Tožnik s tem, ko svoje (so)lastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo in je vložil tožbo za nedopustnost izvršbe po tretjem odstavku 65. člena ZIZ, ni zlorabil pravice do sodnega varstva (kot materialnopravno zmotno zaključujeta sodišči prve in druge stopnje), ker vknjižba (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo ni bila njegova dolžnost in tudi ne bi bilo nič drugače, če bi se vpisal v zemljiško knjigo. Lastninska pravica v pričakovanju namreč prevlada nad pravico do poplačila terjatve upnika v izvršilnem postopku.
Za to, da bi upniku, v primeru kakršen je obravnavani, ko je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odrekli procesno upravičenje vložiti tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ, ni najti razumnega razloga.
Peti odstavek 168. člena ZIZ se nanaša tudi na ugotovitveno sodno odločbo o obstoju lastninske pravice, torej na originarno pridobitev lastninske pravice.
Vrhovno sodišče sledi stališču literature, da je treba določbo petega odstavka 168. člena ZIZ razlagati na način, da pride tožba po tem členu v poštev le za primere, ko listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika (40. členu ZZK-1), obstaja, upnik pa z njo ne razpolaga. Iz določbe petega odstavka 168. člena ZIZ izhaja, da sodišče, ki odloča o tožbi, torej ne zemljiškoknjižno sodišče ampak pravdno, odloči o vpisu (pravilno vknjižbi) lastninske pravice na dolžnika. To pomeni, da pravdno sodišče zgolj „preveri“, ali so za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Pogoj za vknjižbo lastninske pravice je tudi obstoj listine, ki dokazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice (40. člen ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena ZZK-1). Zato je logično, da s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ upnik ne more šele zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine, ampak mora njen obstoj v tožbi zatrjevati, in če je zatrjevano dejstvo sporno, ga tudi dokazati.