako nastale težave stranki preprečijo, da bi se na nastali položaj lahko ustrezno odzvala, npr. z angažiranjem pooblaščenca, ki jo zastopa na naroku.
Če se stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje, sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov, kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
Upravno sodišče je v obrazložitvi napravilo podrobno dokazno oceno, pritožnik pa za drugačno dokazno oceno, kot jo je napravilo Upravno sodišče, ni navedel nobenih razlogov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20,20/2, 20/5. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 9, 9/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 6, 6/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - vložitev prošnje za mednarodno zaščito - vložitev prošnje na predpisanem obrazcu - odvzem prstnih odtisov - pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac - določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil - zavrnitev pritožbe
Zadetek v sistemu Eurodac ne potrjuje le izražene želje osebe po mednarodni zaščiti (ki že s tem postane prosilec po določbah Procesne direktive), ampak tudi, da je bila prošnja vložena na način, določen v členu 20(2) Uredbe Dublin III. Za namen uporabe Uredbe Dublin III tako ni treba, da je prosilec sam vložil prošnjo kot vlogo v smislu člena 6(2) Procesne direktive, ki v ta namen državam članicam nalaga, da zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 9, 9/3. ZUS-1 člen 32, 32/3, 32/5. ZMZ-1 člen 82a, 84, 84/1, 84/1-4.
pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - razveljavitev sklepa - začasna odredba - pritožba tožene stranke - sorazmernost ukrepa - kršitev hišnega reda - zavrnitev pritožbe
Kršitve hišnega reda (torej kršitve iz 82.a člena ZMZ-1) same po sebi ne pomenijo razloga za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč je treba utemeljiti, zakaj ustrezajo kateremu od ravnanj, ki so kot razlog za omejitev gibanja našteta v tej zakonski določbi.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28,28/1, 28/2, 40, 40/2, 41. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2, 50/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - prekluzija dejstev in dokazov - samovoljna zapustitev azilnega doma - ustavitev postopka - nova prošnja za azil - rok za sprožitev postopka - poseben postopek - nova dejstva in dokazi - zavrnitev pritožbe
Z določbo drugega pododstavka drugega odstavka 28. člena Procesne direktive II je državam članicam omogočeno, da v svoji zakonodaji določijo, da se postopek po poteku določenega časovnega obdobja (najmanj devetih mesecev) od prekinitve prvega postopka zaradi implicitnega umika prošnje ne more več uvesti ali nadaljevati, vloga, predložena po poteku roka, pa postane predmet postopka, ki je v tej direktivi predviden za naknadno prošnjo. To med drugim pomeni, da se najprej opravi predhodna obravnava glede dopustnosti prošnje, ko se ugotavlja, ali so se pojavili novi elementi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za upravičenca do mednarodne zaščite (drugi odstavek 40. člena Procesne direktive II).
Prosilec lahko doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecih od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje).
Vsebinska obravnava prošnje za mednarodno zaščito, ki se ji je prosilec v prvem postopku odrekel, v nadaljevanju sama po sebi ni zagotovljena.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je s trditvami o slabi ekonomski situaciji v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - spolna usmerjenost - razlog zamolčanja podatkov - opravičljiv razlog - strah - dokazna ocena - dokazni predlog - prekluzija glede procesnih kršitev - zavrnitev pritožbe
Zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
Pritožnik na glavni obravnavi zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje predlagane priče ni ugovarjal. Zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi pa niti ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, to je še na glavni obravnavi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00077709
ZUS-1 člen 34.
umik pritožbe - ustavitev postopka
V vlogi z dne 10. 2. 2024 je pritožnikova izjava, da v celoti umika tožbo in pritožbo, podana v času pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o pritožbi, tj. pred pravnomočnostjo odločbe, izrecna, jasna in nedvoumna, zato je z zadevnim sklepom Vrhovno sodišče postopek ustavilo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - odločanje brez glavne obravnave - nesporno dejansko stanje - sporno dejansko stanje - trditveno breme stranke - zavrnitev pritožbe
V situaciji, ko stranka sicer formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, je načeloma možna tudi odločitev brez glavne obravnave.
Ker je pritožnik tudi v pritožbi samo pavšalno (brez navedbe razlogov) navedel, da naj bi bilo dejansko stanje med njim in toženko sporno, pri tem pa tudi tu ni navedel nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, opozoril pa ni niti na kakšne druge specifične okoliščine, ki bi ob nespornem dejanskem stanju zahtevale, da se mu omogoči izjavljanje na glavni obravnavi, po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel ovreči, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda
Pritožnikove pavšalne navedbe, da mu bosta na Hrvaškem kršeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva ter da bo brez obravnave prošnje odstranjen iz države, ostajajo na (pre)splošni ravni in brez navedbe podlag za take trditve. Zato se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti. Nerazumljive pa so pritožbene navedbe o tem, da naj bi pritožnik "izkazal" člen 29(3) Uredbe Dublin III. Slednji se namreč nanaša na situaciji, ko je oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji razveljavljena po tem, ko je bila predaja izvedena. V obravnavanem primeru, ko pritožnikova predaja še ni bila izvedena, tako očitno ni uporabljiv.
samovoljna zapustitev azilnega doma pred pravnomočnostjo odločbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik, po vložitvi pritožbe, samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, niti o tem ni dal nobenega obvestila. Ker tudi ni konkretizirano nasprotoval predlogu toženke za procesno končanje postopka, s tem da bi pojasnil, v čem prepozna nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa, ni podlage za sklepanje, da je ta obstoječ v smislu objektivno izkazanega pritožnikovega namena uveljavljati mednarodno zaščito v Sloveniji, zaradi katerega si s to pritožbo prizadeva, da ne bi bil izročen Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje. Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - hujša bolezen - poslabšanje bolezni - dokazno breme - zavrnitev pritožbe - zavrnjena začasna odredba - zavrženje pritožbe
Za presojo, ali bi predaja prosilca odgovorni državi povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in zato pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - nova dejstva in dokazi v pritožb - prekluzija - psihične težave - neizkazane - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni upoštevalo pritožnikovih navedb, prvič podanih na glavni obravnavi, postopalo pravilno. Tega ne spremeni sklicevanje na šok, kot razlog za zamudo pri navajanju relevantnih dejstev, saj ga je pritožnik dokazoval izključno z lastno (zelo pavšalno) navedbo (šele) na glavni obravnavi, pred tem (niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, niti ob osebnem razgovoru, niti ob vložitvi tožbe v upravnem sporu) pa ni omenjal psihične stiske oziroma psihičnih zdravstvenih težav, ki naj bi jih imel in naj bi vplivale na njegovo zmožnost navajanja razlogov za mednarodno zaščito. Sklicevanje na psihično stanje prosilca mora biti izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vsebinsko prazna pritožba
Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo zaradi nizkih dohodkov in negotove zaposlitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske in socialne razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite (ali begunca).
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - status tujca - status prosilca - dejansko stanje - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - zavrnitev pritožbe
Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), za namene uporabe 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III, nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4 Listine, ki ustreza členu 3 EKČP. V zvezi s tem bi bilo protislovno, če bi obstoj take nevarnosti v fazi azilnega postopka onemogočil predajo, ta nevarnost pa bi se tolerirala, kadar bi se ta postopek končal s priznanjem mednarodne zaščite. Zato mora tudi sodišče, ki odloča v upravnem sporu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala obstoj take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb. Merilo pri tej presoji pa mora dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
Stališča iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 so bila presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - dokazno breme - obstoj utemeljenih razlogov za sum - zavrnitev pritožbe
Vse kvalificirane okoliščine tega primera so tako že bile predmet sodne presoje, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje, saj zatrjevane okoliščine policijskega postopka ob nezakonitem prehodu državne meje niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji. Iz pritožnikovih trditev v zvezi s policijskim postopkom namreč ne izhaja niti, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim azilnega sistema, niti da bi bil v primeru vrnitve sam izpostavljen ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU. Te povezave pritožnik ne konkretizira in ne utemelji niti v pritožbenem postopku.
V okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in ko pritožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge okoliščine (pritožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU, je toženka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški in ji zato od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.