Ker je tožnik v Italiji prebival tudi na dan uveljavitve pogodbe med SFRJ in Republiko Italijo - Osimski sporazum (Uradni list SFRJ - MP, št. 1/77), se po presoji sodišča se neutemeljeno sklicuje na to, da mu državljanstvo SFRJ ni moglo prenehati ex lege z uveljavitvijo tega sporazuma.
ZDen člen 63, 63/3. Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/1. Zakon o državljanstvu SHS paragraf 3, 29.
ugotovitev državljanstva
Pri presoji državljanstva obeh tožnic je potrebno upoštevati podatek o državljanstvu očeta. Tožena stranka pravilno poudarja, da Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS v paragrafu 29 določa, da če se državljanka Kraljevine Jugoslavije omoži s tujim državljanom, izgubi državljanstvo Kraljevine, razen če po predpisih moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva ali če si je pridržala državljanstvo Kraljevine z ženitno pogodbo ali če te pogodbe ni, ako je podala ob sklenitvi zakona tako izjavo. Iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da se je tudi organ prve stopnje kot tudi tožena stranka oprla na odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo ugotovljeno, da se mati tožnic ni štela za jugoslovansko državljanko, ker je izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije s poroko s tujim državljanom. Tožnici v tožbi ne izpodbijata, da je bil njun oče v času sklenitve zakonske zveze državljan Avstrije oziroma ne dokazujeta drugače, prav tako pa tudi ne izpodbijata, da je mati s sklenitvijo zakonske zveze pridobila avstrijsko državljanstvo in tudi v zvezi s tem ne prilagata nobenih nasprotnih dokazov. Tožena stranka tudi pravilno poudarja, da Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS v paragrafu 3 določa, da je moral vsak jugoslovanski državljan imeti domovinstvo v eni od občin Kraljevine po določbah o domovinstvu in da tuji državljani niso mogli imeti domovinstva v nobeni jugoslovanski občini. Tožnici na dan 6. 4. 1941 tako nimata izkazane domovinske pravice v eni izmed bivših jugoslovanskih občin, zato nista mogli pridobiti državljanstva FLRJ.
Po presoji sodišča pa tožnica v tem upravnem sporu nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe, zoper katero je naperjena njena tožba v upravnem sporu. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča, s katero je bilo ugodeno tožničini tožbi in tožena stranka je sledila napotilom sodišča in odpravila odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnila temu organu v ponoven postopek. Vse to pa pomeni, da tožnica v tem upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja in s tožbo ne more doseči zanjo ugodnejše odločbe. Tožnici v tem upravnem sporu ni mogoče priznati pravnega interesa, ki je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in ki mora biti izkazan ves čas postopka. Pravni interes je možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj, ki ga ima po 1. odstavku 4. člena ZUS tisti, ki uveljavlja oziroma lahko izkaže, da je z dokončnim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno sodno varstvo njegovih pravic ali pravnih interesov. Tožnica pa s tožbo v tem upravnem sporu ne more doseči zanjo ugodnejše odločbe, ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo sledila napotilom sodbe tukajšnjega sodišča in ugodila pritožbi tožnice in odpravila odločbo organa prve stopnje in vrnila zadevo temu organu v ponoven postopek. Tožnica zato pravnega interesa, ki je predpostavka za dovoljenost vsakega upravnega spora, ni izkazala. Sodišče je zato tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
ZDRS člen 10. Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo člen 8.
sprejem v državljanstvo - zaposlitev v JLA - odločanje po prostem preudarku
Zakonodajalec je sicer dal toženi stranki pravico, da odloča po prostem preudarku, vendar mora pri tem oseba, ki prosi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo izpolnjevati pogoje, ki so navedeni v 1. do 9. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, kar pomeni, da lahko kljub temu, da oseba izpolnjuje z zakonom določene pogoje, tožena stranka po prostem preudarku odloči negativno. Tožena stranka pravilno navaja, da je potrebno pri razlogih po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS uporabiti Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju: uredba). Tožena stranka pa je pri tem zgolj ugotovila, da je bil tožnik pripadnik JLA do 15. 11. 1991 kot aktivna vojaška oseba zaposlen v KOS in kasneje v varnostnih organih JLA, vendar tožena stranka ni presodila uporabe meril po 1. in 2. alinei 8. člena uredbe in pri tem ni navedla katera so bila tista konkretna ugotovljena dejstva v tožnikovem delovanju in ravnanju v času, ko je bil zaposlen v JLA, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na nevarnost za obrambo države po 1. ali 2. alinei 8. člena uredbe. Šele na podlagi konkretno ugotovljenih dejstev o delovanju tožnika bi tožena stranka lahko ugotovila ali obstaja kakšna oblika oziroma stopnja nevarnosti tožnika za varnost ali obrambo države. Pri odločanju po prostem preudarku pa mora tožena stranka slediti načelu zakonitosti, ki ga opredeljuje 2. odstavek 4. člena ZUP, ker v upravnih stvareh, v katerih je po zakonu upravičena odločati po prostem preudarku, mora biti njena odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je bilo pooblastilo dano. Pri tem se prosti preudarek nanaša le na uporabo materialnega prava. Upravni organ mora zato v svoji odločbi napraviti oceno zakonskega dejanskega stanja, navesti stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, navesti dokaze, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in se opredeliti do preudarkov, ki so upravni organ vodili pri sprejemanju njegove odločitve (Ustavno sodišče RS je že zavzelo stališče v zvezi z izdajo odločbe upravnega organa po prostem preudarku v svojih odločbah kot npr. št. Up 84/94, Up 108/94, Up 2/99).
Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka 9. 12. 2002 prejela tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe O, naknadno pa je tožena stranka 13. 3. 2003 prejela tudi urgenco s pozivom k takojšnji odločitvi. Sodišče je na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS ugotovilo, da je tožba tožnika upravičena, ker so izpolnjeni procesni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi molka upravnega organa.
ZDen člen 63, 63/3. ZDrž (1945) člen 35, 35/2. ZUS člen 61, 61/1-1, 61/1-3.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva upravičenca do denacionalizacije - nelojalno delovanje - Kulturbund
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil pravni prednik tožeče stranke nemške narodnosti in da je živel v tujini pred uveljavitvijo novele ZDrž/45 z dne 4. 12. 1948. Prav tako ni sporno, da je bil pred vojno član organizacije Kulturbund do leta 1941. Izpodbijana odločba je izdana v ponovljenem postopku po sodbi opr. št. U 951/99, kar pomeni, da je bila tožena stranka, kot tudi organ prve stopnje pred njo, pri izdaji izpodbijane odločbe vezana na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Vendar pa tožena stranka tudi v ponovnem postopku v nasprotju s stališči sodišča ni upoštevala in presodila vseh izjav prič, ki so bile zaslišane leta 1945 in se nahajajo v upravnih spisih. Tožena stranka ne navaja, zakaj izjav oseb iz leta 1945 ni upoštevala pri ugotavljanju dejanskih okoliščin glede vprašanja (ne)lojalnosti A.A., torej zakaj jih ni vključila v oceno dokazov, na katere se sicer v svoji odločbi sklicuje. Tožnica utemeljeno ugovarja stališču izpodbijane odločbe, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje do slovenskega naroda v pogledu tistega dela, ki ga je dr. A.A. opravil za Slovence v okviru odvetniškega poklica. Tožena stranka to stališče utemeljuje z navedbo, da sodi zastopanje interesov strank v mandat na podlagi zastopanja stranke. Prav ta argument tožene stranke kaže na to, da je imenovani zavestno in odgovorno sprejemal zaprošena zastopstva v vseh zadevah. Iz nobene izmed izjav iz leta 1945 namreč ne izhaja, da bi dr. A.A. zavrnil zaprošeno pomoč. Iz izjav je razvidno, da dr. A.A. pri svojih medvojnih aktivnostih ni deloval zgolj v poklicnem svojstvu odvetnika. Že iz tega razloga je zaključek, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje v pravem pomenu besede tistega dela, ki ga je imenovani opravil za Slovence proti plačilu v okviru opravljanja poklica, nesprejemljiv. Ni pravilen nadaljnji zaključek, ki ga tožena stranka implicitno izpelje iz izjav šestih prič, da od njih dr. A.A. ni zahteval in ni vzel nobenega honorarja za opravljeno delo, iz česar tožena stranka neutemeljeno sklepa, da je dr. A.A. v vseh drugih zadevah preostalih prič iz leta 1945 zahteval plačilo. Nasprotno navajajo v svojih izjavah, da je "vse to za Slovence delal brezplačno" in da za to ni nikdar zahteval niti sprejel honorarja. Po drugi strani je tudi precej tvegal. V luči navedenih izjav pa je treba tudi izjave, glede katerih tožena stranka v svojih dokaznih zaključkih meni, da jim zaradi okoliščin, ki jih v zaključkih navaja, ni mogoče slediti kot zanesljivi opori za morebitno ugotovitev dejstva, da je dr. A.A. med vojno ravnal lojalno do slovenskega naroda, ocenjevati drugače, kot tožena stranka. Pri svojem utemeljevanju se sicer sklicuje na izoblikovana stališča sodne prakse glede domneve nelojalnosti članov Kulturbunda v sodbah Vrhovnega sodišča RS iz leta 1994 in 1995, vendar v naštetih zadevah ne gre za tak primer, kot je obravnavani. V tem primeru namreč iz izjav vseh med postopkom zaslišanih osmih prič leta 1998 in iz izjav prič, podanih neposredno po vojni leta 1945, ob upoštevanju notranje in medsebojne skladnosti izjav v postopku zaslišanih prič v letu 1998, pa tudi njihove skladnosti z izjavami prič iz leta 1945, vse to pa v kontekstu tedanjega povojnega časa pod vtisom vseh grozot II. svetovne vojne, izhaja, da je dr. A.A. v celotnem medvojnem obdobju kontinuirano in aktivno deloval tako v okviru svoje poklicne dejavnosti odvetnika kot tudi na različne druge načine, ki so jih opisovale priče leta 1945, v vseh primerih, ko je bil zaprošen za pomoč in tudi nenaprošen. Tako dejansko stanje pa ne izhaja iz nobene izmed naštetih sodnih odločb, na katere se sklicuje tožena stranka v svoji odločbi. Pri se vse navedene sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS nanašajo na upravno prakso oziroma odločitve upravnih organov, ki so bile sprejete v času pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS, ki je v svoji interpretativni odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97) podalo ustavno skladno razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen. Golo dejstvo, da je bil dr. A.A. pred vojno član ljubljanske organizacije Kulturbunda, torej v povezavi z ravnanjem A.A. med vojno, pa tudi povezavi z izkazanim dejstvom, da se je včlanitvi v Kulturbund upiral, ne more biti pravno utemeljena podlaga za zaključek, da je bilo ravnanje dr. A.A. nelojalno v smislu pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - zastopanje - vročanje
Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica za zastopanje pooblastila svojo mater, ki je na zaslišanju obvestila organ, ki vodi postopek, o spremembi svojega stalnega prebivališča ali stanovanja kot to določa 1. odstavek 96. člena ZUP/86, zato tožena stranka ni imela razloga za postopanje po 2. odstavku 96. člena ZUP/86. Posledično pa se je tožena stranka tudi nepravilno oprla na 3. odstavek 137. člena ZUP/86.
sprejem v državljanstvo - izredna naturalizacija - pridobitev državljanstva
Po določbi 13. člena ZDRS lahko z naturalizacijo pridobi državljanstvo oseba, ki je že stara 18 let, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov. Ta določba omogoča sprejem v državljanstvo, čeprav tuj državljan ne izpolnjuje pogojev iz 10. člena ZDRS, torej gre za izredno naturalizacijo, ki je opravičena zaradi koristi, ki jih bo država s sprejemom osebe z državljanstvom tuje države v državljanstvo pridobila na katerem od pomembnih področij ali pa je taka naturalizacija opravičena zaradi nacionalnega interesa ali zaradi podobnih razlogov. Obstoj teh razlogov predhodno ugotovi Vlada. Vendar pa iz podatkov spisa izhaja, da tožnik svoje prošnje za sprejem v državljanstvo ni vložil na podlagi 13. člena ZDRS niti je ni utemeljeval na nobeni drugi določbi ZDRS. Tožena stranka pa tožnika ni pozvala, da v določenem roku dopolni svojo vlogo in navede relevantne razloge za sprejem v državljanstvo, temveč je njegovo vlogo na podlagi 13. člena ZDRS posredovala Vladi, ki je podala mnenje, da ne obstaja interes Republike Slovenije za tožnikov sprejem v državljanstvo.
Po določbi 5. člena ZUP/86 morajo organi pri odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, ob tem pa skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji po zakonu gredo (14. člen). Tožnik v vlogi za sprejem v državljanstvo RS torej ni navedel relevantnih razlogov oziroma koristi, ki bi jo pridobila država z njegovim sprejemom v državljanstvo. Zato je bila nepopolna in nesposobna za obravnavanje po določbi 13. člena ZDRS oziroma katerikoli drugi določbi in bi zato tožena stranka morala zahtevati njeno dopolnitev v smislu 68. člena ZUP/86. Ker tožena stranka od tožnika ni zahtevala dopolnitve vloge, v predloženem upravnem spisu pa se tudi ne nahaja mnenje pristojnega resornega organa, kar je lahko podlaga za odločitev Vlade RS o obstoju razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS, sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnala po pravilih postopka.
Ker je osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, je potrebno to državljanstvo ugotoviti v izreku odločbe upravnega organa. Upoštevaje morebitno uporabo 3. odstavka 9. člena ZDen v postopku denacionalizacije, pa je potrebno prav tako v izreku odločbe ugotoviti obstoj slovenskega državljanstva kot tudi obstoj srbskega državljanstva in to časovno opredeliti.
Ker je pogoj za pridobitev državljanstva po 13. členu ZDRS, da je izkazana korist države zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, je v danem primeru to korist ugotavljal organ, na področje katerega sodi tožnikova zatrjevana korist. Ob upoštevanju negativnega mnenja Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je tudi Vlada ugotovila, da ne obstaja interes za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Ker tožnik v tožbi ne nasprotuje, da je podal prošnjo iz razlogov na nacionalnem področju, je tožena stranka na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije pravilno uporabila določilo 1. in 2. odstavka 13. člena ZDRS, ko ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo.
Upravni organ bi moral upoštevati čas podržavljenja in nato ugotoviti ali je bil v tem času jugoslovanski državljan in pri tem upoštevati podlago 9. oziroma 10. člena ZDen. Ker je osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, je nepotrebno posebno ugotavljanje državljanstva v času smrti upravičenca.
Ker poteka postopek ugotovitve državljanstva na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDen), je potrebno upoštevati 9. člen oziroma 10. člen ZDen. Ker iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je upravni organ ugotavljal državljanstvo na dan njene smrti, to ni v skladu s citiranimi določili.
Ker je osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, mora upravni organ v ponovljenem postopku najprej ugotoviti domovinsko pristojnost in se tako opredeliti ali ji je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskemu državljanu in ji je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo ali pa gre za osebo, ki v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, ni bila jugoslovanska državljanka, pa je imela stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije in ali ji je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15. 9. 1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo.
ZDen-B člen 23, 23/1, 23/1-4. ZDen člen 60, 60/6, 63, 63/3.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva
Določba 1. odst. 23. člena ZDen-B določila posebne obnovitvene razloge, po katerih je ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Predlog za obnovo postopka denacionalizacije pa lahko vložijo tudi stranke v postopku denacionalizacije. Med drugim je dopustno začeti obnovo tudi, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka). Iz navedene določbe torej izhaja, da gre za samostojno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe izdane v postopkih denacionalizacije. Glede na to, da je zakonodajalec z navedeno specialno določbo dopustil poseganje v pravnomočne odločbe o denacionalizaciji tudi še po izteku rokov za vložitev izrednih pravnih sredstev, je po stališču sodne prakse mogoče uveljavljati takšne nepravilnosti in nezakonitosti pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih denacionalizacije, ki so še v teku ali pa v okviru vloženega pravnega sredstva zoper prvostopno odločbo o denacionalizaciji. V takšnem primeru pa organ, ki je pristojen za odločanje o denacionalizaciji, ob smiselni uporabi določbe 3. odst. 63. člena ZDen, od pristojnega organa zahteva, da ta ponovno ugotavlja državljanstvo v obsegu in glede dejstev ter okoliščin, ki jih navaja stranka.
ZUP (1986) člen 249, 249/1, 250, 250/2, 252, 252/1-1, 252/3. ZDrž člen 35, 35/2. ZDRS člen 39. ZDen člen 63, 63/3. ZUS člen 25, 25/1-2, 60, 60/1-3.
upravni postopek - obnova postopka - nova dejstva in dokazi - državljanstvo - mladoletni otrok - lojalnost - Frauenamt - denacionalizacija
Pogoj, da stranka brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, velja samo za stranke, ne pa tudi za organ, ki izda sklep po uradni dolžnosti. Mladoletni otrok ne sledi staršem v (ne)lojalnosti, kot to razlaga tožena stranka, ampak jim sledi glede državljanskega statusa. Po ustaljeni upravno sodni praksi pa zaradi napačne uporabe materialnega prava - v konkretnem primeru gre za element nelojalnosti iz določila 2. odstavka 35. člena ZDrž - to pomeni tudi zaradi spremenjene upravne in sodne prakse, pravne razlage ali pravnega naziranja (sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah U 133/95-7 z dne 4. 9. 1996 in I Up 397/2000 z dne 9. 10. 2002) ni mogoče obnoviti postopka po določilu 249. člena ZUP. Dopisi, kot je v konkretnem primeru dopis Muzeja narodne osvoboditve A., so namreč lahko podlaga za obnovo postopka samo, če je obnova zahtevana na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), ne pa na podlagi 249. člena ZUP/86.
Tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni opredelila do tožnikovih navedb na zaslišanju ter do listinske dokumentacije, v kateri njegovo članstvo v organizaciji Kulturbund ni potrjeno, in s tem v zvezi ni ocenila vseh dokazov, kar je v nasprotju z načelom materialne resnice in načelom presoje dokazov. Upravni organ tožnika ni seznanil, da se na podlagi ugotovitev o obstoju njegove nemške narodnosti in bivanja v tujini domneva, da je podana tudi okoliščina, da je bil nelojalen. S tem mu ni bila dana možnost, da učinkovito zavaruje svoje pravice in dokaže svojo lojalnost.
ZDRS člen 39. Zakon o državljanstvu SHS paragraf 53 - 58. ZUP (1986) člen 8, 8/1.
ugotovitev državljanstva
Tožnik je bil rojen 1922 v Beogradu staršem ruskim emigrantom. Tožnik v upravnem postopku ni bil zaslišan in se tako ni izjavil, katero državljanstvo je pridobil njegov oče in on sam ter kdaj; o pridobitvi državljanstva pa mora predložiti ustrezno listino.
Sporno je članstvo tožnice in njenih staršev v Kulturbundu in njihova lojalnost. Upravni organ je prezrl stališče Ustavnega sodišča RS, da ni mogoče domnevnega nelojalnega ravnanja očeta enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem same stranke.
Člen 13/2 ZDRS določa, da je potrebno pridobiti mnenje pristojnega resornega organa o obstoju razlogov, ki so navedeni v 13/1 členu ZDRS. Sklep Vlade RS mnenja pristojnega resornega organa ne nadomešča.
Sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je "Seznam Kulturbundovcev" nastal kot sekundarno gradivo po vojni in je brez rojstnih podatkov, navedbe vira, datuma, žiga in podpisa odgovorne osebe, kar je skladno s temi podatki navedeno tudi v izpodbijani odločbi, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da ga kot takega ga ni mogoče skonstruirati v pravno veljaven uradni dokument oziroma javno listino. Tožbenega ugovora po mnenju sodišča ni mogoče sprejeti, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi nikjer izrecno ne trdi, da so arhivske listine, ki jih je uporabila v zvezi s presojo članstva v Kulturbundu, javne listine. Sicer ob citiranju pisnih virov zaključuje, da je pravilna presoja prvostopnega organa, ko je štel kot verodostojen dokaz arhivske podatke Arhiva Republike Slovenije, ki kažejo na članstvo tožnikovih staršev in njegove družine ter samega tožnika, čeprav pred vojno mladoletnega, v Kulturbundu, vendar pa je pravilno njeno stališče, da je uporaba navedenega arhivskega gradiva kot zgolj enega izmed dokaznih sredstev skladna z določbo 2. odstavka 159. člena ZUP/86 in v ničemer ne krši Zakona o varstvu osebnih podatkov. Po jezikovni, teleološki in sistematični razlagi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 obstaja domneva nelojalnosti celo v primeru, ko neka oseba nemške narodnosti ne bi bila član Kulturbunda. To pomeni, da je v vsakem primeru, ko sta izkazani ostali dve okoliščini iz 2. odstavka 35. člena ZDRŽ, potrebno izkazati lojalnost osebe, ki ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov z okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da domneva nelojalnosti v konkretnem primeru ne drži. Tožnik nima prav, kolikor se glede opredelitve pojma lojalnosti, ki je nedoločen pravni pojem, sklicuje zgolj na njegovo jezikoslovno definicijo, vsebovano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, s katero smiselno uveljavlja izključno jezikovno (gramatikalno) metodo razlage navedenega nedoločnega pravnega pojma. Vendar pa se ta metoda v pravu uporablja le kot ena izmed metod in skupaj z ostalimi metodami razlage pravnih norm, ne pa kot edina metoda, ki bi izključevala vse druge metode, zlasti sistematično, logično teleološko, zgodovinsko in ostale ustaljene metode, ki so se izoblikovale v pravni teoriji. Tožena stranka mora ob upoštevanju pravnega mnenja in stališč sodišča, ki se tičejo postopka, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je tožnik dokazal, da nelojalnost v primeru njegovega očeta in zlasti tudi njega samega (individualno) ni obstajala, enako stališče pa je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS glede individualnega ugotavljanja in presoje (ne)lojalnosti mladoletnih oseb.
Tožena stranka ni naredila izračuna oziroma prikaza dohodkov tožnice in obeh otrok in izračuna, če dohodek zadošča za trajno in materialno varnost v smislu 5. člena Uredbe Vlade RS o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.