V postopku odločanja o izročitvi tujca (obdolženca, obsojenca) je vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).
Sprejetje pravnih odločitev v predhodnih postopkih samo po sebi ne utemeljuje dvoma v videz nepristranskosti sodišča z vidika razumnega zunanjega opazovalca. Razumevanje, da je tak objektivni dvom utemeljen že s stališči, na katerih temeljijo predhodne sodne odločitve, bi bilo nezdružljivo z izvrševanjem sodne oblasti.
Določbo šestega odstavka 121. člena SPZ je glede na obrazloženo treba razlagati tako, da obveznost informiranja glede vsebin, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov, obstoji, ne glede ali se z zornega kota naslovnika te obveznosti (etažnega lastnika) navezuje na njegove dolžnosti, urejene v 121. in 122. členu SPZ, ali na obveznosti, ki izhajajo iz značilnosti zakonsko urejene vsebine etažne lastnine kot solastnine skupnih delov.
Kadar etažni lastnik odda del skupnega dela v najem brez soglasja ostalih etažnih lastnikov, čeprav je njihovo vnaprejšnje soglasje za pogodbo take vsebine obvezno, mora etažni lastnik, ki je sklenil najemno pogodbo, na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ omogočiti vpogled drugim etažnim lastnikom v to pogodbo.
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu, tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava (katerih uporaba ne more biti odvisna od volje strank), upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji, ali se glede na že uveljavljena načela in zakonska pravila v zvezi s posameznimi instituti, ki jih vsaj delno ureja tudi delovno pravo, lahko uporabljajo nekateri drugi instituti civilnega prava.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v tej zadevi, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.