ZPP člen 8, 354, 354/2, 354/2-13, 8, 354, 354/2, 354/2-13.
dokaz - absolutna bistvena kršitev
Tožena stranka je trdila, da je vtoževana računa poravnala z gotovinskimi plačili in kompenzacijami. Zlasti za račun št. 01400011 je priložila fotokopijo sporočila o obremenitvi kot dokazilo o gotovinskem plačilu navedenega računa (priloga B2), zaradi česar ni sprejemljiv pavšalni zaključek prvostopnega sodišča, da kompenzacija ni bila izvedena. Obstajajo torej nasprotja med tem, kar je zatrjevala in dokazovala tožena stranka o poravnavi dolga po računu št. 01400011 in razlogi izpodbijane sodbe za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka (ker naj bi kompenzacija ne bila izvedena).
Vse dokler po nasprotni tožbi tožena stranka razpolaga s pravnomočnimi sodnimi odločbami, na podlagi katerih je uspela izterjati dolgovane zneske, ji ni moč očitati neupravičene obogatitve. Pritožnica bi spremembo teh odločb lahko izposlovala le z vložitvijo predloga za obnovo postopka, iz katerega je izhajal izvršilni naslov, kot pravilno ugotavlja že v pritožbi, ne more pa z zahtevkom zaradi neupravičene obogatitve poseči v pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bilo že odločeno o utemeljenosti terjatev tožene stranke. V vseh primerih, ko je bilo o utemeljenosti terjatev tožene stranke že pravnomočno razsojeno, je prvostopno sodišče imelo podlago za zavrženje dela nasprotne tožbe v drugem odstavku 333. člena ZPP.
Ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe samo ugotovilo, da je obdolženec v resnici delal in ravnal po pooblastilu podjetja, za katerega je nabavil les (ki je bil kasneje samo deloma plačan), ni neupravično uporabil pravi pečat podjetja na akceptnem nalogu, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Ker je bila torej protipravnost njegovega ravnanja izključena, je sodišče druge stopnje pritožbi njegove zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdoženca iz razloga po 1. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe za navedeno kaznivo dejanje.
V obravnavani zadevi je upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi določbe 259. člena ZIZ, torej predlog za zavarovanje še ne zapadalih občasnih dajatev s predhodno odredbo. Sodišče prve stopnje pa je s sklepom o zavarovanju opr. št. Z 2000/00040-3, z dne 22.5.2000, kot pravilno opozarja dolžnik, izdalo sklep, kot pri zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini. S takšnim sklepom sodišče prve stopnje o predlogu upnice ni odločilo; za izdani sklep pa upnica predloga ni vložila. Sodišče prve stopnje je torej prekoračilo upničin predlog, dolžnik pa se v ugovoru sklicuje prav na to kršitev, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 357. členom in 3. točko 365. člena ZPP ugovoru ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep.
Glede na določbo 1. odst. 40. člena ZIZ mora upnik že v predlogu za izvršbo navesti sredstvo in predmet izvršbe, ter druge podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Tako bi upnik moral podatke o dolžnikovem dolžniku (delodajalcu) navesti že v predlogu za izvršbo, saj drugače izvršbe na dolžnikovo plačo ne bi bilo moč opraviti. Ker je to storil naknadno, stroškov, ki so mu pri tem nastali, ni dolžan nositi dolžnik. Ta je glede na odločitev v sklepu o izvršbi upniku že dolžan povrniti stroške v zvezi s predlogom za izvršbo. V vlogi z dne 14.03.2000 priglašeni stroški tako niso bili potrebni, saj bi se jim upnik lahko izognil z vložitvijo popolnega predloga za izvršbo.
Ker gre za poseben primer, odločba o dodelitvi stanovanja s strani organa JLA, izdana 2.10.1991, predstavlja pravno podlago za uporabo dodeljenega stanovanja.
Upniku je bil (preko njegovega pooblaščenca) vročen sklep, s katerim mu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo predujma za stroške za opravo izvršbe. Vendar upnik, kljub opozorilu na posledice, v postavljenem roku predujma ni založil. Zato je sodišča prve stopnje postopek na premičnine ustavilo.
ZTLR člen 15, 15/2, 15/4, 15/6, 15, 15/2, 15/4, 15/6.
lastninska pravica
Kadar je sporno, ali so bila gradbena dela na solastni stavbi, ki jih je opravil le eden od solastnikov, nujna ali pa le redno vzdrževalna, mora mnenje o značaju del podati izvedenec.
Kadar sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili arbitražno reševanje spora, se po 1. odst. 473. čl. ZPP sodišče izreče za nepristojno in zavrže tožbo, vendar le na toženčev ugovor. Tega pa mora podati toženec najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavni, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari (2. odst. 473. čl. ZPP). Toženec pa je ugovor stvarne nepristojnosti tega sodišča v predmetnem sporu zaradi dogovorjenega arbitražnega reševanja spora prvič podal šele v pritožbi. Ker je glede na 2. odst. 473. čl. ZPP glede uveljavljanja takega ugovora prekludiran, njegovih pritožbenih ugovorov v tej smeri pritožbeno sodišče ni smelo več upoštevati. Načelo enakosti vseh upnikov, katerih terjatve so zapadle do začetka postopka prisilne poravnave (tako tistih, ki so se postopka prisilne poravnave udeležili, kot tudi tistih, ki v postopku prisilne poravnave svoje terjatve niso uveljavljali), narekuje tudi poplačilo upnikov skladno s pogoji sklenjene in potrjene prisilne poravnave. To pa pomeni, da je dolžnik dolžan upnikom poplačati v zmanjšanem znesku glede na zgoraj citirani določili 1. in 3. odst. 43. čl. ZPPSL le terjatve po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave in ne terjatve, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče v 3. točki izreka izpodbijane sodbe (z zamudnimi obrestmi do poplačila).
Upnik mora v predlogu za izvršbo navesti številko dolžnikovega žiro računa. Upnikove pritožbene navedbe pa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da žiro računu št. 50104-601-190391 ni dolžnikov. Upnik navaja, da gre za novo družbo, ki jo je ustanovil dolžnik, da bi lahko posloval preko drugega žiro računa in se izognil plačilu obveznosti. Vendar hkrati ne zatrjuje prehoda obveznosti na to (novo) pravno osebo. Zato za poplačilo izterjevane obveznosti ni moč seči na sredstva na žiro računu te druge pravne osebe.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je D.J., zavarovanec tožene stranke, ustavil svoje vozilo pred ožino, D.T., voznik avtomobila tožeče stranke, pa naj bi "oplazil" z vozilom pri hiši št. 324 Baščanska Draga. Takšna dejanska podlaga pa ne omogoča preizkusa, ali je za obravnavani odškodninski primer uporaba 1. odst. 178. čl. ZOR pravilna. V povzetih dejanskih ugotovitvah namreč ni odgovora na vprašanje, katero dolžnost varne vožnje je sploh prekršil zavarovanec tožene stranke. Zato povzete dejanske ugotovitve seveda tudi ne omogočajo presoje o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke.
Skupna odškodnina - 850.000,00 SIT. Telesne bolečine - 300.000,00 SIT. Strah - 100.000,00 SIT. Duševne bolečine zaradi ZŽA - 450.000,00 SIT; 1/4 ZŽA je posledica bolezenskih sprememb.
Osebe, ki skupaj pridobijo vozilo, za katerega vejo, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, z namenom, da to vozilo uporabijo za prevoz do določenega kraja, v sostorilstvu storijo kaznivo dejanje prikrivanja po I. odst. 221. v zvezi s 25. čl. KZ. Pri tem ni pomembno, kateri od sostorilcev, ki se z vozilom prevažajo, vozilo uporavlja.
Tožena stranka torej ni uspela dokazati, da si je pred objavo oglasa pridržala pravico potrditve že izdanega naročila, niti tega, da tožeča stranka ni opravila naročenega dela skladno z dogovorom, ker naj bi po trditvah tožene stranke ne izdelala tudi kupona za popust pri nakupih pri toženi stranki. Da je tožeči stranki naročila tudi izdelavo kupona za popust, niti ni zatrjevala. Čim pa je tako, je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da mora tožena stranka naročeno in v skladu z dogovorom opravljeno delo tožeči stranki plačati (600. člen v zvezi s prvim odstavkom 623. člena ZOR).
nepopoln predlog za izvršbo - postopek z nepopolno vlogo - zavrženje predloga
Upniku ne bi bilo potrebno predložiti sklepa o izvršbi, saj ga je izdalo Okrajno sodišče v Trbovljah t.j. sodišče pri katerem je bil vložen predlog za izvršbo. Moral pa bi sodišču prve stopnje predložiti overjeni prepis sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani s potrdilom o njeni izvršljivosti. Potrdilo o izvršljivosti mora biti skladno z določbo 1. odst. 42. člena ZIZ na sami odločbi.
Pritožnica smiselno podaja ugovor zoper sklep o izvršbi po izteku roka iz 56. člena ZIZ, ki pa ga mora v skladu z določbo 54. člena ZIZ najprej nasloviti na sodišče prve stopnje.