UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015856
ZUS-1 člen 20, 20/1, 30, 30/1, 36, 36/1-6, 40, 40/1, 75, 75/2, 77. ZMZ-1 člen 67. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/2.
mednarodna zaščita - pravni interes - meje tožbenega predloga
Tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravi akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.
Če sodišče izpodbijani upravni akt presoja brez upoštevanja tožbenih navedb, dejansko presoja nekaj, česa tožnik ni zahteval, ne presoja pa tistega, kar je zahteval.
Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožniku kršila pravico do izjave glede tistega dela odločitve toženke, ki ni sporen, je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen pritožbeni očitek, da je z izpodbijano sodbo odločilo izven meja tožbenega predloga, o tožbenem predlogu, kot ga je tožnik opredelil v tožbi, pa sploh ni odločalo.
Po ZMZ-1 sta status subsidiarne zaščite in status begunca dve obliki ene pravice do mednarodne zaščite. Zato je v primeru, ko tožnik izpodbija odločbo o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite, treba ugotoviti, ali ta status tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca, oziroma, v čem bi bil glede na določbe ZMZ-1 ali drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti oseb z mednarodno zaščito, njegov pravni položaj z vidika pravic in koristi, ki jih ima na podlagi priznanega statusa ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca.
mednarodna zaščita - priznan status subsidiarne oblike zaščite - preganjanje - resna škoda - glavna obravnava - odločanje na seji - izrek odločbe o priznanju statusa
Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost posameznika.
ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.
Sodišče je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Hkrati pa je svojo odločitev oprlo na dokaz, ki je bil izveden na prejšnji glavni obravnavi (pred drugim senatom), v zvezi s katero so bile ugotovljene kršitve. Zato je njegova obrazložitev notranje kontradiktorna.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015958
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1-a, 29, 29/1, 29/2, 29/3. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za izvršitev predaje
Predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena v šestih mesecih od potrditve zahteve za sprejem, se lahko odloži na podlagi vloženega pravnega sredstva.
Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.
ZMZ člen 2, 2/2, 2/3, 7, 7/1, 26, 27, 28, 34. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in S veta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 23. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/2.
mednarodna zaščita - status begunca - priznan status subsidiarne oblike zaščite - strah pred preganjanjem - izrek odločbe o priznanju statusa
Pritožnica utemeljenega strahu pred preganjanem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Tako ni navedla nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki bi jih dejansko sama imela zaradi svoje vere ali narodnosti, navajala je splošna dejstva, tudi ni navedla nobenih osebnih okoliščin, s katerimi bi prošnjo individualno utemeljila (s svojimi konkretnimi težavami), ampak je navajala na splošno težave, ki jih imajo pripadniki njene narodnosti oziroma vere, ki so posledica vojnih razmer.
V zvezi z okoliščinami, ki jih pritožnica zatrjuje in so posledica vojne v izvorni državi, pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da so zadostna podlaga za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ta je bil pritožnici tudi priznan.
V izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, se odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015840
ZMZ-1 člen 50, 50/2-2, 89. ZUS-1 člen 36, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma – pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Če prosilci za mednarodno zaščito po izdaji zavrnilne odločbe o prošnji za to zaščito samovoljno zapustijo azilni dom in se vanj ne vrnejo v treh dneh, ne izkazujejo pravnega interesa za upravni spor zoper omenjeno odločbo.
ZMZ člen 2, 2/2, 2/3, 7, 7/1, 26, 28, 34. ZUS-1 člen 75, 75/3. Direktiva 2013/32 / EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/2.
mednarodna zaščita - priznan status - subsidiarna oblika zaščite - preganjanje - glavna obravnava - odločanje na seji - izrek odločbe o priznanju statusa
Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo pred spremenjenim senatom, vendar je odločalo na seji, in torej ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi v ponovljenem postopku izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na izjave, ki jih je tožnica dala na obravnavi (pred drugim senatom). To velja predvsem, ker je bila ravno zaradi načina oprave glavne obravnave v obravnavani zadevi ugotovljena kršitev, zaradi katere je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo.
Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, temveč mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti.
ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015841
ZUP člen 130, 132. ZMZ člen 2, 2/3, 3, 3-15, 28, 30, 42, 42/1.
mednarodna zaščita - postopek pred upravnim organom - združitev zadev - strah pred preganjanjem - istospolna usmerjenost
Če organ združi dve zadevi v en postopek, to ne pomeni, da je lahko oziroma je možna za obe zadevi le ena (enaka) odločitev. Od združitve zadev (ki bi se sicer ločeno obravnavale) v en postopek, ki je fakultativna in ne obvezna, je treba namreč ločiti enotno obravnavanje zadev, kadar so stranke po zakonu ali po naravi pravnega razmerja v takšni skupnosti, da je mogoče o njihovi pravici oziroma obveznosti odločiti samo enako. Tudi 132. člen ZUP jasno določa, da tudi če se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno.
Zakon veže priznanje mednarodne zaščite na preganjanje oziroma resno škodo, ki preti prosilcu v državi njegovega državljanstva oziroma njegovi izvorni državi. Tožnik je državljan Srbije, kar izkazuje z biometričnim potnim listom, predložil pa je tudi potrdilo o srbskem državljanstvu, nikoli pa ni uveljavljal preganjanja oziroma resne škode v svoji državi, katere državljan je, torej v Srbiji.
Tožnik ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. To tudi ne izhaja iz informacij o položaju istospolno usmerjenih oseb v Srbiji, zato ni bilo podlage za priznanje mednarodne zaščite.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1015853
ZUS-1 člen 32. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 18, 26, 27, 29. ZPP člen 351.
predaja odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - postopki po Uredbi Dublin III - potek roka za predajo - izdaja začasne odredbe - materialno procesno vodstvo
V okviru uporabe drugega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je okoliščina petmesečnega bivanja pomembna le v zvezi s časom pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito.
Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu se mora ob primerni uporabi Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zagotoviti materialno procesno vodstvo skladno z drugim odstavkom 351. člena ZPP, ki pomeni tudi izraz temeljnih procesnih jamstev.
V roku iz 29. člena Uredbe Dublin III mora biti predaja prosilca ali druge osebe tudi dejansko opravljena, kar jasno izhaja iz besedila drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Navedeni materialni rok pa je prekluziven in se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo ter navedeni rok zamudila, torej na Republiko Slovenijo. Prav tako je vprašanje pravočasnosti iz navedene določbe uredbe mogoče uveljavljati s pravnim sredstvom, saj je povezano z vprašanjem pravilnosti uporabe navedene uredbe in kriterijev, ki so v njej navedeni (27. člen Uredbe Dublin).
Izpodbijani sklep v svojem izreku ne vsebuje nobene časovne omejitve predaje tožnika Republiki Italiji, ki bi bila skladna z 29. členom Uredbe Dublin III. Res je sicer, da je to vsebovano v obrazložitvi sklepa, vendar pa obrazložitev ne ustvarja pravnih učinkov v razmerju do tožnika. Ker se v upravnem sporu izpodbija izrek sklepa, ki je ustvaril učinke v razmerju do tožnika, pa je mogoče ugotoviti, da le-ta zaradi navedene pomanjkljivosti ter dejstva, da je navedeni rok že potekel, posega v pravni položaj tožnika in ni skladen z Uredbo Dublin III, saj vzpostavlja učinek, ki presega navedeno časovno omejitev iz 29. člena te uredbe.
Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).
Uredba EU, št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tuje države ali oseba brez državljanstva člen 12. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3, 3/2. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - Uredba Dublin III - predaja odgovorni državi članici - Republika Italija - sistemske pomanjkljivosti - tožbene novote
Azilni postopek in pogoji za sprejem prosilcev imajo namreč več vidikov, med katerimi so lahko tudi vidiki, ki se nanašajo na bolj ali manj ustrezen način zagotavljanja namestitve ter pravne in finančne pomoči prosilcem. Z vidika drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III pa so pravno odločilne le take pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s prosilcem za mednarodno zaščito. To pomeni, da se v postopku odločanja po Uredbi Dublin III ne presoja vsaka primernost in ustreznost azilnih postopkov posamezne države članice.
Tudi iz 3. člena EKČP (prepoved mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja) po stališču ESČP ne izhaja zahteva, da bi bilo vprašanje izročitve samo po sebi odvisno od vprašanja primernosti nastanitvenih možnosti. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015961
ZMZ-1 člen 9, 9/4-3 , 27, 27/1-5, 28, 28-2, 71, 71/1. ZUS-1 člen 22, 22/1, 64, 64/4, 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - politično prepričanje kot razlog preganjanja - status subsidiarne zaščite - nejasnost v razlogih sodbe - prosilec za mednarodno zaščito kot upravičena oseba za odgovor na pritožbo
Če sodišče meni, da je bilo preteklo preganjanje povezano z zakonsko predvidenim razlogom preganjanja, potem je upravni organ v ponovljenem postopku na to stališče vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in je nelogično napotilo, naj toženka ponovno presodi, ali ravnanje subjektov preganjanja temelji na enem od razlogov iz 27. člena ZMZ-1.
Vrhovno sodišče ne upošteva odgovora na pritožbo, ki sta ga prosilca za mednarodno zaščito vložila sama in ne preko strokovnega pooblaščenca (svetovalca za begunce ali osebe s PDI) saj njune okoliščine ne dajejo razumne podlage za sklepanje o kakršnikoli možnosti, da bi sama imela opravljen zahtevani pravniški državni izpit.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZMZ člen 74, 74/5. ZMZ-1 člen 125, 128.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - začasna odredba
Za primere, ko je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, se za postopke sodnega varstva po izrecni določbi 125. člena ZMZ-1 uporabljata določbi 74. in 75. člena prej veljavnega ZMZ. Na podlagi petega odstavka 74. člena ZMZ pa je zoper sodbe upravnega sodišča dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, ki jo je pritožnik tudi vložil in je predmet postopka v zadevi I Up 309/2016, do odločitve o njej pa upravni spor ni pravnomočno končan. Zato je odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, ki lahko učinkuje do pravnomočnosti odločbe sodišča, napačna.
UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015831
ZMZ člen 21, 21/3, 44a, 44a/1, 75, 75/1. ZUS-1 člen 59, 59/3-2, 75, 75/2. ZPP člen 243. URS člen 22. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16, 46, 46/2, 46/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4. Listina EU o temeljnih pravicah člen 47.
mednarodna zaščita - oprava glavne obravnave - ugotavljanje starosti prosilca - postavitev izvedenca - razlika med nedokazanostjo izjav in nekonsistentnostjo izjav - pravica do izjave - učinkovito pravno sredstvo v primeru priznanega statusa subsidiarne zaščite
Sodišče prve stopnje je presojalo vpliv tožnikovega zdravstvenega stanja na zmožnost sodelovanja v postopku oziroma njegovega vpliva na zmožnosti podajanja skladnih izjav, pri tem pa se oprlo na vsebino medicinskih izvidov in jih samo tolmačilo. Na ta način se je spustilo v ugotavljanje okoliščin, za katere ni strokovno usposobljeno oziroma zanje nima potrebnega strokovnega znanja. Na vprašanja, kako se izražajo težave zaradi tuberkuloznega meningitisa, kako dolgotrajne so in ali so bile prisotne tudi pri tožniku, ki je začel bolezen zdraviti na Švedskem aprila 2015, bi moral odgovoriti izvedenec ustrezne medicinske stroke.
Nedokazanost prosilčevih izjav ne pomeni njihove nekonsistentnosti. Prosilec, ki s svojimi dokazi ni uspel, zato od upravnega organa ne more zahtevati ravnanja v smislu 16. člena Direktive 2013/32/EU (Procesne direktive II). Omenjena določba se namreč omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja.
Prosilčeve procesne pravice (v tem okviru tudi pravica do izjave) niso vsebina sodelovalne dolžnosti države iz določbe 4. člena Kvalifikacijske direktive II.
Drugi odstavek 46. člena Procesne direktive II pove le, da ima oseba s priznano subsidiarno zaščito pravico vložiti pravno sredstvo zoper zavrnitev prošnje za status begunca. Nanaša se torej na pravno sredstvo zoper odločitev pristojnega organa, ne pa na oblikovanje izreka njegove odločbe, niti na standarde bivanja prosilcev z nepravnomočno priznano mednarodno zaščito (v smislu pravic in koristi, ki jih je tožnik pridobil z vročitvijo odpravljene odločbe) v primerih, ko je postopek ponovljen zaradi ugotavljanja statusa begunca.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1015891
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2, 80. ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1, 352. ZUS-1 člen 22, 22/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 41, 41/11.
mednarodna zaščita – samovoljna zapustitev azilnega doma pred odločitvijo o pritožbi – izguba pravnega interesa za pritožbo – implicitni umik pravnega sredstva - zavrženje pritožbe
Tožniki očitno nimajo namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili ter s tem kršili svoje obveznosti po ZMZ-1. Zato je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo tožnikov zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015898
ZUS-1 člen 34, 34/2.
mednarodna zaščita – umik tožbe pred pravnomočnostjo odločbe – razveljavitev sodbe prve stopnje – ustavitev postopka
V obravnavanem primeru so tožniki tožbo umaknili pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, torej pred pravnomočnostjo s tožbo izpodbijane odločbe. Glede na umik tožbe pred pravnomočnostjo odločbe je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
Tožniki so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili. S to zapustitvijo azilnega doma so s konkludentnim ravnanjem pokazali, da nimajo interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki so jo izpodbijali s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njihove pravice, ki so jih uveljavljali v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. S to zapustitvijo azilnega doma je s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 51-1, 74/5. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 33, 33/2-(a), 35, 35/2-(b).
mednarodna zaščita - nedopustna prošnja za mednarodno zaščito - dovoljenost pritožbe - posredni ali neposredni učinek direktive
Prošnja za mednarodno zaščito je nedopustna, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica Evropske Unije. Drugačno stališče bi namreč privedlo do tega, da bi bilo treba tudi v primerih, ko je prosilcu mednarodna zaščita že priznana v eni izmed držav članic Evropske unije na podlagi pravil, ki temeljijo na skupni politiki azila in subsidarne zaščite ter enotnem statusu azila in subsidiarne zaščite (78. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), ponovno presojati, ali je ta isti prosilec upravičen do mednarodne zaščite, torej presojati upravičenost mednarodne zaščite do katere je že upravičen.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015387
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije – omejitev gibanja – pridržanje za namen predaje - splošno vprašanje - odstop od sodne prakse ni izkazan - zelo hude posledice niso izkazane - začasna odredba
Revident bi moral pojasniti, zakaj so vprašanja pomembna za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi, ter navesti, na kakšen način bi morala biti pravna pravila pravilno uporabljena. Vprašanja pa je navedel le na splošni in načelni ravni, kar za dovoljenost revizije ne zadošča.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015765
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3/II. ZUS-1 člen 52, 74, 74/1, 76.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba Dublin III - sistemske pomanjkljivosti - tožbene novote - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - nedovoljene pritožbene novote - uporaba drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III - poročilo o stanju v Republiki Hrvaški
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. I Up 369/2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.
Tako tožena stranka kot sodišče sta pojasnila tudi, da nevarnost takih sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja iz nobenega relevantnega poročila o stanju v Republiki Hrvaški. Zato jima ni mogoče očitati, da navedene pravno pomembne okoliščine iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III sploh ne bi upoštevala.
Izpodbijana odločitev torej ne temelji na stališču, da tožena stranka ni dolžna sama ugotavljati, ali bi bil pritožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen resnični nevarnosti takega ravnanja, temveč na ugotovitvi, da take sistemske pomanjkljivosti iz dokumentov ustreznih institucij ne izhajajo, tožnik pa z navedbami v postopku tudi ni izkazal nasprotno.
Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Uredbe Dublin III, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.
pritožba v upravnem sporu - dejansko stanje - obseg pritožbenega preizkusa
Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.