Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 20/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati. Rok se je iztekel (šest dni) po tem, ko je njegovo pritožbo prejelo Vrhovno sodišče, zato je navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.
Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - ekonomski razlog - sklicevanje na sodno prakso - zavrnitev pritožbe
Nezmožnost preživljanja zaradi slabih gospodarskih razmer pa ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj taka škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja, temveč jo mora povzročiti tretja oseba. Če je nezmožnost preživljanja prosilca v izvorni državi posledica slabih gospodarskih razmer, s katerimi se ne sooča samo prosilec in niso posledica ravnanj tretje osebe, usmerjenih proti prosilcu, temveč je tem razmeram izpostavljeno tudi preostalo prebivalstvo, take škode ni mogoče upoštevati pri podeljevanju statusa mednarodne zaščite.
Zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na prakso SEU in ESČP pa po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - prekoračitev roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v roku iz prvega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški.
Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. URS člen 22. ZPP člen 226, 226/3, 287, 287/2.
Predložitvena dolžnost stranke iz prvega odstavka 226. člena ZPP ni absolutna, zato bi moralo sodišče prve stopnje bodisi (1) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in listine priskrbeti, (2) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in navesti razloge, zakaj bi lahko pritožnik sam dosegel, da bi se mu te listine (pravočasno) izročile ali pokazale, ali pa (3) dokazni predlog zavrniti na podlagi enega izmed drugih upravičenih razlogov (ker je nesubstanciran, prepozen, neprimeren ali pravno nepomemben).
Med državo članico, ki predloži zahtevo za sprejem, in tisto, ki jo sprejme, mora obstajati soglasje ne le o vprašanju, katera izmed njiju je odgovorna za obravnavanje prosilčeve prošnje, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III oziroma na kateri temelji sprejetje zahteve za sprejem s strani druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa je omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. V nasprotnem primeru - torej ko bi v upravnem aktu bila navedena ena pravna podlaga, pristanek odgovorne države članice pa bi zaradi okoliščin primera temeljil na drugi, bi bila ta prosilčeva pravica izničena. Pravilna uporaba določb Uredbe Dublin III zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - konkretne okoliščine - pooblaščenec
Vrhovno sodišče sicer lahko sprejme, da pritožniku kot prosilcu za azil na Hrvaškem ni bilo všeč, ker se je dolgočasil in ker naj bi bili prostori azilnega doma umazani, vendar pa to še ne utemeljuje zaključka, da bi zatrjevani bivanjski pogoji, če bi jim bil v primeru predaje ponovno izpostavljen, zanj lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2, 84/6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/2, 8/3, 8/3-e, 9, 9/5.
omejitev gibanja prosilcu za azil - kršitev hišnega reda - pretep - alkohol - sorazmernost ukrepa - možnost uporabe manj prisilnih ukrepov - trajanje ukrepa - kršitve postopka izdaje upravnega akta - dostop do zagovornika - zavrnitev pritožbe
Odvzem prostosti (zgolj) zaradi kršitve javnega reda in miru oziroma Uredbe o hišnem redu Azilnega doma ni nesorazmeren. Pridržanje iz razloga zaščite javnega reda namreč predvideva že člen 8(3)(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) po katerem lahko države članice prosilca pridržijo, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Tega pa v nasprotju s pritožnikovim prepričanjem ni mogoče presojati zgolj na način, da pristojni organ najprej dejansko odredi manj prisilni ukrep in nato ex post ugotavlja, ali je zadosten, ampak je presojo učinkovitosti mogoče opraviti tudi ex ante, upoštevaje vse ustrezne okoliščine posameznega primera.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - brez svoje krivde - istospolna usmerjenost - trditveno breme - zavrnitev pritožbe
Prosilec ima dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev svoje prošnje, vključno z informacijami o tem, ali je bil oziroma bi lahko bil podvržen preganjanju ali izpostavljen resni škodi. Če posamezno osebno okoliščino razkrije v kasnejših fazah (ali celo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka po pravnomočnem zaključku postopka s prošnjo za mednarodno zaščito), je razumno pričakovati, da bo podal prepričljive razloge, zakaj takšne okoliščine ni navedel že prej. Te dolžnosti prosilcev veljajo tudi v zvezi s prošnjami, v katerih se prosilci sklicujejo na svojo spolno usmerjenost, vendar ob upoštevanju določenih omejitev, ki jih je sprejelo Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 2. 12. 2014 v združenih zadevah A, B, C proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, št. od C-148/13 do C-150/13.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - zavrnitev pritožbe - ponavljanje tožbenih navedb
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
URS člen 125. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/2, 59/2-1, 73, 73/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - ugotavljanje dejanskega stanja - sojenje na seji - glavna obravnava - procesne pravice - tožena stranka - pravica do pritožbe - ugoditev pritožbi
Pritožba države zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je dovoljena in tudi ne krši načela enakovrednosti. Upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti namreč ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU.
Upoštevati je treba, da v postopku pred sodiščem stranka ni samo tožnik, ampak tudi država kot toženka. Zato ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih prav tako zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se pritožnica s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). V nobeni od določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ZUS-1 pa ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 10, 10/2. ZMZ-1 člen 28, 28-2, 52, 52-1, 52-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - resna škoda - preganjanje prosilca v izvorni državi - informacije o izvorni državi - subjektivni element - zavrnitev pritožbe
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito ni bila zavrnjena iz razloga, ker bi upravni organ ali sodišče prve stopnje ugotovila, da ni Berber. Zato je pravno zgrešeno pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 10. člena Direktive 2011/95/EU4 (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 1, 4, 19, 19/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/1,3, 3-4, 5. ZMZ-1 člen 49.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - določitev roka za zapustitev države - enoten postopek - načelo nevračanja - zdravstveno stanje prosilca - zdravljenje - utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo - presoja vseh okoliščin - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava - delna ugoditev pritožbi
Ob presoji prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ v enotnem postopku izvede odločanje v dveh upravnih zadevah, to je o statusu mednarodne zaščite in o vrnitvi nezakonito prebivajočega tujca. Tako odločanje ima za posledico, da je osebi v enem upravnem aktu poleg negativne odločitve o statusu mednarodne zaščite, zaradi katere ji ni več dovoljeno ostati v državi, naložena še obveznost odhoda iz Republike Slovenije v postavljenem roku ter ukrep odstranitve in prepoved vstopa, če ne bi tako ravnala.
Odločitev o vrnitvi pa mora biti sprejeta ob strogem spoštovanju zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ( v nadaljevanju Direktiva 2008/115/ES), ki državam članicam pri izvajanju te direktive nalaga, da ustrezno upoštevajo (a) največje koristi otroka, (b) družinsko življenje, (c) zdravstveno stanje državljana tretje države, in spoštujejo načelo nevračanja. Z navedenim členom je državi članici naloženo, da v vseh fazah postopka vračanja spoštuje načelo nevračanja. Zaradi navedenega ni mogoče sprejeti odločbe o vrnitvi, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, v primeru vrnitve v tretjo državo izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine v povezavi z njenima členoma 1 in 19(2). Za tega državljana ne more biti izdana odločba o vrnitvi v to državo, dokler taka nevarnost traja, niti v tem času ne more biti odstranjen.Pri tem je pomembno, da se položaj subsidiarne mednarodne zaščite zaradi resne škode, ki jo pomeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje v izvorni državi, nanaša le na težko bolnega prosilca, ki bi bil tej škodi v izvorni državi lahko izpostavljen, ker mu je bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena, ne pa zaradi splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi.
ZMZ-1 ne določa vsebinskih pogojev za izdajo odločbe o vrnitvi, ki bi že v tej fazi zagotavljali spoštovanje zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES, niti njihovo upoštevanje ne izhaja iz Zakona o tujcih. Državljan tretje države se zato lahko sklicuje na navedeno določbo direktive, upravni organ in sodišče pa sta jo dolžna uporabiti, saj je navedeni člen dovolj natančen in brezpogojen, da se šteje, da ima neposredni učinek.
Okoliščine, pomembne za spoštovanje načela nevračanja, mora torej organ upoštevati že pri odločanju o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito in izdaji odločbe o vrnitvi in ne šele naknadno na podlagi možnosti osebe, da zaprosi za podaljšanje roka za prostovoljni odhod ali da predlaga odložitev odstranitve.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - resna škoda - zavrnitev pritožbe
Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da mora tveganje, da bo pritožnik v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilca za azil - nevarnost za javni red - sorazmernost - zavrnitev pritožbe
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ponavljanje tožbenih navedb - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - zavrnitev pritožbe
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZPP člen 319, 319/1. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - obseg presoje - pravnomočnost - res iudicata - pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Načelo pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) obsega tudi dejansko stanje oziroma dejansko podlago sodbe, kot to izhaja iz sodne prakse, in sicer da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Glede (časovnega) obsega relevantnega dejanskega stanja so zato pritožbeni ugovori, da naj se pri presoji ponovne prošnje upošteva tudi tisto, kar je bilo predmet presoje prve prošnje, neutemeljeni.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - vpogled v spis - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - zavrnitev pritožbe
Za pravico do sodnega varstva je namreč pomembno, da ga je bil pritožnik deležen po vsebini, saj je Upravno sodišče njegovo tožbo (kot tudi navedbe v pripravljalnih vlogah) meritorno obravnavalo in o njej odločilo z izpodbijano sodbo in sklepom. S tem pa je pritožnik dosegel tudi tisto, kar je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, to je instančno obravnavanje upravne odločbe toženke.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - neverodostojne izjave prosilca - dokazna ocena - pritožba tožene stranke - informacije o izvorni državi - sporno dejansko stanje - sojenje na seji - glavna obravnava - ugoditev pritožbi
Informacije o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka. Pri tem pa ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se toženka s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). Tako v nobeni od določb ZPP in ZUS-1 ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
Na seji se lahko nadzor sodišča prve stopnje nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Uredba o hišnem redu azilnega doma (2021) člen 10, 11.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - kršitev hišnega reda - nevarnost za javni red - prosta presoja dokazov - dokazna ocena - grožnje - nekonkretizirani pritožbeni razlogi - zavrnitev pritožbe
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.
Pritožnik Upravnemu sodišču niti ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zgolj pritožnikovo drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njegova drugačna dokazna ocena verodostojnosti njegovih izjav pa sama po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji Upravnega sodišča glede ugotovljene pritožnikove neverodostojnosti.