ZMZ-1 člen 28, 52, 52-1, 52-2, 61, 61/3, 62, 62/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - zavrnitev pritožbe
Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je pritožnik navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in novi dokazi - zavrnitev zahteve
Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.
ZMZ-1 člen 65, 65/1, 65/2, 65/4,. ZUS-1 člen 52, 80, 80/3, 80/3-3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - presoja tožbene novote - pogoji za uvedbo ponovnega postopka - ugotavljanje okoliščin - po uradni dolžnosti
Tožnik, ki je šele v tožbi podal navedbe, ki naj bi pomembno povečale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, s tem ni navedel novih dejstev, ki bi se nanašale na upoštevano dejansko stanje iz sklepa toženke, torej novot v smislu 52. člena ZUS-1, ampak okoliščine, ki vzpostavljajo podlago za vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti na podlagi drugega razloga preganjanja.
Sodni nadzor v upravnem sporu je namenjen preverjanju pravilnosti in zakonitosti sklepa iz 65. člena ZMZ-1 upoštevaje dejstva, navedena v okviru postavljenega zahtevka stranke (v tem primeru tožnika), na katerih tak sklep temelji. Posledično je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je tožnik skladno s 64. in 65. členom ZMZ-1 (šele) v postopku pred sodiščem upravičen navesti novo okoliščino za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki naj bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar je materialni pogoj za dopustitev vložitve ponovne prošnje na podlagi vloženega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (drugi odstavek 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1).
Navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 7, 7/1, 7/2, 12, 13, 17,. Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb člen 1, 2, 3, 5. ZZZRO člen 10.
V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Upoštevaje ta vrstni red meril je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v pritožnikovem primeru pravilno uporabljeno merilo države izdajateljice veljavnega vizuma (Nemčija), ne pa merilo vstopa na ozemlje države članice (Republika Slovenija).
Pri mednarodni zaščiti na eni strani in začasni zaščiti gre za različna statusa zaščite in za različne vsebinske pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati za pridobitev enega ali drugega položaja. Tako Direktiva 2001/55/ES,2 predpisuje najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v matično državo (1. člen), pri čemer je začasna zaščita izredni postopek, ki tem osebam zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito, zlasti če obstaja tudi tveganje, da azilni sistem ne bo zmožen obdelati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih oseb, ki prosijo za zaščito (2. člen, točka a). Direktiva tudi določa, da začasna zaščita ne prejudicira priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji (3. člen) in da se obstoj množičnega prihoda razseljenih oseb ugotovi s sklepom Sveta (5. člen).
Pri uveljavljanju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka niso upoštevne vsakršne pomanjkljivosti, ampak morajo biti te sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Diskrecijska klavzula iz 17. člena Uredbe Dublin III je pravica države, ne pa pravica prosilca, ki lahko zahteva njeno uporabo,
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - zavrnitev prošnje
Prosilec je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.Tudi v primeru, če bi izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (iz njegove izpovedi sicer izhaja, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje, mesečno je nekaj malega tudi prihranil), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/11, 52/1-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - zaščita pred preganjanjem - prijavna dolžnost
Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je prosilec za mednarodno zaščito navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost zaščite, in tudi, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnitev očitno neutemeljene prošnje - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - varna izvorna država
Zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi za prosilca nezadovoljive ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Pavšalnega sklicevanja na publikacijo ni mogoče šteti za navedbe stranke, ki bi bile zadosti vsebinsko konkretizirane, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti. Zgolj abstraktna razprava o tam predstavljeni sodni praksi navedenih sodišč in pogledi avtorja v zvezi z njo pa tudi sicer ne morejo biti del pritožbene presoje.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/q, 40, 40/2, 40/3. ZMZ-1 člen 12, 19, 19/3, 64, 64/1, 64/3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - procesna sposobnost prosilca - nova dejstva in dokazi - dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Okoliščine pritožnikovega zdravstvenega stanja, tudi če bi bile izkazane, niso okoliščine, ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, zato niti dejstvo hospitalizacije niti zatrjevano stopnjevanje psihotičnih stanj ne utemeljujeta verjetnega obstoja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih ZMZ-1 opredeljuje v 20. členu.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00065278
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1F. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 12, 12/2, 12/2-a, 12/2-b, 12/2-c, 17, 17/1, 17/1-a, 17/1-b, 17/1-c, 17/1-d, 17/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 23, 23/1. ZMZ-1 člen 31, 31/2, 21/2-3, 33. ZUP-C člen 39. ZUP člen 82, 82/5. ZPP člen 332c, 332č,332d, 332d/2.
dopuščena revizija - subsidiarna zaščita - tajni podatki - uporaba tajnih podatkov v sodnih postopkih - vključitev tajnih podatkov v sodbo - dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov - mednarodni terorizem - odgovornost zaradi terorističnih dejanj - subjektivna odgovornost - ugoditev reviziji - seznanitev strank s tajnimi podatki - izključitveni razlog
Ureditev postopka, v katerem je stranki v taksativno določenih primerih iz člena 23(1), drugi pododstavek Direktive 2013/32/EU mogoče in dopustno omejiti obseg razkritja zaupnih informacij ter način izvedbe takega postopka ob tehtanju varstva navedenih splošnih interesov in zagotavljanja pravice do izjave, je v domeni države članice in je torej stvar njene procesne avtonomije.
Ker v ZMZ-1 ni posebnih določb glede vodenja upravnega postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito oziroma o njenem podaljšanju, kadar se v tem postopku obravnavajo tajni podatki in na njih temelji odločitev organa, je treba uporabiti ZUP. Ta pa v drugem stavku petega odstavka 82. člena določa, da če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati. ZUP torej ne omogoča opustitve seznanitve stranke z zaupnimi podatki, na katerih temelji odločitev upravnega organa. Zaradi nasprotnega ravnanja toženke je Upravno sodišče na glavni obravnavi revidenta in njegovega odvetnika seznanilo s celotno vsebino listin SOVE. Sodišče je v okviru postopka dokazovanja te listine dalo najprej na vpogled strankam (tako tudi revidentu ob zagotovljenem prevajanju in njegovemu odvetniku), nato jih je sodnica poročevalka prebrala, senat pa je na odvetnikovo zahtevo, naj se revident sam izjavi o očitkih, tega tudi zaslišal.
Ker pa navedena seznanitev še ni pomenila, da so s tem tajni podatki izgubili to lastnost in postali splošno javno dostopni, tudi ni bilo podlage, da bi jih sodišče navedlo v izdani sodbi za vročanje. Sodišče ja zato zakonito izdalo sodbo, ki vsebuje tajne podatke, vročilo pa le sodbo brez teh podatkov. Podlago za to je imelo v drugem odstavku 332. d člena ZPP, pod pogoji iz 332. c in 332. č člena ZPP. Te določbe se uporabljajo tudi v upravnem sporu, saj ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).
Izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ, ki določa, da se status subsidiarne zaščite ne prizna prosilcu, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov, se lahko na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin uporabi zoper prosilca, ki je nevreden zaščite, ker je s svojimi dejanji zadostne teže pomembno prispeval k ogrožanju mednarodnega miru in je za to individualno odgovoren s tem, da v ravnanje ni bil prisiljen, ampak je bil zavestno vključen v izvajanje aktivnosti, ki so omogočile ekstremistično delovanje določene organizacije, in je s svojo vlogo k temu tudi dejansko pripomogel.
Sodba se lahko sklicuje na izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 samo, če sodišče v njej ugotovi in navede vse okoliščine (sploh kadar tega ni storil že upravni organ), ki jih zahteva pravilna razlaga navedene zakonske določbe in ki utemeljujejo sklepanje, da prosilčeva dejanja tako po teži (zaradi pomena za izvajanje terorističnih dejanj) kot individualni odgovornosti utemeljuje njegovo nevrednost za subsidiarno zaščito.
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 356. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3, 75/3, 79, 79/1. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 23/1, 34, 34/4. ZTuj-2 člen 97.
priznan status begunca - pritožba tožene stranke - ugotovitev istovetnosti prosilca - formalna dokazna pravila - dokazna sredstva - dokazna ocena - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - ugoditev pritožbi
Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, česar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo.
Sodišče prve stopnje je ob presoji istovetnosti tožnika oziroma njegove verodostojnosti pritrdilo s strani pritožnice ugotovljenemu dejanskemu stanju, sprejelo pa je drugačno dokazno oceno dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča je sklepanje sodišča prve stopnje o izkazanem tožnikovem sorodstvu vsaj preuranjeno. Poleg tega sodišče prve stopnje takega sklepanja ni oprlo na uspeh celotnega dokazovanja, saj je v sodbi pojasnilo le razloge za nasprotovanje posameznim ugotovitvam pritožnice, ki se nanašajo na (ne)verodostojnost tožnikovih izjav, ne pa vseh. Posledično je izostala celovita obrazložitev razlikovanja dokazne ocene vseh dokazov, ki jo je opravila pritožnica z dokazno oceno, ki jo je opravilo sodišče. Zato pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je posamezne ugotovljene nekonsistentnosti in nedoslednosti ovrednotilo posamično kot nepomembne, izostala pa je njihova skupna vrednostna ocena. Glede na pomanjkljivosti dokazne ocene sodišča, je tako nemogoče preizkusiti tudi, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je glede tožnikove identitete dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, čemur je v tožbi ugovarjal tožnik sam. Zato tudi ni mogoče preizkusiti utemeljenosti pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje spornih dejstev, povezanih s tožnikovo identiteto, ni razčiščevalo na glavni obravnavi.
Ker je v obravnavanem primeru od tožnikove identitete odvisna tudi presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče ni presojalo še pritožbenih očitkov o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite z vidika stopnje tveganja pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki ga je sodišče ugotavljalo samo.
ZMZ-1 člen 28, 49, 49/1, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - pospešeni postopek - ekonomski razlogi prosilca za azil - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito. Tudi v primeru, da bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (izpovedal je sicer, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 64, , 64/1, 64/3, 65, 65/1, 65/4. ZUS-1 člen 63, 80.
mednarodna zaščita - ugoditev pritožbi - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahteve - ugoditev tožbi - domneva nedolžnosti - privilegij zoper samoobtožbo - nova dejstva in dokazi - glavna obravnava v upravnem sporu
Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je utemeljena na klasični prekluziji, poznani v praktično vseh pravnih postopkih, po kateri se preprečuje zloraba in neupravičeno podaljševanje postopkov s strani strank z zahtevo, da se za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov v postopkih terjajo upravičeni razlogi, ki jih mora izkazati sama stranka. S tem pa v okviru postopkov kot v obravnavani zadevi domneva nedolžnosti in s tem povezan privilegij zoper samoobtožbo ter pravica do obrambe iz 48. člena Listine nima nič skupnega.
Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen ne navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.
ZMZ-1 člen 49, 49/1. 49/1-3. ZUS-1 člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna zaščita - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - zavrnitev pritožbe - obseg pritožbene presoje
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00064624
ZMZ-1 člen 70, 70/4, 71, 71/5. ZUS-1 člen 73, 73/3.
predlog za dopustitev revizije - napačen pravni pouk - zavrženje predloga - rok za pritožbo
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki se uporablja od 9. 11. 2021 (prvi odstavek 66. člena tega zakona), je bil v Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) dodan nov, četrti odstavek 70. člena ZMZ-1, ki določa, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Zoper izpodbijano sodbo ima torej tožnik možnost vložiti pritožbo in ne predloga za dopustitev revizije.
Ker pravni pouk v izpodbijani sodbi navaja, da zoper njo pritožba ni dovoljena, je napačen. Napačen pravni pouk stranki sicer ne more dati več pravic, kot ji pripadajo po zakonu, ne sme pa ji biti v škodo. Zato 15- dnevni zakonski rok za vložitev pritožbe (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 71. člena ZMZ-1) zoper izpodbijano sodbo začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa Vrhovnega sodišča.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - zavrnitev pritožbe - ekonomski interes - zavrnitev pritožbe - ponovna prošnja
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da mu, če bi se moral vrniti v matično državo, grozi nehumano in ponižujoče ravnanje zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa, kot že navedeno, razlogom sodišča prve stopnje po vsebini ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/11. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe - pravni interes - zavrnitev pritožbe - obstoj procesne predpostavke - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi kot konkludentno dejanje pomeni, da prosilec očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite. Zato tudi ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri mora sodišče tožbo v takem primeru zavreči.
ZMZ-1 člen 28, 28-1, 28-2. ZUS-1 člen 20, 20/2, 80. ZPP člen 347.
mednarodna zaščita - priznana subsidiarna zaščita - spremenjene varnostne razmere v izvorni državi - pritožba tožene stranke - glavna obravnava na pritožbeni stopnji - ugoditev pritožbi - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito
Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, na kateri tožnika ni zaslišalo (prebralo je le njegove izpovedbe iz prejšnjih obravnav) niti ga ni pozvalo, da se glede novih okoliščin izjavi. Zato je izpadel ključni element, ki ga je bilo treba ugotoviti v obravnavani zadevi, in sicer, ali je navedena sprememba oblasti v Afganistanu upoštevna z vidika tožnika tako, da je zaradi nje nastal zanj nov položaj, v katerem so nastale okoliščine, ki utemeljujejo tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Prav ta odsotnost presoje je povzročila kontradiktornost ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na katere se utemeljeno sklicuje pritožnica. V zvezi s tem je zato utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je Vrhovno sodišče v okviru pritožbene obravnave na podlagi zaslišanja pritožnika in s strani strank v pritožbenem postopku predlaganih dokazov opravilo navedeno ex nunc presojo tudi novo nastalih dejstev, ki so upoštevna za odločitev o tem, da se tožniku prizna subsidiarna zaščita.
Zgolj sprememba režima v Afganistanu ne pomeni, da bi bil tožnik izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo s strani talibanov, saj tako tveganje (ali utemeljen strah pred njim) v razmerju do talibanov tudi pred tem ni bilo nikoli dokazano. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega tudi pred Vrhovnim sodiščem, pa izhaja, da tožnik ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi v primeru vrnitve v Afganistan utrpel resno škodo, ki jo določata prva in druga alineja 28. člena ZMZ-1.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00064542
ZUS-1 člen 32, 32/3, 84. ZMZ-1 člen 66, 66/10, 66/10-3, 66/10-4, 90.
mednarodna zaščita - dopuščena revizija - pogoji za izdajo začasne odredbe - prenehanje veljavnosti dovoljenja - začasno bivanje v Sloveniji - ugoditev predlogu - zahteva za priznanje pravice do zdravstvenega varstva - socialno varstvo - ureditvena začasna odredba
Na podlagi desetega odstavka 66. člena ZMZ-1 osebam, ki so v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, do pravnomočne odločitve v tem postopku pripadajo pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Iz tega izhaja, da v takem postopku odločanje o statusu subsidiarne zaščite že po samem zakonu pomeni tudi odločitev o teh pravicah. Med njimi sta pravici do zdravstvenega in socialnega varstva (3. in 4. točka navedene določbe), ki sta temelj prej navedenim upravičenjem, za katere revident trdi, da jih je izgubil zaradi izgube statusa na podlagi izpodbijane sodbe. Zato gre za pravno razmerje, ki je po vsebini del spora, ki poteka pred Vrhovnim sodiščem v revizijskem postopku in je izpolnejna zakonska zahteva, da se z začasno odredbo lahko uredi samo stanje glede na sporno razmerje.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi za obravnavanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predhodno vložena prošnja v drugi državi - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - zavrnitev pritožbe - zavrženje predloga za začasno odredbo
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, in je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.
Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.