vpis v sodni register - združitev poslovnih deležev - publicitetni učinek vpisa - ničnost vpisa v sodni register - tožba za ugotovitev ničnosti vpisa - pravni interes - prekluzivni rok - dopuščena revizija
Sodni register je javna knjiga (7. člen ZSReg). Določbe 8. člena ZSReg ustvarjajo publicitetni učinek vpisov. Nihče se ne more sklicevati na to, da od dneva, ko je bil vpis posameznega podatka v sodni register ali predložitev listine sodnemu registru objavljena po prvem odstavku 43. člena ZSReg, ni poznal tega podatka in vsebine listin, na katerih temelji vpis tega podatka, ali vsebine listine, ki je bila predložena sodnemu registru, če zakon ne določa drugače (peti odstavek). Kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo škodljive pravne posledice (tretji odstavek). Publicitetni učinek vpisov ne sega preko fikcije, da je vsakdo seznanjen z vpisi in varovanja dobre vere tistih, ki se zanašajo na vpisane podatke, če le ravnajo vestno.
Če bi tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom, se toženci ne bi mogli uspešno sklicevati na vpise v sodnem registru, ki izvirajo iz Sporazuma o združitvi poslovnih deležev in o upravljanju skupnega deleža v družbi A., d.o.o. Na skupščini družbe A., d.o.o., ne bi smeli nastopati kot imetniki združenega poslovnega deleža. Poglavitni pravni interes tožeče stranke bi bil s tem dosežen.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 176. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98.
finančni popravek - sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - nadzor nad namensko porabo sredstev - kršitev pravil javnega naročanja - dopuščena revizija
Pritrditi je sicer stališču tožene stranke v odgovoru na revizijo, da omemba Uredbe št. 1083/2006 v Pogodbi ne vpliva na samo veljavnost oziroma učinkovanje te Uredbe, saj ti učinki nastopijo na podlagi pravil, določenih v 288. členu PDEU. Vendar smiselna in logična razlaga takšnega pogodbenega določila, ob upoštevanju tudi preostalega dela 13. člena Pogodbe, pripelje do rezultata, da je tožena stranka na ta način pogodbeno prevzela breme naknadnih finančnih popravkov, če razlogi zanje izvirajo iz njene sfere. Pogodbeno (splošno) sklicevanje v prvi alineji 13. člena, da se upoštevajo predpisi, ki veljajo za porabo sredstev iz evropskih strukturnih skladov ter predpisi glede državnih pomoči, je zato treba razumeti, da je na ta način tožena stranka prevzela navedeni pogodbeni rizik ob upoštevanju vseh predpisov s tega področja, torej tudi meril za oblikovanje finančnih popravkov v okviru Smernic, ki so predstavljale konkretizacijo kriterijev, določenih v 98. členu Uredbe št. 1083/2006. Okoliščina, da se pravdni stranki v Pogodbi nista izrecno sklicevali na Smernice, zato ne more biti odločilna.
Tožnik v okoliščinah konkretnega primera pri uporabi spletne banke ni ravnal s hudo malomarnostjo. Vprašanje hude malomarnosti se ne presoja samo glede pričakovanega ravnanja normalno skrbnega uporabnika, ampak tudi manj skrbnega uporabnika. Od manj skrbnega uporabnika spletne banke gotovo ni pričakovati, da bo pozorno prebral in upošteval vsak stavek v obvestilih, ki mu jih banka pošlje, še posebej, ker teh obvestil ni malo.
zahteva za varstvo zakonitosti - izvršilni postopek - nadaljevanje izvršilnega postopka v pravdi - umik tožbe - umik zahteve za varstvo zakonitosti
Vrhovno državno tožilstvo je v izvršilnem postopku vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izvršilni postopek se je nadaljeval kot pravdni postopek, v katerem je tožnik umaknil tožbo, toženec pa se je z umikom strinjal. Vrhovno sodišče je o umiku tožbe obvestilo Vrhovno državno tožilstvo, ki je glede na to umaknilo zahtevo za varstvo zakonitosti
Če likvidacijski upravitelj zgolj unovčuje premoženje likvidirane družbe in poplačuje upnike, kar je njegova poglavitna zakonsko opredeljena naloga (412. člen ZGD-1), res ne opravlja nalog poslovodje, za katerega je bistveno, da vodi posle družbe (10. člen ZGD-1). Vendar pa lahko likvidacijski upravitelj tudi nadaljuje dejavnost likvidirane družbe s sklepanjem novih poslov s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji (413. člen ZGD-1). V takem primeru vodi posle družbe in se njegova vloga v bistvenem ne razlikuje od vloge poslovodje.
prenos krajevne pristojnosti - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sodišča - običajni kolegialni odnosi
V konkretni zadevi okoliščina, da je obdolženec A. A. brat višje sodnice na Višjem sodišču v ..., C. C., ki je bila pred tem dolgoletna sodnica na Okrožnem sodišču v ..., ki ima prostore v isti stavbi kot Višje sodišče v ..., predstavlja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče je pri odločitvi izhajalo iz stališča, da mora biti nepristranskost in neodvisnost sodišča razvidna tudi navzven.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034152
ZKP člen 358, 358-1, 358-3.. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje grožnje - izvršitvena ravnanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - v dvomu v korist obdolženca - kazenska oprostilna sodba
V konkretni kazenski zadevi se obdolžencu očita, da je grdo ravnal z oškodovanko zato da bi jo ustrahoval in vznemiril, sledi opis grdega ravnanja - močan prijem za roko ter posledično povzročitev podplutbe, za tem pa so navedene še okoliščine iz katerih je moč sklepati, da se je oškodovanka (takšna je tudi trditev v izreku) počutila prestrašeno - pred tem pa jo je že večkrat odrinil in nanjo vpil. S takšnim opisom pa so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje. Vrhovna državna tožilka namreč utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Močan stisk roke, ki je povzročil podplutbo ter sicer pred tem že večkratno nadlegovanje ter vpitje nad oškodovanko pa so nedvomno takšna dejanja na podlagi katerih je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja. Dvom, ali je obdolžencu dokazan namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke, glede na njegove zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja, pa je razlog za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ne pa po 1. točki, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru.
pripor - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - dejansko stanje - neogibna potrebnost pripora - socialno varstveni zavod
Ob dejstvu, da Socialnovarstveni zavod H. nima pogojev, da bi lahko preprečil, da bi S.P. ponovno ogrozila varnost ljudi v tej ustanovi, pa tudi svojo varnost, vložnica ne more uspeti pri zavzemanju za odreditev milejšega omejevalnega ukrepa.
ZKP člen 371, 371/2, 395, 395/1.. URS člen 22, 25, 29, 29-3.
pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do pritožbe - standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje
Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokazi morajo biti materialnopravno relevantni; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - poročilo tajnega policijskega sodelavca kot dokaz - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - načelo materialne resnice
Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne dokaze (kar je v konkretnem primeru storilo z uporabo poročila tajnega delavca) in tak dokaz dopusti, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njenega avtorja. Kadar obdolženec v postopku ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi takrat, kadar sodišče presoja druge dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič.
Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi.
Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1).
Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.
ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 75, 75/2, 77. ZJN-3 člen 9, 9/7, 9/8.
javna naročila - ugotovitev statusa javnega naročnika - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - upravni akt s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih in koristih - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
O tem, da pritožnica izpolnjuje pogoje za javno naročnico, je ministrstvo kot državni organ odločilo na podlagi zakonskega pooblastila in v predpisanem (upravnem) postopku izdalo izpodbijano odločbo. Zato je takšna odločba, četudi je ugotovitvene narave, zavezujoča. Tudi pri ugotovitveni odločbi je prisoten konstitutivni učinek. Ker je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o pravnem položaju pritožnice kot naročnice, je takšna odločitev posegla tudi v njen pravni položaj. Opredelitev tega statusa namreč pomeni, da je pritožnica pri svojem poslovanju zavezana ravnati v skladu z določili ZJN-3. Obravnavana odločba, ki je dokončna, torej izpolnjuje tako formalni kot tudi materialni kriterij za upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Šlo je torej za oblastno odločanje o opredelitvi pritožnice kot naročnice po ZJN-3.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00035178
URS člen 71, 71/2. ZKZ člen 20, 21, 22, 22/2, 23, 24. ZUP člen 279. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
prodajna pogodba - kmetijsko zemljišče - odobritev pravnega posla - odločba upravne enote o odobritvi pravnega posla - tožba v upravnem sporu - obseg sodne presoje - uveljavljanje napake volje - nagib za sklenitev pogodbe - veljavnost pogodbe - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico
V upravnem sporu izvedena sodna presoja zakonitosti odločb, izdanih v postopku odobritve prodaje kmetijskih zemljišč, je omejena na presojo pravilne uporabe določb ZKZ, ne pa tudi na presojo eventualnih civilnopravnih elementov same pogodbe.
Opisani obseg presoje zakonitosti upravne odločbe odobritve pravnega posla prodaje kmetijskih zemljišč v upravnem sporu pa določa tudi vsebino spora in uspeh, ki ga pritožnik s tožbo lahko zasleduje in doseže. To je presoja zakonitosti izdane odločbe, glede upoštevanja zakonskih pravil o ponudbi, sprejemu ponudbe, roku za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla in določitvi predkupnih upravičencev. Pritožnik pa s svojimi tožbenimi in pritožbenimi navedbami take presoje zakonitosti upravne odločbe in sodbe sodišča prve stopnje ne zahteva. Odločbo izpodbija izključno zaradi razlogov (ne)veljavnosti sklenjenega pravnega posla, kar pa, kot že navedeno, ni predmet upravnega postopka in upravnega spora. Presoja sodišča prve stopnje o zavrženju njegove tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je zato pravilna.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 80a, 81, 81/2, 81/2-7. ZPP člen 115, 115/2.
izostanek z naroka - zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti z naroka - upravni spor - subsidiarni upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Mnenje o upravičenosti izdaje zdravniškega potrdila o odsotnosti tožnice z naroka za glavno obravnavo v pravdni zadevi ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Pritožbeno sodišče je kršilo razpravno načelo: z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni, je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.