mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - begosumnost - delna ugoditev pritožbi - odprava ukrepa po uradni dolžnosti - neprerekana dejstva
Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti.
Ker je bil ukrep pridržanja odrejen z namenom, da se s pritožnikom opravi osebni razgovor za ugotovitev potrebnih dejstev, osebni razgovor pa je že bil opravljen, po presoji Vrhovnega sodišča ni več pogoja, ki ga zakon predpisuje za zakonito pridržanje. Toženka je namreč pasivna in ne navaja niti, da dejstva, zaradi katerih je bil potreben razgovor, na tem razgovoru niso bila ugotovljena, niti, da bi bilo treba za ugotovitev relevantnih dejstev opraviti še kakšno procesno dejanje, pri katerem je nujna pritožnikova navzočnost. Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/2, 40/3, 40/4. ZMZ-1 člen 64. ZUS-1 člen 77.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi - nove okoliščine - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde
Iz stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z naknadno prošnjo (to je slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 poimenoval kot ponovno prošnjo) razvidno, da je zanjo upoštevaje člen 2(q) Direktive 2013/324 (Procesna direktiva) značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na člen 40(2) navedene direktive se v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Šele če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) iste direktive nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
ZMZ-1 v tretjem odstavku 64. člena določa, da so lahko novi dokazi ali dejstva obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Glede na navedeno organ po prejemu naknadne (oziroma ponovne) prošnje preveri upoštevnost navedb o novih dejstvih ali predloženih novih dokazih najprej z vidika časa njihovega nastanka, torej, ali so nastali (se pojavili) po izdaji predhodne odločitve, v primeru zgodnejšega obstoja, to je v času prvega postopka, pa še, ali je do opustitve njihovega navajanja ali predlaganja prišlo po prosilčevi krivdi.
To, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbi spregledalo pritožničino stališče o neupravičeni opustitvi navedb, je imelo za posledico, da je izostala (tudi) celovita presoja upoštevnosti predloženih "starih" dokazov, ki naj bi potrdili te navedbe. Tudi zanje je pomembno, ali so za zakasnitev pri njihovi predložitvi obstajali razlogi, ki jih ni mogoče pripisati tožniku, to je dogodkom, na katere ni imel vpliva in mu torej v tej zvezi ni mogoče pripisati krivde. V tem pogledu se kot pomembno kaže vprašanje, ali za nekrivdno ravnanje zadošča tožnikovo prepričanje, katere navedbe in dokazi bodo zadostovali za uspeh v postopku (npr. v prvem postopku predložena tiralica), pa se to prepričanje kasneje ni uresničilo, ter tudi, ali so obstajale kakršnekoli ovire za pošiljanje dokumentov tožniku že v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito in ne šele, ko je prejel zavrnilno odločbo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062515
ZMZ-1 člen 20, 28, 31, 49, 52, 61, 62, 62/1-2.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - zavrnitev pritožbe - ekonomski interes
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da obstaja tveganje, da bo zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa njegovim razlogom po vsebini ne nasprotuje, je prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - določitev roka za prostovoljno zapustitev države
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi je toženka odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Hrvaški, sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Pritožnikove navedbe o slabih izkušnjah na Hrvaškem same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi azilnega postopka na Hrvaškem, niti ne kažejo na resno ogrožanje človekovih pravic izven azilnega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, pritožnik navaja izključno osebne slabe izkušnje v konkretni policijski obravnavi, ki sicer lahko vplivajo na presojo navedenih dejstev, vendar pa same zase ne pomenijo odločilnega dokaza o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito ali izven tega postopka.
ZMZ-1 člen 84, 84/1-2. URS člen 22. ZUS-1 člen 80, 80/3-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - begosumnost - delna ugoditev pritožbi - odprava ukrepa po uradni dolžnosti
Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti. Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno razlagalo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da je treba navzočnost prosilca zagotoviti dokler ni izdana odločba o prošnji za mednarodno zaščito.
Za ugotovitev dejstev je bilo potrebno opraviti razgovor s pritožnikom. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo izpolnjevanja obeh pogojev za trajanje odrejenega ukrepa po tem, ko je bil ta razgovor opravljen.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062300
ZPP člen 343, 343/4.
pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - odprava sklepa - pritožba tožene stranke - upravni organ - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Pravni interes pritožnice kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil azilni dom in njegovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. Če bo kasneje ugotovila, kje se tožnik nahaja, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062796
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84/2, 84a, 84a-2. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 285.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - materialno procesno vodstvo - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - začasna odredba ZUS-1
V postopku odločanja o začasni odredbi mora biti vsem strankam zagotovljeno ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). V zvezi s tem je tudi bistveno, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil.
Ni dvoma, da sklep o pridržanju tožnika na Center za tujce posega v njegov pravni položaj. Vendar pa se lahko z izdajo začasne odredbe tožnika v tovrstnih zadevah varuje le pred nastankom težko popravljive škode, ki presega zgolj sam poseg v njegovo osebno svobodo oziroma svobodo gibanja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom. Potrebno varstvo javnega interesa namreč upravičuje sam odvzem prostosti oziroma omejitev gibanja kot posledico izpodbijanega akta. To izhaja iz vrednotenja, ki ga je opravil že zakonodajalec glede na naravo samega ukrepa in pogojev za njegovo izdajo v ZMZ-1.
Izdaja začasne odredbe torej v zadevi, kot je obravnavana, ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1). Navedeno pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00061795
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 285. ZMZ-1 člen 84, 84/1-2, 84/2, 84a, 84a-2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - materialno procesno vodstvo - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - začasna odredba ZUS-1
ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe splošna pravila ZUS‑1, po katerih mora tožnik v svoji zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze, kar velja tudi za druge stranke postopka glede dejstev, ki jih zatrjujejo v svojo korist. Ob tem mora biti vsem strankam v postopku odločanja o začasni odredbi zagotovljeno ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP).
ZUP člen 237, 237/1-7. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
dopuščena revizija - mednarodna zaščita - nova dejstva - presoja ex nunc - odločanje v sporu polne jurisdikcije - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - ugoditev reviziji
Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo kasneje nastala dejstva, na katerih izpodbijana odločba revidentke ni temeljila, in opredelilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da izpodbijane odločbe ni bilo mogoče preizkusiti z dejanskega vidika, kar bi vodilo do njene odprave na navedeni pravni podlagi. Vse to pa kaže na notranje neskladje med nosilnimi razlogi same sodbe.
Ob ugotovitvi Upravnega sodišča, da so dejstva o spremenjenih varnostnih razmerah v Afganistanu splošno znana in jih torej ni treba dokazovati, ni razlogov, da Upravno sodišče o prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ne bi odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). S presojo, da gre za splošno znana dejstva, se je namreč do teh informacij Upravno sodišče že opredelilo, zato bi na podlagi teh in ostalih upoštevnih v sodnem postopku ugotovljenih dejstev s ciljem zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva in hitrega odločanja v zadevah mednarodne zaščite moralo samo narediti sklep o dejanskem stanju in uporabiti relevantno materialno pravo.
Izpodbijana odločitev Upravnega sodišča, da o prošnji prosilca na podlagi novih okoliščin ne bo odločalo samo, je v nasprotju s pravom Evropske unije.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00061182
ZPP člen 332d, 367, 367a. ZMZ-1 člen 31, 31/2, 31/2-3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 17.
dopuščena revizija - podaljšanje subsidiarne zaščite - izključitveni razlog - tajni podatki - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je dopustno, da se sodba sklicuje na izključitveni razlog po tretji alineji drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (za zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite), pa obstoja tega izključitvenega razloga sploh ne ugotovi in ne navede?
2. Ali je dopustno, da se izda sodba s "tajnimi" deli tudi v primerih, ko taka izjema z zakonom ni določena? Ali je to kršitev pravic iz 22., 24. in 25. člena Ustave?
omejitev gibanja - predaja odgovorni državi - nevarnost pobega - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi je nesporno, da je bil pritožnik predan odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da je s predajo tožnika izpodbijani akt tožene stranke o omejitvi gibanja do predaje odgovorni državi prenehal učinkovati. Tožnik si zato svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana. Drugega pravnega interesa pa pritožnik (po pooblaščenki) tudi po pozivu sodišča ni navedel. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to pritožbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1-5, 84/2, 84a.
tujci - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi - objektivne in subjektivne okoliščine
Tožena stranka lahko odloči o pridržanju v zvezi s postopkom po Uredbi Dublin III, tudi če v času njenega odločanja še ni jasno, katera država se bo izrekla za pristojno za sprejem prosilca. Tako ne drži pritožbeni ugovor, da bi moral že sam sklep o pridržanju vključevati to okoliščino in da ga sicer ne bi bilo mogoče preizkusiti.
Ne drži pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ocenjevalo vseh individualnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti za izrek pridržanja na podlagi 84. in 84. a člena ZMZ-1 ter 28. člena Uredbe Dublin III, saj je ustrezno kvalificiralo prav tiste razloge, ki poleg splošnih zakonskih kriterijev utemeljujejo pridržanje v obravnavanem primeru. Tako se je opredelilo tako glede okoliščin, da tožnik ni počakal na konec postopka o mednarodni zaščiti v Grčiji in na Hrvaškem, da je nezakonito prehajal meje, vključno z mejo z Republiko Slovenijo, ter glede dejstva, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju, ko ga je našla policija (15., 16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Posebej je izpostavilo, da se strinja s presojo tožene stranke, da že sam način vstopa v Slovenijo (preko reke Bregane ter nadalje skozi odprtino v panelni ogradi), izogibanje hišam in hoja po gozdu, dokler ga ob prihodu v naselje ni našla policija, kaže na njegovo izogibanje varnostnim organom ter na ravnanje, ki je usmerjeno v nadaljnje ilegalno prehajanje ozemelj Evropske Unije do ciljne države, Francije.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00059780
ZMZ-1 člen 20, 28, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nestrinjanje z dokazno oceno - zavrnitev pritožbe - neobstoj razlogov za azil - kaznivo dejanje - ovadba - strah pred preganjanjem
Pritožnik z navedbami, da mu bo lahko zaradi prešuštva izrečena globa in zaporna kazen, ne zatrjuje preganjanja zaradi katerega iz razlogov, ki jih določa 20. člen ZMZ-1.
Zgolj obstoj kazenske sankcije za kaznivo dejanje prešuštva ni razlog za mednarodno zaščito.
Odločitev o priznanju statusa subsidiarne zaščite mora biti obrazložena tako glede utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo kot glede subjektov (povzročiteljev) resne škode. Odločba mora zato vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Pritožnik je po izdaji izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Drugega pravnega interesa pa pritožnik (po pooblaščenki) tudi po pozivu sodišča ni navedel. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to pritožbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1-5, 84a, 84a-3.
pridržanje - omejitev gibanja - znatna nevarnost za pobeg - pomanjkljiva dokazna ocena
Po presoji Vrhovnega sodišča sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajajo stališča, ki so notranje kontradiktorna. Pritožnica utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sta okoliščini, da je tožnik želel k bratu v Francijo in da očitno ne gre za ekonomskega migranta, tisti okoliščini, ki pretehtata nad pritožničinimi ugotovitvami, za katere je sodišče prve stopnje navedlo, da ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost. Vrhovno sodišče se namreč strinja s pritožnico, da navedeni okoliščini lahko kažeta ravno nasprotno, na tožnikovo znatno begosumnost, še posebej ob upoštevanju dodatnih okoliščin (ki jim je sodišče prve stopnje izrecno pritrdilo), da za zaščito ne na Hrvaškem ne v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija in da je, ko ga je prijela policija, hodil po neobljudenih poteh v smeri Italije.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84.
omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine - pridržanje za namen predaje pristojni državi - sorazmernost ukrepa
Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058995
ZMZ-1 člen 50, 50/3, 64, 64/3, 65/1. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - duševno stanje - spolna usmerjenost - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih - ugoditev pritožbi
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih pritožnici očita neupoštevanje oziroma napačno upoštevanje tožnikovega duševnega stanja, niti ni obrazložilo, v kakšnem smislu je povzeta sodna praksa SEU relevantna za konkretni primer in s katerimi ravnanji oziroma presojo naj ji pritožnica ne bi sledila, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.
URS člen 22. ZPP člen 285, 339, 339/2-8. ZUS-1 člen 45, 45/1.
mednarodna zaščita - pravica do izvedbe dokaza - pravica do kontradiktornega postopka - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je sicer stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
Zgolj to, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, ni zadosten razlog za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo tega dokaza pred sodiščem. Na splošno je načelo neposrednosti pomembno pri izvedbi dokazov, še posebej pa pri zaslišanjih, saj si le tako lahko sodišče ustvari subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanega. Tega javna listina (zapisnik o zaslišanju pred upravnim organom) ne more nadomestiti.