CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00067624
ZFPPIPP člen 377. ZGD-1 člen 521. ZPP člen 76, 333, 333/1, 343, 343/3.
nedovoljena pritožba - pritožba osebe, ki nima te pravice - sposobnost biti stranka - prenehanje pravne osebe - izbris družbe iz sodnega registra
Z dnem izbrisa je družba A. d. o. o. po 377. členu ZFPPIPP v zvezi s 521. členom ZGD-1 prenehala obstajati in je s tem izgubila sposobnost biti stranka po 76. členu ZPP. B. B. pa ni stranka tega postopka, saj sodišče prve stopnje ni odločilo, da se sprememba tožbe na aktivni strani na navedeno osebo, dovoli. Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice ni imela.
tožba na ugotovitev obstoja terjatve - sklep o dedovanju - vsebina sklepa o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - pravna narava dednega dogovora, ki je del sklepa o dedovanju - sodna poravnava - učinek sodne poravnave - izpodbijanje sodne poravnave - tožba za razveljavitev sodne poravnave - razpolaganja dedičev - vsebina in obseg dednega dogovora - skupno premoženje zakoncev - postopek osebnega stečaja
Po ustaljeni sodni praksi velja, da lahko dediči z dednim dogovorom razpolagajo tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Predmet sodne poravnave namreč ni nujno enak predmetu zahtevka. Ker ima dedni dogovor učinek sodne poravnave, veže vse stranke dogovora, tako tudi tožnico. Tudi če bi tožnica sicer lahko na nepremičninah uveljavljala stvarnopravni zahtevek na podlagi zakonskih določb o skupnem premoženju zakoncev, je s sklenitvijo dednega dogovora razpolagala tudi s svojim deležem teh nepremičnin. Treba je šteti, da se je z dednim dogovorom tej pravici odpovedala.
prekinitev postopka - napotitev na pravdo - terjatev dediča do zapustnika - sporna dejstva - velikost dednega deleža - vračunanje daril v dedni delež
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dediče napotilo na pravdo glede terjatev, ki so jih imeli do zapustnika. Velja namreč, da zapuščinsko sodišče o terjatvah dedičev zoper zapustnika ne odloča.
Predmet dedovanja ni čista zapuščina (razlika med aktivo in pasivo), zato zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati priglašenih terjatev iz naslova zapustnikovih dolgov, jih vsebinsko obravnavati, niti jih navajati v sklepu o dedovanju (primerjaj 214. člen ZD).
ZSVarPre člen 2, 6, 8, 26, 27, 30, 30/3. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-4. URS člen 53, 53/3, 54, 54/1, 56.
denarna socialna pomoč - odmera - ustavna odločba
Denarna socialna pomoč je bila v skladu s 30. členom ZSVarPre pravilno odmerjena kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo družinskim članom in lastnih dohodkom družine. Gre za razliko med osnovnim zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine, pravilno izračunane in zakonito odmerjene z izpodbijanimi upravnimi akti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00070333
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 2, 22, 36, 36/1. SZ-1 člen 83, 83/1, 91, 91/2, 91/3, 103, 103/1, 103/1-5, 103/1-7, 103/3. ZPP člen 5, 14, 212, 285.
odpoved najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - število uporabnikov stanovanja - medsosedska razmerja - namensko najemno stanovanje - pravica do spoštovanja doma - sorazmernost posega - materialno procesno vodstvo - relativna bistvena kršitev določb postopka
Drugi odstavek 91. člena SZ-1 določa, da mora lastnik skleniti aneks k najemni pogodbi na zahtevo najemnika, če se število oseb poveča za eno ali več oseb, ki jih mora najemnik preživljati po zakonu, za vse ostale osebe pa le, če je glede na število oseb stanovanje po velikosti še primerno. Tretji odstavek istega člena pa, da prejšnji odstavek ne velja za stanovanje, namenjeno osebam iz četrte alinee prvega odstavka 83. člena tega zakona, to pa je namensko najemno stanovanje. To pomeni, da določba tretjega odstavka 91. člena SZ-1 ne prepoveduje sklenitve aneksa, temveč samo določa, da v primeru namenskega najemniškega stanovanja lastniku ni treba skleniti aneksa k najemni pogodbi zaradi povečanja števila oseb v takšnem najemnem stanovanju.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da krivdni razlog iz 7. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1 ni podan, saj je toženka po prejemu opomina s sodelovanjem CSD želela odpraviti kršitev, pa tožnica na to ravnanje ni reagirala, niti se odzvala s pojasnilom, zakaj si je glede sklenitve aneksa premislila in slednjega ne želi skleniti, pri čemer sedaj pritožba tudi ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni navedla trditev, da sporno stanovanje po velikosti ni primerno. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka plačevala obratovalne stroške za dva najemnika, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da slednje pomeni, da je tožnica oziroma B. d.o.o. kot upravnik predmetne zgradbe sprejemal A. A. kot stalnega stanovalca oziroma uporabnika stanovanja, ki ga je imela v najemu toženka.
OZ člen 144, 144/1, 147, 147/1. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (2007) člen 33a, 33a/1, 37, 37/2.
povrnitev škode - poškodba pri športu - smučarski skoki - odškodnina za nepremoženjsko škodo - zavrnitev tožbenega zahtevka - odgovornost smučarskega kluba - odgovornost drugih za mladoletnika - odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - skrbnost ravnanja - športna dejavnost - ustrezna skrbnost - varnostni ukrepi - normativna merila
V primeru delodajalca je potrebno dokazati, da je delavec ravnal tako, kot je treba, oseba odgovorna za mladoletno osebo pa se lahko izključi iz odgovornosti, če dokaže, da je ona ravnala z ustrezno skrbnostjo. Skupni imenovalec 144. in 147. člena OZ je torej skrbno (ustrezno) ravnanje, ki mora biti izkazano, in če je, ni podane odškodninske odgovornosti ne za delavca ne za mladoletno osebo. Ker je toženka že izkazala, da je trener (njen zaposlen) ravnal z ustrezno skrbnostjo, odgovornosti toženke kot delodajalca ni mogoče ugotoviti, hkrati pa tudi ne njene odgovornosti za ravnanje mld. A. A., ki je tožnico dejansko poškodoval.
pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - velikost zemljišča - zelenica - vrt - kulturni spomenik
Glede na zakonske kriterije nujna potrebnost zemljišča za normalno ali redno rabo stavbe ni pogoj za določitev obsega pripadajočega zemljišča k stavbi.
Velikost zemljišča sama po sebi ni relevanten kriterij za določitev pripadajočega zemljišča, ampak je bistven namen in v zvezi s tem ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo zemljišče že od gradnje dalje ves čas namenjeno redni rabi stavbe, že ob sami gradnji arhitekturno in urbanistično zasnovano kot vrt meščanske vile, potrjeno z upravnimi dovoljenji, grajeno skladno s takrat veljavnimi predpisi ter da noben prostorski akt ni nasprotoval takšni zasnovi, vse do pridobitve lastninske pravice predlagateljev.
Nesporno dejstvo, da je parcela št. 48/11 vpisana v registru kulturne dediščine kot del stavbne dediščine, ki skupaj z obravnavano stavbo tvori vilo z vrtom, je dodatna potrditev, da sporno zemljišče tvori funkcionalno in arhitekturno enotno zaokroženo posest skupaj z obravnavano stavbo.
delni umik tožbe - dejanska podlaga zahtevka - škoda, ki jo povzroči več oseb skupaj - solidarna obveznost - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku
Iz dejanske podlage tožnikove tožbe je nedvoumno razvidno, da ni iztoževal tistih 5.000 EUR, na plačilo katerih je bil toženec že obsojen s kazensko sodbo, pač pa dodatnih 5.000 EUR kot razliko do 10.000 EUR, ki naj jih toženec plača solidarno z drugim sostorilcem goljufije. Čeprav je svojo vlogo, s katero je sodišču sporočil, da je toženec 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča že plačal, dejansko naslovil kot skrčitev (kar je pogost izraz strank za delni umik tožbe), je iz vsebine vloge razvidno, da vztraja pri svojem celotnem zahtevku glede glavnice, le da naj se zaradi jasnosti že plačanih 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča to vidi v izreku. Svoje tožbe tožnik torej ni umaknil.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 186. člena OZ, po kateri za škodo, ki so jo povzročili skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno, kar pomeni, da odgovarjata toženec in A. A. tožniku solidarno za vseh 10.000 EUR. Ker je bil toženec že obsojen, da plača 5.000 EUR, je pravilno, da poleg tega plača solidarno z A. A. še 5.000 EUR.
tožba za plačilo odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - ugriz psa - odgovornost imetnika domače živali - škodni dogodek - denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine - primarni in sekundarni strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti
Pravilna je materialnopravna presoja, da je toženec za škodo, ki jo je utrpel tožnik, v celoti sam krivdno odgovoren.
Prisojena odškodnina, ki skupaj znaša 6.000 EUR oziroma 4,5 povprečne plače, tudi ni previsoka in v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ.
Za pravilno uporabo materialnega prava pri presoji popolnosti opisa predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno, ali se zasebni tožilec subjektivno čuti razžaljenega, niti kakšne posledice naj bi mu na podlagi inkriminiranih besed domnevno nastale, bistven je le objektivni kriterij žaljivosti.
ukrepi po zpnd - preprečevanje nasilja v družini - izrek denarne kazni - vročitev odločbe - podaljšanje veljavnosti ukrepov - nasilje v družini
Namen denarne kazni ni v kaznovanju povzročitelja nasilja, ampak v tem, da ga sili, da spoštuje izrečene ukrepe. Za dosego tega cilja (spoštovanje sodne odločbe) je potrebno, da je povzročitelj nasilja seznanjen s sklepom o izrečenih ukrepih (da mu je sklep vročen). Pred tem sklep ne more biti izvršljiv in denarne kazni ni mogoče izterjati oziroma izvršiti.
Podaljšanje izrečenih ukrepov pride v poštev, ko izrečeni ukrepi niso dosegli svojega namena oziroma ko povzročitelj nadaljuje s povzročanjem nasilja (ali s tem preti). Teh okoliščin predlagateljica ni niti zatrjevala in dokazovala.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - pojasnilna dolžnost zdravnika
Vprašanje izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji je treba obravnavati ne samo z vidika, ali je tak poseg možno opraviti tudi v Republiki Sloveniji, temveč tudi z vidika, ali so bile tožnici predstavljane tudi druge možnosti oziroma ali ji je bilo sploh pojasnjeno zakaj je za njo najbolj primeren poseg, kot ga je predlagal lečeči kirurg. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnica ni prejela ustreznih pojasnil in se je nato v stiski, kot to ugotavlja tudi sodni izvedenec, odločila za poseg v tujini.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7.. URS člen 22.. OZ člen 153, 153/1, 153/2, 168, 168/1, 168/2.. ZPP člen 7, 8, 213, 249, 285, 286, 315.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 4, 10, 11.
odškodninska odgovornost - odškodnina zaradi poplave - predpostavke za vložitev odškodninske tožbe - trditveno in dokazno breme - škoda - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - materialno procesno vodstvo - primeren dokaz - vmesna sodba - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - stroški postopka - nagrada in stroški izvedenca
Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk: Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. V konkretnem primeru pa, glede ugotavljanja višine (obsega) škode, ne gre za ugotavljanje kompleksnih dejstev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Za odločanje je odločilna trditvena podlaga strank, ki sta jo ponudili do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). V predmetni zadevi, po mnenju sodišča druge stopnje, ne gre za ugotavljanje kompleksne škode, s tem pa, ob odsotnosti temeljne predpostavke za odločitev o odškodnini, ob s strani tožeče stranke predloženem pavšalnem in nepreverljivem popisu uničenih premičnin, obsega škode ni mogoče ugotoviti. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, a le, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno sprejemljivi razlogi; med drugim to lahko stori, če je predlagani dokaz popolnoma neprimeren za ugotovitev pravno pomembnega dejstva. Sam poseg v premoženjsko sfero tožeče stranke ni dovolj, da bi sodišče slednji prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo. Pojem pravno priznane škode, ki tožeči stranki daje pravico do denarne odškodnine za nastalo škodo, zaradi uničenih oz. poškodovanih stvari, je opredeljen v OZ. V okviru ugotavljanja škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, je bistveno ali je tožeča stranka s svojimi trditvami in predlaganimi dokazi uspela z veliko verjetnostjo izkazati nastanek škode, za izračun katere sodišča nima ustreznega znanja (preveriti subjektivno oceno tožeče stranke, glede poškodovanih oz. uničenih premičnin). V obravnavani zadevi tudi ne gre za vprašanje, ali se bo v nadaljevanju postopka višina škode lahko ugotovila vsaj v minimalnem obsegu, pač pa za procesno situacijo, ko predmetna škoda sploh ni dokazljiva, saj za njeno ugotovitev niso predlagani pravnorelevantni dokazi.
ZPP člen 72, 72/2, 285. ZD člen 13, 13/2, 13/3, 164, 165, 165/1, 167, 167/1.
povečanje dednega deleža - načelo oficialnosti - preiskovalno načelo - materialno procesno vodstvo - zapuščinski postopek - pomanjkljive trditve - zahteva za izločitev sodnika
Ker je zahteva za izločitev sodnika podana po izdaji izpodbijanega sklepa, je prepozna in zato neupoštevna.
V zapuščinskem postopku prihaja materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) še posebej do izraza. Zapuščinski postopek se vodi po uradni dolžnosti (164. člen ZD), zato se v njem prepletata načelo oficialnosti in preiskovalno načelo.
Ko dedič poda zahtevo iz 13. člena ZD, je sodišče dolžno izvesti vsa potrebna dejanja, da se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb ZD.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nevarnost, da bo izterjava onemogočena ali precej otežena
Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnika nima izvršilnega naslova. Dejstvo, da tožena stranka noče prostovoljno plačati terjatve tožeče stranke in zadržuje s strani tožeče stranke plačani avans na svojem poslovnem računu, ne pomeni „drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena“.
ZPP člen 142, 142/3, 142/4. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (2017) člen 12.
zavrženje predloga za obročno plačilo sodne takse - vročitev s fikcijo - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - nastop fikcije vročitve - potek roka
Vročitev s fikcijo po 142. členu ZPP se šteje za opravljeno z iztekom samega 15-dnevnega roka. Ob upoštevanju jezikovne, teleološke in sistemske metode razlage je že revizijsko sodišče sprejelo stališče, da se pri vročitvi na način iz tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP šteje vročitev za opravljeno s potekom 15-dnevnega roka, torej na zadnji dan tega roka. Tekst pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku je v skladu s 142. členom ZPP. 12. člen govori o obvestilu o prispelem spisu, ki se vroča osebno in določa, da je vročitev opravljena po poteku tega roka.
dodatni sklep o dedovanju - naknadno najdeno premoženje - nepremičnina - stanje zemljiške knjige - vpis pravice v zemljiško knjigo - listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo - lastninska pravica v pričakovanju - lastnina zapustnika - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - darilna pogodba
Sodišče prve stopnje skladno z 221. členom ZD izda nov sklep na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Pri tem upošteva, da se skladno z 2. členom ZD dedujejo zgolj stvari in pravice, ki zapustniku pripadajo (na dan smrti), pri čemer se za nepremičnine domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.
Utrjeno stališče sodne prakse je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne more ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino. V obseg zapuščine namreč zajame le tiste nepremičnine, katerih (so)lastnik je zapustnik po podatkih javne zemljiške knjige.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00069079
OZ člen 179, 179/1, 699. ZPPCP-1 člen 4, 4/2, 10, 10/1, 11, 12.
prevozna pogodba - taksi prevoznik - poškodba potnika - deliktna odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska obveznost - prevoz potnika in prtljage - dokazovanje obstoja škode - trditveno in dokazno breme glede nastanka škode in vzročne zveze - neudeležba na naroku - selitev v tujino
Po presoji pritožbenega sodišča iz okoliščin izhaja (konkludenten) sporazum strank o bistvenih sestavinah prevozne pogodbe, tj. predmetu prevoza (potnica, skupaj s prtljago), prevozni poti (bila vsaj določljiva) in odplačnem namenu (razviden že po tem, da je tožnica naročila taksi prevoz, torej prevoz, ki se opravlja kot dejavnost, za ustvarjanje dobička). Skladno s splošnimi pravili o sklepanju pogodb navedeno zadošča za sklep, da je bila med tožnico in taksistom sklenjena prevozna pogodba. In ključno je, da je zatrjevani škodni dogodek z njo v neposredni časovni in vsebinski zvezi. Iz tega sledi, da bi bilo zahtevek pravilno (primarno) presojati skozi prizmo poslovne odškodninske odgovornosti. Uporaba teh, specialnih pravil izključuje uporabo določb neposlovne odškodninske odgovornosti, na katere se je sicer oprlo prvostopenjsko sodišče.
Prevoznik je objektivno odgovoren tudi za poškodbo potnika, ki nastane med njegovim izstopanjem iz vozila (12. člen v zvezi z 11. in 10. členom ZPPCP-1). V fazo izstopanja prav gotovo spada tudi jemanje prtljage.
Tožnica je za dokazovanje obstoja pravnorelevantne škode ponudila le svojo (kratko in skopo) pisno izjavo, fotografijo poškodb in medicinski izvid. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da predloženi dokazi ne dokazujejo že tako razmeroma skopih trditev o obsegu nastale škode. Po izvedenem dokaznem postopku ni jasno, kakšne so bile konkretne okoliščine tožničine poškodbe, nevšečnosti, ki so tožnici nastale, kakšna je bila stopnja njenih bolečin, trajanje in kako se je škoda odražala v njenem trpljenju. Ni torej mogoče ugotoviti, ali je sploh šlo za takšen poseg v tožničino osebno sfero, ki presega običajno mero nevšečnosti in upravičuje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 179. člena OZ).
DZ člen 189, 197. ZNP-1 člen 21, 55, 55/2, 102, 102/1.
preživnina za mladoletnega otroka - sprememba višine preživnine - zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - preživninska zmožnost staršev - premoženjsko stanje preživljalca - preživninske potrebe otroka - porazdelitev preživninskega bremena - predlagatelj postopka - dvofazni postopek - nasprotni predlog - znižanje preživnine
Če ni dokazana bistvena sprememba okoliščin, sodišče ne more spremeniti preživnine.
V postopku zaradi spremembe preživnine poteka odločanje v dveh fazah. Sodišče mora najprej ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine do trenutka odločanja v postopku za njeno spremembo prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na strani preživninskih zavezancev in/ali upravičencev. Nato mora sodišče preživnino znova določiti v sorazmerju z možnostjo vsakega izmed preživninskih zavezancev (staršev) in potrebami preživninskega upravičenca (otroka) oziroma mora na novo poiskati vrednostno ravnovesje med vsemi omenjenimi dejavniki.
Sodnik je v skrajšanem postopku namreč dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Šele v kolikor obtožni akt prestane tako formalni kot materialni preizkus, sledi naslednja faza, in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu in nato razpis glavne obravnave. V fazi preizkusa obtožnega akta tako sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj je ta pridržan za glavno obravnavo.