Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je obsojenec pokojni. Ko zahteva vrnitev premoženja le en izmed večih dedičev, se mu lahko vrne le toliko zaplenjenega premoženja, kot znaša njegov dedni delež po sklepu o dedovanju po obsojencu glede preostalega obsojenčevega premoženja.
Po določbi I. odst. 403. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo tudi določbe čl. 367 - 375 ZKP. Člen 367 ZKP, ki ureja pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa v IV. odst. določa, da sme oškodovanec sodbo (smiselno tudi sklep) sodišča prve stopnje izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka. Glede na navedeno zakonsko določbo, bi moralo pritožbo oškodovanca, ki odločbe o stroških v sklepu sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija, na podlagi določbe II. odst. 375. čl. ZKP zavreči že sodišče prve stopnje. Ker pa je sodišče prve stopnje spis s pritožbo predložilo v odločitev sodišču druge stopnje, jo je le-to iz navedenih razlogov kot nedovoljeno zavrglo (III. odst. 402. čl. ZKP).
ZIZ člen 38, 38/2, 38/3, 38, 38/2, 38/3. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 19, 19/1, 19, 19/1. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 11, 11.
stroški izvršbe
Kadar sodišče ustavi izvršbo, ker upnik ni založil predujma za stroške za opravo izvršbe, izvršitelj ni upravičen do plačila za storitev po tar. št. 11 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev.
Če stranka ne razpolaga z listino, ki naj se v pravdi uporabi kot dokaz, ne pomeni, da izvedbe takšnega dokaza ne more predlagati, pri tem pa navede, kje se listina nahaja. Če je listina pri drugi stranki, veljajo pravila o edicijski dolžnosti.
obratovalni stroški - upravnik večstanovanjskih objektov - aktivna legitimacija - pogodba o naročilu
Določbo 29. člena SZ o vlogi upravnika kot zastopnika lastnikov stanovanj pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih je treba upoštevati le v razmerju do tretjih oseb. Obveznost toženke do tožeče stranke, katere izpolnitev slednja terja v tem postopku, pa ima svoj izvor v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki jo je treba opredeliti po vsebini kot pogodbo o naročilu (člen 749. - 770. ZOR). Ker tožeča stranka izterjuje stroške, ki jih mora v skladu z določbo 1. odst. 759. čl. ZOR naročitelj (toženka) povrniti prevzemniku naročila (tožeči stranki), skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, je tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo teh stroškov v svojem imenu (in ne kot "zakoniti zastopnik"), povsem neodvisno od vira sredstev za kritje stroškov obratovanja in brez potrebe po pravno nedoslednem mešanju vrst obveznosti glede na način njihovega nastanka med pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi.
Upnikova izpraznitvena terjatev ni prenehala, saj dolžnica kletnih in mansardnih prostorov ni praznih izročila upniku, ampak je v kleti pustila razne predmete, mansardne prostore pa je izročila svojemu sinu. Drugi tožnik ni dokazal pravice, ki naj bi preprečila izvršbo, to je upnikovega dovoljenja za uporabo mansardnih prostorov.
Le veljavno sklenjena pogodba je tista, ki s strani lastnika zatrjevano nezakonito bivanje toženke v stanovanju lahko legalizira, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadošča dokaz izpolnjevanja pogojev za njeno sklenitev, saj s tem, ob nesoglasju volj strank po njeni sklenitvi, najemna pogodba, v nasprotju s členom 58 SZ, še vedno ni sklenjena. Zato ima prav prvostopno sodišče, ko zaključi, da bi se lahko toženka izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku uprla le tako, da bi (vsaj) med obravnavanim pravdnim postopkom vložila nasprotno tožbo na sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko. Ker takšne tožbe ni vložila, se prvostopno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati s presojo stanovanjskega položaja tožene stranke ob uveljavitvi SZ, kot zmotno uveljavlja pritožba, saj ta, sam po sebi, ne more v nobenem primeru legalizirati nezakonitosti njenega bivanja v stanovanju po členu 58 SZ, kot je zgoraj obrazloženo.
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 64, 64/1, 65, 65/2. ZPP člen 155, 155/1, 155, 155/1.
napotitev na pravdo - tožba - predmet izvršbe - potrebni pravdni stroški
Pravica na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje, je osnovni pogoj, ki ga mora tretji izpolnjevati, če hoče, da bo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe uspel. Za pravilni preizkus stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je pomemben stroškovnik, ki ga je upoštevalo sodišče in ne stroškovnik(i), ki ga (jih) je vložil zastopnik stranke.
ZIZ člen 29, 181, 181/7, 187, 29, 181, 181/7, 187. ZPP člen 280, 280/3, 280, 280/3.
izvršba na nepremičnine - načelo obojestranskega zaslišanja
Prodajni narok sodi med enega od izvršilnih dejanj izvršbe na nepremičnine (določila trinajstega poglavja ZIZ), ta pa v fazo oprave izvršbe. V fazi oprave izvršbe pa ne gre več za sojenje oziroma za odločanje o pravicah strank, ampak le še za realizacijo upnikove terjatve z dejanskimi posegi v dolžnikove stvari ali pravice. Tu tako ni kontradiktornosti postopka, ki se uveljavlja z načelom obojestranskega zaslišanja strank in ki predstavlja imperativ v pravdnem postopku.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 25. člena ZTLR, ko je ugotovilo, da sta toženka in njen mož vedela, da gradita na tujem zemljišču, tožnik pa se temu ni uprl ter pravilno zaključilo, da sta s takšnim ravnanjem graditelja pridobila lastninsko pravico tako na zgrajenem gradbenem objektu, kot na zemljišču. V takšni situaciji ima tožnik le enega od treh zahtevkov, ki mu jih nudi določba prvega odstavka 25. člena ZTLR. Tožnik takšnega zahtevka dosedaj ni postavil. Omenjena določba pa drugačne rešitve obravnavane situacije (torej ustanovitev solastnine na spornem zemljišču in gradbenem objektu med lastnikom zemljišča in graditeljem) ne predvideva.
SZ člen 117, 117. ZSR člen 4, 4/1, 12, 4, 4/1, 12.
stanovanje - stanovanjska pravica
Zgolj dejstvo obstoja nekaterih skupnih prostorov (vhod, predprostor, WC) ne pomeni, da gre za eno samo stanovanje, zlasti upoštevaje odločbi, iz katerih izhaja, da gre za dve ločeni stanovanjski enoti, ki sta bili dodeljeni dvema uporabnikoma. Nobenega dvoma sicer ni, da je tožnica s hčerkama obe stanovanjski enoti vse od leta 1980 uporabljala kot eno stanovanje. Vendar pa takšna samovoljna preureditev prostorov ne more povzročiti izboljšanja njenega pravnega položaja.
Zahtevek po 156. členu ZOR se naperi zoper tistega, ki povzroča škodno nevarnost oziroma vznemirjanje, ki utegne povzročiti večjo škodo. Gre torej za "posestnika" vira škodne nevarnosti.
Tožeča stranka je dokazala, da je toženec kot kupec prevzel blago, ki je specificirano v predloženih dobavnicah, za kar mu je upravičeno izstavila račune na plačilo dobavljenega blaga.
motenje posesti - posest stvari - posest stvarne služnosti
V primeru, da nekdo dejansko uporablja nepremičnino (pot) drugega, s tem da po poti hodi in vozi še ne pridobi posesti poti, saj ima dejansko oblast nad potjo lastnik služeče stvari, temveč lahko pridobi le posest pravice stvarne služnosti hoje in voženj, če dejansko izvaja upravičenja, ki tvorijo vsebino omenjene pravice.
Določbe 504. člena ZOR ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe 2. odst. 490. člena ZOR, saj je institut garancije namenjen izključno varstvu kupca in to poleg (ne namesto) varstva, zagotovljenega kupcu s splošnimi pravili o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. To pomeni, da je kupec upravičen razdreti pogodbo in terjati odškodnino, ne da bi pustil dodatni rok garantu za izpolnitev pogodbe, če garant po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost iz garancije že po temelju.
Kadar upnik predlaga odložitev izvršbe in smiselno podaljšanje roka za položitev predujma za izvršilne stroške še pred potekom roka za plačilo predujma kot ga je določilo sodišče, je ustavitev izvršbe ker upnik ni nakazal predujma preuranjena in v nasprotju z določbo 3. odstavka 38. člena ZIZ.
ZTLR člen 42, 43, 42, 43. SZ člen 12, 12/3, 12, 12/3.
odkup stanovanja
Četudi je po odločbi prodajalca z dne 12.5.1976 toženec imel stanovanjsko pravico tudi na podstrešju, pa to dejstvo ni pravno odločilno, saj iz prodajne pogodbe z dne 9.9.1993 jasno izhaja, da podstrešja ni odkupil. Ker toženec ni dokazal, da je pridobil lastninsko pravico na podstrešju na enega od v zakonu predpisanih načinov (20. čl. ZTLR), in ker način uporabe podstrešja do odkupa stanovanja ni pomemben, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 42. in 43. čl. ZTLR in ob upoštevanju določbe 3. odst. 12. čl. SZ moralo tožbenemu zahtevku tožnice ugoditi.