Neposrednemu oškodovancu pripada popolna odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo utrpi s protipravnim ravnanjem povzročitelja, poleg škode zaradi zmanjšanja premoženja (navadna škoda) tudi škoda zaradi preprečitve povečanja njegovega premoženja (izgubljeni dobiček). Pri tem se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel pri normalnem teku stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni. Odškodnina zaradi izgubljenega dobička oškodovanca – samostojnega podjetnika posameznika, kakršno uveljavlja v obravnavanem primeru (zaradi poškodbe v prometni nesreči ni mogel izvršiti že prej dogovorjenega posla), gotovo sodi v ta okvir.
Stranki sta soglašali z uporabo valorizacije, saj je šlo za najemno pogodbo z 20 letnim trajanjem in sta na ta način želeli ohraniti enakovrednost dajatev. Če sta to storili na način, ki ni skladen s Pravilnikom, je prav, da se namesto ničnega pogodbenega določila za njuno razmerje uporablja kogentno pravilo, ki ga določa pravni predpis.
Vse države članice EU morajo tožeči stranki kot nosilki socialnega zavarovanja v Švici, odgovorni za dodelitev dajatev oškodovanki v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke (slovenske zavarovalnice), priznati prevzem pravic oškodovanke kot prejemnice dajatev proti tretji osebi, torej toženi stranki, če je prevzem pravic predpisan po švicarskem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka prevzela pravice oškodovanke po prvem odstavku 72. člena švicarskega zveznega zakona, ki ureja splošni del prava socialne varnosti (v nadaljevanju ATSG). Pravilno sta ugotovili, da je treba pravice tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v obravnavanem primeru presojati po švicarskem pravu.
Iz prvega odstavka 626. člena OZ izhaja, da je podjemnik dolžan delo izvršiti po dogovoru in po pravilih posla. Če je dogovor drugačen in je torej specifično izražen končni interes naročnika izvajalcu znan, je z njim izvajalec omejen in je nanj vezan. Navodila naročnika podjemniku tako lahko postanejo opredelilni element vsebine izpolnitve podjemnika in odstopanje od teh pogojev pomeni tudi nepravilnost v izpolnitvi.
Glede na okoliščine obravnavane zadeve zahtevana kvantitativna izpolnitev (dnevna prisotnost 70 oseb) in lastnost izvajalca (izobrazba nadzorne osebe) predstavljata rezultat podjemne pogodbe oziroma odstop od teh zahtev predstavlja napako pri izvršitvi posla. Zato ima toženka (načeloma) pravico do znižanja pogodbene cene.
Pravilna razlaga Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, da „če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe“, ta določba zavezuje predvsem toženo stranko (Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje) na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Dolžnik lahko v postopku nasprotne izvršbe od upnika zahteva samo tisto, kar je upnik z izvršbo dobil, in ničesar drugega.
Pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo pravila o pravnomočno že razsojeni stvari iz 319. člena ZPP, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska v izvršbi, ob upoštevanju dejstva, da je izvršilno sodišče v postopku nasprotne izvršbe zahtevo tožeče stranke (tam dolžnika oziroma upnika po nasprotni izvršbi) na plačilo zakonskih zamudnih obresti od neutemeljeno izterjanega zneska zavrnilo z obrazložitvijo, da je obseg zahtevka po nasprotni izvršbi omejen zgolj na vrnitev tistega, kar je bilo z izvršbo dobljeno.
Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža.
Pri vseh vprašanjih, s katerimi je tožnica v upravnem sporu utemeljevala dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne oziroma računovodske stroke, gre za vprašanja pravilne uporabe (materialnega) prava, ki so v domeni razlage upravnega organa in sodišča (iura novit curia), in ne gre za vprašanja ugotovitve dejanskega stanja, ki bi se v upravnem sporu ugotavljala s pomočjo izvedencev. Tako se izkaže, da izvedba glavne obravnave v obravnavani zadevi ni bila potrebna, tudi če bi bila po 448. členu ZZavar-1 dopustna.
Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža.
Bistvena značilnost zadržane presoje je, da sodišče ne presoja dejanskega stanja oziroma s tem povezanih tožbenih razlogov, temveč se v celoti zanaša na ugotovitve upravnega organa.
Meje preizkusa odločb toženke so določene v 447. členu ZZavar-1, po katerem sodišče preizkusi odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa zakon, ki ureja upravni spor, to je ZUS-1. Ker ZZavar-1 ne določa razlogov, zaradi katerih se sme izpodbijati odločba, se glede na drugi odstavek 441. člena ZZavar-1 glede izpodbojnih razlogov uporablja ZUS-1. Upravni akt se sme izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ničnostnih razlogov (prvi odstavek 27. člena ZUS-1). Iz teh zakonskih določil tako izhaja, da pravne podlage za zadržani sodni nadzor v smislu izključitve presoje tožbenih očitkov, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ni.