Delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi (in vstopa v delovno razmerje) prostovoljno, zato lahko takšno pogodbo brez pravnih posledic redno odpove kadarkoli po njeni sklenitvi, tudi še pred nastopom dela. Uresničevanje pravice do redne odpovedi mora biti prostovoljno, odvisno le od volje delavca. Zato ne more biti sankcionirano s pogodbeno kaznijo.
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava, upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji dopustne uporabe institutov civilnega prava na področju delovnih razmerij.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
Glede izjeme po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se morajo oborožene sile med njihovim začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem za operativno učinkovitost soočiti s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Cilja učinkovitosti ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem spoštovati pravila o organizaciji delovnega časa, ki so določena v Direktivi.
Tudi v primeru operativnega urjenja je treba pri presoji izključitve uporabe Direktive po prvi alineji prve točke odločitve C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), upoštevati morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in drugimi, npr. podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja.
V smislu 79. točke sodbe C-742/19, ki jo je sodišče druge stopnje upoštevalo le deloma, je treba presoditi tudi, ali bi se uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo določena dejstva v zvezi s tožnikovo zamenljivostjo, načrtovanjem delovnega časa in možnostjo rotacije, četudi jih je (zmotno) vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19. Ta izjema se namreč nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742/19, se to lahko nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve), za kar v primeru izvajanja logistične podpore ni šlo.