1.

VDSS Sodba Pdp 389/2024

9.10.2024

DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI

VDS00081114

Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1. ZSPJS člen 32.

stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

3.

VSL Sodba I Cpg 322/2020

3.3.2021

OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI

VSL00048493

ZPP člen 1. ZPVPJN člen 1, 1/1, 1/2. ZJN-2 člen 57, 57/1, 57/1-8, 57/2, 63a, 63a/1, 63a/1-1. OZ člen 5, 6, 10, 346. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98, 98/1, 98/2. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 3, 3/1, 3/3. Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 člen 152, 152/1.

sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - revizija evropskih strukturnih skladov - nadzor nad namensko porabo sredstev - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - smernice COCOF - pogodba o sofinanciranju - trditveno in dokazno breme - finančni popravek - pristojnosti Državne revizijske komisije - kršitev pravil javnega naročanja - obstoj škode - podzakonski predpis - zastaralni rok - splošni zastaralni rok - splošni petletni zastaralni rok - obrestni zahtevek

Po določbi prvega odstavka 98. člena Uredbe št. 1083/2006 imajo države članice prvostopenjsko odgovornost za preiskovanje nepravilnosti na podlagi dokazov o večji spremembi, ki vpliva na naravo okoliščin izvajanja ali nadzora projektov ali operativnih programov in povzroči izvajanje potrebnih finančnih popravkov. Po določbi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena izvede država članica potrebne finančne popravke v povezavi s posameznimi ali sistemskimi nepravilnostmi, ki so odkrite v delovanju projektov ali operativnih programov, popravki države članice pa obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa, država pa upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. Ta določba, ki hkrati določa tudi merila, predstavlja neposredno podlago za odmero finančnih popravkov.

Ker je pogoj za finančni popravek škodovanje oz. možnost škodovanja sredstvom EU, škoda, ki bi nastala tožnici, ni pogoj za izrek finančnega popravka.

Glavni namen postopkov oddaje javnih naročil je gospodarna nabava blaga, storitev in gradenj, kar v prvi vrsti pomeni dosego (naj)nižje cene. Ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja tako že same po sebi ustvarijo domnevo možnosti nastanka škode za proračunska sredstva. Stranka zato s trditvami o izvedenih finančnih popravkih zaradi ugotovljenih nepravilnosti, v katerih so implicitno zajete tudi trditve o škodi na proračunskih sredstvih, zadosti (svojemu) trditvenemu bremenu glede škodljivega vpliva na porabo proračunskih sredstev.

5.

II Ip 328/2018

8.11.2018

IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI

VSK00017860

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 12, 12/1, 13, 14, 15, 16, 17,18. ZIZ člen 62, 62/2.

evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov

Slovenskega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega dolžnik ni ugovarjal, ni mogoče šteti kot nesporen zahtevek, zato ga tudi ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.

7.

VSL Sklep I Ip 1561/2018

29.8.2018

CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - VARSTVO POTROŠNIKOV

VSL00016029

ZIZ člen 1, 17, 17/1, 17/1-2, 20a, 20a/1, 20a/3, 20a/4, 20a/5, 26, 26/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-5, 71, 71/1, 71/1-5. OZ člen 86, 111, 111/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14. ZN člen 4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.

neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - ugovor zoper sklep o izvršbi - dokazovanje zapadlosti terjatve - odpoklicno upravičenje - konkretizacija zahtevka - narok v izvršilnem postopku - ničnost - kredit v CHF - načelo formalne legalitete - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - odlog izvršbe

Notarski zapis je neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov, saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla.

Ureditev poenostavljenega izkazovanja zapadlosti v 20.a členu ZIZ je specialnejša v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev.

Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj.

Upnik je že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih pogodb, ki jo je tudi specificiral po posameznih postavkah (glavnica, redne obresti, zakonite zamudne obresti in stroški) ter pojasnil tečaj, po katerem je terjatev pretvoril iz CHF v EUR. V odgovoru na ugovor pa je upnik priložil še izpise in razknjižbo vplačil, obračune nezapadle glavnice, obračune obresti ter izpis obračunov stroškov, iz katerih so razvidni časovno sosledje zapadanja obrokov in stroškov v plačilo, način poračunavanja prejetih plačil, način izračuna obresti ter obrestna mera. Z opisano ustrezno razčlenjenostjo, strukturiranostjo in identifikacijo terjatve je bilo dolžniku omogočeno, da se s terjatvijo seznani in jo ustrezno preizkusi, s tem pa je bilo breme obrazloženega nasprotovanja višini terjatve prevaljeno nanj.

V izvršilnem postopku narok ni obligatoren, temveč ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V konkretnem primeru zakon naroka ne predpisuje, ravno tako pa ob dejstvu, da ga je dolžnik predlagal le za izvedbo dokazov v zvezi z navedbami, ki niso pravno odločilne, ni mogoče zaključiti, da bi bil smotrn za odločitev v zadevi.

Ničnosti v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati oziroma ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove materialnopravne pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi.

Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, pri čemer predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke. Vendar pa ko je enkrat dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ, ki kot kasnejši zakon kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.

Dolžnik uveljavlja, da je stališče, da se v izvršilnem postopku ničnost ne more uveljavljati, v nasprotju z evropskim pravom, vendar takim navedbam ni mogoče slediti. Kljub temu, da izvršilno sodišče ne presoja ugovora ničnosti obveznosti, ki izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, namreč v slovenskem pravnem redu obstajajo druga ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Naš sistem tako na eni strani že notarjem nalaga preizkus skladnosti pravnega posla z javnim redom, po drugi strani pa dolžniku omogoča, da začne sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe brez rokovnih omejitev in ne glede na to, ali izvršba že teče. V tem (pravdnem) postopku ima sodišče pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi na nedovoljenost nepoštenih pogodbenih pogojev, dolžnik pa ima v primeru, ko tečeta oba postopka vzporedno, možnost predlagati odlog izvršbe. S tem je po mnenju višjega sodišča zadoščeno zahtevam prakse Sodišča EU za učinkovito varstvo potrošnikov ter tudi zahtevam iz Direktive 93/13.

9.

VSL Sodba I Cpg 561/2016

7.2.2018

DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - PRAVO EVROPSKE UNIJE

VSL00009496

URS člen 26. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 234, 267, 267/3. ZDDV člen 40. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 22, 167, 168, 178, 220, 226.

odškodninska odgovornost države - evropsko pravo - uporaba prava EU - kršitev prava EU - odbitek vstopnega DDV - praksa SEU - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske skupnosti - predhodno odločanje SEU - ustrezen račun

Vrhovno sodišče kot sodišče v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU je dolžno predložiti zadevo SEU, ob predpostavki, da je vprašanje razlage prava EU za odločitev bistveno, v sodni praksi SEU pa nanj še ni bil dan odgovor. Pritožnik je predlagal postavitev predhodnih vprašanj SEU v zvezi z izvajanjem Šeste direktive, pri čemer je prvo vprašanje navezal na dejstvo, da je kupec plačal prodajalcu del zneska iz računa (v višini DDV), drugo vprašanje o pravici do odbitka DDV pa se nanaša na primer, kadar zavezanec prejme račun, ki dokazuje avansno plačilo. Vrhovno sodišče je tožeči stranki odgovorilo, da za odločitev v konkretnem primeru ni bistvena razlaga Šeste direktive glede na dejstvo, da je tožeča stranka kot podlago za odbitek vstopnega davka uporabila neustrezen račun, oziroma listino, ki te lastnosti nima, ker vsebuje neresnične podatke. Ker torej prvi pogoj za predložitev zadeve SEU ni bil podan, je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče ravnalo protipravno, ker je opustilo svojo dolžnost predložitve zadeve SEU.

V konkretnem primeru račun ne potrjuje tistega poslovnega dogodka, ki se je zgodil glede na ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku, za katerega tožeča stranka ni trdila, da v njem ni sodelovala. Če je tožeča stranka za blago, ki ga je kupila za opravljanje svoje obdavčljive dejavnosti, plačala del kupnine kot avans za blago, katerega lastnica naj bi postala ob sklenitvi pogodbe, bi morala zahtevati, da ji prodajalec izda račun, ki ustreza takemu dejanskemu stanju. Tožeča stranka pa je pri davčnem obračunu upoštevala račun, ki potrjuje neka popolnoma druga dejstva. Tako stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhaja in ga tožeča stranka nekritično obrača s ponujanjem možnosti, kako naj se račun lahko bere drugače od tistega kar je v njem zapisano. S tem pa Vrhovnemu sodišču tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno očita kršitev prava EU.

11.

VSL Sklep I Cpg 407/2017

29.8.2017

CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI

VSL00002507

ZPP člen 5, 22, 22/1, 53, 199. ZS člen 113a, 113a/2. OZ člen 484, 963.

stranska intervencija - odgovornost za stvarne napake - jamčevalni zahtevek - garancija za brezhibno delovanje stvari - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - pristojnost slovenskega sodišča - ugovor pristojnosti slovenskega sodišča - odstop od pogodbe - udeležba drugih oseb v pravdi - predhodno vprašanje Sodišču Evropskih skupnosti - vročitev odgovora na ugovor nasprotni stranki - pravica do kontradiktornega postopka - pravica do izjave

Tožeča stranka v okviru pravic, ki so nanjo prešle po 963. členu OZ, uveljavlja (poleg odškodninskega) še jamčevalni zahtevek - odstop od prodajne pogodbe. Tak odstop pa je mogoč le v razmerju do prodajalca in ne do proizvajalca, torej stranskega intervenienta.

V tej zadevi spor teče med slovenskima pravdnima strankama in ta zato nima mednarodnega elementa. Stranski intervenient namreč nima procesnega položaja stranke postopka (temveč je le oseba, ki je zainteresirana za uspeh tožene stranke v postopku), ne glede na materialnopravna razmerja, ki izhajajo iz garancije.

Stranska intervencija je udeležba v pravdi, ki teče med drugimi osebami, in intervenient se glavni stranki (tožeči ali toženi) le pridruži v tem smislu, da deluje poleg glavne stranke, če pa je ta nedejavna, deluje sam namesto nje. Vendar vedno deluje v svojem imenu, ne kot zastopnik glavne stranke, saj ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko.

Ravnanje višjega sodišča, ki bi v okviru odločanja o pravnem sredstvu sodišču nižje stopnje zapovedovalo, kako razlagati in v konkretnem primeru uporabiti pravo ES, bi bilo v nasprotju s PDEU, saj ima edino Sodišče ES pristojnost razlagati in odločati o veljavnosti prava ES.

Načeloma drži, da mora biti v okviru pravice do kontradiktornega postopka udeležencem omogočeno, da se izjavijo o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča, saj izjeme od načela kontradiktornosti določa le zakon. Vendar ZPP hkrati ne določa posebej, da je odgovor nasprotne stranke na ugovor pristojnosti treba vročiti predlagatelju, zato opustitev vročitve odgovora na predlog ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena člena ZPP. V zvezi z uveljavljanjem ugovora o pristojnosti slovenskega sodišča se namreč smiselno uporabljajo določbe 22. člena ZPP, ki urejajo ugovor krajevne pristojnosti. V primerih, ko ni nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je določeno vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Po načelu nasprotnega razlogovanja torej vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročiti.

13.

VSL sklep II Cp 1781/2016

9.12.2016

CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI

VSL0060443

Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 1, 5, 7, 7/1, 8, 19, 19/4. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ZPP člen 102.

ugovor zoper plačilni nalog – prepozen ugovor – bolgarski državljan – Uredba (ES) št. 1393/2007 – področje uporabe – prevod pisanj – prevod tožbe v bolgarski jezik – vročanje pisanj – vročanje po pravilih države, v kateri se vročitev opravlja – zavrnitev sprejema pisanja – vrnitev v prejšnje stanje – primeri, ko se toženec ne spusti v postopek – napačen zapis priimka – pristojnost za izdajo plačilnega naloga

Od tuje države ni mogoče terjati vročanja po slovenskih predpisih. Vročanje na ozemlju domače države brez njenega soglasja oziroma brez podlage v ustreznih mednarodnopravnih pogodbah, bi bila kršitev suverenosti. Pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče pri vročanju uporabiti določbe ZPP, so torej neutemeljene.

Iz 12.3. točke potrdila o vročitvi pisanja izhaja, da je bil naslovnik pisanja pisno poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma če ni priložen prevod v enega od teh jezikov. Pritožbeni predlog po zaslišanju vročevalca (o tem, kakšen pouk je dal ob vročanju) je glede na to brezpredmeten. Tak način pouka je skladen z 8. členom Uredbe, ki določa, da organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu. Pritožbeno sodišče ne more (ne sme) podvomiti v pravilnost potrdila zaprošene države o vročitvi, ki sicer vsebuje vse zahtevane podatke.

15.

VSL sodba in sklep V Cpg 1012/2015

13.5.2016

PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – VARSTVO KONKURENCE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – TELEKOMUNIKACIJE – PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI

VSL0085843

PES člen 82. ZPOmK člen 10, 44. ZPOmK-1 člen 62, 62/2. ZEKom člen 21, 22, 22/1. OZ člen 131, 132, 168, 169, 419, 419/1. ZPP člen 4, 4/1, 13, 163, 163/4, 185, 190, 190/1, 216, 224, 224/1, 224/4, 253, 253/1, 270, 270/3, 329, 329/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.

odškodninski zahtevek – protipravnost – prevladujoči položaj – zloraba prevladujočega položaja – prepoved zlorabe prevladujočega položaja – škoda zaradi zlorabe prevladujočega položaja – relevanten trg – trg elektronskih komunikacij – cenovne škarje – neenako obravnavanje – sklepčnost – trditve o obstoju škode – pravno priznana škoda – navadna škoda – izgubljeni dobiček – sprememba vrednosti podjetja – izračun škode – metoda izračuna škode – izbira metode – informativni dokaz – prekoračitev tožbenega zahtevka – odtujitev predmeta spora – relevančna teorija – obvestitev dolžnika – sprememba tožbe – dopustitev spremembe tožbe – vezanost na pravnomočno odločbo – prejudicialen učinek odločb – prejudicialni učinek odločb regulatornih organov – dokazna ocena – javna listina – zavrnitev dokaznih predlogov – zaslišanje izvedenca – pripombe strank – dopolnitev izvedenskega mnenja – načelo neposrednosti – načelo kontradiktornosti – trditvena podlaga – sklep procesnega vodstva – imenovanje izvedenca – poziv na plačilo predujma – posebna pritožba – pravni interes – zavrženje pritožbe – stroški pravdnega postopka – dodelitev drugemu sodniku – odmera nagrade izvedencu iz tujine

Dokler odstopnik terjatve dolžnika ne obvesti o cesiji, je položaj dolžnika enak kot v primeru, kadar se odstopnik in prejemnik izrecno dogovorita, da se naznanitev ne opravi (tiha cesija). V tem primeru je dolžnik še najprej dolžan opraviti izpolnitev cedentu. Zrcalna slika te dolžnosti dolžnika pa je v upravičenju odstopnika terjatve, da še vedno lahko uveljavlja izpolnitev obveznosti na svoj račun.

Ko gre za ugotavljanje relevantnih dejstev, mora sodišče o obstoju le-teh sklepati na podlagi celovite dokazne ocene ob upoštevanju trditvene podlage in ponujenih dokazov s strani pravdnih strank. V okviru te presoje mora sodišče takšnim odločbam in analizam, ki jih je izdal organ v zakonitem postopku na podlagi zakonskih pooblastil, priznati dokazno moč javnih listin. Toženi stranki ni mogoče odvzeti pravice do izpodbijanja dejstev, ki iz tovrstne javne listine izhajajo.

Večja strokovna zahtevnost vprašanj, do katerih se mora opredeliti izvedenec, ki zahteva njegov kompleksen pristop z vidika uporabe specifičnih strokovnih znanj ali metod, sama po sebi terja širšo potrebo po dodatnem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi. To pravilo terja, da sodišče mora izvesti zaslišanje izvedenca takrat, ko je posamezna stranka tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja podala razumne ugovore in pripombe, ki rušijo prepričljivost izvedenskega mnenja.

Opredelitev, ali gre pri vtoževanih zneskih za pravno priznano škodo (navadna škoda ali izgubljeni dobiček), je materialnopravno vprašanje. Pri tem je odločilna dejanska utemeljitev posameznih kategorij škode in ne pravna kvalifikacija, kako je tožeča stranka posamezne škodne postavke kvalificirala.

Spremembe vrednosti podjetja ni mogoče opredeliti kot škode same tožeče stranke, temveč kvečjemu kot morebitno škodo oseb, ki imajo v tožeči stranki investirano finančno naložbo.

Metodološki preizkus izračuna škode ne sme preseči identitete tožbenega zahtevka, kot ga je opredelila tožeča stranka v svoji trditveni podlagi.

Podajanje novih podatkov v smislu korekcije metodologije za izračun izgubljenega dobička ne pomeni spremembe istovetnosti tožbenega zahtevka oziroma spremembe tožbe.

Zakon določa prejudicialni učinek pravnomočne odločbe upravnega organa na ugotovitev obstoja protipravnosti kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, ki jih mora presojati sodišče v odškodninskem sporu.

Sklep o imenovanju izvedenca je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišča v postopku ni vezano, zato ga lahko tekom postopka spremeni.

Ugotovitve regulatornega organa (APEK) v okviru sektorske regulacije, ki izhajajo iz odločb in analiz, na katere se je sklicevala tožeča stranka, so ustrezna osnova za opredelitev prevladujočega položaja in zatrjevanih zlorab tožene stranke na relevantnem trgu. Te analize imajo naravo javnih listin, za katere velja domneva resničnosti dejstev, ki iz njih izhajajo. Dokazno breme za izpodbijanje te domneve je na toženi stranki.

17.

VSL sodba I Cpg 946/2014

3.6.2015

JAVNA NAROČILA – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI

VSL0073557

ZJN-2 člen 1, 1/1, 29, 29/1, 29/1-2, 78, 78/3. ZPP člen 7, 7/1, 212, 279b. OZ člen 59. Smernice za določanje finančnih popravkov pri izdatkih, ki jih sofinancirajo strukturni skladi in Kohezijski sklad, v primerih neupoštevanja pravil o javnih naročilih št. 22.

gradnja odprtega širokopasovnega omrežja – javno naročilo – postopek s pogajanji brez predhodne objave – zamenjava glavnega izvajalca s podizvajalcem – bistvena sprememba javnega naročila – izključna pravica – pravica do finančnih popravkov – naknadna kontrola izvedbe javnega naročila – pravočasnost uveljavljanja finančnih popravkov – bistveno spremenjeni pogoji – kršitev pravil o javnem naročanju – evropska sredstva – trditveno in dokazno breme – veljavnost pogodbe – neizpolnitev odložnega pogoja – načelo neposrednega učinka

Pojem izključnih pravic je potrebno razlagati restriktivno, vsled česar mednje, po oceni pritožbenega sodišča, ni mogoče umestiti (eventualnih) pogodb civilnega prava, ki jih med seboj sklepajo organi samoupravnih lokalnih skupnosti in gospodarski subjekti (kršitev zavez iz takšne pogodbe daje gospodarskemu subjektu zgolj pravice na obligacijskem področju, npr. v smislu odškodninske odgovornosti organa samoupravne lokalne skupnosti), temveč so izključne pravice predvsem pravice intelektualne lastnine, kot so avtorska in njej sorodne pravice, ali pravice industrijske lastnine, kot so patenti ali blagovne znamke, česa takega pa tožeča stranka ni zatrjevala.

19.

VSL sodba I Cpg1313/2014

3.6.2015

JAVNA NAROČILA – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI

VSL0073558

ZJN-2 člen 1, 1/1, 29, 29/1, 29/1-2, 78, 78/3. ZPP člen 7, 7/1, 212. OZ člen 59.

gradnja odprtega širokopasovnega omrežja – javno naročilo – postopek s pogajanji brez predhodne objave – zamenjava glavnega izvajalca s podizvajalcem – izključna pravica – pravica do finančnih popravkov – naknadna kontrola izvedbe javnega naročila – pravočasnost uveljavljanja finančnih popravkov – bistveno spremenjeni pogoji – kršitev pravil o javnem naročanju – evropska sredstva – trditveno in dokazno breme – veljavnost pogodbe – neizpolnitev odložnega pogoja – načelo neposrednega učinka

Pritožbeno sodišče je predhodno ugotovilo, da je tožeča stranka izvajalca F. d. o. o. izbrala brez ustreznega natečajnega postopka, kar ustreza kršitvi, opredeljeni pod številko 22 Smernic. Posledično toženi stranki ni bilo potrebno zatrjevati, da je ugotovljena kršitev pravil javnega naročanja vplivala oziroma bi lahko škodljivo vplivala na porabo proračunskih sredstev, saj po prepričanju pritožbenega sodišča obstoj katere izmed kršitev, ki so v tabeli v prilogi Smernic posebej opredeljene, že same po sebi implicirajo možnost škodljivega vpliva na proračunska sredstva. Za utemeljenost ugovora proti plačilu vtoževanega zneska je tako zadoščalo že zatrjevanje tožene stranke, da je finančno korekcijo izvedla na podlagi ugotovljene nepravilnosti opredeljene pod št. 22 Smernic. Še dodatno, ker tožeča stranka višini izvedene finančne korekcije niti ni substancirano ugovarjala (tožeča stranka npr. ni zatrjevala, da ugotovljeni dejanski stan ne ustreza kršitvi kot jo predvideva št. 22 Smernic oziroma, da odstotek finančne korekcije ni bil ustrezen).