DAVKI - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00024273
ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/1, 60, 75, 75/,. ZMZ člen 75, 75/1. ZMZ-1 člen 20
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovljeni postopek pred sodiščem - neizvedba glavne obravnave - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - opredelitev do navedb stranke - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - dejansko stanje v upravnem postopku - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je v bistvenem oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Upoštevaje navedeno je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje (in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00024297
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 21, 27, 27/1-2, 27/2, 30, 30/2, 49, 49/1-3. ZPP člen 8
mednarodna zaščita - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - preganjanje zaradi veroizpovedi - sprememba veroizpovedi - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno
Pritožnica uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je v obravnavani zadevi dopusten, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se pojavlja predvsem v treh oblikah, kot zmotna dokazna ocena, kot zmotna uporaba pravil izkušenj ali uporaba napačnih oziroma na konkreten primer neuporabljivih izkustvenih pravil. Za utemeljitev katerekoli od teh oblik pa ne zadošča, da pritožnik navede le, katero dejstvo je zmotno ugotovljeno, temveč mora tudi argumentirati, zakaj naj bi bilo stališče sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00024300
ZUS-1 člen 13, 13/1-3, 75, 75/3, 77. ZPP člen 339, 339/2-1, 350, 350/2, 356. ZMZ-1 člen 6
mednarodna zaščita - ponovljeni postopek pred sodiščem - odločanje v senatu ali sodniku posamezniku - nepravilna sestava sodišča - enostavno dejansko in pravno stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev pritožbi - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom
Sojenje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja. Kriterij "enostavnega dejanskega in pravnega stanja", ki ga ZUS-1 določa kot možen razlog za izjemo od senatnega sojenja predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti (ustrezno obrazložiti) glede na konkretni primer. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo svoje odločitve o sojenju po sodniku posamezniku, prav tako pa je glede obseg obrazložitev sodbe, v sodbo povzetega ugotovljenega dejanskega stanja in dokaznih predlogov evidentno, da v zadevi ne gre za enostavno dejansko in pravno stanje.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00022936
ZMZ-1 člen 28, 28-3. ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 75, 75/1-1, 75/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15., 15-c
mednarodna in subsidiarna zaščita - razlogi preganjanja - krvno maščevanje med Hazari in Afganistanci - politično prepričanje kot razlog preganjanja - preganjanje zaradi veroizpovedi - sklicevanje na sodbo SEU - resna škoda - resna in individualna grožnja - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev pritožbi
Čim bolj je prosilec sposoben izkazati individualno prizadetost, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se mu prizna pravica do subsidiarne zaščite. Razlogi o odločilnem dejstvu, torej o stopnji samovoljnega nasilja, ki bi pritožniku samo zaradi navzočnosti na ozemlju (oziroma njegovemu delu), na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo, niso jasni. Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe glede pojma samovoljnega nasilja pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu izključena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00022399
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1, 17, 26. ZUS-1 člen 2, 2/1. ZUP člen 129, 129/1-1, 279, 279/1-1. ZMZ-1 člen 51
dopuščena revizija - mednarodna zaščita - predaja prosilca pristojni državi za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - diskrecijska klavzula - zahteva za meritorno odločanje - ni upravna zadeva - dovoljenost tožbe - procesne predpostavke za tožbo - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - ugoditev reviziji
Iz smisla določbe 17. člena Uredbe Dublin III ne izhaja obveznost države, da odloča o predlogu oziroma zahtevi prosilca za uporabo diskrecijske klavzule. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti, da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. O takem zahtevku tožnika sploh ni mogoče (vsebinsko) odločiti v upravnem postopku, saj ne gre za upravno zadevo in bi bila izdana upravna odločba zato nična. Logično je torej, da v tem primeru tudi upravni spor ni dopusten. Odločba o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III v obravnavanem primeru, ko je bilo odločeno o tem, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje prosilca za mednarodno zaščito zaradi njegove predaje drugi državi članici, ima v bistvenem enake pravne posledice, kot bi jih imel sklep, s katerim bi pristojni organ zavrgel prošnjo za mednarodno zaščito, če bi ugotovil, da je za njeno obravnavo pristojna druga država članica (četrta alineja 51. člena ZMZ-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00021852
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-n, 28, 28/2. ZTuj-2 člen 68, 68/1-5. ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84
dopuščena revizija - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - nevarnost pobega - objektivna merila - nesodelovanje v postopku - jasnost in določnost pravnih pravil - načelo primarnosti prava EU - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 (ali drugem ustreznem zakonu) ni jasne zakonske podlage. Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, ki je razlog za pridržanje na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III in na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, morajo nujno biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je že na podlagi enostavne jezikovne razlage mogoče sklepati, da to ne more biti zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem "nevarnost pobega", saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Ob takem zakonskem izhodišču bi se zakonodajalec moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00022609
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 25, 29. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZUS-1 člen 74
mednarodna in subsidiarna zaščita - opravljena glavna obravnava - nepriznan status begunca - notranja zaščita - test razumnosti - zdravstveno stanje prosilca - poslabšanje zdravstvenega stanja prosilca za azil zaradi predaje drugi državi
Ocena v zvezi z možnostjo pritožnikov za nastanitev v varnem delu izvorne države (notranja razselitev) temelji le na abstraktni verjetnosti, izhaja pa tudi iz presoje vsebine poročil o (sedanjih) razmerah v prosilčevi izvorni državi ter razvojne tendence (trenda) spoštovanja človekovih pravic. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP, in bi bila zato nedopustna. V zvezi z vprašanjem kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja, je tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, potrebna ex nunc presoja v tem pogledu pravno pomembnih dejstev in dokazov. Zato je treba upoštevati tudi nova dejstva in dokaze, ki so se pojavili po koncu glavne glavne obravnave ali po koncu postopka na prvi stopnji (če je postopek tekel brez glavne obravnave), kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 v zvezi z navedenim ni mogoče uporabiti prvega odstavka 74. člena ZUS-1 v tem delu.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00021154
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84/1-5. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-n, 28, 28/2. ZTuj-2 člen 68. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. URS člen 3.a
dopuščena revizija - predaja prosilca odgovorni državi članici - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - uredba Dublin III - znatna nevarnost za pobeg - nevarnost pobega - objektivni kriterij - merila - sprememba zakona - načelo primarnosti prava EU - jasnost in določnost pravnih pravil - sodba SEU - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - začasna odredba v revizijskem postopku
Po presoji SEU 28. člen v povezavi s točko (n) 2. člena Uredbe Dublin III zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera Nacionalni zakon, ki omogoča odvzem prostosti, mora biti dovolj dostopen in natančen, njegova uporaba pa predvidljiva, da se prepreči kakršna koli nevarnost samovoljnega ravnanja. Za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 ni ustrezne zakonske podlage. Že na podlagi enostavne jezikovne razlage je mogoče sklepati, da to ne more biti zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem "nevarnost pobega", saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Zakonodajalec bi se moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00021160
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/2, 46, 46/2. ZMZ-1 člen 15, 16, 27, 27/1, 90, 90/1, 92, 92/2
mednarodna zaščita - priznanje subsidiarne zaščite do polnoletnosti - pravice in koristi pri priznanju subsidiarne zaščite in pri priznanju statusa begunca - vprašanje za predhodno odločanje SEU - sodba SEU - nadaljevanje prekinjenega postopka - pravni interes - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo primarnosti prava EU - otrok kot prosilec - otrokova največja korist
Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče se strinja z nosilnim stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik, tudi če bi šteli, da pripada posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali "otroci brez staršev", ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je namreč ravno zato, ker je pritožnik otrok, ocenila, da bi bil v primeru takojšnje vrnitve v izvorno državo lahko podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in mu iz tega razloga priznala status subsidiarne zaščite. To logično pomeni, da po dopolnitvi polnoletnosti pri pritožniku ne bodo podani (s tožbo) zatrjevani razlogi preganjanja, pri čemer se Vrhovno sodišče glede na navedeno presojo sodišča prve stopnje ne opredeljuje do vprašanja, ali "otroci brez staršev" predstavljajo posebno družbeno skupino po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 24, 24/2. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 2, 2-f, 15, 15-b. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2.n. ZMZ-1 člen 15, 16, 20, 25, 26, 26/1-1, 26/2-1, 26/2-2, 27, 27, 28, 28-2/1-3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - diskriminacija Romov - narodna pripadnost - razlogi preganjanja - prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje - upoštevanje otrokove koristi - načelo varstva otrokove koristi - slabe življenjske razmere - resna škoda - ugoditev pritožbi
Načelo največje otrokove koristi, glede na svojo pravno naravo (gre za pravno načelo in ne za pravico) ne more preprečevati izvrševanja polja proste presoje države glede nadzora nad vstopom in bivanjem tujcev, ki so otroci in ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo, saj pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot v zadevah, ko gre za polnoletne prosilce. Zgolj dejstvo, da je nekdo pripadnik romske skupnosti, ne zadošča za ugotovitev obstoja dejanj preganjanj v smislu socialno ekonomske diskriminacije. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da bi bil zaradi svoje narodnosti (razlog preganjanja je lahko tudi narodna pripadnost) žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki bi imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da bi bil zaradi svoje narodnosti deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov. Tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj zgolj slabe življenjske razmere v izvorni državi oziroma tamkajšnje slabše socialne storitve, ne morejo biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Slabih življenjskih razmer v izvorni državi namreč (kot je razvidno tudi iz sodne prakse ESČP) ni mogoče enačiti s pojmom mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in tudi ne morejo predstavljati resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Razlogi, zaradi katerih jim je sodišče prve stopnje priznalo subsidiarno zaščito zato temeljijo le na sočutju in humanitarnosti, kar po mnenju SEU ne sodi na področje uporabe Kvalifikacijske direktive II.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00022960
ZTuj-2 člen 68, 68/1-5. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZPP člen 367.a, 367.c
dopuščena revizija - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - objektivni kriterij - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je zaradi nevarnosti pobega (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnega kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (nesodelovanje v postopku)?
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00017458
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/2, 46, 46/2. ZMZ-1 člen 41, 41/2, 90, 92, 92/1, 92/2
mednarodna zaščita - priznanje subsidiarne zaščite do polnoletnosti - pravice in koristi pri priznanju subsidiarne zaščite in pri priznanju statusa begunca - pravni interes - sodba SEU - nadaljevanje prekinjenega postopka - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo primarnosti prava EU - sprememba pravnega stališča - ugoditev pritožbi
Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (odločitve SEU v zadevi C-662/17) je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00017025
ZPP člen 367b, 367b/4
mednarodna zaščita - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje - zatrjevana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje
Za uspešno uveljavljanje neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje bi moral tožnik v predogu za dopustitev revizije opraviti tudi primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbo, s katero utemeljuje neenotnost sodne prakse, ter zatrjevano neenotnost utemeljiti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00015749
ZMZ-1 člen 23, 23/1-10, 24, 26, 30, 30/2, 125. ZMZ člen 75, 75/1. ZUS-1 člen 59, 59/1, 75, 75/4, 77
mednarodna zaščita - svoboda veroizpovedi - sprememba veroizpovedi - preganjanje zaradi vere - splošna verodostojnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - glavna obravnava - načelo prepovedi zlorabe pravic - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi
Na splošni ravni ni mogoče izključiti, da prosilec v izvorni državi ne bi bil izpostavljen dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstil, pri čemer zadošča že, da subjekt preganjanja zaradi opravljenega obreda krsta prosilcu pripisuje dejansko (pristno) spremembo vere, ki se preganja v izvorni državi. Pogoj je seznanitev subjekta preganjanja z v tujini opravljenim krstom, zaradi česar je treba ugotoviti tudi, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo do seznanitve z omenjenim dejstvom res prišlo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00017916
ZUS-1 člen 52, 59, 59/2-2, 75, 75/2, 77. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3
mednarodna zaščita - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - nove dejstva in novi dokazi - učinek ex nunc - načelo primarnosti prava EU - neposredni učinek direktive - ugoditev pritožbi
V postopkih priznanja mednarodne zaščite je potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Kadar je to primerno, je treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00016198
ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/2, 75/3, 77. ZMZ-1 člen 26, 26/2-3. ZPP člen 8, 339, 339/2-14
mednarodna zaščita - ponovljen postopek - dokazna ocena - vestna in skrbna ocena dokazov - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje se mora opredeliti do vseh okoliščin, ki so po mnenju strank bistvene za ugotovitev, ali je tožnik upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Tako sodna odločba, kot tudi dokazna ocena, na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00016437
ZPP člen 367b, 367b/4
zavrženje predloga za dopustitev revizije - mednarodna zaščita - varna izvorna država - pomembno pravno vprašanje - neizkazana neenotna sodna praksa
Za uspešno uveljavljanje neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje bi moral tožnik v predlogu za dopustitev revizije opraviti tudi primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbo, s katero utemeljuje neenotnost sodne prakse, ter zatrjevano neenotnost utemeljiti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00015109
ZMZ-1 člen 49, 49/7, 49/6, 50, 50/3, 64, 64/1-1, 65, 65/6. URS člen 23, 158. ZUP člen 225, 129, 129/1-4
dopuščena revizija - revizija tožene stranke - pomembno pravno vprašanje - poseg v pravnomočno odločbo - zmotna uporaba materialnega prava - samovoljna zapustitev azilnega doma - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova prošnja za azil - dovoljenost odgovora na revizijo - oseba brez PDI - ugoditev reviziji
Stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da v prejšnjem postopku izdana pravnomočna odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito pravno ne učinkuje, če je prosilec pred njeno vročitvijo njegovemu pooblaščencu samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, saj je s tem nastopila zakonska domneva o umaknjeni prošnji (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je materialnopravno napačno.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00015099
ZUS-1 člen 71, 71/2. ZMZ-1 člen 20, 27, 28
mednarodna zaščita - dejansko stanje - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
V primeru, ko je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi v upravnem sporu se lahko uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje (do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo). Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00013940
ZMZ člen 74, 75. ZMZ-1 člen 51, 70, 125. ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/3, 28, 28/3, 36, 36/1-4, 69, 69/1, 73, 73/1, 75, 75/1-1, 78. ZUP člen 2, 129, 129/1-1, 279, 279/1-1. URS člen 3a, 23, 25. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 26, 27, 27/1, 29, 29/1, 29/2
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - diskrecijska klavzula - dovoljenost tožbe - upravni akt - rok za predajo prosilca - tožba zaradi molka organa - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Če se upravni spor vodi kot prvostopenjski sodni spor, sta z vidika varstva pravnega položaja stranke že po naravi stvari kumulativno izpolnjena pogoja za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Sodišče v upravnih sporih v primeru molka organa odloča le o zakonitosti (fiktivnega, negativnega) upravnega akta, v zvezi s katerim se šteje, da je bila tožnikova zahteva v upravnem postopku zavrnjena, in ne o zakonitosti (neobstoječega) upravnega akta, v zvezi s katerim tožnikove zahteve v upravnem postopku sploh ni bilo. Upravni organ ni pristojen za odločanje o tožnikovi zahtevi, naj se Republika Slovenija na podlagi 17. člena Uredbe Dublin III odloči za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato tudi ne more nastopiti molk organa. Zaradi nedopustnosti obravnavanega upravnega spora odločitev v njem tudi (že po naravi stvari) ne more biti v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota. Sklep o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III ima časovno omejeno veljavnost, zaradi česar z njegovim prenehanjem prične teči rok za odločitev o že vloženi prošnji za mednarodno zaščito.