davčna izvršba - pritožba zoper sklep o davčni izvršbi - odlog davčne izvršbe - predlog stranke za odlog davčne izvršbe - zavrženje predloga
Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Glede na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost zavezanca, da s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca varuje uradoma. Tožnik tako nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev o predlogu. Zato je davčni organ tožnik predlog kot vložen po neupravičeni osebi pravilno in skladno z zakonom s sklepom zavrgel.
URS člen 14, 14/1, 22, 23, 25. ZUS-1 člen 4, 4/1. ZSS člen 33, 33/2, 74, 74/1, 74/1-7, 76.
varstvo ustavnih pravic - sodniška služba - prenehanje sodniške funkcije - sodno varstvo - strogi test
Z vidika presoje procesnih predpostavk za tožbo je bistveno, da je bil akt Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe za tožnico izdan in tožnici vročen, četudi samo v obliki obvestila; ta akt pa ni imel razlogov za odločitev, poleg tega je bila napovedana naknadna izdaja „pisne odločbe“. Zoper omenjeno obvestilo, ki je akt Sodnega sveta, tožnica ni imela učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva.
Če organi ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je legitimen cilj, da čim prej po sprejetju omenjene odločitve, tak sodnik sodne oblasti ne izvaja več in najhitrejši čas učinkovanja te odločitve je z dnem odločitve na seji Sodnega sveta.
Brez dvoma ureditev in konkretna odločitev, po kateri sodnik ne sme več opravljati sodniške službe že z dnem, ko je bila odločitev sprejeta na seji Sodnega sveta, lahko učinkovito uresničuje(ta) opisani legitimen cilj.
Ker je tožnica dne 26. 11. 2014 vložila tožbo zoper izdano pisno in obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014 in je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 3. 2015 tožbo zavrnilo, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2015, revizija tožeče stranke pa je bila zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 191/2015 z dne 10. 6. 2015, sodišče ni našlo razlogov za ugotovitev, da je bil poseg v tožničino pravico iz 23. člena v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave nesorazmeren v ožjem pomenu besede in zato tudi ni bil v nasprotju z 3. odstavkom 15. člena v zvezi z 23. členom in 3. odstavkom 49. člena Ustave.
Sodišče je zavrnilo tožbo (1. odstavek 63. člena ZUS-1) z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da sta toženi stranki kršili njene ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravico do sodnega varstva iz 23. člena in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, in sicer s tem, ko so ji še pred izdajo in pravnomočnostjo odločbe Sodnega sveta, zgolj na podlagi obvestila, preprečile dostop do njenega delovnega mesta in preprečile opravljanje dela ter jo odjavile iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
upravni spor - izdaja novega upravnega akta med upravnim sporom - izjava tožnika - ustavitev postopka
Toženka je sodišču sporočila, da so tožbene navedbe v celoti utemeljene in da bo postopala v skladu z 273. členom ZUP ter izdala odločbo o spremembi oziroma odpravi izpodbijane odločbe, s čimer bo v celoti ugodila vsem tožbenim zahtevkom, kar je nato tudi storila. Ko je bila nova odločba vročena tožniku, ga je sodišče v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZUS-1 pozvalo, da sporoči, ali vztraja pri vloženi tožbi oziroma ali jo razširja na novo izdani akt. Tožnik je izjavil, da umika tožbo in sodišču predlaga, da postopek ustavi. Ker tožnik po pozivu sodišča pri tožbi ni vztrajal, je sodišče postopek ustavilo na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1.
ZPP člen 77, 78. ZUS-1 člen 25, 25/3, 25/5, 39, 39/3.
upravni spor - pravdna sposobnost - zavrženje vloge - tožba zaradi molka organa - ustavitev postopka - stroški postopka
Tožniku je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki. Sam torej ne more vložiti pritožbe, zahteve za vrnitev v prejšnje stanje oziroma zahtevati izločitve sodnika. Sodišče je zato presojalo, ali bi bilo njegovo vlogo, ki vsebuje navedene zahtevke, treba poslati skrbniku v odobritev. Za to presojo je predvsem pomembno dejstvo, da je bila tožniku poslovna sposobnost delno odvzeta, ker je bilo ugotovljeno, da so se pri njem razvile kverulantske značilnosti. Kadar je poslovna sposobnost stranki odvzeta zaradi tožarjenja (kverulantstva), postavljeni skrbnik skrbi in odgovarja za pravilno zaščito njenih resničnih interesov. Skrbnik ima zato pravico in dolžnost, da v vsaki posamezni zadevi presodi, ali so določena dejanja potrebna in smiselna za varstvo tožnikovih pravic. V konkretni zadevi je očitno že presodil, da vlaganje pritožbe oziroma drugih pravnih sredstev za varstvo tožnikovih pravic ni potrebno, zato bi bilo pozivanje skrbnika k odobritvi tožnikove vloge v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku delno odvzeta opravilna sposobnost.
Tožnik je s tožbo zaradi molka organa uspel, saj je glede na stališče Vrhovnega sodišča pri vračilu stroškov postopka kot kriterij uspeha treba upoštevati uspeh v sodnem postopku (zaradi molka organa) in ne uspeh v upravnem postopku.
Tožnica tako v ugovornem postopku, kot tudi sedaj v tožbi, zatrjuje, da je obveznost po računu poravnala, vendar tega ni z ničemer izkazala in to kljub pozivu prvostopenjskega organa. Prav tako ni z ničemer izkazano tožničino zatrjevanje, da je dolgovani znesek po fakturi plačala z nakupom premičnin, ki so bile kot stvarni vložek vložene v novo družbo tožnice in s tem plačilo kupnine teh sredstev pogoj za vpis v sodni register.
ZUP člen 9, 214. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 člen 8.
sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna sredstva - vračilo dodeljenih sredstev - višja sila - obrazložitev odločbe - dokazna ocena - načelo zaslišanja stranke
Niti prvostopenjska niti drugostopenjska odločba nista zadovoljivo pojasnili razlik med zapisnikoma, drugostopenjska odločba tudi ne utemeljenega razloga, zakaj drugega zapisnika, ki je za tožečo stranko bolj ugoden, ni upoštevala. To pomeni, da je obrazložitev nepopolna in je v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Poleg tega sodišče meni, da gre pritrditi ugotovitvi tožeče stranke, da sta tako prvostopenjska kot tudi drugostopenjska odločba le nizanje zakonskih določb in zbranih dokazov, ne da bi bilo ugotovljeno dejansko stanje in ta ugotovitev podprta z dokazi, sprejeta odločitev pa utemeljena z razlogi za to odločitev (dokazna ocena).
Za stranko pomeni spoštovanje načela zaslišanja stranke procesno pravico, ki se ji lahko omeji le v primerih, ki jih posebej določa zakon, pa še to le takrat, ko je takšna omejitev ustavno dopustna. Uresničitev načela zaslišanja strank zahteva aktivno ravnanje uradne osebe, ki vodi postopek, da stranko seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne z odločitev in ji obenem da možnost, da se o tem izjavi.
Tožena stranka je sicer tožečo stranko seznanila z dejstvi in okoliščinami, ki jih je ugotovila, vendar je ni seznanila na kakšen način se lahko o njih izjavi, pač pa jo le pozvala, naj sporoči svoje stališče (torej mnenje), kar pa je vsebinsko povsem nekaj drugega.
ZBPP člen 46, 48, 48/1. ZBPP-C člen 48, 48/5, 29, 30. ZUP člen 9, 9/1.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - sodna poravnava - sprememba predpisa v času odločanja - pravica stranke do izjave
Upravni postopek izdaje izpodbijanega sklepa, to je postopek izdaje sklepa o vrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči, se je začel in končal že po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči. Spremenjeni ZBPP pa v novem, petem odstavku 48. člena določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je, razen v primeru iz drugega odstavka tega člena (le ta se nanaša na stroške postopka, če je dobil odškodnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje) dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave.
Določilo 29. člena ZBPP-C se ne nanaša na obravnavani primer, saj se v obravnavanem primeru postopek, zaradi katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni končal s pravnomočno ali nepravnomočno odločbo, ampak se je končal s sodno poravnavo. Gre za različen zaključek postopka, saj 48. člen izrecno razlikuje med zaključkom postopka z odločbo sodišča (le ta je določen v prvem odstavku 48. člena ZBPP) in zaključkom postopka s sodno poravnavo ali izvensodno poravnavo (tak zaključek je določen z petim odstavkom 48. člena ZBPP).
CZ člen 78, 78/1, 78/2, 78/3. ZICPES člen 41, 41/1, 41/1-a, 41/2, 41/3. ZUP člen 144, 144/1.
carina - carinska deklaracija - sprememba podatkov v carinski deklaraciji - prepustitev blaga - ponovni pregled izvoznih deklaracij blaga - uskladitev podatkov v deklaraciji - poprava šifre za carinski postopek - skrajšani ugotovitveni postopek
Prvostopenjski organ je preuranjeno sklepal, da iz razlogov, ker blaga ni več možno pregledati, ni moč nesporno ugotoviti, kateri so dejansko pravilni podatki o predmetnem blagu. V kolikor je organ ocenil, da za trditve tožeče stranke, da gre za vračilo iz začasnega uvoza, ne zadostujejo predložena dokazila, je skladno z drugim odstavkom 78. člena CZ možno preverjanje izvesti tako pri deklarantu samem kot tudi pri vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Čeprav tretji odstavek 41. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti določa, da se na zahtevo deklaranta odločbo izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku na predpisanem obrazcu, pa prvi odstavek 144. člena ZUP organa ne zavezuje, da bi moral v določenih zadevah v vsakem primeru odločati po skrajšanem ugotovitvenem postopku in tudi iz drugega odstavka 78. člena CZ smiselno izhaja, da se tovrstni postopki vodijo tudi v posebnem ugotovitvenem postopku.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - skrajšani ugotovitveni postopek - posebni ugotovitveni postopek - načelo zaslišanja stranke
V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ dejstva, na katera je oprl svojo odločitev, ugotavljal z izvajanjem dokazov, in sicer z ogledom in s pridobitvijo podatkov pri tožnicah. To pa pomeni, da inšpekcijski organ kot prvostopenjski organ ni odločal v skrajšanem postopku, pač pa pričel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, s tem pa bi moral dati tožnicama kot inšpekcijskima zavezankama možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
ZUP člen 237, 237/1, 237/1-7. ZIL-1 člen 42, 45, 45/1, 46, 46/1, 55, 55/1, 58, 58/1, 59, 111. Uredba (ES) št. 1151/2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil člen 13. Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil člen 4, 4-1.
industrijska lastnina - kolektivna blagovna znamka - geografska označba - pravica do uporabe kolektivne znamke in geografskega porekla - obrazložitev odločbe
Tožeča stranka se sklicuje na določbe ZIL-1, konkretno na določbo 59. člena tega zakona in na tej podlagi utemeljuje, da ima pravico do uporabe imena sira „Tolminc“ po pridobljeni kolektivni blagovni znamki kot tudi do uporabe istega imena za sir z označenim geografskim poreklom, pri čemer so lastnosti prvega določene v pravilniku o kolektivni znamki, lastnosti drugega pa določa specifikacija. Prav tako pojasnjuje, da je ime prvega pri certifikacijskem uradu, torej Uradu RS za intelektualno lastnino, zaradi jasnosti spremenila v „Tminc“. Sodišče ugotavlja, da teh okoliščin tožena stranka ni ugotavljala in je zato dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno.
Tožbeni razlogi zastavljajo vprašanje o razmerju med posameznimi normativnimi predpisi in vprašanje o pomenu registracije blagovne znamke in geografske označbe (enako je tožeča stranka navajala že v izjavi ob tem, ko je bila seznanjena z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, kot tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo). Dejstvo je namreč, da je postopek registracije namenjen prav temu, da se dopusti registracija, s tem pa tudi uporaba v prometu, le tistih blagovnih znamk in tistih geografskih označb, ki izpolnjujejo pogoje ZIL-1, za kar pa je pristojen Urad RS za intelektualno lastnino. Tudi do teh trditev tožeče stranke se tožena stranka ni opredelila niti preverila upravičenj tožeče stranke, ki, kot zatrjuje, izhajajo iz registrirane blagovne znamke in geografske označbe.
obnova postopka - obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja - predlog za obnovo postopka - novo dejstvo in nov dokaz - načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi
Tožnika zatrjujeta dejstvo, za katerega dokazujeta, da je obstajalo že v času postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Vendar pa tega dejstva v prejšnjem postopku nista zatrjevala. Kot dokaz sta k zahtevi za obnovo postopka priložila izvedeniško mnenje, izdelano s strani C. d.o.o. z dne 4. 6. 2014. Ta dokaz je nastal šele po izdaji gradbenega dovoljenja, torej ne gre za dokaz, ki bi obstajal že v prvotnem postopku. Zaradi tega niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka iz prve točke 260. člena ZUP.
Dolžnost uradne osebe, da opozori stranki na uveljavljanje njunih pravic v postopku bi v konkretnem primeru obstajala le, v kolikor bi tožnika že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zatrjevala, da je faktor pozidanosti presežen. V tem primeru bi uradna oseba imela razlog za to, da bi lahko bodisi sama bodisi strankama predlagala, naj za to predložita ustrezne dokaze, med katere spadajo tudi izvedeniška mnenja.
ZKme-1 člen 7, 143, 143/5. SPZ člen 43, 43/2. Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev člen 2, 2-7, 35, 39, 39/2.
GERK - izbris GERK-a iz evidence kmetijskih gospodarstev - pravica uporabe - druga pravna podlaga - priposestvovanje - lastninska tožba
Tožeči stranki nista zemljiškoknjižni lastnici spornega zemljišča. Tožeči stranki na poziv tožene stranke tudi nista predložili dokazila, s katerim bi izkazali pravico do uporabe zemljišča. Zatrjevanja tožeče stranke, da sta v skladu z drugim odstavkom 43. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ) kot dobroverna lastniška posestnika nepremičnine pridobila lastninsko pravico na sporni parceli ter vloženo tožbo v zvezi z lastninsko pravico tožeče stranke, pa ni mogoče šteti kot drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč, saj je, kakor tožeči stranki v tožbi tudi sami navajata, lastninska pravica predmet spora med zemljiškoknjižno lastnico in tožečima strankam. Glede na to, da zemljiškoknjižna lastnica tožeči stranki ni dala soglasja za uporabo spornega zemljišča, tožeča stranka ne izkazuje pravice do uporabe zemljišč, zato je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - rok za vračilo napotnice - začetek teka roka za vračilo napotnice - obseg odobrene brezplačne pravne pomoči
40. člen ZBPP določa rok, v katerem je izvajalec BPP dolžan vrniti napotnico, in tudi posledico, če se napotnica ne vrne v predpisanem roku. Določba je prisilne narave in zato je pristojni organ nanjo vezan, kar pomeni, da v primeru prekoračitve roka za vračilo napotnice ne more odobriti plačila, pa čeprav je storitev opravljena. V obravnavani zadevi je sporen začetek teka roka ter s tem povezano vprašanje, kdaj je bila v konkretnem primeru opravljena odobrena storitev BPP. Obseg odobrene BPP je razviden iz odločbe o BPP: prosilki se odobri redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji. Enako izhaja iz napotnice. To pa pomeni, da je bila storitev opravljena z vročitvijo sodbe tožeči stranki ter da se odobrena BPP ne razteza na nadaljnja dejanja v postopku, kakršno je pridobitev potrdila o pravnomočnosti, na katerega se sklicuje tožeča stranka. To nadalje pomeni, da je pristojni organ pravilno štel storitev za opravljeno z vročitvijo sodbe ter glede na (nesporni) datum vračila napotnice predlog tožeče stranke za plačilo storitve BPP kot prepozen zavrgel.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zahteva za vračilo preplačila davkov - očitna napaka - podatki iz uradnih evidenc - podatek iz katastra stavb
Postopek preverjanja dejanskega stanja v okviru izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 ni predviden, temveč bi bil tožnik do njega upravičen le v okviru rednih pravnih sredstev (pritožbe).
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - temeljne zahteve projektiranja - izračunavanje površin in prostornin - standard SIST ISO
Vprašanje skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja preverja prek PGD, ki mora biti izdelan v skladu s predpisi in standardi. Kot eden izmed teh standardov je z 207. členom ZGO-1 za izračunavanje površin in prostornin določen SIST ISO 9836.
Ker je tožena stranka v celoti vezana na zahtevek stranke, ki je v spornem primeru povsem razumljiv in določen, ter na podlagi dejstva, da je bila tožniku že dodeljena brezplačna pravna pomoč v isti zadevi, česar tožnik v tožbi ne prereka, je tožena stranka v skladu z določbo 129. člena ZUP prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrgla.
upravna izvršba - izvršba s prisilitvijo - denarna kazen - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep o denarni kazni v upravni izvršbi ni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, glede na to, da je izdan na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 5. 12. 2011. Gre za dovolitev izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti po drugih osebah oziroma s prisilitvijo v spornem primeru. Ker pa gre v obravnavanem primeru za upravni akt, s katerim ni bilo odločeno o nobenih koristi ali obveznosti tožnika (ni vsebinskega odločanja o zadevi), ampak gre zgolj za prisilno izvršitev že pravnomočno dovoljene izvršbe, tožnik za vložitev tožbe ne izkazuje pravnega interesa.
dostop do informacij javnega značaja - obstoj dokumenta
Tožeča stranka podatkov iz Letne analize kakovosti mature ne sme uporabiti za razvrščanje šol, tožena stranka pa ni utemeljila, da ustvarjanje novega dokumenta v konkretnem primeru ne bi pomenilo tudi že razvrščanja šol v smislu tretjega odstavka 18.a člena ZMat.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za kulturo - stroški postopka
V obravnavani zadevi drugostopenjski organ tožnikove pritožbe ni zavrgel oz. zavrnil, prav tako tudi ni sam odločil o zadevi, zaradi česar po določbi drugega odstavka 118. člena ZUP ni bil dolžan odločati o stroških. Organ druge stopnje je namreč tožnikovi pritožbi ugodil in odločbo prvostopenjskega organa odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Glede na takšno odločitev bi organ moral v skladu z navedeno določbo ZUP prvostopenjskemu organu naložiti, da odloči tudi o stroških postopka.
ZDavP-2 člen 88. ZUstS člen 43, 44, 47. ZUJF člen 193, 244, 244/4. ZIPRS1314 člen 60.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - odločba Ustavnega sodišča - učinek odločbe Ustavnega sodišča na pravnomočno urejeno razmerje
Z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa, v skladu s 44. členom ZustS, pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano: na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. Glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. Zato je bila zahteva tožnice za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici utemeljeno zavrnjena.