mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti - varna izvorna država - ekonomski razlog za vložitev prošnje - uveljavljanje socialnih razlogov
Dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem oziroma dostop do zdravstvenih storitev v izvorni državi za pritožnika slabši, kot v državi, v kateri prosi za zaščito, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izvirati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca ne more ali noče zaščititi.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2
mednarodna zaščita - ukrep prepovedi vstopa v državo - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - Belgija - sistemske pomanjkljivosti - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Ob navedenem splošno znanem dejstvu o povečevanju števila prosilcev v državah EU tudi za pritožnika ni sporno, da ni objektivnih podatkov relevantnih virov, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil prav za Belgijo ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).
Vrhovno sodišče zato v zvezi s prepovedjo vstopa v državo in odločanjem o mednarodni zaščiti na podlagi predaje ugotavlja, da v času odločanja upravnega organa prepoved vstopa ni bila relevantna, saj je Belgija, ki je bila za sprejem zaprošena, v obravnavanem primeru odgovornost tudi sprejela.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2
Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.
Ravnanja (tj. nezakonito zavračanje in pridržanje na mejnih prehodih) sicer niso v skladu s pravom Unije, vendar pa, če se ne nanašajo na azilni postopek ali pogoje za sprejem, niso ovira za predajo.
mednarodna zaščita - preganjanje prosilca v izvorni državi - resna škoda - informacije o stanju v izvorni državi - specifične in splošne informacije
Za priznanje mednarodne zaščite mora pritožnik izkazati preganjanje (27. člen ZMZ-1) ali resno škodo (28. člen ZMZ-1).
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - subjekt preganjanja ali resne škode - nedržavni subjekt preganjanja
Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
Pojem nedržavnih subjektov lahko zajema družinske člane, vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00092012
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1. ZUS-1 člen 32, 32/5
mednarodna zaščita - ustaljena sodna praksa - ugoditev in tožbi - zahteva za odločitev v sporu polne jurisdikcije - odprava izpodbijanega akta - obrazložitev sodbe - suspenzivnost tožbe v azilnih zadevah - rok za predajo prosilca - predlog za izdajo začasne odredbe - rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe - prekoračitev instrukcijskega roka
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča se v primerih, ko Upravno sodišče tožbi ugodi tako, da izpodbijani akt (le) odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, šteje, da je tožbi ugodilo v celoti in ne samo delno, četudi je tožnik v njej zahteval odločitev v sporu polne jurisdikcije.
Obrazložitev sodbe Upravnega sodišča mora vsebovati (le) bistvene navedbe strank in njihovo sodno presojo. Razlogi za odločitev sodišča morajo biti jasno predstavljeni in prepoznavni tudi strankam, ki se lahko tako prepričajo, da je Upravno sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe prava.
Le vložitev tožbe v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju prošnje za priznanje mednarodne zaščite po četrti alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 in o tem, da bo prosilec za priznanje mednarodne zaščite predan odgovorni državi članici, nima samodejnega suspenzivnega učinka glede izvršitve odločitve o njegovi predaji odgovorni državi članici.
Ker znaša rok za predajo šest mesecev (člen 29(1) Uredbe Dublin III), rok za odločitev Upravnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe pa sedem dni (peti odstavek 32. člena ZUS-1), ni bojazni, da pritožnica zaradi zadržanja izvršitve predaje do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi imela dovolj dolgega roka, da opravi predajo. Navedeno velja tudi v primeru, ko se instrukcijski rok prekorači zaradi zagotavljanja procesnih pravic strank, ki so nujno potrebne. To pa ne drži v obravnavani zadevi, v kateri je Upravno sodišče o pritožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo nerazumno dolgo, in sicer več kot osem mesecev.
Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.
Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov. Zgolj s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podal že v tožbi (glede prehrane, nastanitve, zdravstvene oskrbe, ravnanj uradnih oseb, diskriminacije, pravnega varstva in spoštovanja načela nevračanja v Republiki Bolgariji), pa ne more biti uspešen.
Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 40/2023 z dne 17. 5. 2023 zavzelo stališče, da mora sodišče prve stopnje, ki oceni, da je treba tožbo kot prepozno zavreči, s tem stališčem seznaniti tožečo stranko, saj je stranki šele s tem omogočeno, da v zvezi s to ugotovitvijo sodišča poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. To, da lahko izpodbija pravilnost dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi z zaključkom, da je tožba prepozna (npr. iz obvestila o prispelem pismu), je po ustaljeni sodni praksi strankina pravica, ki ji mora biti ustrezno zagotovljena.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00091413
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2. URS člen 22.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - kršitev pravice do enakega varstva pravic - pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se ta ne more preizkusiti - razlogi o odločilnih dejstvih - prepričljiva dokazna ocena
Upravno sodišče se je opredelilo do pritožnikovih navedb in predloženih poročil, zato je očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic očitno neutemeljen. Presoji Upravnega sodišča o (ne)relevantnosti poročil in sodbe ESČP ter neizkazani stopnji resnosti ugotovljenih pomanjkljivosti pritožnik vsebinsko ne ugovarja. Zgolj nestrinjanje z razlogi Upravnega sodišča pa ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni mogoče preizkusiti. Po presoji Vrhovnega sodišča opisana dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00091213
ZMZ-1 člen 26. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3. ZPP člen 8.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - presoja dejanskega stanja - celovita dokazna ocena - protest - pravica do zbiranja in združevanja
Če se Upravno sodišče pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi le opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že toženka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve Upravnega sodišča ni mogoče šteti za arbitrarno.
Če je posameznik zaradi same udeležbe na protestu kakorkoli neupravičeno sankcioniran, o pravici do zbiranja in združevanja ter s tem povezanimi pravicami ni mogoče govoriti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.
mednarodna zaščita - odstranitev tujca iz države - omejitev gibanja - sodni preizkus - pridržanje v centru za tujce - dopustnost posega - pravica do osebne svobode - javna korist - načelo sorazmernosti
Po drugem odstavku 79.a člena ZTuj-2 v primeru omejitve gibanja iz razloga, ker tujca iz objektivnih razlogov po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države (79. člen ZTuj-2), ki je daljše od treh mesecev, Upravno sodišče pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi preizkus utemeljenosti te omejitve gibanja. Ta institut sodnega preizkusa je namenjen zagotovitvi učinkovitega sodnega pregleda pridržanja v kontradiktornem postopku, kar narekuje tudi pravo EU.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.
Kolikor pritožnik posplošeno, nekonkretizirano in nedokazano zatrjuje sistemske pomanjkljivosti z navedbami, podanimi šele v pritožbi, te predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnik ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel do konca glavne obravnave. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.
Sistemske pomanjkljivosti že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih navedb, da Republika Hrvaška prosilcem le v manjši meri priznava mednarodno zaščito, saj je odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Upravno sodišče je tudi pravilno opozorilo, da je treba v zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, najprej ugotoviti, ali s pritožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev dosegajo minimalno stopnjo resnosti.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde
Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči, če prosilec navede dejstva ali/in predloži dokaze, nastale po koncu prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite, oziroma če v primeru dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, navede upravičene razloge, zakaj jih ni uveljavljal že prvič (do opustitve njihovega navajanja ne sme priti po prosilčevi krivdi).
mednarodna zaščita - sredstva za preživljanje - resna škoda - neizkazana resna škoda - zavrnitev pritožbe
Navedbe, da je treba situacijo v Maroku v okoliščinah tako hudega pomanjkanja obravnavati kot resno škodo, za kar je odgovorna država, ker da je vzpostavila sistem, da revni životarijo ali preprosto umrejo od lakote, če si ne morejo zagotoviti sredstev za hrano. Iz njih namreč ne izhaja obstoj tveganja, da bodo subjekti pritožnikove izvorne države temu namerno onemogočili dostop do sredstev za preživetje. Glede tega je pomembna tudi ugotovitev v sodbi, ki ji pritožnik ne nasprotuje, da je pred odhodom iz Maroka zaslužil toliko, da je lahko preživel, le prihrankov ni mogel ustvariti (21. točka obrazložitve), kar kaže, da že ob odhodu ni sodil v skupino prebivalstva, na katero se sklicuje. Zaradi tega njeno izpostavljanje ne potrjuje verjetnosti, da bo po vrnitvi v Maroko izpostavljen lakoti in s tem nastanku resne škode v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, po kateri ta škoda zajema oblike mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - slabe ekonomsko socialne razmere - resna škoda - subjekt preganjanja ali resne škode
Pritožba ne utemelji pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini (ta je lahko posledica tako težav pri iskanju zaposlitve kot slabega plačila za opravljeno delo) ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega (torej individualno) vzpostavljala alžirska oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Alžiriji, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00090398
ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3.
mednarodna zaščita - ukrep omejitve gibanja - sporno dejansko stanje - dejansko stanje v upravnem postopku - obseg presoje
Če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko, ni mogoče uveljavljati pritožbenega ugovora zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja Upravnega sodišča, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja ne na podlagi istega dokaznega gradiva ne na podlagi pritožbenih novot (razen izjem iz prvega odstavka 74. člena ZUS-1), temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred Upravnim sodiščem pravilno in zakonito izvedeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00090621
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-1, 75/3.
mednarodna zaščita - pomanjkljiva dokazna ocena - neobrazložena dokazna ocena - ni razlogov o pravno pomembnem dejstvu - sodbe ni mogoče preizkusiti
O kršitvi načela proste presoje dokazov je mogoče govoriti (le) takrat, ko dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar ni opravljena ocena vsakega dokaza posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva. Povedano drugače: zgolj nestrinjanje sodišča z dokazno oceno toženke oziroma drugačna interpretacija listin, tožnikovih izjav in ostalega procesnega gradiva očitno ne pomeni, da dokazne ocene ni oziroma da je formalno pomanjkljiva. Nasprotno, šele formalno popolna dokazna ocena sodišču omogoča, da se opredeli do njene vsebinske ustreznosti oziroma formalne logičnosti in prepričljivosti, kar je Upravno sodišče v obravnavani zadevi dejansko storilo.
Zaradi nestrinjanja s toženkino dokazno oceno je Upravno sodišče opravilo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki pa bi jo moralo obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tega po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo. Na glavni obravnavi je sicer izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in pregledom listin (57. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe) in te dokaze ocenilo drugače od pritožnice, vendar pa svoje ocene teh dokazov ni obrazložilo in tudi ni navedlo razlogov, ki so pripeljali do sprejete odločitve.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - pogoji za sprejem - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nastanitveni objekt - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - ovire za vrnitev
S predajo pritožnika Franciji ne bo kršena določba drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III, po kateri prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi lahko bil zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v tej državi članici izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Sistemske pomanjkljivosti v odgovorni državi članici pri izvajanju azilnih postopkov (vključno z dostopom do njih) so ovira za predajo prosilca tej državi. Azilni postopek namreč prosilcu zagotavlja individualno obravnavo in presojo konkretnih okoliščin, pomembnih za uresničevanje načela nevračanja v izvorno državo, ki pomeni, da nihče ne sme biti predan v državo, v kateri mu grozi nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089983
ZUS-1 člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - obseg pritožbene presoje - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi sta dejansko stanje ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku toženke, ki jo je kot pristojno že opravilo Upravno sodišče. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v svoji pritožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi terjala de novo presojo potrebe po mednarodni zaščiti s strani Vrhovnega sodišča.