Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 6. ZMZ-1 člen 24, 27, 28, 49, 49/1, 52, 52/1, 61.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - resna škoda - revščina - varna izvorna država - seznanitev - dolžnost posredovanja podatkov - trditveno breme stranke - zdravstveno stanje prosilca - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene
Instistut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročile tretje osebe, in torej ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Pritožnik ni zatrjeval, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje pomembno z vidika pravno upoštevnih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, njegova morebitna bolezen (astma) pa sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto, ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost.
Upravni organ, ob seznanitvi prosilca z uporabo koncepta varne izvorne države, prosilca ni dolžan soočiti z informacijami o njegovi izvorni državi, ki so bile podlaga za uvrstitev države med varne izvorne države. Prosilec mora namreč navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država ni varna zanj, in ne, da ni varna na splošno. Ta možnost pa je zagotovljena že s seznanitvijo prosilca z uporabo koncepta varne izvorne države. S takšno seznanitvijo pred izdajo odločbe je zagotovljeno spoštovanje načela zaslišanja stranke, s tem pa prosilcu zagotovljena možnost, da domnevo varne izvorne države izpodbije.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. 3/2, 18, 18/1, 18/1-b,29, 29/3,.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - policijsko nasilje - načelo o nevračanju - status prosilca
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri slednjem gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.
Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je sicer del skupnega evropskega azilnega sistema, vendar bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavane kot prosilec za mednarodno zaščito, zato bi bile za ugotavljanja obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavo že vloženih prošenj, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 28, 28-2, 49, 49/1, 52, 52/1, 61.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - neizkazana resna škoda - varna izvorna država - zavrnitev prošnje
Pritožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja in družinskih težav v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 75, 75/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - opredelitev do navedb strank
Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z načelom nevračanja, je očitno neutemeljen, vsebinsko pa iz pritožbe ni vidnih argumentov, zaradi katerih bi bila navedena presoja napačno opravljena.
Preizkus stališč sodišča prve stopnje glede opustitve izvedbe glavne obravnave v pritožbenem postopku po uradni dolžnosti ni predviden.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1, 18, 18/1, 18/1-b. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - pritožba tožene stranke - predaja odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - azilni postopek - policijski postopek - ločenost postopkov - ravnanje policije - ilegalno prehajanje meje - ugoditev pritožbi - sprememba sodbe
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Glede slednjega gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Pri tem je bistvenega pomena to, kako ravnajo organi te države članice z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Tožnik v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Ob tem je treba posebej poudariti, da navedeno ne posega v stališče, da so tudi procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, vendar to stališče za primer, kot je obravnavani, ni uporabljivo. Tožniku so bila namreč ta jamstva zagotovljena s tem, ko je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila je s tem vzpostavljen položaj v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika – prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo dolžna tudi obravnavati.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - učinkovito sodno varstvo
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - neizkazana resna škoda - zavrnitev prošnje - zavrnitev pritožbe
Revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela, kot jih v konkretnem primeru zatrjuje pritožnik, niso dejstva, pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi moral pritožnik zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki je imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov.
Tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 6, 6-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - prošnja za azil - namera - odgovorna država za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrnitev pritožbe
Status prosilca za mednarodno zaščito je pritožnik pridobil že s samo vložitvijo namere, kljub temu, da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem še ni vložil, ampak jo je vložil šele v Republiki Sloveniji, zato ima v Republiki Hrvaški položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na prečkanje hrvaško – bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji, zato, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih državah v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale pritožnikovo vrnitev na Hrvaško.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00066905
ZMZ-1 člen 64, 65. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-3, 75, 75/1, 75/1-2. ZPP člen 226, 286b,.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna zahteva - zavrženje zahteve - presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta - zavrnitev nadzorstvene pritožbe
V pritožbenem postopku sta lahko predmet presoje samo izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje in z njo s tem povezano postopanje tega sodišča, zato je na pritožniku, da opredeli, katero kršitev ZUS-1 je bilo v tem postopku mogoče očitati sodišču prve stopnje (npr. da bi bila nezakonito zavrnjena izvedba kakšnega predlaganega dokaza v upravnem sporu).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZUS-1 člen 76, 80, 80/1, 80/3, 80/3-3. ZPP člen 350.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi - potek roka - časovna omejenost - ugoditev pritožbi - sprememba izpodbijane sodbe - odpravljen izpodbijani akt - pravilna uporaba materialnega prava - navedbe po roku za pritožbo
Izrek sklepa tožene stranke o predaji pritožnika odgovorni državi, ki ga pritožnik izpodbija v upravnem sporu, ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva ali dokazi - ponovna prošnja za azil iz enakih razlogov kot prva - zavrnitev pritožbe
Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1).
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za azil - ekonomski razlogi prosilca za azil - zavrnitev pritožbe
Pritožnik v pritožbi zgolj delno ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni bilo dela in da obstaja tveganje, da bo zaradi nezmožnosti živeti dostojno življenje, soočen z resničnim, osebnim in predvidljivim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa, kot že navedeno, njegovim razlogom po vsebini ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.
ZMZ-1 člen 28, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - zavrnitev prošnje
Pritožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 28, 49, 49/1, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2. ZUS-1 člen 20.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - nove dejstva in novi dokazi - izjava stranke - zavrnitev prošnje
Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Pritožnik takih dejavnikov ni zatrjeval.
Ker pritožnik pred vročitvijo odločbe ni bil seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države in je bil zato prikrajšan za pravico do izjave, mu je sodišče prve stopnje omogočilo, da se o uporabi koncepta varne izvorne države izjavi na glavni obravnavi. Pritožnikova izjava, s katero po presoji sodišča prve stopnje pritožnik na glavni obravnavi ni navajal razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1), torej ni nov nedopusten dokaz v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, kot to zmotno uveljavlja pritožba.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna država - utemeljevanje prošnje za azil - izjava prosilca
Izjava prosilca v prošnji je tista, ki opredeljuje okvir odločanja upravnega organa, pri čemer je dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite, da prošnjo obravnavajo objektivno in nepristransko, prosilec pa je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Po prvem odstavku 37. člena ZMZ-1 uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito, vendar pa to ne pomeni, da je dolžnost upravnega organa iskanje razlogov, ki bi utemeljevali pritožnikovo prošnjo. Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je torej, da prosilcu omogoči, da predstavi vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 17, 17/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - izpodbojnost domnev
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
V primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, morajo pristojni organi in sodišča tudi v postopkih po Uredbi Dublin III presoditi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja. Pri tem pa ni mogoče postaviti ločnice med postopkom, ki se odvija v zvezi z vloženo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in postopkom po vloženi prošnji za mednarodno zaščito, saj je ravnanje policistov v postopku v zvezi z izraženo namero za vložitev prošnje smiselno neposredno vezano na azilni postopek.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2-c, 6.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti - dokazna ocena - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Nesporno je tudi, da je pritožnik po samovoljni zapustitvi azilnega doma v Zagrebu vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena4 dolžna tudi obravnavati.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS00066420
ZMZ-1 člen 89, 89/1. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost za javni red - ocena listinskih dokazov - zavrnitev pritožbe
Za listino kot dokazno sredstvo je 84, 84/1bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva. Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena
Pritožnik ne trdi, da uradni zaznamki toženke in poročila njene varnostne službe niso vsebovali informacij, ki jih je bilo mogoče uporabiti za namen dokazovanja. Prav tako ne pojasni, zakaj bi v obravnavani zadevi posamično listino šele navedba in podpis osebe vzpostavilo kot dokaz v predhodno razloženem pomenu. Poleg tega se je zaslišanju konkretnih zaposlenih v azilnem domu odrekel s svojim nasprotovanjem dokaznemu predlogu toženke. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče izpodbijani sklep potrdilo brez dokazov.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 35. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-2, 63, 63/1, 63/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznan status begunca - država prvega azila - posebne okoliščine - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - nestrinjanje z dokazno oceno
Koncept države prvega azila se uporabi, ko je prosilcu že podeljen status begunca v drugi državi ali zadostna zaščita, vključno z načelom nevračanja, razen če so izkazane posebne okoliščine. Prosilec lahko izpodbija uporabo tega koncepta države prvega azila s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine.