omejitev gibanja - ugotavljanje istovetnosti - sum zavajanja in zlorabe postopka - test sorazmernosti - begosumnost
Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče do tožbenih ugovorov opredelilo, saj je presodilo, da je tožena stranka dovolj obrazložila, da brez tega ukrepa identitete ni mogoče ugotoviti oziroma da bo brez tega ukrepa toženi stranki onemogočeno meritorno odločiti o njegovi prošnji, saj bi v primeru pobega postopek morala ustaviti. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo tudi, zakaj pritrjuje stališču tožene stranke, da bi tožnik pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno ter se strinjalo z razlogi, zakaj ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma ni učinkovit.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1015477
ZMZ člen 51, 59. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 28. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11.
pridržanje - predaja odgovorni državi članici EU - uporaba Uredbe Dublin III
Vrhovno sodišče poudarja, da se pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III kot navedeno odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ. Določbe ZMZ so v tovrstni zadevi uporabljive kot izvedbene določbe navedenega ukrepa pridržanja, torej predvsem v povezavi z vodenjem postopka, izdajo ustreznih aktov in postopkov sodnega varstva (51. člen v povezavi z 59. členom ZMZ).
Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III je pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca.
Ne da bi se Vrhovno sodišče moralo opredeliti, ali je mogoče za konkretizacijo pojma „nevarnosti pobega“ uporabiti določbe ZMZ, ob presoji obravnavane zadeve ugotavlja, da je opredelitev tega pojma izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja. Ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet utile) je zato presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015512
URS člen 19, 32. ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/1-2, 55, 55-6. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - milejši ukrep - začasna odredba - izvrševanje omejitve gibanja v azilnem domu
Nepravilno je stališče, da omejitev gibanja vedno pomeni odvzem prostosti. Gre za dva povsem različna ukrepa, kar izhaja že iz Ustave RS, ki v 19. členu določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek). Omejitev svobode gibanja pa je predmet obravnave v 32. členu URS in se sme omejiti z zakonom pod tam navedenimi pogoji (drugi odstavek). Res pa je, da lahko omejitev gibanja glede na okoliščine izvajanja preraste v omejitev osebne svobode.
Tožnik v upravnem sporu s predlogom za izdajo začasne odredbe ne bo uspešen, tudi če bo izkazal težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala bodisi z izvršitvijo akta (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) bodisi brez začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje (tretji odstavek), če bi začasna odredba nesorazmerno posegla v javno korist.
ZMZ člen 45, 46, 54, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 14, 15, 16.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - osebni razgovor - zahteve osebnega razgovora - načelo primarnosti
Sedaj veljavna Procesna direktiva II opustitev osebnega razgovora v 14. členu dopušča le, kadar lahko organ prošnji za mednarodno zaščito ugodi ali kadar je prosilec nezmožen za osebni razgovor ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati. To velja tudi za pospešeni postopek, saj morajo biti tudi v tem postopku zagotovljena temeljna načela in jamstva iz II. poglavja Procesne direktive II (osmi odstavek 31. člena), med katerimi je tudi 14. člen, ki določa obveznost osebnega razgovora.
Po presoji Vrhovnega sodišča se sicer razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne izključujeta. Tudi ob izpolnjevanju formularja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito bi v okviru 32. točke „izjava prosilca o razlogih, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji“ (na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi) lahko bilo zadoščeno zahtevam osebnega razgovora, če bi bil ta seveda tako podan, če bi prosilcu bilo omogočeno, ne samo, da je seznanjen s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave, pač pa tudi, da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli.
mednarodna zaščita - dejanje preganjanja - spor med družinama - varna pot - nove informacije o stanju v državi - nedopustne novote
Vrhovno sodišče se strinja z oceno tožene stranke, ki ji pritrjuje v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, da tožnikove navedbe, četudi se v celoti vzamejo za resnične, ne pomenijo dejanj preganjanja, kot jih opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ.
Prav tako je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, s katero je pritrdilo toženi stranki, da tudi niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj tožnik ni dokazoval, da obstaja razlog, da bi bil ob vrnitvi soočen s tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve, niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi.
O dejanjih preganjanja v smislu 26. člena ZMZ je mogoče govoriti neodvisno od okoliščine, ali je prosilec nasilje prijavil policiji. Tudi če ga ni, bo zahtevo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga pred njim lahko zaščiti že izvorna država in zato ni potrebe, da to stori druga.
Postavitev izvedenca, ki bi potrdil tožnikove navedbe o posilstvu, ni potrebna, saj ne iz razlogov izpodbijane sodbe niti odločbe ne izhaja, da sodišče ali upravni organ tožniku o tem dejanju (vključno s tem, da je bil izbran za žrtev napada prav zaradi spolne usmerjenosti) nista verjela.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015462
ZUS-1 člen 73, 73/3, 74, 74/1, 75, 75/1, 75/3. ZPP člen 333, 339, 344, 350, 350/2. ZMZ člen 21, 43, 47, 45, 45/3, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 14, 15, 16.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - obveznost osebnega razgovora - neposredni in posredni učinek direktive - neobrazloženost
Navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin prosilca. Zato ustreznosti vprašanj ni mogoče ocenjevati brez upoštevanja okoliščin, ki jih je prosilec sam navedel kot razlog za mednarodno zaščito.
ZMZ člen 51, 59. ZTuj-2 člen 68, 68/1. Uredba Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 člen 28, 28/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 2, 2-n, 51, 51/1, 53.
V konkretnem primeru ne gre zgolj za omejitev gibanja, ker tožnik ni imel nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo identiteto, pač pa tudi na podlagi ocene njegove begosumnosti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, kar ni sporno, da je tožnik že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito in sicer večkrat v Italiji, večkrat v Švici in enkrat Avstriji, ni pa počakal na zaključek postopka v zvezi njegovo prošnjo.
Veljavna pravna ureditev na področju izvrševanja postopkov glede obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito v povezavi z Uredbo Dublin III, na katero se je tudi oprla tožena stranka pri svoji odločitvi, dopušča tudi izrekanja ukrepov, ki pomenijo tudi odvzem prostosti prosilca. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi Uredbe Dublin III, je tudi pridržanje, ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz določb Uredbe Dublin III kot tudi Recepcijske direktive.
Pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III se kot navedeno izvaja na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ. Določbe ZMZ so v tovrstni zadevi uporabljive kot izvedbene določbe ukrepa pridržanja, torej predvsem v povezavi z vodenjem postopka, izdajo ustreznih aktov in postopkov sodnega varstva (51. v povezavi z 59. členom ZMZ).
Ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost tožnikovega pobega (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko 2. člena in 28. členom Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je države zapustil pred koncem postopkov, zato je dejansko stanje zadeve, ki utemeljuje begosumnost prosilca, mogoče ugotoviti na podlagi že izvedenih dokazov in skladno z dokazno oceno, ki jo je opravilo tudi sodišče prve stopnje glede relevantnih dejstev.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015396
ZMZ člen 2, 2/2, 2/3, 21, 21/1, 23, 28, 36, 36/1, 40, 40/1, 43, 43/1, 54, 55, 55/1-1, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-5. ZUS-1 člen 75, 75/2. ZPP člen 339, 339/2-15.
mednarodna zaščita - odločanje v pospešenem postopku - ekonomski razlogi - zdravstveni razlogi - vojna v delu izvorne države - mladoletni prosilec - načelo otrokove največje koristi - bistvena kršitev določb upravnega spora - protispisnost.
Prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti v pospešenem postopku ne le na podlagi prosilčeve izjave in dokazov (prva do četrta alineja 23. člena), ampak tudi na podlagi dokazov, podatkov, s katerimi razpolaga upravni organ, in splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena).
Iz prošnje ni razvidno, da bi tožnica kot razlog za zapustitev Ukrajine navedla vojno ali to, da jo okolica dojema kot pripadnico banderovcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z zapisanim v prošnji, je torej protispisna, in pomeni kršitev določb upravnega spora iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1.
Prosilec za mednarodno zaščito mora razloge, zaradi katerih pričakuje to zaščito, navesti v prošnji. V tožbi se zato ne more sklicevati na to, da je razloge navedel že v svoji izjavi v predhodnem postopku, in s tem utemeljevati nezakonitosti odločanja v pospešenem postopku.
Ker tožnika v prošnji nista navedla, da sta Ukrajino zapustila zaradi vojne, sporno pa ni niti, da prihajata iz predela, kjer ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, jima očitno ne grozi resna škoda iz tretje alineje 28. člena ZMZ v smislu resne in individualne grožnje za njuno življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
Načelo otrokovih največjih koristi samo po sebi ne izključuje vodenja pospešenega postopka in zavrnitve prošnje mladoletnega prosilca v takem postopku.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015473
ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-1, 75/1-2, 76. ZPP člen 339. ZMZ člen 7, 21, 54, 55/1, 55/1-4.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - pravica do izjave - lažno predstavljanje razlogov za mednarodno zaščito - očitno neutemeljena prošnja
Uradna oseba mora stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nejasnosti oziroma nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah. Šele če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015430
ZUS-1 člen 76. ZMZ člen 46, 54, 55, 55/1-3, 55/1-4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 14. Direktiva sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen člen 12.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - osebni razgovor - obveznost osebnega razgovora v pospešenem postopku - sprememba Direktive 2013/32/EU - strožja merila glede obveznosti osebnega razgovora po sedaj veljavni direktivi - izjemni primeri opustitve osebnega razgovora - posledice poteka roka za prenos direktive v slovenski pravni red - načelo primarnosti - razlaga določb ZMZ v duhu direktive - kršitev pravil postopka tožene stranke
Ob ugotovitvi, da tožena stranka s tožnikom osebnega razgovora ni opravila (kar med strankama ni sporno, zato sodišče ni presojalo, ali bi bilo del postopka podajanja prošnje mogoče opredeliti kot osebni razgovor), je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženka kršila pravila postopka.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015424
ZUS-1 člen 52, 75, 75/1-1, 75/1-2, 75/1-3. ZMZ člen 55, 55/1-2, 55/1-3, 75, 75/1-2, 75/1-1, 75/3.
mednarodna zaščita - razlogi resnega preganjanja - razlogi resne škode - (ne)konkretizirano sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča - kršitve določb postopka izdaje upravnega akta - kršitve pravil postopka v upravnem sporu - tožbene novote - uporaba pravil o prekluziji - dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - rok iz tretjega odstavka 75. člena ZMZ kot instrukcijski rok
Glede pritožnikovega zatrjevanja kršitev pravil postopka v upravnem sporu s strani sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) je iz pritožbe mogoče razbrati očitek, da naj bi neutemeljeno uporabilo pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot, ki naj jih ne bi bil navajal noben predpis in po mnenju pritožnika niso vsebovane niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku niti v ZMZ. To stališče pritožnika je zmotno, saj je sodišče zavrnilo navajanje nedopustnih tožbenih novot na podlagi 52. člena ZUS-1, ki ga je citiralo tudi v sodbi.
Prek določitve roka iz tretjega odstavka 75. člena ZMZ kot instrukcijskega roka želi zakonodajalec usmerjati delo Vrhovnega sodišča, vendar položaj Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave) terja, da se določitve takih rokov v različnih zakonih razumejo zgolj kot poudarek potrebi po hitrem reševanju določenih zadev in zaradi tega niso absolutni(2). Zato je Vrhovno sodišče glede na svojo funkcijo v sodnem sistemu, ki je ob varovanju pravnega položaja strank tudi v usmerjanje sodne prakse, dolžno navedeno določitev roka v tretjem odstavku 75. člena ZMZ razlagati ustavnoskladno in torej tako, da ne posega v njegovo ustavno funkcijo in v pravice drugih strank, ki so vložile pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem. Tovrstni roki Vrhovnega sodišča ne smejo ovirati pri tem, da svoje zmogljivosti nameni reševanju tudi (različnih) drugih sporov, ki jih je glede na njihov siceršnji pomen in zagotavljanje ustavnih pravic drugih strank do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave) ter enakega varstva pravic v postopkih (22. člen Ustave) dolžno učinkovito reševati. Če bi namreč Vrhovno sodišče štelo, da ga navedeni rok pri odločanju zavezuje in mu posledično onemogoča ustrezno izvajanje njegove funkcije, bi zaradi njegove neustavnosti moralo vložiti zahtevo za presojo skladnosti te določbe ZMZ z Ustavo pred Ustavnim sodiščem in predlagati njeno razveljavitev.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015429
ZMZ člen 52, 52/2, 53, 53/1, 68. ZUS-1 člen 76. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - razumevanje 68. člena ZMZ - drug varen kraj - notranja zaščita - notranje razseljene osebe - splošne okoliščine v delu države - osebne okoliščine prosilca - test razumnosti - merilo varnosti - ekonomska in socialna eksistenca - obseg 3. člena EKČP - zmogljivost zbirnih centrov - bivanjski pogoji - individualne značilnosti prosilca - humanitarni problem v Ukrajini - ocena realne zmožnosti preživetja - možnost nastanitve - standardi po sodni praksi ESČP
Stališče tožnic, da je treba oceniti, ali bi lahko na območju premestitve živeli relativno normalno življenje, brez nepotrebnih stisk na področju selitve, je treba v okviru standarda razumnosti razlagati tako, da je treba v okviru tega standarda ugotoviti, ali jim je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo posamezniki dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči države, lokalnih oblasti ali UNHCR, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa to izključuje nevarnost, da bi se bil prosilec primoran izseliti v drug del države, kjer pa mu grozi preganjanje oziroma resna škoda. Kot možna se šteje tudi celo razselitev v begunsko taborišče, če je pri tem prosilcu zagotovljen (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin.
mednarodna zaščita - podaljšanje subsidiarne zaščite - nova (dodatna) okoliščina - razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča - začetek učinkovanja ustavne odločbe - objava v Uradnem listu - deklaratoren značaj - pravne posledice razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča
V obravnavanem primeru je bila izpodbijana sodba izdana 28. 10. 2015, odločba Ustavnega sodišča pa je bila objavljena v Uradnem listu RS 3. 11. 2015, in je torej začela učinkovati 4. 11. 2015. Res je torej, da je bila izpodbijana sodba izdana pred objavo odločbe Ustavnega sodišča.
Čeprav se je prvostopenjsko sodišče „preuranjeno“ sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča, pa to po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj bi v novem postopku sodišče prve stopnje tako ali tako moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča.
Tožena stranka izhaja iz predpostavke, da je tožnica v prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite navajala iste razloge (razen seveda mladoletnosti), kar pa ne drži. V sami prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite (ki je samo formular, v katerega se vpišejo osebni podatki prosilca, brez navedbe razlogov za podaljšanje) ni tožnica navedla ničesar, iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 2. 2013 pa izhaja, da je v okviru razlogov za podaljšanje zaščite navedla tudi, da „kot Romkinja na Kosovo ne spada“. To pa je tista nova dodatna relevantna navedba oziroma okoliščina, ki utemeljuje izdajo sodbe, kot jo je v obravnavanem primeru izdalo prvostopenjsko sodišče.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015400
ZMZ člen 30, 45, 45/1, 75. ZUS-1 člen 22, 22/1, 52. ZPP člen 238, 263. ZUP člen 188.
mednarodna zaščita - glavna obravnava - izvajanje dokazov - zaslišanje - ločeno obravnavanje (razdružitev) tožb (tožbenih zahtevkov) prosilcev
ZUS-1 nima posebnih določb o izvajanju dokazov oziroma dokazovanju ter s tem zaslišanju prič oziroma strank, zato se glede teh vprašanj primerno uporabljajo določbe ZPP.
V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pri uporabi določb ZPP v zvezi z ZUS-1 v postopkih po ZMZ treba upoštevati tudi specifiko postopkov po ZMZ. V teh postopkih so namreč izjave strank (prosilcev), dane na zapisnik pri toženi stranki ali pred sodiščem na glavni obravnavi, pogosto edini dokaz.
Prav zato izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb ZPP oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi navedeno presojo verodostojnosti še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal.
Tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke (tudi ali še posebej v postopkih mednarodne zaščite), ki o določenih osebnih okoliščinah (npr. spolna usmerjenost, zlorabe, verska pripadnost) v navzočnosti drugih oseb (npr. staršev) ne bi želela izpovedati, čeprav bi si s tem poslabšala procesni položaj, torej vpliva na procesni položaj tožnikov (prosilcev za mednarodno zaščito).
Taka izvedba glavne obravnave vpliva tudi na procesni položaj tožene stranke, saj ji je bistveno oteženo soočanje izjav strank (kot prič) in s tem možnost dokazovanja njihove (ne)resničnosti.
V zadevah, v katerih je izjava stranke (prosilca za mednarodno zaščito) pogosto edini dokaz, sodišče ne bi smelo (nekritično) obravnavati tožb (vseh) tožnikov (tudi če gre za družino) združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita – pridržanje za namen predaje - omejitev gibanja na prostore azilnega doma – begosumnost – evropski azilni sistem - razmere v odgovorni državi članici
Le če obstaja resna nevarnost, da v posamezni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil), predaja prosilca v takšno državo ni v skladu z določbami Uredbe Dublin III.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 17/1, 17/2.
mednarodna zaščita – zavrnitev prošnje v pospešenem postopku - diskrecijska klavzula iz Uredbe Dublin III
Iz 17. člena Uredbe Dublin III ne izhaja, da je mogoče diskrecijsko klavzulo uporabiti le, če to članica EU naredi iz humanitarnih razlogov in sočutja, saj to iz navedenega člena ne izhaja niti izrecno niti smiselno. Humanitarni razlogi, na katere se tožnik sklicuje, so relevantni namreč le v primeru morebitne združitve prosilca s sorodniki, kot to določa drugi odstavek 17. člena Uredbe Dublin III.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pridržanje za namen predaje- znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila
Za tožnikovo pridržanje je podan zakoniti razlog iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, to je, da obstaja znatna nevarnost da bo tožnik, če ne bo njegovo gibanje omejeno, iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici na podlagi Dublinske uredbe III. Na tožnikovo begosumnost tudi po presoji Vrhovnega sodišča z veliko mero verjetnosti kažejo njegova dejanja v dosedanjih postopkih, ki so ugotovljena v izpodbijanih sklepu in sodbi ter jim tožnik niti ne ugovarja, in sicer da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi že v drugih državah, da ni počakal na rešitev prošnje, da je izrecno navedel, da ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji in je zanjo zaprosil šele, ko je bil prijet, saj si želi v Italijo in ne želi nazaj na Madžarsko, meje med državami pa je prehajal na nelegalen način.
Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da npr. nedovoljeno prehajanje državnih mej, zapustitev države še pred koncem odločitve v postopku in vlaganje prošenj, kaže na begosumnost ali celo zlorabljanje sistema mednarodne zaščite.
ZMZ člen 51, 51/4. Uredba (EU) št.604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11.
omejitev gibanja - predaja odgovorni državi članice - nevarnost samovoljne zapustitve ozemlja RS
Glede na podatke upravnega in sodnega spisa in glede na obrazložitev tožene stranke in sodišča prve stopnje je tožnikova begosumnost nedvomno podana. Zato je za tožnikovo pridržanje podan zakoniti razlog iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, to je, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, to je konkretno Nemčiji, kot to izhaja iz odgovora tožene stranke na tožnikovo tožbo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1015883
ZMZ člen 3, 3-7, 40. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2/1-c, 19, 19/3, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/1, 28, 28/2, 28/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 9/2, 10. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 63, 63/1, 80, 80/3-3.
mednarodna zaščita – pridržanje za namen predaje – odvzem prostosti - begosumnost oziroma nevarnost pobega – nezakonit vstop v državo in prehajanje mej med različnimi državami - dokazna ocena tožne stranke glede begosumnosti (ni pavšalna in nezakonita) – odločanje o ukrepu za pridržanje na podlagi razpoložljivih podatkov – sprememba odgovorne države po izreku ukrepa – sorazmernost ukrepa pridržanja
Po presoji Vrhovnega sodišča v okviru standarda znatne nevarnosti pobega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da Uredba Dublin III pojma begosumnost ni podrobneje uredila in da bi glede na drugi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu tudi ta nedoločni pojem kazalo podrobneje urediti v nacionalnem pravu. Do ureditve tega vprašanja v ZMZ je kot pripomoček treba uporabiti določbe 68. člena Zakona o tujcih, ki primeroma navaja okoliščine, ki kažejo na nevarnosti pobega. Pri opredelitvi pravnega standarda begosumnosti oziroma znatne nevarnosti pobega se upošteva, odvisno od vsakega posameznega primera, cela vrsta različnih okoliščin, ki lahko posamezno ali pa vse skupaj v posameznem primeru kažejo na večjo ali manjšo stopnjo begosumnosti oziroma stopnjo nevarnosti pobega.