PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015987
URS člen 22, 25. ZUS-1 člen 52, 74, 75/1, ZMZ člen 21, 26.
mednarodna zaščita - status begunca - preganjanje zaradi istospolne usmerjenosti - zaščita izvorne države - presoja dejanskega stanja v pritožbenem postopku - tožbene novote - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - zdravstveno stanje prosilca
Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, da je sicer mogoče govoriti o dejanjih preganjanja v smislu 26. člena ZMZ neodvisno od okoliščine, ali je prosilec prijavil policiji zatrjevano nasilje ali ne. Tudi če ga ni, pa je tako zahtevo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga (seveda če ga) pred njim lahko zaščiti že izvorna država in torej ni potrebe, da bi to storila druga država. Glede tega je namreč relevantno vprašanje, ali so ga subjekti zaščite pripravljeni oziroma zmožni zaščititi.
Tožnik se v izvorni državi glede tega dejanja ni obrnil po pomoč na državne subjekte, kar pa seveda ne pomeni, da mu izvorna država (organi pregona) ni zmožna ali noče nuditi zaščite. V takih primerih je po presoji Vrhovnega sodišča na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.
Pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v obravnavani zadevi niti ni dopusten, saj se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.
Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi.
ZUP člen 9, 9/1. ZMZ člen 22, 22/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16.
mednarodna zaščita - pravica do izjave - celovita predstavitev prošnje za mednarodno zaščito - neskladnost v izjavah prosilca - neskladnost med izjavami in zbranim gradivom
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega poteka postopka pravilno zaključilo, da je pritožnica kršila tožnikovo pravico do izjave. Uporabila je njegove izjave iz odločb madžarskih organov, ne da bi ga izrecno seznanila z ugotovljenimi neskladji med izjavami v obeh postopkih. S tem mu ni dala možnosti, da pojasni ugotovljena odstopanja.
Napačno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral biti tožnik tudi izrecno opozorjen na neskladnosti med njegovimi izjavami in gradivom, ki ga je zbrala pritožnica. Iz odločbe z dne 14. 3. 2016 je razvidno, da so bile tožnikovim pooblaščencem posredovane vse zbrane splošne in specifične informacije, na katerih je pritožnica utemeljila svojo odločitev. Tožnik je na te informacije dal pripombe, do katerih se je pritožnica opredelila v odločbi. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnila svojo dolžnost seznanitve tožnika z zbranimi informacijami.
mednarodna zaščita - pritožbeni razlogi - zaslišanje stranke - presoja dejanskega stanja
Posledica neizvedbe glavne obravnave in odločanja sodišča prve stopnje na seji pa po izrecni zakonski določbi pomeni, da lahko sodišče prve stopnje odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1).
Ker je bilo sodišče prve stopnje vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka (60. člen ZUS-1), je utemeljitev njegovega pogleda na to za postopek nepotrebna, vendar pa sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj tovrstna obrazložitev na odločitev v predmetni zadevi ni vplivala.
ZMZ-1 člen 50, 50/2-2, 49, 49/6. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1, 352. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 41, 41/11.
mednarodna zaščita - pravni interes za pritožbo - samovoljna zapustitev azilnega doma - implicitni umik sredstva - skladnost ZMZ-1 z Direktivo 2013/32/EU
Tožnik očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj je samovoljno zapustil azilni dom ter se vanj ni vrnil. S tem je kršil svoje obveznosti po ZMZ-1. Pritožbo zoper izpodbijano sodbo je bilo zato treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljeno zavreči.
Sprejeta odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 74, 74/1, 76. ZMZ-1 člen 24, 25, 25/2, 26, 26/1.
mednarodna zaščita - status begunca - resna in individualna grožnja - razlog preganjanja - krvno maščevanje - korupcija v izvorni državi - notranja zaščita
Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana.
Pritožnik ni izkazal, da ima druga družina namen izvršiti krvno maščevanje nad njim. To že samo po sebi zadošča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Na drugačno stališče ne more vplivati niti sklicevanje na pravila Kanuna, saj ta pravila sama po sebi ne zadoščajo za ugotovitev, da pritožniku, v primeru vrnitve na Kosovo, grozi preganjanje (kar je pogoj za priznanje statusa begunca) ali resna škoda (kar je pogoj za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite) s strani te druge družine.
Zgolj nestrinjanje z ugotovitvijo, da iz informacij o pritožnikovi izvorni državi izhaja, da bi mu pristojni organi na Kosovem tudi v primeru preganjanja s strani druge družine, nudili zaščito, in da torej tudi iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, ne utemeljuje nobenega izmed pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1.
Uredba (EU) št 604/2013 Evropskega parlamenta in Sv eta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorn e za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 22, 22/6, 22/7, 27, 27/3, 29, 29/1, 29/2.
neobravnavanje prošnje zaradi predaje drugi državi članici - rok za predajo
V predpisanem roku pa mora biti ne le izdana odločitev pristojnega organa temveč mora biti predaja prosilca ali druge osebe tudi dejansko opravljena, kar jasno izhaja iz besedila drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Navedeni materialni rok pa je prekluziven in se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo ter navedeni rok zamudila, torej na Republiko Slovenijo.
Rok je torej potekel pred dnem vročitve izpodbijanega sklepa tožene stranke in pred vložitvijo predmetne tožbe v upravnem sporu. Rok je torej potekel še preden je bila izdana začasna odredba v upravnem sporu, zato se ne more podaljšati v čas po končni odločitvi v zadevi skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III in je s tega vidika utemeljitev sodišča prve stopnje napačna. Razlogi za tako zamudo, ki so na strani tožene stranke, v predmetni zadevi niso razvidni.
ZMZ člen 2, 2/3, 16, 28, 52, 52-2, 53, 53-1.. ZTuj-2 člen 72, 82, 82/2.. ZUP člen 9, 9/1.
mladoletni prosilci - vrnitev v varno tretjo državo, od koder je prosilec prišel - pogoji za priznanje subsidiarne zaščite - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave prosilca
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 sprejelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.
ZMZ člen 2, 2/3, 16, 16/1-1, 16/1-2, 28. ZTuj-2 člen 72, 82, 82/2. ZUP člen 9, 9/1.
mednarodna zaščita – subsidiarna zaščita – vračanje mladoletnika brez spremstva v izvorno državo – resna škoda pri potovanju v sicer varen domači kraj - varnostne razmere na poti - kršitve pravice do izjave (glede varnosti poti) – načelo največje otrokove koristi
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 zavzelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015856
ZUS-1 člen 20, 20/1, 30, 30/1, 36, 36/1-6, 40, 40/1, 75, 75/2, 77. ZMZ-1 člen 67. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/2.
mednarodna zaščita - pravni interes - meje tožbenega predloga
Tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravi akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.
Če sodišče izpodbijani upravni akt presoja brez upoštevanja tožbenih navedb, dejansko presoja nekaj, česa tožnik ni zahteval, ne presoja pa tistega, kar je zahteval.
Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožniku kršila pravico do izjave glede tistega dela odločitve toženke, ki ni sporen, je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen pritožbeni očitek, da je z izpodbijano sodbo odločilo izven meja tožbenega predloga, o tožbenem predlogu, kot ga je tožnik opredelil v tožbi, pa sploh ni odločalo.
Po ZMZ-1 sta status subsidiarne zaščite in status begunca dve obliki ene pravice do mednarodne zaščite. Zato je v primeru, ko tožnik izpodbija odločbo o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite, treba ugotoviti, ali ta status tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca, oziroma, v čem bi bil glede na določbe ZMZ-1 ali drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti oseb z mednarodno zaščito, njegov pravni položaj z vidika pravic in koristi, ki jih ima na podlagi priznanega statusa ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015958
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1-a, 29, 29/1, 29/2, 29/3. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za izvršitev predaje
Predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena v šestih mesecih od potrditve zahteve za sprejem, se lahko odloži na podlagi vloženega pravnega sredstva.
Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015865
ZUS-1 člen 32, 32/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 22, 22/6, 22/7, 26/1, 27, 27/3, 29, 29/1, 29/2.
predaja odgovorni državi članici - šestmesečni rok - sklep izdan po poteku šestmesečnega roka - prekluzivni rok - zahteva za izdajo začasne odredbe
Člen 29 Uredbe Dublin III je treba razlagati tako, da morata izpodbijani sklep in začasna odredba biti izdana v roku 6 mesecev po odobritvi zahteve. V tem roku mora biti ne le izdana odločitev pristojnega organa temveč mora biti predaja prosilca dejansko opravljena, kar jasno izhaja tudi iz besedila člena 29 Uredbe Dublin III. Države članice morajo namreč imeti na voljo šest mesecev, ki jih morajo popolnoma izkoristiti za določitev tehničnih podrobnosti izvedbe. Ker do predaje pritožnika v tem roku ni prišlo, izdaja izpodbijanega sklepa po tem roku ni več zakonita. Tudi v nadaljevanju izdana začasna odredba ne more imeti nobenega vpliva na drugačen tek pred tem pretečenega roka, saj rok 6 mesecev z njeno izdajo ne začne teči znova.
mednarodna zaščita - priznan status subsidiarne oblike zaščite - preganjanje - resna škoda - glavna obravnava - odločanje na seji - izrek odločbe o priznanju statusa
Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost posameznika.
ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.
Sodišče je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Hkrati pa je svojo odločitev oprlo na dokaz, ki je bil izveden na prejšnji glavni obravnavi (pred drugim senatom), v zvezi s katero so bile ugotovljene kršitve. Zato je njegova obrazložitev notranje kontradiktorna.
ZMZ člen 2, 2/2, 2/3, 7, 7/1, 26, 27, 28, 34. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in S veta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 23. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/2.
mednarodna zaščita - status begunca - priznan status subsidiarne oblike zaščite - strah pred preganjanjem - izrek odločbe o priznanju statusa
Pritožnica utemeljenega strahu pred preganjanem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Tako ni navedla nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki bi jih dejansko sama imela zaradi svoje vere ali narodnosti, navajala je splošna dejstva, tudi ni navedla nobenih osebnih okoliščin, s katerimi bi prošnjo individualno utemeljila (s svojimi konkretnimi težavami), ampak je navajala na splošno težave, ki jih imajo pripadniki njene narodnosti oziroma vere, ki so posledica vojnih razmer.
V zvezi z okoliščinami, ki jih pritožnica zatrjuje in so posledica vojne v izvorni državi, pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da so zadostna podlaga za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ta je bil pritožnici tudi priznan.
V izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, se odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015840
ZMZ-1 člen 50, 50/2-2, 89. ZUS-1 člen 36, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma – pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Če prosilci za mednarodno zaščito po izdaji zavrnilne odločbe o prošnji za to zaščito samovoljno zapustijo azilni dom in se vanj ne vrnejo v treh dneh, ne izkazujejo pravnega interesa za upravni spor zoper omenjeno odločbo.
ZMZ člen 2, 2/2, 2/3, 7, 7/1, 26, 28, 34. ZUS-1 člen 75, 75/3. Direktiva 2013/32 / EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/2.
mednarodna zaščita - priznan status - subsidiarna oblika zaščite - preganjanje - glavna obravnava - odločanje na seji - izrek odločbe o priznanju statusa
Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo pred spremenjenim senatom, vendar je odločalo na seji, in torej ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi v ponovljenem postopku izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na izjave, ki jih je tožnica dala na obravnavi (pred drugim senatom). To velja predvsem, ker je bila ravno zaradi načina oprave glavne obravnave v obravnavani zadevi ugotovljena kršitev, zaradi katere je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo.
Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, temveč mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti.
ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015841
ZUP člen 130, 132. ZMZ člen 2, 2/3, 3, 3-15, 28, 30, 42, 42/1.
mednarodna zaščita - postopek pred upravnim organom - združitev zadev - strah pred preganjanjem - istospolna usmerjenost
Če organ združi dve zadevi v en postopek, to ne pomeni, da je lahko oziroma je možna za obe zadevi le ena (enaka) odločitev. Od združitve zadev (ki bi se sicer ločeno obravnavale) v en postopek, ki je fakultativna in ne obvezna, je treba namreč ločiti enotno obravnavanje zadev, kadar so stranke po zakonu ali po naravi pravnega razmerja v takšni skupnosti, da je mogoče o njihovi pravici oziroma obveznosti odločiti samo enako. Tudi 132. člen ZUP jasno določa, da tudi če se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno.
Zakon veže priznanje mednarodne zaščite na preganjanje oziroma resno škodo, ki preti prosilcu v državi njegovega državljanstva oziroma njegovi izvorni državi. Tožnik je državljan Srbije, kar izkazuje z biometričnim potnim listom, predložil pa je tudi potrdilo o srbskem državljanstvu, nikoli pa ni uveljavljal preganjanja oziroma resne škode v svoji državi, katere državljan je, torej v Srbiji.
Tožnik ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. To tudi ne izhaja iz informacij o položaju istospolno usmerjenih oseb v Srbiji, zato ni bilo podlage za priznanje mednarodne zaščite.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1015853
ZUS-1 člen 32. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 18, 26, 27, 29. ZPP člen 351.
predaja odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - postopki po Uredbi Dublin III - potek roka za predajo - izdaja začasne odredbe - materialno procesno vodstvo
V okviru uporabe drugega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je okoliščina petmesečnega bivanja pomembna le v zvezi s časom pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito.
Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu se mora ob primerni uporabi Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zagotoviti materialno procesno vodstvo skladno z drugim odstavkom 351. člena ZPP, ki pomeni tudi izraz temeljnih procesnih jamstev.
V roku iz 29. člena Uredbe Dublin III mora biti predaja prosilca ali druge osebe tudi dejansko opravljena, kar jasno izhaja iz besedila drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Navedeni materialni rok pa je prekluziven in se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo ter navedeni rok zamudila, torej na Republiko Slovenijo. Prav tako je vprašanje pravočasnosti iz navedene določbe uredbe mogoče uveljavljati s pravnim sredstvom, saj je povezano z vprašanjem pravilnosti uporabe navedene uredbe in kriterijev, ki so v njej navedeni (27. člen Uredbe Dublin).
Izpodbijani sklep v svojem izreku ne vsebuje nobene časovne omejitve predaje tožnika Republiki Italiji, ki bi bila skladna z 29. členom Uredbe Dublin III. Res je sicer, da je to vsebovano v obrazložitvi sklepa, vendar pa obrazložitev ne ustvarja pravnih učinkov v razmerju do tožnika. Ker se v upravnem sporu izpodbija izrek sklepa, ki je ustvaril učinke v razmerju do tožnika, pa je mogoče ugotoviti, da le-ta zaradi navedene pomanjkljivosti ter dejstva, da je navedeni rok že potekel, posega v pravni položaj tožnika in ni skladen z Uredbo Dublin III, saj vzpostavlja učinek, ki presega navedeno časovno omejitev iz 29. člena te uredbe.
Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015961
ZMZ-1 člen 9, 9/4-3 , 27, 27/1-5, 28, 28-2, 71, 71/1. ZUS-1 člen 22, 22/1, 64, 64/4, 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - politično prepričanje kot razlog preganjanja - status subsidiarne zaščite - nejasnost v razlogih sodbe - prosilec za mednarodno zaščito kot upravičena oseba za odgovor na pritožbo
Če sodišče meni, da je bilo preteklo preganjanje povezano z zakonsko predvidenim razlogom preganjanja, potem je upravni organ v ponovljenem postopku na to stališče vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in je nelogično napotilo, naj toženka ponovno presodi, ali ravnanje subjektov preganjanja temelji na enem od razlogov iz 27. člena ZMZ-1.
Vrhovno sodišče ne upošteva odgovora na pritožbo, ki sta ga prosilca za mednarodno zaščito vložila sama in ne preko strokovnega pooblaščenca (svetovalca za begunce ali osebe s PDI) saj njune okoliščine ne dajejo razumne podlage za sklepanje o kakršnikoli možnosti, da bi sama imela opravljen zahtevani pravniški državni izpit.
Uredba EU, št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tuje države ali oseba brez državljanstva člen 12. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3, 3/2. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - Uredba Dublin III - predaja odgovorni državi članici - Republika Italija - sistemske pomanjkljivosti - tožbene novote
Azilni postopek in pogoji za sprejem prosilcev imajo namreč več vidikov, med katerimi so lahko tudi vidiki, ki se nanašajo na bolj ali manj ustrezen način zagotavljanja namestitve ter pravne in finančne pomoči prosilcem. Z vidika drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III pa so pravno odločilne le take pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s prosilcem za mednarodno zaščito. To pomeni, da se v postopku odločanja po Uredbi Dublin III ne presoja vsaka primernost in ustreznost azilnih postopkov posamezne države članice.
Tudi iz 3. člena EKČP (prepoved mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja) po stališču ESČP ne izhaja zahteva, da bi bilo vprašanje izročitve samo po sebi odvisno od vprašanja primernosti nastanitvenih možnosti. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZMZ člen 74, 74/5. ZMZ-1 člen 125, 128.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - začasna odredba
Za primere, ko je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, se za postopke sodnega varstva po izrecni določbi 125. člena ZMZ-1 uporabljata določbi 74. in 75. člena prej veljavnega ZMZ. Na podlagi petega odstavka 74. člena ZMZ pa je zoper sodbe upravnega sodišča dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, ki jo je pritožnik tudi vložil in je predmet postopka v zadevi I Up 309/2016, do odločitve o njej pa upravni spor ni pravnomočno končan. Zato je odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, ki lahko učinkuje do pravnomočnosti odločbe sodišča, napačna.