sprejem v državljanstvo - naturalizacija - otrok - nastop polnoletnosti - rok za odločitev
Tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo je potrebno obravnavati v povezavi z vlogo tožničinega očeta za njegov sprejem v državljanstvo, saj sta obe zadevi med seboj povezani. Če bi prvostopenjski organ ravnal v skladu s predpisanimi inštrukcijskimi roki iz prvega odstavka 222. člena ZUP, bi lahko že do konca marca 2014 izdal odločbo v zvezi z državljanstvom tožničinega očeta in za tem tudi za tožnico. Tožnica ne more biti v slabšem položaju zaradi tega, ker prvostopenjski organ ni odločal v inštrukcijskih rokih.
ZDRS člen 3, 10, 10/1, 10/1-4, 12, 12/7. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije člen 3.
sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - oseba s statusom begunca - nacionalni interes - zagotovljena sredstva za preživljanje - študentsko delo
Določila 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije ne predpisujejo izključno omejenega števila (numerus clausus) taksativno določenih primerov prejemkov, s katerimi se lahko dokazuje izpolnjevanje pogoja iz 4. alineje 10. člena ZDRS, pač pa navedene prejemke določajo primeroma oziroma generično, tako da je potrebno individualno ugotavljati v vsakem posameznem primeru, ali so prejemki posameznega prosilca po svojih individualnih značilnostih glede zakonitosti, pravne določenosti oziroma predvidljivosti, periodične kontinuiranosti, stabilnosti, zanesljivosti in stalnosti ter skupne višine ob dospelosti na tedenski, mesečni in (dvo- oziroma pol-)letni ravni oziroma ročnosti ali zapadlosti ter morebitnih drugih bistvenih individualnih značilnosti pravne in dejanske narave, bistveno primerljivi s katerim izmed prejemkov, navedenih v določilih prvega do sedmega odstavka 3. člena Uredbe v zvezi z 9. odstavkom 10. člena ZDRS. V nasprotnem primeru bi bila drugačna oziroma bolj restriktivna razlaga pogojev oziroma meril iz 3. člena Uredbe v postopku naturalizacije, nezakonita, saj bi nedopustno zoževala z določili ZDRS zagotovljene pravice nekaterih kategorij prosilcev za državljanstvo v odvisnosti od vira njihovih prihodkov.
sprejem v državljanstvo - zavrženje vloge - varstvo pravic strank
V spornem postopku ni bila uporabljena določba 7. člena ZUP. Gre za temeljno načelo, ki zavezuje upravni organ tudi v postopkih odločanja o vlogah za pridobitev državljanstva. V kolikor bi upravni organ v postopku odločanja o tožničini vlogi, tudi z vsebinsko opredelitvijo pomena odločbe UE Velenje, št. 214-249/2011 z dne 18. 12. 2012 v tem postopku, ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od rojstva dalje, bi jo moral ob pravilni uporabi določbe 7. člena ZUP poučiti, da ima možnost pridobitve pravice (to je državljanstva) na drugi pravni podlagi, kar v obravnavanem primeru pomeni tudi na podlagi določbe 10. člena ZDRS.
sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z izredno naturalizacijo - nacionalni razlogi - diskrecijska pravica
V postopku izredne naturalizacije na podlagi 13. člena ZDRS je odločilna "korist države" in ne zgolj interes prosilca, saj lahko tožena stranka na podlagi zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje zavrne tudi prošnje prosilcev, četudi le-ti sicer formalno izpolnjujejo vse zakonske pogoje.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - dovoljenje za stalno prebivanje - prošnja za izdajo posebne odločbe - pogoji za izdajo posebne odločbe - državljan Republike Slovenije
V tožnikovem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za ugoditev prošnji za izdajo posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je dovoljenje za stalno prebivanje pridobil po ZTuj, ker je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan RS, ne pa tujec, česar tožnik v tožbi niti ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače.
sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z izredno naturalizacijo - nacionalni razlogi - obrazložitev odločbe - zaslišanje priče
Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na (zgolj datumsko navedena) mnenja pristojnega resornega ministrstva. Vendar pa iz teh mnenj izhaja (le), da KZS (ki je za tožnika najprej izdala pozitivno mnenje) tožnika, ki igra v tujini, ne bo mogla spremljati. Iz navedenih mnenj ni razvidno nič o tožnikovih sposobnostih oziroma njegovi kakovostni ravni v zvezi s samim igranjem košarke, kar je, kot to utemeljeno navaja tožnik v tožbi, bistveno za ugotavljanje temeljnega pogoja za izredno naturalizacijo na področju športa.
Pristojno resorno ministrstvo je s tem, da je v postopku zaslišalo kot pričo generalnega direktorja KZS prekoračilo svoja pooblastila, saj priče v postopku lahko zaslišuje le upravni organ, ki postopek vodi in v zadevi odloča.
denacionalizacija - državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - vpis v državljansko knjigo
Čeprav je v sodbi vojaškega sodišča res navedeno, da je bil tožničin oče jugoslovanski državljan, pa te navedbe zaradi izdane pravnomočne odločbe, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožničin oče ni bil državljan LR Slovenije in FLRJ, ni mogoče upoštevati in tožničinega očeta ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije. Če pa imenovanega ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije, tudi ni mogoče uveljavljati izdaje potrdila o državljanstvu.
Zmotno je stališče tožnika, da bi bilo v njegovi zadevi treba uporabiti določbo 36. člena ZDrž/45, saj se je ta nanašala na pridobitev državljanstva za tiste osebe, ki so imele domovinsko pravico ali pristojnost oziroma so živele v občinah na ozemlju, ki je bilo prej v sestavi drugih držav, po vojni pa je bilo priključeno Jugoslaviji.
Z določbo 25. člena ZDrž/45 je bila postavljena domneva jugoslovanskega državljanstva za tiste osebe, ki po narodnosti pripadajo kateremu izmed narodov FLRJ, so tu rojeni ali vzgojeni in tu ponavadi bivajo, vse dotlej, dokler se ne izkaže, da imajo kako tuje državljanstvo, da so izgubili državljanstvo FLRJ ali da so se sklicevali na tuje državljanstvo.
Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je predmet tega postopka le ugotavljanje državljanstva B.B., odločila pa je tudi o pritožbi pravnih naslednikov A.A., in sicer tako, da je pritožbi ugodila. O pritožbi pravnih naslednikov B.B. pa ni odločila, ampak je sama meritorno odločila, da se B.B. od 28. 8. 1945 do smrti ni štela za državljanko FLRJ in LRS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je toženka odločala o pritožbi A.A. oziroma njegovih pravnih naslednikov, če je bilo, kot navaja, o tej pritožbi že odločeno. Tudi ni logično, da je toženka pritožbi pravnih naslednikov A.A. ugodila, v obrazložitvi pa navaja razloge, zaradi katerih meni, da se A.A. ni štel za državljana FLRJ in LRS. V zadevi je tako podana bistvena kršitev pravil postopka, saj se izrek odločbe glede na njeno obrazložitev ne more preizkusiti.
ZDRS člen 13. Uredba o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS člen 2, 12. ZUP člen 67, 67/1, 67/2, 222, 222/1, 222/4.
sprejem v državljanstvo - izredna naturalizacija - razlogi na področju šolstva - vezanost na zahtevek stranke - zahteva za dopolnitev nepopolne vloge - instrukcijski rok
Tožnica je sama zaprosila za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo na podlagi 13. člena ZDRS, in sicer iz razlogov na področju šolstva, tega svojega zahtevka pa pozneje ni modificirala oziroma naknadno spremenila, četudi jo je toženka, ki je na zahtevek stranke v postopku vezana, seznanila z negativnim obrazloženim mnenjem pristojnega resornega organa za področje šolstva. Ob upoštevanju obrazloženega negativnega mnenja MIZKŠ je Vlada RS ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo. Zato je toženka pravilno ugotovila, da pogoji za sprejem tožnice v slovensko državljanstvo niso podani, in je prošnjo utemeljeno zavrnila.
S tožbenim ugovorom, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker da toženka tožnice ni pozvala k dopolnitvi nepopolne vloge v roku 5 delovnih dni iz 1. odstavka 67. člena ZUP, se sodišče ne more strinjati, saj gre za instrukcijski rok, s katerim pa zakonodajalec upravnih organov ni kakorkoli prekludiral glede (morebitne omejitve) možnosti sprejema različnih možnih vsebinskih ali procesnih odločitev.
Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2. ZDRS člen 39. ZDen člen 63, 63/3.
denacionalizacija - ugotavljanje državljanstva - državljanstvo FLRJ - oseba nemške narodnosti - dokazovanje
Za državljane FLRJ se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Ta zakonska določba se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS. Okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, se dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva.
sprejem v državljanstvo RS - pogoji za sprejem v državljanstvo RS - zaključen najmanj visokošolski program - zagotovilo o sprejemu v državljanstvo - odločba o reviziji - izrek odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
Deveti odstavek 12. člena ZDRS ureja pogoj, da je oseba v RS „obiskovala in uspešno zaključila najmanj visokošolski program“. Tožnica ta pogoj izpolnjuje, saj je magistrski študijski program, ki ga je končala, višja stopnja študija od visokošolskega študija. Storjena pa je tudi procesna napaka, ki je v tem, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen, saj ne določa, kateremu zahtevku oziroma vlogi tožnice se ne ugodi, pri čemer iz obrazložitve odločbe izhaja, da toženka ni odločala samo o vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo na podlagi devetega odstavka 12. člena ZDRS, kar je bil sicer predmet odločanja v tej upravni zadevi glede na prvostopenjski akt, ampak je v reviziji odločala tudi o vlogi za sprejem v državljanstvo tožnice na drugih pravnih podlagah.
V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva je ureditev ZDrž FLRJ, ki določa v drugem odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž FLRJ je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.
V obravnavani zadevi gre za ponovno odločanje v obnovljenem postopku ugotavljanja državljanstva pok. A.A., kot predhodnega vprašanja denacionalizacije po tretjem odstavku 63. člena ZDen, in sicer gre za ugotavljanje (zgolj) državljanstva ljudske republike. Za odločitev so relevantne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ, po katerih so državljani FLRJ z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) na dan 6. 4. 1941. Za odločitev v konkretnem primeru je torej ključno, v kateri občini in s tem na ozemlju katere ljudske republike je imel A.A. domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941. Po presoji sodišča je bil (tudi) v obnovljenem postopku napravljen pravilen zaključek, da A.A. na navedeni datum ni imel več domovinske pravice (v občini) na območju LRS in da ga zato ni mogoče šteti za državljana LRS, saj je bil pred tem na lastno prošnjo sprejet v domovinstvo občine C. na območju LR Hrvaške.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - naturalizacija - zagotovljena sredstva za preživljanje - dolžnost preživljanja - redno šolanje - dokazna ocena
Eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki prosi za naturalizacijo, je tudi to, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Dokazna ocena, ki jo je v tem pogledu napravila toženka, je napačna. Tožnica je predložila potrdilo o vpisu v tretji letnik srednjega poklicnega izobraževanja in hkrati tudi letni spričevali za prvi in za drugi letnik srednje šole, zato ni nobenega razloga, da bi lahko toženka dvomila v to, da se tožnica redno šola. Po drugi strani je tožničin brat polnoleten, kar pomeni, da ga njen oče ni dolžan več preživljati, razen če bi se redno šolal, kar pa v postopku ni bilo dokazano. Pri tem ima tožnica prav, ko navaja, da ne obstaja domneva o obstoju dolžnosti preživljanja po polnoletnosti, če se ne dokaže drugače.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-4, 10/1-5, 12. ZUS-1 člen 20, 20/3.
državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - neprekinjeno bivanje v RS - zagotovljena sredstva za preživljanje - znanje slovenskega jezika - predložitev dokazil - tožbena novota
Tožnik v vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije dokazil o izpolnjevanju zakonskih pogojev ni predložil. Prvostopenjski organ ga je dvakrat pozval, naj predloži dokaze o izpolnjevanju zahtevanih zakonskih pogojev. Tožnik se je na poziva sicer odzval, vendar ustreznih dokazil v skladu s pozivom ni predloži.
Tožnik je k tožbi priložil veliko število listin, vendar jih sodišče ne more upoštevati, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto.
sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - neprekinjeno bivanje v RS - pravna podlaga za odločitev
Tožnik ni izkazal, da izpolnjuje vse v določbi 10. člena ZDRS zahtevane pogoje. Tej ugotovitvi upravnega organa v tožbi niti ne oporeka, ampak meni, da bi se morala njegova prošnja reševati na podlagi 40. člena ZDRS. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da se je tožena stranka s vprašanjem pravne podlage za odločanje o tožnikovi prošnji ukvarjala in tožniku v izpodbijani odločbi pojasnila, da po tej določbi vloge ni mogoče obravnavati, saj je 6 mesečni prekluzivni rok za vložitev vloge na tej pravni osnovi že potekel. Ker je tožnik prošnjo za sprejem v državljanstvo RS vložil 26. 5. 1999, na podlagi 10. člena ZDRS, kar dokazuje upravnemu spisu priložena vloga, je sodišče kot pravilno in zakonito presodilo odločitev tožene stranke, ki je kot pravno podlago za obravnavanje tožnikove vloge štela določbo 10. člena ZDRS.
ZDen člen 63, 63/3. ZDRS člen 39. ZUP člen 251, 251/1, 254.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva - nepravilna uporaba materialnega prava
Glede na jasno izraženo pravno mnenje Vrhovnega sodišča je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, saj odločitev tožene stranke (in njena obrazložitev) v izpodbijani odločbi, ni skladna s pravnim mnenjem in stališči Vrhovnega sodišča, pri čemer tožena stranka ni pravilno uporabila določila 9. člena in 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS.
državljanstvo - ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva - sklenitev zakonske zveze
Razlaščenka je s sklenitvijo poroke z madžarskim državljanom po takrat veljavnih predpisih postala madžarska državljanka, s tem pa je izgubila državljanstvo Kraljevine SHS. Zato je ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen.
sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - neprekinjeno bivanje v RS - načelo zaslišanja stranke
Tožnica ni dokazala, da je dejansko živela v Sloveniji neprekinjeno od rojstva dalje, zlasti ne v obdobju od leta 1990 do leta 2002.
Tožnica je bila po končanem ugotovitvenem postopku seznanjena s celotnim potekom postopka in z vsemi izjavami prič, kar je razvidno iz zelo obsežnega dopisa upravnega organa, ki obsega obrazložitev celotnega dejanskega stanja z navedbo predpisnih določb. Tožnica je nanj tudi odgovorila dne 11. 7. 2011. Vsa ta dejstva so razvidna iz upravnih spisovnih listin in utemeljujejo pravilnost in zakonitost postopkovnega delovanja upravnega organa.