Tožeča stranka mora v primeru umika tožbe toženi stranki povrniti stroške postopka, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka (in ne tretja oseba) izpolnila zahtevek.
Dolžnikova (predlagateljeva) pravica je, da določi način izpolnitve, torej tudi pogoje, pod katerimi se deponirani predmet lahko izroči upniku (nasprotnemu udeležencu).
oškodovanec kot tožilec - udeležba na glavni obravnavi
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je oškodovanec kot tožilec pravočasno prejel vabilo na razpisano glavno obravnavo, na katero pa ni pristopil, kazenski postopek s sklepom ustavilo, pa čeprav je oškodovanec kot tožilec svoj izostanek vnaprej opravičil. Nobeno določilo ZKP namreč sodišču ne nalaga, da bi moralo opravičilo tudi sprejeti ter bi zato moral oškodovanec kot tožilec avtomatično šteti, da glavna obravnava ne bo preložena, saj ga sodišče prve stopnje o preložitvi ni obvestilo.
Tretji odstavek 93. čl. ZKP določa, da kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak sklep senat iz VI. odst. 25. čl. ZKP - to je senat treh sodnikov okrožnega sodišča. Ker je tako o pritožbi oškodovanca zoper sklep sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o višini stroškov katere je obdolženec dolžan plačati oškodovancu, odločalo pristojno sodišče - senat Okrožnega sodišča v Novem mestu v sestavi kot jo določa VI. odst. 25. čl. ZKP, so neutemeljene navedbe v pritožbi oškodovanca o stvarni nepristojnosti senata Okrožnega sodišča v Novem mestu za odločanje o njegovi pritožbi zoper sklep o stroških sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju). Pravilno pa je predsednica senata Okrožnega sodišča v Novem mestu z izpodbijanim sklepom pritožbo oškodovanca zavrgla kot nedovoljeno. Senat treh sodnikov Okrožnega sodišča v Novem mestu je odločal o pritožbi zoper sklep (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o stroških na podlagi določila III. odst. 93. čl. ZKP. Zoper takšen sklep pa pritožba ni dovoljena. Glede na navedeno je sodišče druge s topnje pritožbo oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno (III. odst. 402. čl. ZKP).
Kadar je med pogodbenima strankama nesporazum o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane. Takšne pogodbe zato tudi ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve. Glede zamudnih obresti, ki jih je dolžna plačati stranka, ki vrača denar, ne pride v poštev peti odst. 132. čl. ZOR, ampak 214. čl. ZOR.
ZD člen 163, 163. ZPP člen 337, 337/1, 337, 337/1.
obseg zapuščine
Če je med dediči nesporno, da določen predmet ne spada v zapuščino, potem dedič v pritožbi zoper sklep o dedovanju, kjer ta predmet ni bil upoštevan kot zapuščino, ne more uspešno uveljavljati dejstvo, da ta isti predmet spada v zapuščino, če ne izkaže, da tega dejstva ni mogel navajati brez svoje krivde že na naroku pred izdajo sklepa o dedovanju.
Toženka bi bila dolžna tožnika po odločbi ZPIZ razporediti na fizično lažje delo, pri katerem se v primeru napada epilepsije ne bi poškodoval. Toženka je takšno obveznost kršila in ni ravnala v skladu z določbo 48. člena ZTPDR ter v skladu z odločbo ZPIZ, saj je bil tožnik kritičnega dne razporejen k razkladanju vagonov na nakladalni klančini, kjer se je ob napadu poškodoval. Zato je odgovorna za nastalo škodo.
motenje posesti - posest stvari - posest stvarne služnosti
V primeru, da nekdo dejansko uporablja nepremičnino (pot) drugega, s tem da po poti hodi in vozi še ne pridobi posesti poti, saj ima dejansko oblast nad potjo lastnik služeče stvari, temveč lahko pridobi le posest pravice stvarne služnosti hoje in voženj, če dejansko izvaja upravičenja, ki tvorijo vsebino omenjene pravice.
Določba 57. čl. ZIZ, po kateri mora sodišče izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vročiti upniku, velja samo v primeru, če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine le v delu, s katerim je dovolilo izvršbo (2. tč. izreka sklepa o izvršbi).
Upnikova izpraznitvena terjatev ni prenehala, saj dolžnica kletnih in mansardnih prostorov ni praznih izročila upniku, ampak je v kleti pustila razne predmete, mansardne prostore pa je izročila svojemu sinu. Drugi tožnik ni dokazal pravice, ki naj bi preprečila izvršbo, to je upnikovega dovoljenja za uporabo mansardnih prostorov.
obratovalni stroški - upravnik večstanovanjskih objektov - aktivna legitimacija - pogodba o naročilu
Določbo 29. člena SZ o vlogi upravnika kot zastopnika lastnikov stanovanj pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih je treba upoštevati le v razmerju do tretjih oseb. Obveznost toženke do tožeče stranke, katere izpolnitev slednja terja v tem postopku, pa ima svoj izvor v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki jo je treba opredeliti po vsebini kot pogodbo o naročilu (člen 749. - 770. ZOR). Ker tožeča stranka izterjuje stroške, ki jih mora v skladu z določbo 1. odst. 759. čl. ZOR naročitelj (toženka) povrniti prevzemniku naročila (tožeči stranki), skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, je tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo teh stroškov v svojem imenu (in ne kot "zakoniti zastopnik"), povsem neodvisno od vira sredstev za kritje stroškov obratovanja in brez potrebe po pravno nedoslednem mešanju vrst obveznosti glede na način njihovega nastanka med pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi.
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 64, 64/1, 65, 65/2. ZPP člen 155, 155/1, 155, 155/1.
napotitev na pravdo - tožba - predmet izvršbe - potrebni pravdni stroški
Pravica na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje, je osnovni pogoj, ki ga mora tretji izpolnjevati, če hoče, da bo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe uspel. Za pravilni preizkus stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je pomemben stroškovnik, ki ga je upoštevalo sodišče in ne stroškovnik(i), ki ga (jih) je vložil zastopnik stranke.
Tožeča stranka je dokazala, da je toženec kot kupec prevzel blago, ki je specificirano v predloženih dobavnicah, za kar mu je upravičeno izstavila račune na plačilo dobavljenega blaga.
Določbe 504. člena ZOR ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe 2. odst. 490. člena ZOR, saj je institut garancije namenjen izključno varstvu kupca in to poleg (ne namesto) varstva, zagotovljenega kupcu s splošnimi pravili o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. To pomeni, da je kupec upravičen razdreti pogodbo in terjati odškodnino, ne da bi pustil dodatni rok garantu za izpolnitev pogodbe, če garant po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost iz garancije že po temelju.