motenje posesti - posest stvari - posest stvarne služnosti
V primeru, da nekdo dejansko uporablja nepremičnino (pot) drugega, s tem da po poti hodi in vozi še ne pridobi posesti poti, saj ima dejansko oblast nad potjo lastnik služeče stvari, temveč lahko pridobi le posest pravice stvarne služnosti hoje in voženj, če dejansko izvaja upravičenja, ki tvorijo vsebino omenjene pravice.
ZIZ člen 291, 291. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 19, 33, 19, 33. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 11, 11.
stroški izvršbe
Kadar izvršitelj prejme od sodišča le sklep o določitvi izvršitelja, ne pa tudi odredbe sodišča o opravi dejanj izvršbe, ni upravičen do plačila za seznanitev s spisom in vpis v evidenco v višini 25 točk po Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ter v zvezi s Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja.
Tretji odstavek 93. čl. ZKP določa, da kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak sklep senat iz VI. odst. 25. čl. ZKP - to je senat treh sodnikov okrožnega sodišča. Ker je tako o pritožbi oškodovanca zoper sklep sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o višini stroškov katere je obdolženec dolžan plačati oškodovancu, odločalo pristojno sodišče - senat Okrožnega sodišča v Novem mestu v sestavi kot jo določa VI. odst. 25. čl. ZKP, so neutemeljene navedbe v pritožbi oškodovanca o stvarni nepristojnosti senata Okrožnega sodišča v Novem mestu za odločanje o njegovi pritožbi zoper sklep o stroških sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju). Pravilno pa je predsednica senata Okrožnega sodišča v Novem mestu z izpodbijanim sklepom pritožbo oškodovanca zavrgla kot nedovoljeno. Senat treh sodnikov Okrožnega sodišča v Novem mestu je odločal o pritožbi zoper sklep (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o stroških na podlagi določila III. odst. 93. čl. ZKP. Zoper takšen sklep pa pritožba ni dovoljena. Glede na navedeno je sodišče druge s topnje pritožbo oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno (III. odst. 402. čl. ZKP).
Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je obsojenec pokojni. Ko zahteva vrnitev premoženja le en izmed večih dedičev, se mu lahko vrne le toliko zaplenjenega premoženja, kot znaša njegov dedni delež po sklepu o dedovanju po obsojencu glede preostalega obsojenčevega premoženja.
SZ člen 117, 117. ZSR člen 4, 4/1, 12, 4, 4/1, 12.
stanovanje - stanovanjska pravica
Zgolj dejstvo obstoja nekaterih skupnih prostorov (vhod, predprostor, WC) ne pomeni, da gre za eno samo stanovanje, zlasti upoštevaje odločbi, iz katerih izhaja, da gre za dve ločeni stanovanjski enoti, ki sta bili dodeljeni dvema uporabnikoma. Nobenega dvoma sicer ni, da je tožnica s hčerkama obe stanovanjski enoti vse od leta 1980 uporabljala kot eno stanovanje. Vendar pa takšna samovoljna preureditev prostorov ne more povzročiti izboljšanja njenega pravnega položaja.
Zahtevek po 156. členu ZOR se naperi zoper tistega, ki povzroča škodno nevarnost oziroma vznemirjanje, ki utegne povzročiti večjo škodo. Gre torej za "posestnika" vira škodne nevarnosti.
Kadar je med pogodbenima strankama nesporazum o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane. Takšne pogodbe zato tudi ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve. Glede zamudnih obresti, ki jih je dolžna plačati stranka, ki vrača denar, ne pride v poštev peti odst. 132. čl. ZOR, ampak 214. čl. ZOR.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 25. člena ZTLR, ko je ugotovilo, da sta toženka in njen mož vedela, da gradita na tujem zemljišču, tožnik pa se temu ni uprl ter pravilno zaključilo, da sta s takšnim ravnanjem graditelja pridobila lastninsko pravico tako na zgrajenem gradbenem objektu, kot na zemljišču. V takšni situaciji ima tožnik le enega od treh zahtevkov, ki mu jih nudi določba prvega odstavka 25. člena ZTLR. Tožnik takšnega zahtevka dosedaj ni postavil. Omenjena določba pa drugačne rešitve obravnavane situacije (torej ustanovitev solastnine na spornem zemljišču in gradbenem objektu med lastnikom zemljišča in graditeljem) ne predvideva.
oškodovanec kot tožilec - udeležba na glavni obravnavi
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je oškodovanec kot tožilec pravočasno prejel vabilo na razpisano glavno obravnavo, na katero pa ni pristopil, kazenski postopek s sklepom ustavilo, pa čeprav je oškodovanec kot tožilec svoj izostanek vnaprej opravičil. Nobeno določilo ZKP namreč sodišču ne nalaga, da bi moralo opravičilo tudi sprejeti ter bi zato moral oškodovanec kot tožilec avtomatično šteti, da glavna obravnava ne bo preložena, saj ga sodišče prve stopnje o preložitvi ni obvestilo.
denacionalizacija - vračilo v naravi - višina odškodnine - vštevanje kupnine
Če je zavezancev za vrnitev podržavljenega premoženja v denacionalizacijskem postopku več, se odškodnino, ki jo je upravičenec prejel za podržavljeno premoženje in se ta upošteva ob vračilu tega premoženja, upošteva pri vsakem od zavezancev v sorazmerju glede njegove obveznosti vračila podržavljenega premoženja.
Z izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis se dokazuje, da je bil voden kazenski postopek, zoper koga ter zakaj je bil voden in kakšna je bila odločitev v tem postopku. Izvedba tega dokaza ne pomeni, da je sodišče tudi dopustilo in izvedlo vse dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku. Zato sodišče, ki je dovolilo izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis oz. listinsko dokumentacijo tega spisa, ne more ocenjevati dokazov, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku, kot da jih je samo izvedlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz zaslišanjem tožničinega očeta, katerega pričevanje pa ni pomenilo podlage za dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Z opustitvijo izvedbe dokaznega postopka je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki je pravdnim strankam odvzela možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem, strankam je bila odvzeta možnost razpravljanja, kršeno pa je bilo tudi načelo neposrednosti.
Tožeča stranka je dokazala, da je toženec kot kupec prevzel blago, ki je specificirano v predloženih dobavnicah, za kar mu je upravičeno izstavila račune na plačilo dobavljenega blaga.
Po določbi I. odst. 403. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo tudi določbe čl. 367 - 375 ZKP. Člen 367 ZKP, ki ureja pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa v IV. odst. določa, da sme oškodovanec sodbo (smiselno tudi sklep) sodišča prve stopnje izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka. Glede na navedeno zakonsko določbo, bi moralo pritožbo oškodovanca, ki odločbe o stroških v sklepu sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija, na podlagi določbe II. odst. 375. čl. ZKP zavreči že sodišče prve stopnje. Ker pa je sodišče prve stopnje spis s pritožbo predložilo v odločitev sodišču druge stopnje, jo je le-to iz navedenih razlogov kot nedovoljeno zavrglo (III. odst. 402. čl. ZKP).
Tožeča stranka mora v primeru umika tožbe toženi stranki povrniti stroške postopka, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka (in ne tretja oseba) izpolnila zahtevek.
Toženka bi bila dolžna tožnika po odločbi ZPIZ razporediti na fizično lažje delo, pri katerem se v primeru napada epilepsije ne bi poškodoval. Toženka je takšno obveznost kršila in ni ravnala v skladu z določbo 48. člena ZTPDR ter v skladu z odločbo ZPIZ, saj je bil tožnik kritičnega dne razporejen k razkladanju vagonov na nakladalni klančini, kjer se je ob napadu poškodoval. Zato je odgovorna za nastalo škodo.
ZD člen 163, 163. ZPP člen 337, 337/1, 337, 337/1.
obseg zapuščine
Če je med dediči nesporno, da določen predmet ne spada v zapuščino, potem dedič v pritožbi zoper sklep o dedovanju, kjer ta predmet ni bil upoštevan kot zapuščino, ne more uspešno uveljavljati dejstvo, da ta isti predmet spada v zapuščino, če ne izkaže, da tega dejstva ni mogel navajati brez svoje krivde že na naroku pred izdajo sklepa o dedovanju.