mednarodna zaščita - preganjanje zaradi vere - sprememba veroizpovedi - opravljena glavna obravnava - verodostojnost in verjetnost izjav prosilca - stopnja prepričljivosti - informacije o izvorni državi - osebne okoliščine prosilca
Glede na pridobljene informacije o stanju v izvorni državi in pritožnikove osebne okoliščine pritožnik zaradi golega dejstva izvršenega krsta v tujini, s katerim bi bile seznanjene tudi iranske oblasti, v povezavi z nepristnostjo novega verovanja ne bo izpostavljen dejanjem, ki bi narekovale njegovo zaščito z enim od statusov mednarodne zaščite.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00027983
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 51, 51-1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4
dopuščena revizija - mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - odstop od sodne prakse - priznanje statusa - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije
Revizija se dopusti glede vprašana ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da je upravni organ v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito v primeru, ko namerava na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 51. člena ZMZ-1 prošnjo prosilcev za mednarodno zaščito zavreči kot nedopustno, dolžan ugotavljati tudi posebne okoliščine prosilcev, če bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do kršitve pravice prosilcev iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR
VS00028017
URS člen 19. ZUS-1 člen 4, 4/1. ZTuj-1C člen 64, 64/4, 76, 78, 81
omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - poseg v ustavno pravico - osebna svoboda - odstranitev tujca iz države - zavrženje tožbe - zagotovljeno drugo sodno varstvo
Pritožnik je imel v zvezi z njegovo nastanitvijo v Center za tujce v Postojni možnost pravnega sredstva oziroma sodnega varstva v upravnem sporu, a te svoje pravice ni izkoristil, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njegove tožbe, ki jo je vložil na podlagi 4. člena ZUS-1. Čas bivanja tujca v postopku mednarodne zaščite se ne všteva v čas nastanitve v centru za tujce.
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznani status subsidiarne oblike zaščite - dejanje preganjanja - prosilčeva starost - mladoletnik brez spremstva - prosilec iz Afganistana - oblikovanje izreka
Pravica do mednarodne zaščite je ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite, ne pa za dve pravici in dva samostojna zahtevka. Upoštevaje, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1), odločitev, da se prizna status subsidiarne zaščite, ne more pomeniti drugega, kot da je bilo zavrnjeno, kar je prosilec več ali drugače zahteval (status begunca).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00027975
ZMZ-1 člen 20, 23, 26, 27, 49, 49/1-3. ZPP člen 8
mednarodna zaščita - priznan status begunca - preganjanje zaradi veroizpovedi - sprememba veroizpovedi - odločanje v sporu polne jurisdikcije - opravljena glavna obravnava - ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja - dokazna ocena sodišča - prepričljiva dokazna ocena
Pritožnica sodišču ne očita pomanjkljive obrazložitve presoje oziroma s tem povezanih procesnih kršitev, pač pa poudarja, da se ne strinja z posameznimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo drugačno dokazno oceno in s tem drugače ugotovilo dejansko stanje glede tožnikove verodostojnosti oziroma pristnosti njegove spremembe vere. Izraža torej nestrinjanje s tako (drugače) ugotovljenim dejanskim stanjem. S temi pritožbenimi ugovori torej uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 75. člena ZUS-1). V zvezi z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožnica ni predlagala izvedbe novih ali že predloženih dokazov, ki bi terjali presojo Vrhovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00027990
ZMZ člen 20, 26, 27. ZPP člen 8, 214
mednarodna zaščita - priznan status begunca - odločanje v sporu polne jurisdikcije - odločanje na glavni obravnavi - dokazna ocena - zaporna kazen - nova dejstva in novi dokazi - prerekanje dejstev
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje, pri tem je upoštevalo podatke upravnega spisa in svojo presojo, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Predlaganje novih dokazov in ugotavljanje novih dejstev, kolikor se (prvič) ugotavljajo pred sodiščem (ob prej izpolnjeni predpostavki dopustnosti), mora namreč stranka prerekati oziroma jih zanikati, sicer se štejejo za priznana.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00025655
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 80, 82, 82/5
mednarodna zaščita - zavrženje tožbe - zapustitev azilnega doma - evidentiranje prisotnosti - izhod z dovolilnico - ugoditev pritožbi
Ker sodišče prve stopnje v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo seznanjeno z okoliščino, da je toženka pritožniku izdala dovolilnico za prebivanje izven azilnega doma, svojo napako v zvezi z evidentiranjem pritožnikove prisotnosti pa je toženka izrecno priznala, je utemeljen pritožbeni očitek, ki se nanaša na razloge sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)obstojem pritožnikovega pravnega interesa, zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR
VS00025641
ZTuj-2 člen 51, 51/1. ZUS-1 člen 36, 36/1-6, 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14
mednarodna zaščita - dovoljenje za začasno prebivanje tujca - pravni interes - časovna omejitev - tožbeni ugovor o neustavnosti zakonske ureditve - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
V obravnavanem primeru gre za izpodbijanje časovne omejitve izdanih začasnih dovoljenj za prebivanje, pa tudi za uveljavljanje neustavnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijana odločitev, ki pa lahko (v primeru meritorne presoje sodišča) vodi do spremembe pravnega položaja tožnikov. Uveljavljanje takšnih (ustavnopravnih) ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavlja dolžnost sodišča, da presodi skladnost zakonske norme, ki je podlaga za odločitev v konkretnem sporu, z Ustavo. Šele če na podlagi tako opravljene presoje meni, da je norma ustavnoskladna, jo lahko uporabi in razsodi v zadevi. Prav tako presojo (presojo vsebinske (ne) utemeljenosti tožbe) je opravilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (v pravilnost katere se Vrhovno sodišče ne spušča). To pa pomeni, da je izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi zanj (procesna odločitev v izreku je obrazložena z razlogi za zavrnitev tožbe), kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00027297
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZMZ-1 člen 49, 49/2-1, 62, 62/2
dopuščena revizija - varna izvorna država - neenotna sodna praksa upravnega sodišča - seznanitev prosilca z informacijami o stanju v izvorni državi - načelo zaslišanja strank
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da je upravni organ v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito dolžan prosilce seznaniti s tem, da bo uporabljen koncept varne izvorne države ter jih soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določeno državo razglasila za varno izvorno državo oziroma ali gre v nasprotnem primeru za kršitev načela zaslišanja stranke (22. člen Ustave RS)?
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00025650
ZUS-1 člen 59, 65, 65/1, 65/5, 75, 75/1-1. ZMZ člen 75, 75/1, 75/4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - mladoletni prosilci - prosilec iz Afganistana - glavna obravnava v upravnem sporu - opustitev predlagane glavne obravnave - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odločanje v sporu polne jurisdikcije - sodni nadzor - delitev oblasti - učinkovito sodno varstvo - oblikovanje izreka - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Določba prvega odstavka 75. člena člena ZMZ narekuje odločanje po opravljeni glavni obravnavi vselej, ko upravno sodišče ugotovi pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju. Medtem ko dolžnost oprave glavne obravnave po ZUS-1 v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja izhaja iz tožbenih navedb o napakah dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani upravni akt (s temi navedbami je prek samostojnega tožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vzpostavljen spor med strankama glede dejanske podlage sprejete odločitve), pa obravnavana določba ZMZ določa drugo izhodišče za dolžnost izvedbe glavne obravnave. To je v že opravljeni presoji sodišča, s katero je potrjeno, da v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno ali je nezadostno ugotovljeno. Pri tem ZMZ ne določa nobenih omejitev, kar pomeni, da je ugotovitev o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju lahko posledica drugih kršitev. Obravnavano določbo ZMZ je zato treba razumeti, da določa nadaljnjo obveznost opravljanja glavnih obravnav v postopkih odločanja o zakonitosti odločitev v zadevah mednarodne zaščite z namenom zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v teh postopkih. Zaradi tega je treba opraviti glavno obravnavo vselej, ko sodišče naleti na pomanjkljivosti dejanskega stanja: ne le, ko je to sporno zaradi navedb v tožbi in pomeni uveljavljanje samostojne tožbene kršitve, ampak tudi, ko je ugotovitev o nepopolnem ali zmotnem dejanskem stanju posledica druge (materialne ali procesne) ugotovljene kršitve, zaradi katere, ne da bi bilo ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ni mogoče odločiti o tožnikovem zahtevku. S tem je v zadevah mednarodne zaščite v primerih, ko sodišče ugotovi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, odprta pot odločanju sodišča v sporu polne jurisdikcije na podlagi ustreznega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva spremembo upravnega akta, ne pa le njegove odprave in ponovnega odločanja toženke.
ZUS-1 člen 7, 7/1, 40, 60, 65, 65/1, 65/5. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2-e. ZMZ-1 člen 27, 27/1-4, 26, 41, 41/2, 67, 67/1, 68/1, 68/2, 69, 69/7, 125
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovljeni postopek pred sodiščem - priznan status subsidiarne zaščite - nepriznan status begunca - polnoletnost nastopila med postopkom - spremenjeno dejansko stanje - vezanost na tožbene navedbe - vezanost sodišča na tožbeni predlog - odločanje na seji - odločanje v sporu polne jurisdikcije - ugoditev pritožbi
Tožnik je s tožbo zahteval odločitev o njegovi pravici do statusa begunca, s katero bi sodišče nadomestilo izpodbijano odločbo o statusu subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče pa je v primerih, ko je tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal zakonitost odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, prav zaradi opredelitve pravice do mednarodne zaščite in enotnosti postopka odločanja o njej že sprejelo stališče, da lahko sodišče prve stopnje v primerih, ko je tožba zoper tako odločbo toženke o priznanju mednarodne zaščite utemeljena, ker bi bilo treba prosilcu priznati mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče bi zato moralo, glede na tožbene razloge, da tožniku gre status begunca, opraviti presojo zakonitosti izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite, pri tej presoji pa nastop polnoletnosti med trajanjem sodnega postopka ne more biti pravno odločilen, ker ni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana določba. Te presoje, tj., ali je tožena stranka v okoliščinah obravnavanega primera (glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe) pravilno uporabila relevantne določbe takrat veljavnega ZMZ oziroma ZMZ-1 (ki se nanašajo najprej na presojo izpolnjevanja pogojev statusa begunca kot ene izmed oblik mednarodne zaščite), sodišče tudi v novem postopku kljub napotku Vrhovnega sodišča v zadnjem sklepu (še) ni opravilo. Zaradi navedenega napačnega izhodišča v izpodbijani sodbi, ki ne temelji niti na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, niti na dejanskem stanju, ki bi ga sodišče ugotovilo po opravljeni glavni obravnavi, sodišče ni presojalo zakonitosti odločbe tožene stranke (glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00024300
ZUS-1 člen 13, 13/1-3, 75, 75/3, 77. ZPP člen 339, 339/2-1, 350, 350/2, 356. ZMZ-1 člen 6
mednarodna zaščita - ponovljeni postopek pred sodiščem - odločanje v senatu ali sodniku posamezniku - nepravilna sestava sodišča - enostavno dejansko in pravno stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev pritožbi - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom
Sojenje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja. Kriterij "enostavnega dejanskega in pravnega stanja", ki ga ZUS-1 določa kot možen razlog za izjemo od senatnega sojenja predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti (ustrezno obrazložiti) glede na konkretni primer. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo svoje odločitve o sojenju po sodniku posamezniku, prav tako pa je glede obseg obrazložitev sodbe, v sodbo povzetega ugotovljenega dejanskega stanja in dokaznih predlogov evidentno, da v zadevi ne gre za enostavno dejansko in pravno stanje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00024297
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 21, 27, 27/1-2, 27/2, 30, 30/2, 49, 49/1-3. ZPP člen 8
mednarodna zaščita - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - preganjanje zaradi veroizpovedi - sprememba veroizpovedi - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno
Pritožnica uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je v obravnavani zadevi dopusten, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se pojavlja predvsem v treh oblikah, kot zmotna dokazna ocena, kot zmotna uporaba pravil izkušenj ali uporaba napačnih oziroma na konkreten primer neuporabljivih izkustvenih pravil. Za utemeljitev katerekoli od teh oblik pa ne zadošča, da pritožnik navede le, katero dejstvo je zmotno ugotovljeno, temveč mora tudi argumentirati, zakaj naj bi bilo stališče sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.
DAVKI - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00024273
ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/1, 60, 75, 75/,. ZMZ člen 75, 75/1. ZMZ-1 člen 20
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovljeni postopek pred sodiščem - neizvedba glavne obravnave - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - opredelitev do navedb stranke - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - dejansko stanje v upravnem postopku - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je v bistvenem oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Upoštevaje navedeno je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje (in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00022936
ZMZ-1 člen 28, 28-3. ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 75, 75/1-1, 75/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15., 15-c
mednarodna in subsidiarna zaščita - razlogi preganjanja - krvno maščevanje med Hazari in Afganistanci - politično prepričanje kot razlog preganjanja - preganjanje zaradi veroizpovedi - sklicevanje na sodbo SEU - resna škoda - resna in individualna grožnja - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev pritožbi
Čim bolj je prosilec sposoben izkazati individualno prizadetost, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se mu prizna pravica do subsidiarne zaščite. Razlogi o odločilnem dejstvu, torej o stopnji samovoljnega nasilja, ki bi pritožniku samo zaradi navzočnosti na ozemlju (oziroma njegovemu delu), na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo, niso jasni. Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe glede pojma samovoljnega nasilja pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu izključena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00022399
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1, 17, 26. ZUS-1 člen 2, 2/1. ZUP člen 129, 129/1-1, 279, 279/1-1. ZMZ-1 člen 51
dopuščena revizija - mednarodna zaščita - predaja prosilca pristojni državi za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - diskrecijska klavzula - zahteva za meritorno odločanje - ni upravna zadeva - dovoljenost tožbe - procesne predpostavke za tožbo - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - ugoditev reviziji
Iz smisla določbe 17. člena Uredbe Dublin III ne izhaja obveznost države, da odloča o predlogu oziroma zahtevi prosilca za uporabo diskrecijske klavzule. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti, da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. O takem zahtevku tožnika sploh ni mogoče (vsebinsko) odločiti v upravnem postopku, saj ne gre za upravno zadevo in bi bila izdana upravna odločba zato nična. Logično je torej, da v tem primeru tudi upravni spor ni dopusten. Odločba o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III v obravnavanem primeru, ko je bilo odločeno o tem, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje prosilca za mednarodno zaščito zaradi njegove predaje drugi državi članici, ima v bistvenem enake pravne posledice, kot bi jih imel sklep, s katerim bi pristojni organ zavrgel prošnjo za mednarodno zaščito, če bi ugotovil, da je za njeno obravnavo pristojna druga država članica (četrta alineja 51. člena ZMZ-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00021852
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-n, 28, 28/2. ZTuj-2 člen 68, 68/1-5. ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84
dopuščena revizija - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - nevarnost pobega - objektivna merila - nesodelovanje v postopku - jasnost in določnost pravnih pravil - načelo primarnosti prava EU - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 (ali drugem ustreznem zakonu) ni jasne zakonske podlage. Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, ki je razlog za pridržanje na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III in na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, morajo nujno biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je že na podlagi enostavne jezikovne razlage mogoče sklepati, da to ne more biti zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem "nevarnost pobega", saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Ob takem zakonskem izhodišču bi se zakonodajalec moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00022609
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 25, 29. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZUS-1 člen 74
mednarodna in subsidiarna zaščita - opravljena glavna obravnava - nepriznan status begunca - notranja zaščita - test razumnosti - zdravstveno stanje prosilca - poslabšanje zdravstvenega stanja prosilca za azil zaradi predaje drugi državi
Ocena v zvezi z možnostjo pritožnikov za nastanitev v varnem delu izvorne države (notranja razselitev) temelji le na abstraktni verjetnosti, izhaja pa tudi iz presoje vsebine poročil o (sedanjih) razmerah v prosilčevi izvorni državi ter razvojne tendence (trenda) spoštovanja človekovih pravic. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP, in bi bila zato nedopustna. V zvezi z vprašanjem kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja, je tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, potrebna ex nunc presoja v tem pogledu pravno pomembnih dejstev in dokazov. Zato je treba upoštevati tudi nova dejstva in dokaze, ki so se pojavili po koncu glavne glavne obravnave ali po koncu postopka na prvi stopnji (če je postopek tekel brez glavne obravnave), kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 v zvezi z navedenim ni mogoče uporabiti prvega odstavka 74. člena ZUS-1 v tem delu.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00021160
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/2, 46, 46/2. ZMZ-1 člen 15, 16, 27, 27/1, 90, 90/1, 92, 92/2
mednarodna zaščita - priznanje subsidiarne zaščite do polnoletnosti - pravice in koristi pri priznanju subsidiarne zaščite in pri priznanju statusa begunca - vprašanje za predhodno odločanje SEU - sodba SEU - nadaljevanje prekinjenega postopka - pravni interes - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo primarnosti prava EU - otrok kot prosilec - otrokova največja korist
Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče se strinja z nosilnim stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik, tudi če bi šteli, da pripada posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali "otroci brez staršev", ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je namreč ravno zato, ker je pritožnik otrok, ocenila, da bi bil v primeru takojšnje vrnitve v izvorno državo lahko podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in mu iz tega razloga priznala status subsidiarne zaščite. To logično pomeni, da po dopolnitvi polnoletnosti pri pritožniku ne bodo podani (s tožbo) zatrjevani razlogi preganjanja, pri čemer se Vrhovno sodišče glede na navedeno presojo sodišča prve stopnje ne opredeljuje do vprašanja, ali "otroci brez staršev" predstavljajo posebno družbeno skupino po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00021154
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84/1-5. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-n, 28, 28/2. ZTuj-2 člen 68. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. URS člen 3.a
dopuščena revizija - predaja prosilca odgovorni državi članici - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - uredba Dublin III - znatna nevarnost za pobeg - nevarnost pobega - objektivni kriterij - merila - sprememba zakona - načelo primarnosti prava EU - jasnost in določnost pravnih pravil - sodba SEU - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - začasna odredba v revizijskem postopku
Po presoji SEU 28. člen v povezavi s točko (n) 2. člena Uredbe Dublin III zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera Nacionalni zakon, ki omogoča odvzem prostosti, mora biti dovolj dostopen in natančen, njegova uporaba pa predvidljiva, da se prepreči kakršna koli nevarnost samovoljnega ravnanja. Za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 ni ustrezne zakonske podlage. Že na podlagi enostavne jezikovne razlage je mogoče sklepati, da to ne more biti zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem "nevarnost pobega", saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Zakonodajalec bi se moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.