neposredna plačila v kmetijstvu - izplačilo sredstev - zahteva za izplačilo sredstev
V objektu, ki je predmet investicije, se je opravlja dejavnost, ki ni v skladu z ukrepom 311 oziroma z odločbo o pravici do sredstev. Zato je upravni organ na podlagi 56. člena ZKme-1 tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, utemeljeno zavrnil.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - vrstni red predkupnih upravičencev - kmet mejaš
Predkupni upravičenec po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ (to je kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj) ima prednost pred tožnikom, ki lahko uveljavlja predkupno pravico po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, to je kot drug kmet.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja - obnovitveni razlog - nova dejstva in novi dokazi - pravno pomembne okoliščine - stranski udeleženec - pravni interes
Tehnični ukrepi za zagotovitev mehanske stabilnosti in odpornosti objekta ter prek njih tudi geološka sestava tal pomenijo pravno pomembne okoliščine v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja le toliko, kolikor to izhaja iz predpisa, ki določa sestavine projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.
davčna izvršba - pritožba zoper sklep o izvršbi - zadržanje davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - zavrženje vloge stranke
Ker je tožnik uveljavljal zadržanje davčne izvršbe do rešitve pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi, bi moral davčni organ vlogo obravnavati na podlagi 157. člena ZDavP-2 in jo v skladu s 129. členom ZUP zavreči, saj je odložitev začete davčne izvršbe na navedeni podlagi možna le po uradni dolžnosti, če davčni organ sam oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, odločanje na zahtevo stranke pa v zakonu ni predvideno. Ugotovljena nepravilnost (zavrnitev vloge) ne zahteva odprave izpodbijanega sklepa.
ZEKom-1 člen 51, 53, 54, 57, 57/8. ZUP člen 4, 144, 144/1, 144/1-2.
dodelitev radijskih frekvenc - podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - dopolnilna odločba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - skrajšani ugotovitveni postopek
Ker je toženka ugotovila, da pogoji iz 57. člena ZEKom-1 niso izpolnjeni (motnje sprejema na enakovredni frekvenci 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana 3 tožnik ni izkazal, s podaljšanjem odločbe v spornem delu pa bi se spremenilo tudi območje pokrivanja), je po presoji sodišča pravilno zaključila, da vlogi tožnika ne more ugoditi.
Pri odločbah za dodelitev RF gre po vsebini za odločbe, ki so izdane za določen čas (53. člen ZEKom-1), kar pomeni, da izgubijo svoj pravni učinek po poteku njihove veljavnosti oziroma morajo biti za njihovo podaljšanje veljavnosti (ponovno) izpolnjeni predpisani pogoji. Že glede na povedano ne gre za pridobljeno pravico tožnika, za podaljšanje veljavnosti katere ne bi bilo potrebno izpolnjevanje v zakonu določenih pogojev.
ZBan-1 člen 347, 347/1, 350a. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-3.
odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Pravna ureditev aktivne legitimacije za vložitev tožbe proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in proti odločbi o izrednem ukrepu je v določbah ZBan-1, v razmerju do 17. člena ZUS-1, urejena specialno, kar pomeni, da se prvi odstavek 17. člena ZUS-1 v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-1 ne uporablja. Po 347. členu ZBan-1 je namreč v postopku sodnega varstva proti odločbi o izrednem ukrepu do vložitve tožbe upravičena le banka.
Obstoj upravnega akta preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Navedeno velja tudi v primeru, ko tožeča stranka po specialni zakonski ureditvi nima legitimacije za vložitev tožbe na odpravo oziroma na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Tožba na odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je zato po presoji sodišča tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 nedopustna, odločanje na njeni podlagi pa bi pomenilo zaobid določbe 347. člena ZBan-1, ki v postopku sodnega varstva tožbo tožeče stranke izključuje.
tožba v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Sodišče je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje predmetne odločbe. Sodišče je iz upravnih spisov samo ugotovilo, da je bilo potrdilo o dokončnosti in pravnomočnosti že popravljeno oziroma spremenjeno, torej je pravno dejstvo, ki ga želi tožnik z naslovno tožbo doseči, že doseženo. Posledično izpodbijani akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 5, 5/4. ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca - pridržanje v Centru za tujce - istovetnost prosilca - begosumnost - uporaba Direktive o sprejemu - začasna odredba - neposredni učinek prava EU
Tožena stranka dvoma v tožnikovo identiteto ni izkazala v izpodbijanem aktu in ta se tudi ni pokazal na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi. Neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje. Sodišče države članice sme odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve.
ZDavP-2 člen 73, 256, 257, 258. ZUP člen 145, 210. ZUS-1 člen 2. Vzorčni sporazum OECD o davkih na dohodek in premoženje člen 25. Konvencija o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij člen 6.
dvojno obdavčevanje - postopek skupnega dogovora - odločitev o zahtevi stranke za začetek postopka skupnega dogovora - obvestilo davčnega organa - upravni akt - posebni ugotovitveni postopek - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Pri odločanju o zahtevi stranke za začetek postopka skupnega dogovora gre za davčni postopek, v katerem se izda dokončni upravni akt, s katerim se odloči o pravici oziroma pravnem interesu stranke. V konkretnem primeru je toženka sprejela odločitev o tožnikovi zahtevi, sicer v neformalni obliki in s tem v nasprotju z 210. členom ZUP. Izpodbijanemu obvestilu davčnega organa je torej mogoče pripisati naravo upravnega akta, zoper katerega je dopusten upravni spor v smislu 2. člena ZUS-1.
V konkretnem primeru bi toženka pri vodenju postopka morala upoštevati 145. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se posebni ugotovitveni postopek izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali pa zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožnik namreč nima druge možnosti, da zavaruje in uveljavlja svoje pravice in pravne koristi, razen tega, da aktivno sodeluje v ugotovitvenem postopku glede svoje zahteve.
Razlogi, iz katerih se lahko izreče odločba za nično, so v prvem odstavku 279. člena ZUP taksativno našteti, in jih zato, ker gre za izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko poseže v pravnomočno odločbo, ni mogoče razlagati širše. Tako odločbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa in kršitve pravil postopka ni mogoče izreči za nično. Tožeča stranka v tožbi navaja ugovore, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilno uporabo materialnega prava (obstoj ovir za vračilo v naravi). Tovrstne ugovore bi lahko uveljavljala le z rednimi pravnimi sredstvi zoper izdano odločbo ter kasneje z vložitvijo tožbe v upravnem sporu in ne z uveljavljanjem razlogov iz 279. člena ZUP.
Tudi v primeru, če v treh letih od začetka postopka ni izdan dokončen upravni akt, je procesna predpostavka za tožbo zaradi molka (nova) zahteva stranke za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh. Take zahteve, da bi pri drugostopenjskem organu zahtevala odločitev o zahtevi za razlastitev, tožnica ni predložila.
V zvezi z očitkom opustitve navedbe, da so bili prisotni lastniki parcel pozvani, naj geodetu pokažejo svoja zemljišča oziroma opišejo potek meje v naravi, se toženka v obrazložitvah obeh sklepov opira izključno na vsebino tožbe A.A., B.B. in C.C., kar pa po presoji sodišča ne zadostuje za zanesljivo ugotovitev, da je do tega dejanja na mejni obravnavi sploh prišlo in bi ga tožnica zato morala vnesti v zapisnik. Navedbe v tožbi so namreč nujno obremenjene z interesi oseb, ki so jo vložile, tožnica pa ves čas postopka konsistentno zatrjuje drugače. V zvezi s tem se sklicuje na okoliščino, da so stranke, navzoče na mejni obravnavi, zapisnik (ki se po vsebini ujema z njenimi navedbami) brez pripomb podpisale, glede dejanskega poteka obravnave pa je večkrat predlagala tudi njihovo zaslišanje. Ta okoliščina in dokazni predlog sta že na prvi pogled pomembna za ugotovitev dejanskega stanja, njuna vsebina pa je očitno neskladna z edinim dokazom, na katerega je toženka oprla svojo svojo odločitev. Kljub temu se toženka do njiju sploh ni opredelila, kar po presoji sodišča pomeni, da je njena dokazna ocena tako pomanjkljiva, da nanjo ni mogoče opreti zanesljivih ugotovitev o dejanskem stanju.
DDV - dodatna odmera DDV - vračilo presežka DDV - dobava blaga - račun - povezane osebe
Ob ugotovitvi, da dobava blaga po spornem računu sploh ni bila opravljena, je že to samo po sebi razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa.
davčna izvršba - pritožba - rok za vložitev pritožbe - vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - zavrnitev vloge
V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik izkazal opravičen vzrok za zamudo procesnega roka za vložitev pritožbe. Tožnik zatrjuje, da gre za zdravstvene razloge, zaradi katerih je prišel v zamudo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je vložil 27. 11. 2013, od zadnjega obiska pri ortopedu pa je preteklo več kot mesec dni. Zato po presoji sodišča tožnikovo zdravstveno stanje ni moglo imeti ključnega vpliva na dolžino tožnikovega bivanja v tujini oz. na njegovo odsotnost iz Slovenije. Tožnik tudi ne zatrjuje in ne dokazuje, da je imel v zvezi z zdravljenjem preglede tudi po 28. 10. 2013 oz. ne pojasni in ne predloži dokazil npr. o tem, kdaj naj bi zaključil zdravljenje, ipd.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - neprekinjeno bivanje v RS
Tožnik je imel v obdobju od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011 prekinitev v bivanju, ki je daljša od 6 zaporednih mesecev. Zato v konkretnem primeru niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS.
ZBPP ne določa, da bi se lahko pri ugotavljanju vrednosti premoženja upoštevala morebitna stvarna bremena na nepremičnini, temveč navaja, da je prosilec za brezplačno pravno pomoč lastnik premoženja. Hipoteka je po določbah Stvarnopravnega zakonika opredeljena kot zastavna pravica na nepremičnini. Zastavna pravica pa sama po sebi še ne pomeni, da zastavitelj s svojim premoženjem ob določenih pogojih ne more razpolagati.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - dokazno breme - dokazna sredstva - izvor premoženja - načelo proste presoje dokazov - hramba dokumentacije
Pogoj za odmero davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZdavP-2 je ugotovitev, da premoženje in poraba davčnega zavezanca v obdobju davčne obravnave precej presega obdavčene in neobdavčene vire njegovega financiranja. Davčna osnova je neprijavljeni dohodek, ki se izračuna posredno, z uporabo podatkov o spremembi čistega premoženja in potrošnji zavezanca, za kateri davčni zavezanec ne more dokazati obdavčenega ali davka prostega vira in predstavlja razliko med vrednostjo premoženja na prvi dan obravnavanega obdobja in vrednostjo premoženja na zadnji dan obravnavanega obdobja, povečano za potrošnjo v tem obdobju, zmanjšano za znesek prijavljenega in neobdavčenega dohodka. Predmet obdavčitve davčni organ ugotovi s cenitvijo. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme v tem delu je na davčnem zavezancu.
Pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov, ne pomeni, da ima pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če davčni organ razumno oceni, da predlagani dokaz materialnopravno ni relevanten ali da je za ugotovitev določenega dejstva neprimeren, dokazni predlog zavrne. Dokazni predlog zavrne tudi v primeru, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustrezno obrazložena in ne sme temeljiti na vnaprejšnji dokazni oceni, o kateri govorimo v primeru, če organ predlaganemu dokazu (že vnaprej) odreče verodostojnost, ne da bi ga sploh izvedel.
Potrdilo odvetniške pisarne o prejemu depozita in potrdilo tožnika o prevzemu deponiranih denarnih sredstev dokazujeta denarni tok in razpolaganje tožnika z gotovino na dan 1. 1. 2006, katerega neverodostojnosti z okoliščinami, ki jih navaja davčni organ prve stopnje (nepredložen račun o opravljeni storitvi) oziroma tožena stranka (poslovanje odvetniške pisarne v soboto, na Silvestrovo popoldne) brez izvedenega zaslišanja odvetnika in tožnika ni mogoče utemeljevati. Neutemeljeno so kot brezpredmetne v izpodbijani odločbi zavrnjene tudi tožnikove navedbe, ki se nanašajo na njegovo poslovanje in premoženje v preteklih obdobjih. Z njimi namreč tožnik posredno dokazuje zmožnost financiranja kasnejših posojil, ki jih navaja bodisi kot dokaz obstoja gotovine na dan 1. 1. 2006 bodisi kot dokaz obstoja gotovine in terjatev na presečni dan in jih je zato potrebno upoštevati pri presoji dokazanosti dejstev, od katerih je zatrjevana začetna vrednost premoženja neposredno odvisna.
ZZRZI člen 62, 65, 65/1. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov člen 3.
zaposlovanje invalidov - prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - višina prispevka - dejavnost delodajalca - potovalna agencija
Pri obremenitvi tožnice, ki spada skupaj z drugimi potovalnimi agencijami v skupino N) po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti, ne gre za kršitev ZZRZI in Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, kot tudi ne za kršitev 14., 22. in 74. člena Ustave. Tudi ne gre za prekomeren poseg, ker za tako omejitev obstaja javna korist in je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.
invalidsko podjetje - odvzem statusa invalidskega podjetja - kršitev delovnopravnih predpisov - obrazložitev odločbe
Iz prvega odstavka 60. člena ZZRZI izhaja, da se invalidskemu podjetju z odločbo odvzame status invalidskega podjetja, če je ugotovljeno, da huje krši predpise s področja delovnopravne in davčne zakonodaje, varstva in zdravja pri delu in socialnega varstva (9. alineja). Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe še vedno ni možen preizkus izpodbijane odločitve. Izpodbijana odločba je tako še vedno pomanjkljiva, v postopku pa tudi niso bile upoštevane določbe ZUP.
Odprava izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati njegovega pravnega položaja, saj je bil postopek izvršbe, v katerem je bil izdan (med drugim) tudi sklep, zoper katerega tožnik vlaga tožbo, ustavljen in torej izpodbijani sklep nima več nobenega pravnega učinka.