Zahtevek po 156. členu ZOR se naperi zoper tistega, ki povzroča škodno nevarnost oziroma vznemirjanje, ki utegne povzročiti večjo škodo. Gre torej za "posestnika" vira škodne nevarnosti.
ZIZ člen 29, 181, 181/7, 187, 29, 181, 181/7, 187. ZPP člen 280, 280/3, 280, 280/3.
izvršba na nepremičnine - načelo obojestranskega zaslišanja
Prodajni narok sodi med enega od izvršilnih dejanj izvršbe na nepremičnine (določila trinajstega poglavja ZIZ), ta pa v fazo oprave izvršbe. V fazi oprave izvršbe pa ne gre več za sojenje oziroma za odločanje o pravicah strank, ampak le še za realizacijo upnikove terjatve z dejanskimi posegi v dolžnikove stvari ali pravice. Tu tako ni kontradiktornosti postopka, ki se uveljavlja z načelom obojestranskega zaslišanja strank in ki predstavlja imperativ v pravdnem postopku.
ZIZ člen 65, 65/1, 65, 65/1. ZPP člen 158, 158/2, 158, 158/2. Odvetniška Tarifa člen 21, 21-6, 33, 33-4, 21, 21-6, 33, 33-4.
izvršilni stroški - odgovor na ugovor - umik ugovora - odmera stroškov
1. Ugovor tretjega v izvršilnem postopku je pravno sredstvo. ZIZ upnika obvezuje k odgovoru na ugovor, saj v skladu z določbo prvega odstavka 65. člena ZIZ sodišče glede na okoliščine primera v celoti ali delno razveljavi sklep o izvršbi in ustavi izvršbo, če upnik v roku ne odgovori na ugovor tretjega. Pritožnica je z vložitvijo ugovora, ki ga je kasnjeje umaknila, upniku povzročila stroške, povezane z odgovorom na ugovor, ki so bili potrebni stroški, zato jih je upniku dolžna povrniti v skladu z določbo drugega odstavka 158. člena ZPP. 2. Nagrada za posvet s stranko odvetniku ne pripada, kadar na njeni podlagi opravi drugo opravilo (v obravnavani zadevi - vložitev odgovora na ugovor), saj je nagrada za konferenco vsebovana v nagradi za (na njeni podlagi) vložen odgovor na ugovor. 3. Nagradi za obvestilo stranki o umiku ugovora tretje ter za "soglasje o umiku", je potrebno odmeriti v skladu s 4. točko Tar. št. 33 OT - torej po 10 odvetniških točk.
Tožeča stranka je dokazala, da je toženec kot kupec prevzel blago, ki je specificirano v predloženih dobavnicah, za kar mu je upravičeno izstavila račune na plačilo dobavljenega blaga.
Tretji odstavek 93. čl. ZKP določa, da kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak sklep senat iz VI. odst. 25. čl. ZKP - to je senat treh sodnikov okrožnega sodišča. Ker je tako o pritožbi oškodovanca zoper sklep sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o višini stroškov katere je obdolženec dolžan plačati oškodovancu, odločalo pristojno sodišče - senat Okrožnega sodišča v Novem mestu v sestavi kot jo določa VI. odst. 25. čl. ZKP, so neutemeljene navedbe v pritožbi oškodovanca o stvarni nepristojnosti senata Okrožnega sodišča v Novem mestu za odločanje o njegovi pritožbi zoper sklep o stroških sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju). Pravilno pa je predsednica senata Okrožnega sodišča v Novem mestu z izpodbijanim sklepom pritožbo oškodovanca zavrgla kot nedovoljeno. Senat treh sodnikov Okrožnega sodišča v Novem mestu je odločal o pritožbi zoper sklep (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o stroških na podlagi določila III. odst. 93. čl. ZKP. Zoper takšen sklep pa pritožba ni dovoljena. Glede na navedeno je sodišče druge s topnje pritožbo oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno (III. odst. 402. čl. ZKP).
motenje posesti - posest stvari - posest stvarne služnosti
V primeru, da nekdo dejansko uporablja nepremičnino (pot) drugega, s tem da po poti hodi in vozi še ne pridobi posesti poti, saj ima dejansko oblast nad potjo lastnik služeče stvari, temveč lahko pridobi le posest pravice stvarne služnosti hoje in voženj, če dejansko izvaja upravičenja, ki tvorijo vsebino omenjene pravice.
Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je obsojenec pokojni. Ko zahteva vrnitev premoženja le en izmed večih dedičev, se mu lahko vrne le toliko zaplenjenega premoženja, kot znaša njegov dedni delež po sklepu o dedovanju po obsojencu glede preostalega obsojenčevega premoženja.
Naložitev roka za plačilo predujma za izvršitelja po določbi 38. člena ZIZ, ne pomeni prekluzivnega roka. Ker je upnik plačal pred izdajo sklepa o ustavitvi, je plačal pravočasno in zato izvršbe ni mogoče izstaviti.
Kadar upnik predlaga odložitev izvršbe in smiselno podaljšanje roka za položitev predujma za izvršilne stroške še pred potekom roka za plačilo predujma kot ga je določilo sodišče, je ustavitev izvršbe ker upnik ni nakazal predujma preuranjena in v nasprotju z določbo 3. odstavka 38. člena ZIZ.
ZTLR člen 42, 43, 42, 43. SZ člen 12, 12/3, 12, 12/3.
odkup stanovanja
Četudi je po odločbi prodajalca z dne 12.5.1976 toženec imel stanovanjsko pravico tudi na podstrešju, pa to dejstvo ni pravno odločilno, saj iz prodajne pogodbe z dne 9.9.1993 jasno izhaja, da podstrešja ni odkupil. Ker toženec ni dokazal, da je pridobil lastninsko pravico na podstrešju na enega od v zakonu predpisanih načinov (20. čl. ZTLR), in ker način uporabe podstrešja do odkupa stanovanja ni pomemben, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 42. in 43. čl. ZTLR in ob upoštevanju določbe 3. odst. 12. čl. SZ moralo tožbenemu zahtevku tožnice ugoditi.
Z izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis se dokazuje, da je bil voden kazenski postopek, zoper koga ter zakaj je bil voden in kakšna je bila odločitev v tem postopku. Izvedba tega dokaza ne pomeni, da je sodišče tudi dopustilo in izvedlo vse dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku. Zato sodišče, ki je dovolilo izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis oz. listinsko dokumentacijo tega spisa, ne more ocenjevati dokazov, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku, kot da jih je samo izvedlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz zaslišanjem tožničinega očeta, katerega pričevanje pa ni pomenilo podlage za dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Z opustitvijo izvedbe dokaznega postopka je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki je pravdnim strankam odvzela možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem, strankam je bila odvzeta možnost razpravljanja, kršeno pa je bilo tudi načelo neposrednosti.
Le veljavno sklenjena pogodba je tista, ki s strani lastnika zatrjevano nezakonito bivanje toženke v stanovanju lahko legalizira, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadošča dokaz izpolnjevanja pogojev za njeno sklenitev, saj s tem, ob nesoglasju volj strank po njeni sklenitvi, najemna pogodba, v nasprotju s členom 58 SZ, še vedno ni sklenjena. Zato ima prav prvostopno sodišče, ko zaključi, da bi se lahko toženka izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku uprla le tako, da bi (vsaj) med obravnavanim pravdnim postopkom vložila nasprotno tožbo na sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko. Ker takšne tožbe ni vložila, se prvostopno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati s presojo stanovanjskega položaja tožene stranke ob uveljavitvi SZ, kot zmotno uveljavlja pritožba, saj ta, sam po sebi, ne more v nobenem primeru legalizirati nezakonitosti njenega bivanja v stanovanju po členu 58 SZ, kot je zgoraj obrazloženo.
Določbe 504. člena ZOR ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe 2. odst. 490. člena ZOR, saj je institut garancije namenjen izključno varstvu kupca in to poleg (ne namesto) varstva, zagotovljenega kupcu s splošnimi pravili o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. To pomeni, da je kupec upravičen razdreti pogodbo in terjati odškodnino, ne da bi pustil dodatni rok garantu za izpolnitev pogodbe, če garant po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost iz garancije že po temelju.
Upnikova izpraznitvena terjatev ni prenehala, saj dolžnica kletnih in mansardnih prostorov ni praznih izročila upniku, ampak je v kleti pustila razne predmete, mansardne prostore pa je izročila svojemu sinu. Drugi tožnik ni dokazal pravice, ki naj bi preprečila izvršbo, to je upnikovega dovoljenja za uporabo mansardnih prostorov.