CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00090621
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-1, 75/3.
mednarodna zaščita - pomanjkljiva dokazna ocena - neobrazložena dokazna ocena - ni razlogov o pravno pomembnem dejstvu - sodbe ni mogoče preizkusiti
O kršitvi načela proste presoje dokazov je mogoče govoriti (le) takrat, ko dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar ni opravljena ocena vsakega dokaza posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva. Povedano drugače: zgolj nestrinjanje sodišča z dokazno oceno toženke oziroma drugačna interpretacija listin, tožnikovih izjav in ostalega procesnega gradiva očitno ne pomeni, da dokazne ocene ni oziroma da je formalno pomanjkljiva. Nasprotno, šele formalno popolna dokazna ocena sodišču omogoča, da se opredeli do njene vsebinske ustreznosti oziroma formalne logičnosti in prepričljivosti, kar je Upravno sodišče v obravnavani zadevi dejansko storilo.
Zaradi nestrinjanja s toženkino dokazno oceno je Upravno sodišče opravilo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki pa bi jo moralo obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tega po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo. Na glavni obravnavi je sicer izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in pregledom listin (57. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe) in te dokaze ocenilo drugače od pritožnice, vendar pa svoje ocene teh dokazov ni obrazložilo in tudi ni navedlo razlogov, ki so pripeljali do sprejete odločitve.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - pogoji za sprejem - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nastanitveni objekt - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - ovire za vrnitev
S predajo pritožnika Franciji ne bo kršena določba drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III, po kateri prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi lahko bil zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v tej državi članici izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Sistemske pomanjkljivosti v odgovorni državi članici pri izvajanju azilnih postopkov (vključno z dostopom do njih) so ovira za predajo prosilca tej državi. Azilni postopek namreč prosilcu zagotavlja individualno obravnavo in presojo konkretnih okoliščin, pomembnih za uresničevanje načela nevračanja v izvorno državo, ki pomeni, da nihče ne sme biti predan v državo, v kateri mu grozi nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089983
ZUS-1 člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - obseg pritožbene presoje - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi sta dejansko stanje ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku toženke, ki jo je kot pristojno že opravilo Upravno sodišče. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v svoji pritožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi terjala de novo presojo potrebe po mednarodni zaščiti s strani Vrhovnega sodišča.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - neizkazana resna škoda - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča - zavrnitev prošnje
Pritožnik tveganja življenja v hudi revščini (ta je lahko posledica tako težav pri iskanju zaposlitve kot slabega plačila za opravljeno delo) ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega (torej individualno) vzpostavljala maroška oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Maroku, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.
Glede pomena teh okoliščin na področju mednarodne zaščite pa Vrhovno sodišče ustaljeno razlaga, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, to ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak mora škodo povzročiti tretja oseba.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 12, 12/4, 17.
mednarodna in subsidiarna zaščita - dejanska predaja prosilca odgovorni državi - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - neizkazane in pavšalne trditve
Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu, da pritožnika nista navedla pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njuno predajo Švedski. Navedbe o domnevnih grožnjah, ki ostajajo povsem nekonkretizirane oziroma neobrazložene namreč ne morejo privesti do drugačne odločitve, tj. da se predaja ne bi izvršila.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2. ZPP člen 8, 250/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 22.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - dejanska predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - spolno nasilje - pritožba - ponovno sojenje
Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Ta domneva pa je izpodbojna. Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.
V izpodbijani dokazni oceni pa Upravno sodišče, kljub temu da je pritožnika na glavni obravnavi zaslišalo, ni navedlo nobenih argumentov glede dokazne (ne)vrednosti tega dokaza v delu, v katerem je pritožnik opisal domnevni spolni napad. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov glede dokazne ocene pritožnikovega zaslišanja, Vrhovno sodišče tudi ne more preizkusiti, ali je Upravno sodišče upoštevalo navedeni metodološki napotek iz 8. člena ZPP, to pa posledično pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na katero pazi Vrhovno sodišče med pritožbenim preizkusom po uradni dolžnosti (drugi odstavek 250. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Nastopile so torej okoliščine, zaradi katerih toženka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu zanj torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089656
ZPP člen 258, 258/2. ZMZ-1 člen 9, 9/1, 9/10, 9/10-5.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - zaslišanje tožnika - izostanek z naroka - opravičilo izostanka - svetovalec za begunce - vestno opravljanje dela
Pritožnik v pritožbi navaja, da se naroka ni udeležil, ker ni uspel najti Upravnega sodišča. To po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja upravičenega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo. Tožnik se je dolžan pravočasno seznaniti z lokacijo sodišča in si prihod organizirati tako, da je - razen če nastopijo nenadne in nepredvidljive okoliščine - na naroku pravočasno.
Poleg tega pritožnika zastopa svetovalka za begunce, ki mu je po prvem odstavku 9. člena ZMZ-1 dolžna nuditi tako podporo kot tudi pravno pomoč v postopkih po ZMZ-1 na Upravnem sodišču. Od strokovne pooblaščenke se zato pričakuje, da svoji stranki, ki si prizadeva pridobiti mednarodno zaščito, zagotovi vse potrebne informacije za učinkovito uveljavljanje njenih pravic.
mednarodna in subsidiarna zaščita - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - revščina - nepomembna ali zanemarljiva dejstva - neizkazana resna škoda - subjekt preganjanja ali resne škode - neutemeljena pritožba
Pritožnik ne oporeka, da v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja) in podrobneje opredeljene v 27. členu istega zakona. Prav tako ni sporno, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine oziroma, kot navaja v pritožbi, zaradi hudega pomanjkanja, ko si niti z delom ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. S temi navedbami pritožba ne more utemeljiti pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz 2. točke 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega vzpostavljala alžirska oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Alžiriji, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.
mednarodna zaščita - utemeljen strah pred preganjanjem - neizkazano preganjanje - resna škoda - zavrnitev pritožbe
Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.
mednarodna in subsidiarna zaščita - nova dejstva in novi dokazi v ponovnem postopku - dejanske navedbe - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito
Vrhovno sodišče se s presojo Upravnega sodišča strinja. Pritožnik v pritožbi namreč ponovno izpostavlja, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in ni sposoben vrnitve v matično državo, vendar navedeno navaja povsem pavšalno. Zato njegove navedbe za sklep o tem, da so podani pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ne zadoščajo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089279
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja
Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je okoliščine, ki jih je navedel pritožnik v postopku, presojalo po vsebini in ugotovilo, da njegova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da ni razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah.
Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, v zvezi s katerimi opozarja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. Sodišče Evropske Unije je že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089454
ZPP člen 286b, 286b/1.
mednarodna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite - zastopanje po pooblaščencu - zastopanje v upravnem postopku - zastopanje v upravnem sporu - svetovalec za begunce - pravočasno uveljavljanje kršitev določb postopka
Kljub temu, da obvezno zastopanje po (prava veščem) pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko ne izhaja niti iz določb ZMZ-1 niti iz določb Procesne direktive, pa v konkretnem primeru sploh ni razvidno, da bi odsotnost takega pooblaščenca vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta oziroma sodbe sodišča prve stopnje.
Poleg tega pritožnik tudi ne utemelji, zakaj navedenih pomanjkljivosti ni mogel uveljaviti ter odpraviti v upravnem sporu ob pomoči ustrezno usposobljene pooblaščenke, svetovalke za begunce, ki je tudi odvetnica. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje poleg zastopanja s strani pooblaščenke zagotovilo pritožniku tudi ustrezno procesno vodstvo ter je zakonito, pravilno in vsebinsko korektno izvedlo glavno obravnavo. V okviru vseh navedenih dejanj pa pritožnik ni nikoli uveljavljal, da je ostal v katerem delu nerazumljen oziroma, da je prišlo do take kršitve njegovih procesnih pravic v sodnem postopku.
Postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnik (po svoji pooblaščenki) tudi sicer ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel, zato je v pritožbenem postopku v zvezi s tem prekludiran. Stranka mora v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - razlogi javnega reda - preventivni ukrepi
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - zdravstvena storitev - bolezen - poslabšanje zdravstvenega stanja - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - neizkazanost
Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089212
ZUS-1 člen 76.
mednarodna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje - resna škoda - trditveno breme
Upravno sodišče je odločilo, da pritožnik v zvezi z navedenim ni zmogel trditvenega bremena, saj so bile njegove navedbe omejene na odsotnost dobre zdravstvene oskrbe v Alžiriji, ne da bi v zvezi s tem zatrjeval konkretne okoliščine kot razloge za preganjanje ali resno škodo v svojem primeru. Vrhovno sodišče taki presoji pritrjuje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089075
ZMZ-1 člen 20, 24, 24/1, 24/1-3, 28, 52.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - strah pred preganjanjem - resna škoda - nedržavni subjekt preganjanja - varna izvorna država
Sodišče je navedene razloge štelo za razloge osebne in ekonomske narave. Pritrdilo je toženki, da jih ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, da težav niso povzročili država ali drugi v ZMZ-1 določeni akterji, niti da pritožnik ni izkazal resne škode, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pritožnik tudi ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Pritožnik se z navedeno presojo sicer ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089073
ZUS-1 člen 74, 74/1, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - ponavljanje tožbenih navedb - celovita dokazna ocena - pritožbene novote
Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno ponavljanje trditev, ki jih je pritožnik podal že v tožbi (glede nasilnega odnosa hrvaških policistov, prevoza do železniške postaje in poskusa vrnitve v Republiko Hrvaško), zato ne more biti uspešno.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089065
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/3, 10/3-a, 40, 40/2, 40/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite - sodna praksa SEU
Presoja dopustnosti naknadne prošnje za priznanje mednarodne zaščite se opravi v dveh fazah, in sicer je najprej predmet predhodne obravnave vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oz. je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje, da bi bil upravičen do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU (člen 40 (2)). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve, pa se v skladu s členom 40 (3) Direktive 2013/32/EU preveri, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, zahtevane za upravičenost do tega statusa. To preverjanje se izvede v skladu s členom 10(3)(a) Direktive 2013/32/EU in členom 4 Direktive 2011/95/EU, ki pristojnemu organu nalaga, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente njegove naknadne prošnje za mednarodno zaščito. Če sta oba pogoja za dopustnost izpolnjena, se obravnavanje prošnje nadaljuje po vsebini v skladu s poglavjem II Direktive 2013/32/EU.
Iz navedenega izhaja, da je zavrženje ponovne prošnje izjema od pravila, da mora biti vsaka prošnja za mednarodno zaščito predmet vsebinske obravnave v zvezi z izpolnjevanji pogojev za to zaščito. Pristojni organ in posledično tudi sodišče jo zato lahko opredelita kot nedopustno samo po opravljeni (zahtevani) vsebinski presoji izpolnjenosti obeh navedenih pogojev za nedopustnost prošnje, pri tem pa upoštevati razlage Sodišča EU, kdaj novi elementi ali ugotovitve pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za status mednarodne zaščite.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089066
ZMZ-1 člen 20, 24, 24/1, 24/1-3, 28, 52.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - strah pred preganjanjem - resna škoda - nedržavni subjekt preganjanja - varna izvorna država
Pritožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe o strahu pred grožnjami in nasiljem bratov bivšega dekleta. Vendar pa s tem ne more izpodbiti pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da so te okoliščine z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Saj pritožnikov strah ne izvira od katerega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Ti subjekti so namreč država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).