Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil viličar v trenutku nezgode predvsem v funkciji delovnega stroja in ne prevoznega sredstva. Vožnja oziroma premik čelnega visokoregalnega viličarja med samimi policami je bil v obravnavanem primeru zgolj podrejena funkciji viličarja kot delovnega stroja, ki je z dvigovanjem in spuščanjem košare delavcu omogočal, da opravi delo pregledovanja in iskanja izdelkov v boks kartonih, ki so se nahajali na določeni višini na regalih v skladišču prve tožene stranke. Glede na zadnjo odločbo Sodišča EU C 514/16 z dne 28. 11. 2017 po oceni sodišča druge stopnje zato takšna uporaba viličarja ne spada pod pojem 'uporaba vozil' v smislu 15. člena ZOZP in škoda, ki je z njegovo uporabo nastala ni krita z obveznim zavarovanjem tega viličarja.
Koga šteti za (odškodninsko odgovornega) delodajalca v smislu zgoraj citiranih zakonskih določil, kadar formalni delodajalec napoti delavca na delo k delodajalcu uporabniku?
Sodišče druge stopnje meni, da je v primerih napotitve delavca s strani delodajalca za zaposlitve kot formalnega delodajalca k delodajalcu uporabniku kot de facto delodajalcu tudi v smislu 86. člena ZZVZZ za delodajalca potrebno šteti delodajalca uporabnika, pri katerem je delavec, dejansko vključen v delovni proces in mora izpolnjevati delovne obveznosti po navodilih in pod nadzorom uporabnika. Formalni delodajalec za škodo ne odgovarja poleg uporabnika (solidarno z njim) zgolj zato, ker ima sklenjeno delovno razmerje z delavcem.