Toženka je ugotavljala tudi dejansko stanje, kot da so navedbe o službovanju v policiji resnične, ob tem pa presodila, da glede na okoliščine konkretnega primera, ki jih je izpostavil pritožnik, slednji ne potrebuje mednarodne zaščite.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00009279
ZUS-1 člen 59, 59/3, 59/3-2, 51, 51/2, 75, 75/4, 77. URS člen 22. ZUP člen 7, 9, 125, 125/1, 146, 164/3, 164/3-3, 237, 237/2, 237/2-3. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 26, 27, 28, 71, 71/2.
mednarodna zaščita - seznanitev stranke z uspehom dokaznega postopka
Če prosilec za mednarodno zaščito zahteva seznanitev glede uspeha dokazovanja, ga je tožena stranka dolžna seznaniti z dokazno oceno (z uspehom dokazovanja), saj mu to omogoča tudi eventuelno predložitev še drugih dokazov.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00008354
ZUS-1 člen 2, 32, 32/2, 32/3, 75, 75/1, 75/1-1, 78, 82, 82/1. URS člen 22. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - začasna odredba v upravnem sporu - pravnomočnost odločitve o glavni stvari - tožbeni predlog v upravnem sporu - predaja drugi državi članici - Uredba Dublin II - tožba v upravnem sporu
Iz ZUS-1 že na podlagi gramatikalne razlage očitno izhaja, da gre za začasen ukrep sodišča, ki je vezan na tek upravnega spora. Tako se začasno odredbo lahko izda samo, če je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, torej najprej s trenutkom začetka upravnega spora, in najkasneje do pravnomočne odločitve sodišča o sami tožbi. Razlaga ZUS-1, po kateri bi začasni ukrep sodišča, ki je namenjen varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora, lahko z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, je napačna.
Sodišče je v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta (2. člen ZUS-1) vezano na tožnikov predlog tudi glede izdaje začasne odredbe in je ne more izdati po uradni dolžnosti. Tožnik tako niti sam ni zahteval, da bi sodišče izdalo začasno odredbo prek meja tega upravnega spora, temveč le do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje o njegovi tožbi.
Za začasno urejanje razmerij ali za zadržanje upravnih aktov, ki niso predmet upravnega spora, ki je v teku, sodišče v upravnem sporu nima zakonskega pooblastila.
V zvezi z ugotavljanji konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.
S strani tožnika zatrjevana dejstva niso splošno znana zgolj na podlagi tega, da so bila objavljena v sredstvih javnega obveščanja in ob sklicevanju tožnika na spletne strani, na katerih se take objave nahajajo.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali sme upravno sodišče ob odločanju o tožbi zoper sklep o zavrženju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka šteti kot pravno neupoštevno pravnomočno odločbo, izdano v postopku mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 24, 25,28, 28-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 6.
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - diskriminacija Romov - mladoletni prosilci - ponovna prošnja za azil - resna škoda - utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo - varovanje otrokove koristi - pravica do zasebnega in družinskega življenja - dolgotrajnost postopka - odločanje v sporu polne jurisdikcije - presoja izpolnjevanja pogojev - stanje v izvorni državi - ugoditev pritožbi
Okoliščine, da je postopek ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite trajal 11 let, dejstvo, da nimajo doma in da so mladoletni otroci preživeli celo ali večino življenja v Sloveniji, tudi ob upoštevanju pravice do družinskega življenja, po presoji Vrhovnega sodišča same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo v sporu polne jurisdikcije, bi moralo opraviti natančno in celovito presojo, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za subisidiarno zaščito. Vendar iz izpodbijane sodbe ta presoja ni razvidna. Sodišče prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, ni ocenjevalo in presojalo navedb iz poročil o stanju na Kosovu in o položaju Romov v tej državi (po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenih poročil nikjer jasno ne izhaja, da zavrnjenim prosilcem – Romom v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda (iz razlogov, določenih v 28. členu ZMZ-1) s strani subjektov preganjanj, kot jih določata Kvalifikacijska direktiva in ZMZ-1) in (vsaj preuranjeno) zaključilo, da država vrnjenim osebam noče ali ni sposobna nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00008402
ZUS-1 člen 77. URS člen 23, 25, 62. ZMZ-1 člen 6, 672, 9, 9/6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 288, 288/3.
mednarodna zaščita - pravica do tolmača - doktrina acte clair - vprašanje za predhodno odločanje SEU
Prosilcu za mednarodno zaščito je treba za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00006990
ZUS-1 člen 71, 71/2, 75, 75/1. ZMZ-1 člen 21, 23, 23/1, 26, 27, 28.
mednarodna zaščita - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - upravni akt - sodba sodišča prve stopnje - dokazno breme
Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Upoštevaje navedeno, je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pa dejansko stanje, ki ga je ugotovila toženka v postopku izdaje upravnega akta.
Pričakovanje, ki ga izraža pritožba, da bo uradna oseba postavljala točno določena vprašanja, in da bo torej sama iskala opravičljive razloge za razhajanja v njegovi izpovedi, nima podlage v zahtevi, da je prosilec tisti, ki nosi breme skladnosti in verjetnosti svojih izjav. Zato bi moral pritožnik sam prevzeti nadaljnje pojasnjevanje lastnih izjav, ki so izpostavljene kot problematične, oziroma bi ga moral z ustreznimi vprašanji k temu vzpodbuditi na osebnem razgovoru navzoči svetovalec za begunce.
ZUP člen 165. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16. ZMZ-1 člen 21, 21/1, 21/2, 21/3, 37. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 4.
mednarodna zaščita - pravica do izjave - splošno znano dejstvo - neskladje izjav prosilcev
Tožena stranka zmotno meni, da je dolžnosti, da prosilca seznani z določeno okoliščino, razrešena zato, ker gre za splošno znano dejstvo. To, da je neko dejstvo splošno znano, namreč pomeni le, da ga ni treba posebej dokazovati (drugi odstavek 165. člena ZUP). Pravica do izjave pa je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00004150
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/1. ZPP člen 343, 343/4. ZUS-1 člen 64, 64/1-2, 64/1-3, 64/1-4.
mednarodna zaščita - umik prošnje za mednarodno zaščito - zavrženje pritožbe - pravni interes za pritožbo
Zaradi umika prošnje za priznanje mednarodne zaščite je v obravnavanem primeru prenehal tudi pravni interes tožene stranke za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na stanje zadeve, ko je njena odločba odpravljena s sodbo prvostopnega sodišča, tudi morebitna ugoditev njeni pritožbi ne bi vplivala na njen pravni položaj, saj je vloga prosilca za mednarodno zaščito, o kateri se v tej zadevi odloča, umaknjena. Pri tem Vrhovno sodišče pripominja, da umika ni mogoče preklicati. Tožena stranka, katere interes je v tem, da zakonito izvršuje svoje pristojnosti, torej zakonito odločanje, pa na vsebinsko stališče sodišča prve stopnje glede materialnega prava tudi ne bo vezana, s tem pa tudi ni več podan njen pravni interes za odločanje o njeni pritožbi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00003047
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno - denarno nadomestilo - nastanitev na zasebnem naslovu - mednarodna zaščita
Revidentka standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, zgolj z navedbo, "da gre tu očitno za pomembno pravno vprašanje, kar je razvidno iz utemeljitve te revizije", ni zadostila, zato revizije na obravnavani podlagi ni mogoče dovoliti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00004071
ZMZ-1 člen 17, 17/2, 71, 71/2.
mednarodna zaščita - mladoletnik - postavitev izvedenca - izvedba glavne obravnave - prosilčeva starost - polnoletnik - osebni razgovor
Prvostopenjsko sodišče je bilo s tem, ko je na podlagi vsebine tožnikovih izjav v postopku presodilo, da obstaja dvom v njegovo starost, dolžno ravnati v skladu drugim odstavkom 71. člena ZMZ-1 in izvesti glavno obravnavo.
Uporaba 17. člena ZMZ-1, upoštevaje jezikovno razlago, pride v poštev šele tedaj, ko obstaja dvom v starost mladoletnika brez spremstva. Ker pa je toženka ugotovila, da ni dvoma o tožnikovi polnoletnosti, ob takšnem ugotovljenem dejanskem stanju ni bila dolžna postaviti izvedenca za oceno tožnikove starosti. Toženka utemeljeno opozarja, da bi lahko sodišče prve stopnje samo postavilo izvedenca, če je ocenilo, da dvom obstaja. Vrhovno sodišče pa zgolj pripominja, da v skladu z upravnosodno prakso tudi v takem primeru postavitev izvedenca ni obligatorna, saj gre zgolj za možnost in ne obvezen način ugotavljanja mladoletnikove starosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 13, 13/1, 17.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 - migrantski tok - organizacija prehoda meje s strani organov države članice zaradi tranzita v drugo državo članico - sistemske pomanjkljivosti - nezakonit prehod zunanje meje - predaja odgovorni državi članici - vprašanje za predhodno odločanje SEU - prekinitev postopka do odločitve SEU
Toleriranje prečkanja prve države članice državljanu tretje države, ne da bi ta oseba izpolnjevala pogoje, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici za vstop v to državo, ne pomeni zakonitega prečkanja meje te prve države članice. Niti okoliščina, da je do prečkanja meje prišlo v položaju, ki ga je zaznamoval prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli pridobiti mednarodno zaščito, ne more vplivati na razlago ali uporabo prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.
Dovolitev vstopa državljana tretje države v državo članico EU tudi s sklicevanjem na humanitarne razloge, ne more vplivati na presojo nezakonitosti prehoda meje kot elementa za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po merilu iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 7, 7/2, 13, 13/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predhodno odločanje SEU - prekinitev postopka do odločitve SEU - nezakonit vstop v državo članico EU - humanitarni razlogi - nezakonito prečkanje meje države članice eu
Prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III je treba razlagati tako, "da je treba šteti, da je državljan tretje države - čigar vstop so organi prve države članice, ki so bili soočeni s prihodom izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli prečkati to državo članico, da bi v drugi državi članici vložili prošnjo za mednarodno zaščito, tolerirali, ne da bi izpolnjeval pogoje za vstop, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici - "nezakonito prečkal" mejo navedene prve države članice v smislu te določbe."
Pojem "nezakonit prehod meje" iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III zajema tudi položaj, v katerem država članica na svoje ozemlje sprejme državljane države, ki ni članica EU, s sklicevanjem na humanitarne razloge, če te osebe ne izpolnjujejo pogojev za vstop, ki načeloma veljajo za državljane teh držav.
Država članica na podlagi drugega stavka prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III ne more biti več odgovorna, če je na dan, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, rok dvanajstih mesecev po nezakonitem prehodu te meje že iztekel.
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
Ker pritožnik v tožbi ni obrazložil, zakaj teh dejstev ni navajal v predhodnem postopku (do izdaje odločbe z dne 6. 3. 2017), je sodišče ravnalo pravilno, ko jih pri odločanju ni upoštevalo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00005094
ZUS-1 člen 21, 51, 51/2, 52, 59, 60, 74, 74/1, 74/2, 75, 75/1-1, 75/3, 77. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 27. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - informacije o izvorni državi - pravica do izjave - odločanje na glavni obravnavi - kršitev pravil postopka - dejansko stanje - dejanja preganjanja - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - dejanska in trditvena podlaga - pritožba tožene stranke
Neizvedba glavne obravnave pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano dejansko stanje, ki ga je ugotovil upravni organ.
Zaradi dvoma v pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovila pritožnica, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo.
Če v posameznem primeru ni razlogov za preganjanje, katerih nevarnost mora biti individualno in konkretno izkazana, je logično, da ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu in lastnosti dejanj preganjanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 7, 7/2, 13, 13/1, 22, 22/3, 22/5, 27, 27/1, 27/3, 29, 29/2. Uredba sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 19. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 14. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 680/2014 z dne 16. aprila 2014 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta točka 7.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - vprašanje za predhodno odločanje SEU - nezakonito prečkanje državne meje - nadaljevanje prekinjenega postopka - humanitarni razlogi - sistemske pomanjkljivosti
Za "nezakonito prečkanje" meje gre tudi, če je bilo to prečkanje tolerirano ali dovoljeno v nasprotju z veljavnimi pravili, ali pa je bilo dovoljeno s sklicevanjem na humanitarne razloge in v nasprotju s pogoji za vstop, ki načeloma veljajo za državljane tretjih držav. Niti okoliščina, da je do prečkanja meje prišlo v položaju, ki ga je zaznamoval prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli pridobiti mednarodno zaščito, ne more vplivati na razlago ali uporabo prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.
Država članica na podlagi drugega stavka prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III ne more biti več odgovorna, če je na dan, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, rok dvanajstih mesecev po nezakonitem prehodu te meje že iztekel.
Drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III je treba razlagati tako, da vložitev pravnega sredstva pomeni, da začne rok šestih mesecev za predajo odgovorni državi članici teči šele po sprejetju pravnomočne odločbe o tem pravnem sredstvu (tudi če se je sodišče odločilo na SEU nasloviti predlog za sprejetje predhodne odločbe), če ima pravno sredstvo odložilni učinek v skladu s tretjim odstavkom 27. člena iste uredbe.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - splošna verodostojnost prosilca - notranja razselitev
Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec tako izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1.1 Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1.
Ugotovitev tožnikove splošne (ne)verodostojnosti je torej (le) podlaga za dokazno oceno pritožnikovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite oziroma, povedano z drugimi besedami, s presojo (ne)verodostojnosti tožnikovih izjav je (lahko) opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.
Zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoča zgolj zaradi neizkazanosti okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Že naslov tega člena pove, da gre za okoliščine utemeljevanja prošnje, nobena od teh okoliščin pa sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00001796
ZUS-1 člen 31, 31/1, 36, 36/1-6, 59, 59/2-1, 65, 65/1, 75, 75/2, 77. ZMZ-1 člen 20, 20/1.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - status begunca - pravni interes - pravovarstveni interes - spor polne jurisdikcije
Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo.
V primeru, ko tožnik izpodbija odločbo o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite, je treba ugotoviti, ali ta status tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca, oziroma v čem bi bil njegov pravni položaj z vidika pravic in koristi, ki jih ima na podlagi priznanega statusa, ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca.
ZMZ-1 člen 29, 29/1, 29/2. ZUP člen 9. ZTuj-2 člen 72. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 8.
mednarodna zaščita - notranja zaščita - kršitev načela zaslišanja stranke - načelo nevračanja - odstranitev tujca iz države
Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji.
Če država meni, da prosilec sploh ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in da je iz tega razloga treba prošnjo zavrniti, se tudi ne bo postavilo vprašanje notranje zaščite kot nadomestka mednarodne zaščite. V takem primeru se bodo pogoji glede tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije oziroma možnosti njegovega vračanja v drugo državo presojali v okviru določb ZTuj-2 ob upoštevanju načela nevračanja iz 72. člena tega zakona.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00003031
ZMZ člen 21, 21/3. ZUS-1 člen 74.
mednarodna zaščita - neskladne izjave - splošna neverodostojnost - razlogi preganjanja - politična stranka - prevajanje zapisnika - psihično stanje prosilca za azil - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Ker zaradi nasprotujočih izjav na več bistvenih mestih svoje izpovedbe glede članstva v stranki UDP in preganjanja zaradi političnega prepričanja ni uspel izkazati, je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost.
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da se je ugotovila le splošna neverodostojnost pritožnika, ampak je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi neskladnost konkretnih izjav, ki jih ni ustrezno pojasnil.
Kljub časovni oddaljenosti je utemeljeno pričakovati, da bo prosilec o bistvenih in najpomembnejših okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in s katerimi utemeljuje prošnjo, izpovedal bistveno enako (npr. glede aktivnosti v stranki UDP, obdobja aretacij, časa zapustitve izvorne države). Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel pritožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična.
Nesposobnosti za zaslišanje ni zatrjeval do konca glavne obravnave, zato tega ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, njegovo slabo zdravstveno stanje pa ni bilo ugotovljeno niti na zadnji glavni obravnavi. Sklicevanje na psihično stanje prosilca mora biti izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi, prav tako pa za dvom v psihično sposobnost pritožnika ne zadošča zgolj pooblaščenkina laična ocena.