Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pač pa le na podlagi enega od dokumentov s sliko, kot to določa 97. člen ZTuj-2. Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi, poleg tega pa je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je večji del bremena dokazovanja identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).
Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je sicer ob vrnitvi iz Švice takoj zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tega pa ni storil v letu 2012, ko je bil šest mesecev nastanjen v Centru za tujce v Postojni, nato pa takoj odšel iz Slovenije, ko je dobil odločbo o dovolitvi zadrževanja v Sloveniji. Zatorej je sum, da je tožnik dne 13. 3. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja – ugotavljanje prosilčeve istovetnosti – dvom v verodostojnost izkazovane identitete - prosti preudarek
Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov s sliko, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-2, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Ta dvom pa v obravnavanem primeru, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, nedvomno podan.
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/1-2, 51/4, 55, 55/1-6. ZUS-1 člen 40, 40/3, 71, 71/2.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja – dvom v verodostojnost – zloraba postopka – begosumnost
Glede na to, da je tožnik brez dokumentov in ustreznih dovoljenj bival v Evropi in prehajal meje evropskih držav ter celo med prvim postopkom za mednarodno zaščito zapustil Slovenski azilni dom in odšel v Švico, po njegovih izjavah v prvi prošnji pa je bil njegov cilj Italija ali Nemčija, je tožena stranka pravilno ocenila, da obstaja velika verjetnost, da bo spet zapustil Slovenijo, torej, da je begosumen, in utemeljeno omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni.
mednarodna zaščita – dokaz z izvedencem – pravočasnost dokaznega predloga – protispisnost – dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh pravno relevantnih tožbenih navedb
Presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik šele v tožbi zoper izpodbijano odločbo, to je odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, predlagal izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke in da gre zato za nedovoljeno tožbeno novoto iz 52. člena ZUS-1, je protispisna, saj je tožnik ta predlog podal že v tožbi zoper sklep tožene stranke, s katerim je ta tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, torej še pred odločitvijo tožene stranke o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.
Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi (M. S. iz Alžirije, A. K. iz Iraka). Poleg tega je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca).
Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil tožnik prijet ob prihodu trajekta iz Švedske na Finsko, ko je finska policija ugotovila, da je vstopil na Finsko s ponarejeno osebno izkaznico. Finska policija je nato ugotovila, da je na Norveškem predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, na podlagi prstnih odtisov pa so ugotovili, da je pred to prošnjo bil že prosilec za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato ga je predala slovenskim organom. Zatorej je sum, da je tožnik dne 20. 2. 2013 vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.
mednarodna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite – nepriznan status begunca – mladoletni prosilec – spremenjene razmere – Somalija (Mogadiš)
če so se razmere spremenile tako, da ni več preganjanja, razmere pa so še vedno nestabilne, je pravilna odločitev, da mladoletni prosilec dobi status subsidiarne zaščite.
mednarodna zaščita – status begunca – status subsidiarne zaščite - dokazno breme – pravno upoštevni dokazi in informacije – glavna obravnava
Mednarodne zaščite v obliki statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite ni mogoče priznati, če za to niso izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. Dokazno breme v postopku mednarodne zaščite je deljeno, vendar mora prosilec čim bolj obširno, natančno in po resnici navesti okoliščine, ki njegovo prošnjo utemeljujejo. Če jih ne, ni mogoče toženi stranki in sodišču očitati, da nista popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja, še zlasti, ker je imel za to prosilec več možnosti in je bil na svoje pravice in obveznosti v postopku večkrat opozorjen.
ZMZ člen 21, 21/3. ZUS-1 člen 64, 64/1-2, 64/1-4, 76.
mednarodna zaščita – pritožba tožene stranke - prosilec ne predloži dokazov – strogi test presoje – verodostojnost prosilca
Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe (glede pogoja iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ) nenatančna, nedosledna in v določenih segmentih v nasprotju s podatki spisa, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo.
ZPP člen 104, 104/1, 108, 336, 339, 339/2-14, 360. ZS člen 2, 2/1. ZMZ člen 2, 10, 10/1, 21, 21/1, 21/2, 28, 52, 52/1-2, 53 ZUP člen 9. ZUS-1 člen 22, 22/1, 52, 59, 59/2-2, 71, 71/2, 75, 75/2, 75/3.
mednarodna zaščita – status begunca – status subsidiarne oblike zaščite - verodostojnost prosilca – specifične informacije - absolutne bistvene kršitve postopka – opredelitev do tožbenih ugovorov – sklicevanje na utemeljitev upravnega organa - vloga napisana v tujem jeziku – poslovanje sodišč v slovenskem jeziku – glavna obravnava
Prvostopenjsko sodišče je večinoma sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke ter se je skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 nanjo sklicevalo. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev o zadevi pravno pomembnih ugovorov s tem, ko se je sklicevalo na razloge v obrazložitvi odločbe tožene stranke in s tem, ko se je opredelilo do ključnih tožbenih ugovorov.
ZMZ člen 28, 106, 106/1, 106/3. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite člen 16, 16/1.
Bistveni pri odločitvi o podaljšanju subsidiarne zaščite sta okoliščini, zaradi katerih je bila prosilcu priznana subsidiarna zaščita. Ker prva (mladoletnost prosilca) ne obstaja več, se presoja omeji le na ugotavljanje druge, to je varnostne razmere v izvorni državi.
ZMZ člen 35, 51, 51/1-1, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja – ugotavljanje istovetnosti prosilca – zloraba postopka – najkrajši možni čas - onemogočanje odstranitve iz države – begosumnost – dokazno breme
Istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave. Glede tožnikove identitete se pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi.
Prosilec za mednarodno zaščito je tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete, in prosilec nosi tudi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (glej zlasti 21. do 23. člen ZMZ).
Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Tega pa tožnik ob svojem prvem bivanju v Sloveniji od 20. 4. 2012 do 7. 9. 2012 ni storil. Zato je sum, da je tožnik dne 31. 1. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1014167
ZMZ člen 50, 50/2-3.
mednarodna zaščita – nastanitev v azilnem domu – samovoljna zapustitev azilnega doma – domneva umika prošnje – pravni interes za pritožbo – procesna predpostavka
Glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več, in ob upoštevanju z zakonom predpisane sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan tožnikov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijano sodbo, saj si svojega položaja ne more izboljšati.
mednarodna zaščita - varna tretja država - Hrvaška - nahajanje v varni tretji državi
Koliko časa se je zadrževal na Hrvaškem, ni znano. Prav tako je tudi nesporno, da je bil tožnik prijet takoj po ilegalnem vstopu v Slovenijo skupaj s skupino prebežnikov iz arabskih držav, ki so v mesecu decembru na Hrvaškem zaprosili za mednarodno zaščito in ki so zato tudi posedovali potrdila o statusu prosilca za azil na Hrvaškem. Zato se je lahko tožnik najkasneje na vlaku, na katerega je vsa skupina prebežnikov nesporno vstopila na Hrvaškem, seznanil z okoliščino, da Hrvaška sprejema prošnje za mednarodno zaščito.
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je Republika Hrvaška za tožnika varna tretja država tudi zato, ker ima visoke standarde pri obravnavi prošenj prosilcev za mednarodno zaščito, kar vključuje tudi utemeljeno pričakovanje, da ga bo obravnavala zakonito in skladno z določbami mednarodnega prava o mladoletnih prosilcih za mednarodno zaščito brez spremstva.
ZMZ člen 60, 61, 61/, 61/2, 62, 63, 63/2. Direktiva Sveta o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, št. 85/2005 z dne 1. decembra 2005 (Direktiva 2005/85/ES) člen 27, 27/2-c.
mednarodna zaščita - koncept varne tretje države - Hrvaška kot varna tretja država - nahajanje - zveza med prosilcem in varno tretjo državo - način potovanja - sopotnik v osebnem avtu - implementacija Postopkovne direktive
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo določb ZMZ za obravnavo tožnikove prošnje po konceptu varne tretje države. Tožnik se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, Hrvaška je bila z Odlokom Vlade RS razglašena za varno tretjo državo, Vlada je s tem seznanila Evropsko komisijo, tožnik je bil seznanjen s tem, da bo njegova prošnja obravnavana po konceptu varne tretje države, dana mu je bila možnost dokazovanja, da zanj Hrvaška ni varna država, Hrvaška pa je bila seznanjena, da tožnikova prošnja ni bila vsebinsko obravnavana.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja – ugotavljanje identitete prosilca – dvom v verodostojnost izkazovane identitete - begosumnost – zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite - - obstoj prstnih odtisov iz baze EURODAC
Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih, ampak se ukrepe na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Ta dvom pa v obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča nedvoumno obstaja.
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/1-2, 51/2, 51/4, 55, 55/1-6. ZUS-1 člen 63, 63/1, 76.
omejitev gibanja – sum zlorabe postopka – prosti preudarek pri začasni omejitvi gibanja – vrsta omejitve – dvakratna samovoljna zapustitev azilnega doma – razlogi preganjanja - dokazno breme – zdravstvene težave – vložitev prošnje zaradi odložitve odstranitve iz države – tretja prošnja tožnika
Glede na opisano dejansko stanje (ki med strankama ni sporno), se tudi pritožbeno sodišče strinja, da obstoji razlog za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pravilna je ocena tožene stranke, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, da iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Pravilna je tudi presoja o tem, da če bi tožena stranka tožnika nastanila v kakem drugem oddelku azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil dom, kot je to storil že dvakrat, in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske Unije. Podan je torej sum zavajanja in zlorabe postopka.
ZMZ člen 60, 61, 62, 63. Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen 27, 27/2-a, 27/4.
mednarodna zaščita - varna tretja država - „zveza“ med prosilcem in varno tretjo državo - Grčija - Republika Hrvaška - nahajanje - pritožba tožene stranke
Po mnenju Vrhovnega sodišča je torej treba pojem „nahajati se“ iz 60. člena ZMZ razlagati kot pojem „zveze“ med prosilcem in varno tretjo državo. Kakšna naj bi bila ta „zveza“, Procesna direktiva ne določa. Gre za pravni standard, ki ga je treba „zapolniti“ od primera do primera. Vendar pa pojma „zveze“ ne gre razlagati preširoko. Po mnenju Vrhovnega sodišča ni nujno, da bi moralo priti do posrednega ali neposrednega kontakta med prosilcem in organi ali institucijami zadevne tretje države, ampak je dovolj, da je iz vseh okoliščin posameznega primera razvidno, da je prosilec imel objektivne in subjektivne možnosti z organi tretje varne države vzpostaviti kontakt.
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/2, 51/3, 51/4, 59, 59/1-1, 59/1-3.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja – istovetnost prosilca – predložitev osebnega dokumenta – ilegalno prehajanje meje - begosumnost
Iz ugotovljenega dejanskega stanja in samega poteka postopka jasno izhaja, da tožnik ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, zaradi različnih podatkov, ki jih je navajal, pa njegova identiteta še ni bila ugotovljena. Izhaja tudi, da je tožnik ilegalno prehajal meje več držav, zato je pravilna presoja o begosumnosti.
ZMZ člen 51, 51/1-4, 63, 63/1. ZPP člen 319, 320. ZUS-1 člen 64, 64/4, 76.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja zaradi izročitve tožnika tretji varni državi – razveljavitev sklepa med pritožbenim postopkom – učinek prvostopenjske sodbe – pravni interes tožene stranke za pritožbo
Razlogi za omejitev gibanja zaradi izročitve tožnika tretji varni državi morajo biti zanesljivi in ugotovljeni. Učinke ima le pravnomočna sodba.
ZMZ člen 2, 28, 52, 53. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite člen 15, 15-c.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - pogoji - resna škoda - notranja razselitev - Afganistan - redni postopek - resna in individualna grožnja za življenje
Glede na pridobljena poročila je pritrditi zaključkom, da so tožnikove navedbe neprepričljive in malo verjetne. Prav tako je utemeljen dvom v pristnost predloženih dokumentov. Zato je (in glede na ugotovljeno dejansko stanje) pravilen zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca.
Pravilna je tudi odločitev o neizpolnjevanju pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, ki temelji na neizkazani grozeči resni škodi oziroma individualni grožnji. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.