Kadar je med pogodbenima strankama nesporazum o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane. Takšne pogodbe zato tudi ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve. Glede zamudnih obresti, ki jih je dolžna plačati stranka, ki vrača denar, ne pride v poštev peti odst. 132. čl. ZOR, ampak 214. čl. ZOR.
oškodovanec kot tožilec - udeležba na glavni obravnavi
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je oškodovanec kot tožilec pravočasno prejel vabilo na razpisano glavno obravnavo, na katero pa ni pristopil, kazenski postopek s sklepom ustavilo, pa čeprav je oškodovanec kot tožilec svoj izostanek vnaprej opravičil. Nobeno določilo ZKP namreč sodišču ne nalaga, da bi moralo opravičilo tudi sprejeti ter bi zato moral oškodovanec kot tožilec avtomatično šteti, da glavna obravnava ne bo preložena, saj ga sodišče prve stopnje o preložitvi ni obvestilo.
Določbe 504. člena ZOR ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe 2. odst. 490. člena ZOR, saj je institut garancije namenjen izključno varstvu kupca in to poleg (ne namesto) varstva, zagotovljenega kupcu s splošnimi pravili o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. To pomeni, da je kupec upravičen razdreti pogodbo in terjati odškodnino, ne da bi pustil dodatni rok garantu za izpolnitev pogodbe, če garant po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost iz garancije že po temelju.
Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti s tem, da je lastnik dopuščal uporabo poti ob tem, da se o ustanovitvi služnosti stranki nista nič dogovorili, ni nastala. Le z molčečim dopuščanjem lastnika nepremičnine, da se posega v njegovo nepremičnino, se stvarna služnost na podlagi pravnega posla ne ustanovi, saj je pridobitni način le vpis v zemljiško knjigo.
Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je obsojenec pokojni. Ko zahteva vrnitev premoženja le en izmed večih dedičev, se mu lahko vrne le toliko zaplenjenega premoženja, kot znaša njegov dedni delež po sklepu o dedovanju po obsojencu glede preostalega obsojenčevega premoženja.
Tožeča stranka je dokazala, da je toženec kot kupec prevzel blago, ki je specificirano v predloženih dobavnicah, za kar mu je upravičeno izstavila račune na plačilo dobavljenega blaga.
Dolžnikova (predlagateljeva) pravica je, da določi način izpolnitve, torej tudi pogoje, pod katerimi se deponirani predmet lahko izroči upniku (nasprotnemu udeležencu).
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 25. člena ZTLR, ko je ugotovilo, da sta toženka in njen mož vedela, da gradita na tujem zemljišču, tožnik pa se temu ni uprl ter pravilno zaključilo, da sta s takšnim ravnanjem graditelja pridobila lastninsko pravico tako na zgrajenem gradbenem objektu, kot na zemljišču. V takšni situaciji ima tožnik le enega od treh zahtevkov, ki mu jih nudi določba prvega odstavka 25. člena ZTLR. Tožnik takšnega zahtevka dosedaj ni postavil. Omenjena določba pa drugačne rešitve obravnavane situacije (torej ustanovitev solastnine na spornem zemljišču in gradbenem objektu med lastnikom zemljišča in graditeljem) ne predvideva.
Kljub temu, da se postopek po določbi 10. točke 394. člena ZPP lahko obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, pa je dovoljenost takega predloga stranke za obnovo postopka omejena z načelom subsidiarnosti, ki pomeni, da se stranki obnova postopka ne more dovoliti, če je sama kriva, da dejstev in dokazov, ki tvorijo obnovitveni dejanski stan, ni uveljavljala že prej.
Tretji odstavek 93. čl. ZKP določa, da kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak sklep senat iz VI. odst. 25. čl. ZKP - to je senat treh sodnikov okrožnega sodišča. Ker je tako o pritožbi oškodovanca zoper sklep sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o višini stroškov katere je obdolženec dolžan plačati oškodovancu, odločalo pristojno sodišče - senat Okrožnega sodišča v Novem mestu v sestavi kot jo določa VI. odst. 25. čl. ZKP, so neutemeljene navedbe v pritožbi oškodovanca o stvarni nepristojnosti senata Okrožnega sodišča v Novem mestu za odločanje o njegovi pritožbi zoper sklep o stroških sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju). Pravilno pa je predsednica senata Okrožnega sodišča v Novem mestu z izpodbijanim sklepom pritožbo oškodovanca zavrgla kot nedovoljeno. Senat treh sodnikov Okrožnega sodišča v Novem mestu je odločal o pritožbi zoper sklep (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o stroških na podlagi določila III. odst. 93. čl. ZKP. Zoper takšen sklep pa pritožba ni dovoljena. Glede na navedeno je sodišče druge s topnje pritožbo oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno (III. odst. 402. čl. ZKP).
Le veljavno sklenjena pogodba je tista, ki s strani lastnika zatrjevano nezakonito bivanje toženke v stanovanju lahko legalizira, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadošča dokaz izpolnjevanja pogojev za njeno sklenitev, saj s tem, ob nesoglasju volj strank po njeni sklenitvi, najemna pogodba, v nasprotju s členom 58 SZ, še vedno ni sklenjena. Zato ima prav prvostopno sodišče, ko zaključi, da bi se lahko toženka izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku uprla le tako, da bi (vsaj) med obravnavanim pravdnim postopkom vložila nasprotno tožbo na sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko. Ker takšne tožbe ni vložila, se prvostopno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati s presojo stanovanjskega položaja tožene stranke ob uveljavitvi SZ, kot zmotno uveljavlja pritožba, saj ta, sam po sebi, ne more v nobenem primeru legalizirati nezakonitosti njenega bivanja v stanovanju po členu 58 SZ, kot je zgoraj obrazloženo.
Toženka bi bila dolžna tožnika po odločbi ZPIZ razporediti na fizično lažje delo, pri katerem se v primeru napada epilepsije ne bi poškodoval. Toženka je takšno obveznost kršila in ni ravnala v skladu z določbo 48. člena ZTPDR ter v skladu z odločbo ZPIZ, saj je bil tožnik kritičnega dne razporejen k razkladanju vagonov na nakladalni klančini, kjer se je ob napadu poškodoval. Zato je odgovorna za nastalo škodo.
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 64, 64/1, 65, 65/2. ZPP člen 155, 155/1, 155, 155/1.
napotitev na pravdo - tožba - predmet izvršbe - potrebni pravdni stroški
Pravica na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje, je osnovni pogoj, ki ga mora tretji izpolnjevati, če hoče, da bo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe uspel. Za pravilni preizkus stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je pomemben stroškovnik, ki ga je upoštevalo sodišče in ne stroškovnik(i), ki ga (jih) je vložil zastopnik stranke.
obratovalni stroški - upravnik večstanovanjskih objektov - aktivna legitimacija - pogodba o naročilu
Določbo 29. člena SZ o vlogi upravnika kot zastopnika lastnikov stanovanj pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih je treba upoštevati le v razmerju do tretjih oseb. Obveznost toženke do tožeče stranke, katere izpolnitev slednja terja v tem postopku, pa ima svoj izvor v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki jo je treba opredeliti po vsebini kot pogodbo o naročilu (člen 749. - 770. ZOR). Ker tožeča stranka izterjuje stroške, ki jih mora v skladu z določbo 1. odst. 759. čl. ZOR naročitelj (toženka) povrniti prevzemniku naročila (tožeči stranki), skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, je tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo teh stroškov v svojem imenu (in ne kot "zakoniti zastopnik"), povsem neodvisno od vira sredstev za kritje stroškov obratovanja in brez potrebe po pravno nedoslednem mešanju vrst obveznosti glede na način njihovega nastanka med pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi.
Upnikova izpraznitvena terjatev ni prenehala, saj dolžnica kletnih in mansardnih prostorov ni praznih izročila upniku, ampak je v kleti pustila razne predmete, mansardne prostore pa je izročila svojemu sinu. Drugi tožnik ni dokazal pravice, ki naj bi preprečila izvršbo, to je upnikovega dovoljenja za uporabo mansardnih prostorov.