Tožnik ima državljanstvo Republike Slovenije in BIH in je specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen za dve istovrstni kaznivi dejanji. Za odločitev v predmetni zadevi tako ni bistvena dodatna ugotovitev, da zoper tožnika teče še en kazenski postopek, ki ni pravnomočno končan. Toženka namreč svoje odločitve ni utemeljila (zgolj) na tej okoliščini, je pa pomemben indic za zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem državljanstva po 3. točki prvega odstavka 26. člena ZDRS.
Ni mogoče oceniti ali je prvostopenjski organ navedeni nedoločen pravni pojem zagotovljenih sredstev za materialno in socialno varnost zapolnil z vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS in Uredbe. Pravno relevantno dejansko stanje v zvezi s tem ni popolnoma ugotovljeno, manjka pa tudi opredelitev do dokazov, na katerih naj bi temeljila odločitev o tem, kakšne prihodke je v danem obdobju imel B. B. kot samostojni posameznik.
Tožnica utemeljeno opozarja na to, da je prvostopenjski organ ni vabil na zaslišanje vseh prič, temveč ji je ta vabila le vročil in jo naknadno seznanil z izjavami prič. Sodišče pritrjuje tožnici, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da bi pričam postavljala vprašanja in sodelovala v dokaznem postopku. S takšnim ravnanjem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Čeprav iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila izvedena ustna obravnava z vsemi predlaganimi pričami, to ne drži, saj v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe priča A. A. ni bila zaslišana, razlogi za neizvedbo tega dokaza pa iz izpodbijanega akta niso razvidni.